Intervju z dr. Francem Jerkičem o gledališki igralki Emi Starčevi in opernem pevcu Dragu Starcu

Dne 11. aprila 2006 si se ob predstavitvi knjige Saše Pavček "Na odru zvečer" poklonil odkritju spominske plošče gledališki igralki Emi Starc na njeni rojstni hiši v Krpanovi ulici 4 v Sežani. Ali lahko poveš, kakšni spomini te kot sorodnika vežejo nanjo?

Ema Starčeva je sestrična moje matere Francke Breščak, hčere Antona Breščaka iz Dobravelj na Vipavskem. Bil je brat Emine matere Terezije Breščak, ki je izhajala iz kmečke družine Breščakovih iz zaselka Kozje Para v Dobravljah. Pisatelj Jožef Kravos, rojen v Dobravljah na Vipavskem, ki je bil njen sosed, opisuje Breščakove kot narodno napredno družino. Terezija se je poročila z Janezom Jakobom, dninarjem iz Sežane. Imela sta šest otrok, hčere Emo, Olgo in Radko ter sinove Draga, Slavka in Albina.

Ema je hodila v osnovno šolo v Sveti Križ pri Ajdovščini, njena družina pa je stanovala na Cesti, kasneje so se preselili v Gorico, kjer je imel Emin oče trgovino z živili, vendar so ga fašisti kot zavednega Slovenca preganjali in se je moral iz Gorice izseliti. Starčevi so v Podbrdu kupili posest. Iz Podbrda so se preselili v Maribor in nato v Beograd.

Vseh članov Starčeve družine se dobro spominjam, ker smo imeli družinske stike. Redno smo si dopisovali in se občasno tudi obiskovali. Ema nam je pošiljala v Milan slike o svojih igralskih nastopih in slike družinskega življenja iz Beograda.

Kakšni so bili stiki Eme s sorodstvom?

Ema je že v svojih otroških letih prijateljevala s svojimi sestričnami in bratranci iz Dobravelj, ki so pozneje živeli v Milanu. Družino Breščakovih v Milanu je Ema večkrat obiskala. Tu je bilo kulturno središče, kjer so se shajali in zadrževali slovenski kulturniki. Tudi Ema Starčeva je bila med njimi, kakor tudi njen brat Drago Starc, ki je kot operni solist nastopal v milanski Scali in obiskoval tudi nas.

S katerimi sorodniki iz Breščakove družine je imela Ema stike in kakšni so bili ti stiki?

Eme se spominjam kot posebno žlahtne osebnosti, ki je znala izražati toplino, prijateljstvo in ustvarjati prijetno vzdušje. Z njo smo se pogovarjali preprosto, v družinskem vzdušju. Obujali smo mladostne spomine na domače kraje in ljudi. Ohranila je sorodstvene vezi z nami, zlasti še s Teo Breščak, slikarko in pesnico, Ivo Breščak , publicistko in pisateljico, s pesnico Antonijo Breščak in z bratranci Robertom, Mirkom in Stankom Breščakom, publicistom in pesnikom, ki je živel v Milanu, po vojni pa v Dobravljah na Vipavskem. Tu je živela tudi njena mlajša sestrična Hermina Breščak. Ema je ob počitnicah pomagala tudi pri obnovi osnovne šole v Dobravljah na Vipavskem.

V Milanu je Ema imela tudi sestrično po sestri svoje matere Binčko Kopatin iz Podnanosa, ki je delala v Milanu kot vodja ekonomske propagande pri podjetju Franck in se je z Emo tudi srečevala.

Ema Starc je znala vselej prisluhniti sočloveku in delati dobro. Bila je pozitivna osebnost. Imela je izjemno razvit socialni čut, ki ga je temperamentno izrazila tudi v svojih dramskih vlogah domačih avtorjev (Klopčič, Bor in drugi). Pogosto je pripovedovala o svojih doživetjih, ko se je vključila v osrednjo partizansko igralsko skupino v SNG v Črnomlju 1944. leta. Omenjala je tudi svojega brata Slavka Starca - Fazana, partizanskega borca, ki je padel, kar jo je globoko prizadelo.

Po vojni je od leta 1945 do 1959 stalno igrala v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu. Po upokojitvi je stanovala v Hotelu Union v Ljubljani in poučevala razne igralske skupine, kjer sem jo tudi obiskal, ko sem prihajal v Slovenijo na dopust. Obiskal sem tudi družino Starc v Beogradu, ki je živela na ulici Lahumska 42.

