Poročilo o javni razpravi na temo »100 letnica Rafaelove družbe in vprašanje migracij«
petek, 22. september 2006 @ 21:20 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Rafaelova družba in MIC sta organizirala Javno razpravo o prihodnosti Evrope na temo »100-LETNICA RAFAELOVE DRUŽBE IN VPRAŠANJE MIGRACIJ«. Okrogla miza je potekala v četrtek, 21. septembra ob 19.30 uri, v prostorih Duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani na Poljanah, Zrinjskega ulica 9.
Pri razpravi so sodelovali mons. Janez Pucelj, predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, dr. Andrej Vovko, zgodovinar, znanstveni svetnik in predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU in p. dr. Robin Schweiger, direktor Jezuitske službe za begunce v Sloveniji.
O problematiki migracij in begunstva je najprej spregovoril p. Robin Schweiger. Navedel je izraze, ki so povezani z vprašanji migracij: prisilna migracija, pribežniki, azilniki, destituici, »beg možganov«. Emigracijski tokovi so sad gospodarskih in družbenih razmer v državi. Največja migracija je potekala iz vzhoda na zahod, sedaj pa iz novih članic EU v stare članice EU ter iz juga proti severu. Predavatelj je poudaril, da kar 3% svetovnega prebivalstva migrira, da se ljudje selijo v milijonih, pri čemer se finančna moč, ki jo prinašajo migracije šteje v bilionih. Velik problem je trgovanje z ljudmi, izkoriščanje ter integracija priseljencev.
V Sloveniji ima status begunca, kdor zaprosi za azil. Leta 2005 je bilo vloženih 1674 prošenj za azil, leta 2004 pa 1208 prošenj. Status begunca do leta 2005 ima 194000 oseb.
Dr. Schweiger je ob koncu svojega referata zastavil vprašanje kaj lahko storimo in kdo bo poskrbel za nove migrante? Ker je problem migracije vedno večji, bo potrebna celostna reforma za legalen vstop. Problem bi rešilo sodelovanje vseh držav in skupno reševanje migrantske problematike ter ekonomski razvoj v državah, iz katerih migrirajo ljudje. Izziv za vse nas je, da pomagamo tistim, ki prihajajo kot migranti.
Dr. Andrej Vovko je najprej spregovoril o izseljevanju, nato pa podal zgodovinski pogled na Rafaelovo družbo. Masovne selitve iz Evrope v Ameriko so se začele pred 100 leti. Val selitev se je začel na Irskem, nato v skandinavskih deželah, pozneje v Nemčiji, Franciji. Slovenci so se v ta val vključili konec 19. stoletja. Izseljenstvo je terjalo hud krvni davek od našega naroda. Iskanje boljšega dela, zaslužka, slaba kmetijska politika,…so gnale ljudi v svet. Pred drugo svetovno vojno je prišlo najprej do notranjih migracij - iz podeželja v mesta, nato so se selili v Gradec, v Trst, Gorico, na Hrvaško, nato v bolj oddaljene kraje. Predavatelj je v nadaljevanju izpostavil vlogo katoliške cerkve pri izseljevanju.V velikem valu izseljevanja se je izselilo ok. 300.000 ljudi. Cerkev je bila proti izseljevanju. Njeno geslo je bilo, da kdor le more naj ostane doma. Priseljenci so pogosto prišli v kraje, kjer je bilo nemogoče preživeti, niso pa imeli denarja da bi se vrnili. Cerkev se je zelo angažirala pri tem, da ljudje niso nasedali agentom, pripravljala je ljudi na pot, jim nudila podatke o tujini, jih spremljala na poti in jim pomagala pri prilagoditvi v novi deželi.
