PROSIM in HVALA
sta se nekoč
pred davnimi časi
zelo dobro poznala.
Vedno sta hodila
v dvoje,
poznala prav vse
sta bontone.
Redno obiskovala
sta otroške vrtce,
šole,
učila lepe vzgoje.
Med seboj nikoli
nista tekmovala,
ker nista mogla
eden brez drugega,
kjer se je pojavil PROSIM,
se je kaj kmalu pojavil tudi HVALA.
Bila pa sta oba grozno razočarana,
ko so se jima odprle oči
in sta spoznala,
da sta se postarala…
Prijazna starčka iskrivih oči
sta se sprehajala med mladimi na ulici,
njihovim pogovorom skrivaj prisluškovala
in žalostna spoznala, da ju več kot polovica ni potrebovala.
Staršem in vzgojiteljem
sta potožila svoje gorje
z mlajšimi generacijami,
kjer lepe navade
čedalje bolj izumirajo.
Sklicali so bojni posvet
in zbrane vprašali,
kako morejo brez teh besed živet.
Učenjaki so zmajevali z glavo
nad to današnjo mladino
in ji zabičevali,
da iz njih kaj prida že ne bo,
če bodo ti dve besedi
namerno črtali
iz svojega besednjaka.
Nazadnje so še glasovali:
rezultati so bili skoraj porazni,
saj na besedni zaklad doma
danes le redko kdo še pazi.
Vsi pa so bili enotni v tem,
da je treba vse storiti,
da se starinskima besedama
za nekatere
povrne prejšnji ugled
in dobro ime.
Škoda,
da ni več te možnosti,
da bi lepo vedenje ocenjevali.
Le kje so zdaj
tisti dobri stari časi,
ko sta v mestu in na vasi
dobrodošla v vsaki hiši
se ustavila
in prijazno pozdravila
nas HVALA in PROSIM.
PROSIM in HVALA
