Vsak dan prestrezam sporočila,
ki so v nekem trenutku obme trčila,
na me nek vtis napravila
in merim njih učinek.
Nekatera so mi kot na kožo pisana,
po moji meri, se natanko mi prilegajo.
Skušam jih čim dlje zadržati
in dokler jih pomnim,
še komu drugemu naprej poslati.
Nekaterih sploh do kraja ne poslušam,
samodejno jih zavrnem in izdelam lastna protisporočila.
Pobiram jih, kjer koli pride:
nekatera so namenjena osebno meni,
največ pa je takih, ki govore neki tretji, naključni osebi.
Vse to nato še dolgo predelujem v sebi,
dokler se ne izoblikuje v dovolj pregledno misel,
ki označuje tisto, kar sem nekako prevzela za svoje.
Teh sporočil je malo morje,
med njimi znajti se pa je umetnost,
ki le redko mi uspe.
Tako nekako sem si dovolila vlogo,
ki jo za svoje potrebe dokaj dosledno opravljam:
postala sem urednica vseh teh sporočil, ki z njimi razpolagam,
to nalogo pa, kot že rečeno, z vsem srcem in vestno opravljam…
Vsak dan prestrezam sporočila,