Družba sv. Rafaela je bila ustanovljena kot cerkvena bratovščina, ki je s podporo cerkvenih in državnih ustanov, karitativnih gibanj, s članarino ter prostovoljnimi akcijami za zbiranje sredstev pomagala izseljencem, da bi ohranili vero in človeško dostojanstvo ter našli možnosti za uresničitev ciljev izselitve. Delovala je preko zastopnikov po slovenskih župnijah in v večjih evropskih pristaniščih. Družba sv. Rafaela je nastala na pobudo Antona Bonaventure Jegliča. Od leta 1903 je delovala v Ljubljani kot pomožni odbor dunajske Rafaelove družbe za ljubljansko škofijo, od leta 1907 pa kot slovenska podružnica avstrijske Rafaelove družbe za varstvo izseljencev v Ljubljani. Njen predsednik je bil Ivan Janežič. Izdali so brošuro Kažipot za izseljence. Podružnice so ustanovili še v Gorici, Trstu in Mariboru. Leta 1908 so na pobudo Kazimirja Zakrajška ustanovili v New Yorku Družbo sv. Rafaela za slovenske priseljence, leta 1914 je ta družba prenehala delovati. Samostojno Družbo sv. Rafaela so ustanovili leta 1927 v Ljubljani. Njen prvi predsednik je postal ljubljanski župan dr. Juro Adlešič, naslednje leto pa je njegovo mesto prevzel izseljenski duhovnik p. Kazimir Zakrajšek. V letih 1935 in 1937 je Družbo sv. Rafaela v Ljubljani organizirala slovenska izseljenska kongresa. V tem času je precej naporov posvečala tudi pripravam na ustanovitev izseljenskega gradiva, muzeja in znanstvenega inštituta. Leta 1945 je bila Družba sv. Rafaela ukinjena. Leta 1990 je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca ustanovila Katoliško središče Slovencev po svetu kot nadaljevanje nekdanje Družbe sv. Rafaela, ki se je leta 1995 preimenovalo v Rafaelovo družbo.
Msgr. Pucelj je posredoval svoje izkušnje iz pastoralnega dela, ki ga že več let opravlja kot izseljenski duhovnik v Nemčiji. Poudaril je, da je bila Rafaelova družba v zgodovini dobra pobuda in je bila velika škoda, da ni mogla nadaljevati svojega dela v obdobju totalitarnega režima. Rafaelova družba je v času svojega živega delovanja imela dobro organizirano delo med izseljenci, imela pa je tudi dobro informacijo v Sloveniji o celotni problematiki rojakov. Predavatelj je poudaril, da imamo sedaj na tem področju informacijski manko – kaj se dogaja z našimi rojaki in kaj se dogaja v domovini.
Kar 50 milijonov ljudi, ki so sedaj v EU, je iskalo novo okolje, boljše preživetje. Velika skupina ljudi, ki je odšla iz države po vojni ni bila pripravljena - nobeden jih ni posebno spremljal. Ne zavedamo se te številke. Če bi nadaljevali z delom, ki ga je imela Rafaelova družba pred vojno bi bil danes odnos do izseljencev zelo drugačen.
Cerkev skrbi za vse te ljudi preko slovenskih župnij. Pastoralna skrb pomeni tudi skrb za situacijo v kateri ti ljudje živijo: pomoč pri urejanju pokojnine, pri reševanju zdravstvenih in socialnih problemov,…Velik problem med izseljenci je osamljenost – mnogim se ni uspelo integrirati v družbo. Drugo pomembno področje so mlade družine, ki so izgubile jezik. Potrebno se bo bolj seznaniti kaj pomeni izkustvo dvokulturnosti - nikdar namreč ne moremo popolnoma zatajiti lastne kulture - kulture se med seboj bogatijo, razkol pa delajo različni interesi.V Sloveniji še vedno obstaja strah pred tujcem pa čeprav je ta Slovenec.
Hotel sem orisati kako pomembno je to delo, delo z našim narodom, ki še živi in Potrebno bo zaživeti z našim narodom, ki živi izven naših meja.
Javne razprave sta se udeležila tudi poslanka NSi Mojca Kucler Dolinar in poslanec NSi in predsednik odbora DZ za zadeve EU Anton Kokalj.
Naslednja okrogla miza z naslovom »Verstva v oblikovanju in prihodnosti Evrope« bo v četrtek, 19. oktobra 2006 ob 19.30.
Bostjan Groselj, MIC
Mladinsko-informacijski center
uradni naslov: Zrinjskega cesta 9, 1000 Ljubljana
vhod v prostore: Ulica stare pravde 11, 1000 Ljubljana
MIC-ova odprtost:
pon, tor, cet CEL DAN (9h-20h/22h)
sre od 9h do 17h
pet od 9h do 13h
Uradne ure so: od 9h do 11h ali od 17h do 19h.
Ce pisarni ni nikogar, se po nekaj pozivih klic preveze na gsm osebja.
Smo na Poljanah, v Duhovnem sredsicu sv. Jozef
Nahajamo se v OBNOVLJENIH in razgibanih kletnih prostorih.
