Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti
ni šlo naprej od glasbe človeka,
ki se je s svojim izdihom zadnjič poklonil življenju.
Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja.
Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce
in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo,
ko jih prikličemo nazaj v zvočni svet naših predstav.
Lahkotno se gibajo in zibajo naš spomin
na belih krizantemah, ki ne izražajo več ničesar,
razen ravnodušne beline, barve naključja
in skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja.
Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam,
ki skrbi, da se dremež spominov zbudi
ob dnevu spomina na mrtve.
Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa,
………… ki se spreminja v pepel.
Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti
