Piše: Aurigo

Prva plemenita resnica1
»Vse je trpljenje. Buda«
To življenje je eno samo trpljenje. A

Za uvod tega teksta si bom dovolil vpeljati še sočasen dogodek, ki se je dogajal okoli 11. junija 2006. Po dolgem času sva se namenoma srečala z nekdanjim cimrom iz študentskih let. Namignil mi je, da nič kaj ne verjame v duhovnost, zaradi racionalnosti (uma). Vendar se mu je pred kratkim dogodilo nekaj in dopušča določene zadeve. Bil je nekaj dni v Varšavi. Spal je v hotelu. Nekega jutra ni mogel vstati iz postelje. Njegovo telo je bilo zvito in nekaj ga je tiščalo proti tlom. Med sanjami poprej je sanjal tudi svojega otroka. Končno se je z muko osvobodil tistega, kar ga je pritiskalo k tlom.

Ta dogodek je opisal, kot strah, ki ga v takšni obliki in meri, še nikoli doslej ni občutil. Znanec v Varšavi mu je naslednji dan pojasnil, da je v Varšavi mnogo takšnih prostorov, kjer so ostanki duhov zaradi II. svetovne vojne, saj so Nemci pobili tam veliko ljudi.

Malce sem se nasmejal in mu namignil, da je doživel astralni napad med iztelešenjem v sanjah. Sam se okoli leta 2000 doživel kar nekaj astralnih napadov. Verjetno niso samo duhovi, ampak tudi kakšna črna magija. Nekakšna črna megla se zgrinja nad teboj in ne moreš se niti premakniti. Vse bolj te duši in imaš občutek, da te bo to odneslo. Šele ko zakričiš, se osvobodiš tiste gmote. Zapomnite si, zakričati moraš v sanjah. Običajno na tvoj astralni dostop, ko se odvežeš iz telesa preko srebrne nitke, vplivajo tudi kakšne misli najbližjih sorodnikov v tistem času. Tako nekako najbližji - nevede, z mislimi, morda tudi sanjami, omogočijo dostop do tvojega astralnega telesa v sanjah. No, saj smo z bližnjimi sorodniki zelo povezani.

Po dolgem času sem bil pripravljen s soočenjem z drugim največjim slovenskim mestom. Mariborom. Da ga malo bolj vzamem pod drobnogled. In ga vzamem pod noge. Natančno raziščem. Dva dni sem si predvidel, da odkrijem že odkrito. Kupim celo zemljevid Maribora. Včrtam črte v zemljevid. Poprej si malo ogledam zgodovino Maribora, Marburga, Marpurka, Marchburcha ali gradu v marki. V tekstu Zmajeve črte po slovenskih mestih sem že nakazal (ne)srečnost tega mesta zaradi njegove lokacije. Nikoli ne bo prvo slovensko mesto. Nikoli mi ni bilo jasno, kako hitro so v 90 letih prejšnjega stoletja na hitro razrušili celotno industrijo Maribora. Poskusil bom to precej pojasniti. Na enostaven način. Nekateri pravijo, da imajo tudi zemeljska mesta svojo karmo. Ki se verjetno pripelje skozi človekovo udejstvovanje na prostor. V navedenem tekstu sem že opisal, da se ima Maribor kot mesto zahvaliti za svoj nastanek, predvsem zaradi položaja ugodnega prečkanja preko reke Drave.

Maribor naj bi ponovno civilizacijsko nastal tam okoli leta 1164 s postavitvijo gradu na Piramidi nad Mariborom s strani rodbine Spanheim. Sčasoma se je začel širiti. Grad naj bi predstavljal predvsem nadzorno točko nad pokrajino in prehodom preko Drave. Sedaj pa še malo k karmičnemu stanja mesta in razdeljenosti. Mnogo večja naseljenost je bila v preteklosti na obronkih Pohorja oziroma Razvanja in Radvanja. Legenda pravi, da je takrat okoli 1100 stal grad v Razvanjih, ki ga je posedoval domači graščak, ki je tudi malo plenil naokoli. To je očitno zelo motilo Spanheimovce, tako, da so graščaka ubili in njegov grad popolnoma razrušili. S tem so tudi pridobili prevlado nad tem področju. Ker sčasoma postane grad na Piramidi pretesen, se za domačini, preseli tudi lokacija gradu v dolino ob Dravi. Grad na novo zgradijo leta 1478 v današnjem starem centru mesta. Tam, kjer je sedaj pokrajinski muzej. Tudi postavitev gradu ni ravna in je na zemljevidu poševno, prav v smeri zmajeve črte. Rdeča nit Maribora je torej razdeljenost na severni del in južni del preko reke Drave. In mislim, da sedaj prosperira južni del, z mnogimi nov nastalimi trgovinski centri. Zmajeva črta gre skorajda skozi Europark, vendar gre čez Tuš Center. Druga zmajeva teče čez center Mercator. Nekoč bo potrebno tudi o tem malo napisati.

V Maribor se od doma odpravim okoli pol enajste dopoldne. Šibam po stari cesti, da kaj privarčujem zaradi cestnin na avtocesti. In tudi zaradi tega, da se ustavim še v Frankolovem. Poleg cerkve teče pomožna zmajeva črta. Poteka pa na začetku Frankolovega Marijina zmajeva črta. Sonce v junijskem času pribija z vso svojo silo.

Pred Mariborom se ustavim še na avtocestnem parkirišču pri Polskavi. To parkirišče me na moji poti čez Maribor vedno znova privlači. Le kaj bi to bilo? Po 12. uri opoldne se pripeljem na Lent. Preden izstopim iz avto in se odpravim naprej proti centru, imam občutek, kakor da bo vsak čas začelo delovati energija vse povprek. Da bo morda Big Bang? Podobno kakor tisti trenutki, delčki časa, ko čakaš žensko, da pride k tebi in da se daš dol z njo. Tam spodaj pa si čisto napet. Tik pred izbruhom. Za začetek poslikam mariborsko sramoto ob Dravi, ob Pristanu. Razpadajoči stavbi, ki me spominjate na ljubljanski Šumi.

Tu nekje, kjer gre Nikolajeva zmajeva črta čez Lent, ki se nadaljuje naprej na Alojzijevo cerkev. Potem čez Grajski trg pri kipu svetega Florjana in še naprej čez mestni grad oziroma sedanji Pokrajinski muzej. Tukaj, na Dravi so postavili majhne aluminijaste vetrnice, ki kakšen meter in pol štrlijo nad vodo. Takšen »absurden spomenik« ali umetniško delo, ali kako naj bi se to imenovalo? Česa takega se lahko spomnijo samo Štajerci. (Sedaj, ko to pišem se sprašujem, če morda to ni delo tistega slikarja, kiparja iz nadaljevanja). Ob galeriji slikarja tipam, tipam, ali je kaj začutiti. Vse je bolj revno. Na zahodni strani fasade je napisano z rdečimi črtami »Galerie«. Galeria Lent. Opazujem delavce, ki vgrajujejo stebričke, za ali proti parkiranju pred Splavarskim prehodom.

V trenutku postavljanja teh stebričkov, starejši mož komentira delavcem in hkrati govori tudi meni: »Le tukaj na Lentu je kot v Palestini«. Skorajda me zaplete v pogovor. »Da ne moreš nikamor priti in postavljajo te stebričke…. To se ni nikjer drugje po Mariboru ne dogaja.« Samo nasmejim se in prikimam temu komentarju moža.

Mož je verjetno mislil na izraelske obdajanje Palestine oziroma Gaze z izraelskim zidom. Vendar so te njegove besede še kako označile mojo pot in kasnejša dogajanja tega dne v Mariboru. Ograde. Meje. Mariborske ograde z vrtički. Človek se običajno ne zaveda, kako mu lahko določen trenutek dneva, dogodek opiše celotno stanje, ki se mu bo tisti dan dogajalo. Se mu pripetilo. To se začelo dogajati kasneje tudi meni.

Odpravim se naprej. V Bar za budne. V Buda baru spijem kavo. Prek Bude želi steči, in ne spusti steči. Od natakarja je čutiti strah. Kakor, da je zadolžen. Ima dolgove. Energije ne stečejo. Zdijo se mi povsem skozlane. Umetno sproducirane. Napolnjene s strahom in zapiranjem. (Morda pa bi bilo potrebno z imenom bara biti malo bolj obziren.) Odpravim se naprej. Ja, mariborska trta, leži že skoraj na pravem mestu. Na začetku stavbe, pri kateri je posajena najstarejša trta, teče pomožna zmajeva. Tudi tukaj imajo galerijo. Ebenus. Očitno Mariborčani radi postavljajo galerije na zmajeve črte. Vendar je tudi tukaj vse drugo, kot pa začutiti kakšen pretok energije.

Do cerkve svetega Alojzija. Šmentana. Tudi cerkev je zaprta. Vhodna vrata so zaklenjena. Cerkev je odprta šele ob 8. uri zjutraj, ko je maša. Potem pa očitno celi dan zaprta. Od zadaj, za to cerkvijo, je sečišče Nikolajeve zmajeve črte in pomožne črte. Čez Rotovž proti osrednjemu delu. Nikolajeva črta ne teče prav čez kužno Marijin znamenje, ki krasi Glavni trg, ampak kakšnih 10 oziroma 15 metrov nazaj proti Koroškim vratom. Naslednji dan, zvečer, sem zasledil, ko se bil malo bolj pozoren, na stavbo ob Glavnem trgu. Tik pred Rotovžem, ki ima na fasadi v spodnjem delu med ornamentiko narisana dva bela zmaja, saj tako sem v mraku videl. Tako kakor je običajno: »Gledaš, pa ne vidiš.« Črta gre naprej čez knjižnico, tam kjer so pustili slikico amerške grmovne Miki Miške ali odtis grafitarja z napisom: »avtocenzura……«. Čist po Štajersko.

Odpravim se proti Pokrajinskemu muzeju in moram priznati, da me ta kompleks zgradb ob Gosposki ulici in Slovenski ulici ter prehodi, vedno spomnijo bolj na neko slepo črevo in ne na tekoč prehod. Ob kipu svetega Florjana se ustavim. Sveti Florjan je bil ob mojih prejšnjih obiskih edina svetla točka Maribora. Tukaj sem začutil močan pretok energije, posebej nekega večera. Tokrat me tudi sveti Florjan razočara. Zaprto. Zaprto. Nič pretoka.
Nadaljujem pot okoli Pokrajinskega muzeja, potem čez park na Trgu generala Maistra. Iščem? Nič kaj preveč spodbudno. Začnem se že spraševati ali so moje včrtane črta na pravem mestu?

Obhodim še Mariborska univerzo. Preko zgradbe mariborske univerze se sekata dve pomožni zmajevi črti. Ena teče potem na srednjo šolo, druga teče na nogometni stadion Ljudski vrt. Tudi tukaj ni preveč kaj čutiti. Šele pri fotokopirnici, se nekaj sprosti. Očitno bolj zaradi človeka.

Odpeljem se v Koblarjev zaliv, preko katerega teče Mihaelova črta. V vsej tej vročini ne vem ali name deluje narava ali je res kaj čutiti. Potem proti Kalvariji, a še prej se ustavim na Mladinski ulici ob Ljudskem vrtu, kjer teče ob določeni vili pomožna črta. Visoka smreka se vzpenja proti nebu. In ko stojim tam, začutim energije žalosti, razočaranja, trpljenja. Ne vem ali so ta vsa žalostna čustva zaradi nogometa in mariborskega kluba ali zaradi drugih vzrokov, razočaranj.

Ko želim priti na Kalvarijo, doživim majhen šok. Kjer koli sem želel priti na Kalvarijo, je bil napis in znaki s privatno lastnino. To kar mi je zjutraj napovedoval mož. Majhni vrtički. Majhne parcele. Privat lastnina. Egoistični. Zidovi Palestine. Je samo moje. Moja lastnina. Duh Avstroogrske se širi v Maribor. Pretok se zaustavlja! In zanima me, kaj boste vzeli s seboj v smrt? Ali mislite, da poznate zakone reinkarnacije? Da jemljete te kose zemlje. Po tem dogodku, mi je bilo jasno, zakaj so energije bile po centru Maribora »zaštopane«.

Zadosti mi je bilo te pritlehnosti, zabitosti, zaprtosti. Zato se odpravim okoli 17. ure proti Ptujski Gori. Vendar na koncu odkrijem še en biserček, vendar naj bo to še skrivnost. Preko igrišč znane teniške igralke teče Jurijeva zmajeva črta. Ob jezeru sem imel občutek, kakor, da bo vsak čas potegnilo energijo; v novo hoče speljati globočin. Steči tako, da čutiš lahkotnost ali ogenj pod nogami.

