Zvesta ostajam zvezdam,
ki vedo moje skrivnosti.
Zvesta ostajam svoji poti
in moralnim naukom,
ki iz nje sledijo.
Obožujem življenje
in velike osebnosti.
Prepuščam se zbirateljstvu
nekaterim odvečnih vrednot.
Moje besede pa ostajajo
skromne, komaj izrečene,
tako obrabljene, vsakdanje,
da mi je kar žal mnogih ušes in oči.
Upam, da bo nekaj teh besed
le dočakalo Vaš ožji izbor
na tekmovanju debitantov.
Nič, čas priganja k delu,
leta pa beže;
kdo mi bo beležil uspehe,
ki bodo slučajno nastali,
kdo me bo rešil navade
enoličnega, površnega ustvarjanja?
Komu naj povem,
da sem včasih dobra tudi jaz
in da nisem samo za okras?
Rada bi prišla do Vas,
kar je samo razlog več,
da še vedno plešem s peresom
v upanju, da mi kdo
nekaj misli podčrta…
Zvesta ostajam zvezdam,
