V zlatih kodrih otroka
se skrivajo ostri sekalci človeka.
V kozarcu rdečega je kaplja mladosti.
V nasmukanem jasminu ležijo
prve besede, nek drobtinast spomin,
ki vznika iz skorje kruha,
iz katere rastemo.
Drsimo skoz človeško telo,
skoz zelene in rdeče naslove bivališč,
skoz prostore, ki premorejo dim,
erotiko, dnevno svetlobo in električno luč;
skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost
in maščobe, ki smo jih spili z mlekom.
Živimo z drobci posameznih doživetij
in občutij nekaj tukaj, nekaj tam.
Odpiramo in vdiramo v maternico,
da bi pridobili na prostornini ljubezni.
Iz vonjavosti moškatnih jagod seštevamo
dneve in ko nam ponovno spregovori otroštvo,
stojimo na vratih kot varuh skrivnosti.
Uprti v miloščino jeguljastega telesa usode
smo kot divja rastlina, ki popije toliko vode,
da ozeleni v svojih smotrih in sledi soncu.
Nepremagljivi v svoji potrebi žanjemo klasje
svojega dela, iščemo poti naprej in nazaj.
Nemir nam teši potrebe srca, poraja šibkost
in moč je slast, ki nas utruja in odpočije obenem.
Govorimo, delamo in se podimo po razbeljenih
cestah, skoz plaho svetlobo juter,
žgoče opoldneve in mračne noči.
Zmagovalci in poraženci obenem.
Znamo se postiti, čakati in dočakati cilj.
Znamo hoditi v krogu in sanjati,
ko se čustvo opredeljuje.
Nenavadno je, kako se znajdemo
pri raziskovanju prostora
in ocenjevanju drugih ljudi
in kako malo vemó o sebi.
V zlatih kodrih otroka