Čez cerkev svetega Lovrenca v Lovrencu na Dravskem polju teče pomožna črta. Pred to vasjo, kjer stoji na križišču kapela, teče Marijina zmajeva črta. Bog naj te odpre. Čez cerkev svetega Miklavža v Majšperku teče Jurijeva črta.
Ptujska Gorca. Ptujska Gorca. Tudi na romarsko svetišče sem se že nekaj časa odpravljal. Moje predstave o tem hribčku so bile pred tem, predvsem drugačne. Zdaj ko se peljem proti vrhu, vidim, da me spominja na tisto Marijino svetišče poleg Mirna pri Novi Gorici. Po mojem zemljevidu tečeta dve pomožni zmajevi črti čez Ptujsko Gorco. Prva gre čez začetek naselja pod cerkvijo. Tam je bilo vidno, kako se vrt in zelenjava razrašča v nebrzdanem rastju. Druga gre kakšnih 20 metrov izpod obzidja cerkve svete Marije in dejansko čez cerkev svetega Lenarta, kjer je pokopališča. V cerkvi svete Marije je čutiti tisto globočino. Skoraj nekaj podobnega kar sem doživel v Nemčiji v Altöttingu. Nekaj noter teče. Ali pa je ta vsa energija nabrana med stoletji službovanja?

Gotska cerkev je od znotraj veličastna in mogočna. Tako mogočna se mi je v Sloveniji zdela samo še gotska cerkev v Pleterjih. Čudoviti kipi. Ptujska Marija, ki zajema človeško rajo pod svoj plašč. Od velikega do ta malega. Na levi škofje, cerkveni dostojanstveniki. Na desni, kralja, plemiči… za njimi….
Rdeča Marija z rdečim Jezusom v roki.

Odkrijem čudovit kip z ouroborusom. Svetnik kralj, morda Ožbolt, pod njim Ouroboros. (Pred oddajo teksta slučajno odkrijem, da gre za kralja svetnika Sigismunda.) To je prvič, da nekaj takšnega odkrijem v slovenskih cerkvah. Ouroboros je neke vrste zmaj, ki sam sebi grize svoj rep. Neskončnost. Svojo neskončnost. Ali nakazuje, da je Sigismund, zgrizel svojo neskončnost, ali kaj drugega, se sprašujem?

Legenda o nastanku Ptujske Gorce pravi sledeče, da je bila sezidana po tistem, ko je oslepela hčerka graščaka iz gradu Vurberka zagledala na hribčku ali Ptujski Gorci luč in spregledala. Zato so zaradi tega na tem kraju postavili to božjepotno cerkev posvečeno Mariji. Legenda kot legenda. Od Vurberka do Ptujske Gore je okoli 30 km zračne linije. Morda je slepa punca res videla kakšno luč na tem hribčku. Spregledala pa če že je, ni zato, ker se naj bi ji prikazala Marija na Ptujski Gori, ampak prej zato, ker je živela na gradu Vurberku, čez katerega teče Marijina zmajeva črta. Tam pa jo zdravila vurberška zmajeva črta. Tako se ljudske legende in včasih tudi domišljija meša z eno prihodnjo vsakdanjostjo. Za vsakdanje in druge potrebe.
Zvečer se odpravim v prenočišče. Prenočišče sem izbiral na podlagi narisanih zmajevih črt na zemljevidu. Ležalo naj bi na pomožni zmajevi črti. Ko že najamem sobo in iščem malo naprej tok linije, ugotovim, da teče energija čez občudovanja vredno kmečko poslopje, oddaljeno kakšnih 25 metrov od prenočišča. Spanje je cenovno ugodno. A ko vstopim in se uležem, me premoti žensko hropenje. Stok. Jok in stok. Tista zapeljivost. Ženska vzdihuje, kakor da je na smrtni martri. A očitno ji ni pride. Počasi razmišljam, pa ja nisem v kurbišču. Je to bordel? Po desetih minutah povsem vse utihne. Ali bo celo noč tako? Vendar je do jutra mirno.

1. Štirje plemenite resnice so osrednja točka Budovega učenja. Prva poučuje o nezadovoljivosti narave življenja, to pa je začasnost bivanja, življenja.
Vse kar se rodi, tudi umre.