Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061010183502913

Oreh ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:01 CEST Uporabnik: Tatjana Malec V orehu, orjaškem drevesu, ki je stalo ob potoku Vrnivcu pod vasjo Kozjapara ob Vipavi, sem slišala prigovarjanje naj še malo ostanem, da ga je voda ranila v koreninah, da je ginjen in da jo čuti prepredeno po žilah kot jok in da ni na nikogar naletel, ki bi ga znal tako poslušati kot jaz. Stala sem ob njem in se nisem znala ravnati po njegovem času. Na travniku z valujočo travo so ležali orehi. V njih so bile izbe in kamrice, v katerih so ležali njegovi otročički, glasba vode in nebo. V jedrcih so bili skriti plazovi, kamenje, kristali, zvezdne noči, zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov. Čutila sem, kako mu močno drhti duša in da se mu bodo odprle duri in kako mi bo stegnil svojo vejo v slovo. Tako sem bila uglašena na njegovo hrepenenje, da sem naposled našla tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti, ki so me vezale na njegove plodove - na oreščke, ki sem jih vsako leto pobirala v travi in jemala iz potoka, ko sem zajezila z zaporo njegov tok. Že skoraj bi bila pozabila kako so me njegove korenine božale po bosih nožicah, ko sem bredla po vodi in kako me je hladil v senci, kako sem ga stresala in klatila s palico, ko je bil še manjše drevesce. Skoraj bi bila pozabila kako se je oreh staral in kako sem jaz rasla v deklico in se že skoraj zaljubila v tega redkega posebneža, ki je dremal in čakal name. Čutila sem kako je znotraj topel in zunaj hladen in kako čutim v sebi nekaj živega, ki je podobno njemu. Vedela sem, da v tisti prečudoviti naravi, spada tudi orehovo drevo v vrt mojega otroštva, da je v sebi bolno in da se potiho poslavlja od mene. Stala sem še nekaj časa ob njem in videla kako je odložil svoje porumenele liste v vodni tok in strmel vame odprtih oči s svojim suhim telesom. Iz njegovega debla je mizar izdelal spalnico mojemu stricu Stanku, ki se je pred davnimi leti poročil s Tilko, v kateri sem samo enkrat prespala in se tesno objeta k mladostnemu prijatelju za vedno poslovila od orehovega drevesa s to najino zgodbo. Komentarji (0) www.pozitivke.net