Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061004095603174

Unikum Friki in prof. Slavoj sreda, 4. oktober 2006 @ 22:03 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Nek Friki, unikum v akademskem prostoru naj bi se konvertiral na Depaartment of Philosophy, ko je v žitu pustil kroge hudič in je na empirično preverljiv in prepričljiv način po principu »Intelligent Design« položil filozofa prof. Slavoja za veliko mizo na kontuzijskem diskurzu v koš, ko je izpeljal aksiom, s katerim je šokiral ves znanstveni svet tako-le: Trebuh vesolja je aksiom al pari niču. Je inštrumentarij, ki dosega notranje in zunanje gigantske praznine, je kontinuiteta brezmejnega niča. Nenasitna praznina je potegnila nič vase in ga reproducira kot likvidatorsko avtoriteto, ki je obrušena z zaobljenimi robovi ničle. Na predpasniku vesolja so se prepoznale krvave srage ranjene praznine, ko je skozi nič poniknila v paradoks in ustvarila aksiomu metaforo tretje poti – abstrakcijo s procesom netransparentnosti, hrumečo tišino s slepim tirom. Absurd je ustvaril okoliščino, da se je nič začel spreminjati v trebušno oblino in pridobil identiteto sledi, ki okrepi nemir praznine. Nič je zaprt, nerazkrit, nesproščujoč, abstrakten, nedostopen in samoubijalski z občutljivo mehkobo, nekoličinsko determinirana ranljiva enota, ki se zaradi ogroženosti nenehno vrača v strukturo kroga in se zapira v kontrapunkt varnosti v sebi, je egocentrična in samozadostna projekcija izničenih energij v prividu praznine, je paradoks notranjosti z razpadlo rakavo tvorbo v konsistentno ničlo s tendenco alegorike kroga. Nič je gibljiv odnos med stegnjeno praznino in abstrakcijo časa, v njegovi praznini ni hrupnih padcev. Glavni nastopajoči junaki praznine so fikcije. Nič se zapisuje, ne da bi poznali njegovo vrednost, trajnost in mersko sestavo praznine. Nikoli ne doživi samozapisa ali samouničenja. Nič je najmanjši infinitizimalni dodatek praznini. Ko se nič spremeni v resonanco duha, vzpostavi ravnotežje med praznino in ničem, ki je v določenem odboju, sled stoji v razdalji, ki ne obstaja, ker praznina nima robov, nič nima interpretacije, ne obstaja in ko se nalepi na praznino, ostaneta nič in praznina neotipljiva aktualizacija istega vprašanja. Sledi menjavajo okolja praznin in niča ne morejo več položiti v šablono nobene iste praznine, ki bi pomenila infinitizimalno projekcijo v drugi praznini ali praznino v niču vesoljskih znanstvenih prikazovanj. Brez viharjenja niča obstaja praznina protislovje, aksiom absurda, kontrapunkt na tetivi, merjeni v središče kroga, ki se razbohoti z estetskimi krili praznine in se dvigne v zenit in se nič v nič razleti. Ostanki se pretopijo v moč niča neizmerne širine praznine in tedaj lahko olupiš paradoks aksioma in s konstituirane zgodbe zunaj te interpretacije, ko postane nič stanje kristalizacije ideje o večnosti, v hladni odsotnosti je nič ostal nič, praznina v praznini, duh pa v sledeh erudita, izničenega v ničevosti niča, preseljenega v večnost praznine konveksnega vesolja, ki je znanstveno dokazano iz niča nastal in v nič se povrne. Friki in prof. Slavoj sta nato razpravljala o zlatolaskah na koruzi in vsak eno pečeno slastno zaužila ter se razšla, ne da bi kdo vedel, kje se koga pamet drži. Še dobro, da je hudič delal kroge v žitu in ne v koruzi in v človeških glavah. Komentarji (2) www.pozitivke.net