Ema se je pogosto spominjala tudi svojega rodnega Krasa in navdihnila svojo sestrično Teo Breščak, da je napisala pesem "Kraška idila", ki se pa ni dotaknila samo Krasa, temveč tudi Vipavske, kot da sta oba dela Primorske eno, njen dom.

Omenil si, da je bilo v Breščakovi družini v Milanu središče, kjer so se shajali kulturniki. Ali lahko poveš kaj več o tem? Kakšni so bili stiki Eme Starčeve s tem kulturnim središčem v Milanu?

Igralska pot Eme Starčeve se začenja z letom 1924 v Mariboru, kakor tudi literarna pot Emine sestrične Ive Breščak, ki je začela pisateljevati že leta 1923. Slovenski kulturniki so se med seboj poznali in so bili povezani. Te vezi so krepila domoljubna čustva. Srečevali so se tudi s Francetom Bevkom, Vladimirjem Bartolom in drugimi znanimi osebnostmi s področja kulture. Z njimi je bila povezana tudi Iva Breščakova, ki je bila v stalnih stikih s svojo sestrično Emo, ko je pred vojno igrala v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Sestrični sta si dopisovali tudi o umetnosti in si izmenjavali informacije o kulturnem dogajanju in delovanju Slovencev ter o aktualnih dogodkih na področju kulture, tudi o Eminih odigranih vlogah in njunih pogledih na kulturo tedanjega časa in položaju Primorske pod fašizmom. Ema je pošiljala družini Breščak najprej v Portoguaro, po letu 1928 pa v Milan, slike in gledališke liste odigranih vlog ter odmevne članke iz časopisov. Žal, so bila pisma Eme Starčeve uničena v bombnem napadu v Milanu 20. 10. 1944 in tudi veliko slik in gledaliških listov iz tistega obdobja. Emina korespondenco in tudi pisma njene matere Terezije bratu Antonu Breščaku v Dobravlje so bili uničeni ob požigu hiše 23. 09. 1943.

Preko sestričen Ive in Tee se je od leta 1928 spoznavala spoznala tudi s slovenskimi likovniki, ki so razstavljali v Milanu.Tedaj je med primorskimi kulturniki vrelo, ne glede na to, na katerem koncu domovine ali tujine so se nahajali. Raznarodovanje in fašistična diktatura nad slovenskim življem je naredila svoje. Ema se je imela vedno za zavedno Primorko, čeprav je bila vezana tudi na svoj Maribor, ki ji je odprl pot v gledališko umetnost. Primorski kulturniki so imeli medsebojne stike in so plodno narodnobuditeljsko ustvarjali, vsak na svojem področju, vendar zelo povezani. Spodbujali so delovanje vaških odrov in širjenje slovenske besede, ki je bila v času fašizma prepovedana. Stanko Breščak je na Emino pobudo, ko je prihajal na počitnice iz Milana v Dobravlje, zrežiral tudi nekaj slovenskih iger, ki so jih odigrali na vaškem odru v gradu Velike Žablje.

Ema Starčeva je do začetka vojne ustvarila okrog 120 srednjih in velikih vlog, nastopala je tudi v opereti. Veliko je delala tudi z mladino, kar dokazujejo številne fotografije z mladimi.

V medijih so bili objavljeni odmevni prispevki, ko je nastopal Emin brat Drago Starc, lirski tenorist s spretnimi igralskimi sposobnostmi v milanski Scali. Nastopal je tudi kot koncertni pevec in gostoval po nekaterih evropskih državah (Avstrija, Poljska, NDR) in izvenevropskih državah (Egipt). Odpel je preko 50 glavnih vlog. Nastopal je v klasičnih in tudi v sodobnih delih. Nastopal je tudi v operetah. To sodelovanje slovenskih kulturnikov tedanjega časa bi zahtevalo še zgodovinsko raziskovanje, saj so vplivali in spodbujali eden drugega in so s kulturo pozitivno zaznamovali tisti čas. Še zlasti Primorci so bili zelo povezani in se z domoljubnimi čustvi upirali proti fašističnemu raznarodovanju.

Ema Starčeva je bila zavedna Primorka in čustveno vpeta v to dogajanje. Dopisovala si je s slovenskimi kulturniki, živečimi tudi v tujini. Tesne vezi je gojila tudi s svojo sestrično Teo Breščakovo, slikarko in pesnico, poročeno z italijanskim zdravnikom Emanuelom Abbattistom, ter ljubiteljem umetnosti bratrancem dr. Robertom Breščakom, ki je Emo seznanil z italijanskim pesnikom, nobelovcem Salvatorom Quasimodom.

V času vojne se je k Breščakovim v Milanu zatekel tudi od fašistov preganjani kraški slikar Lojze Spacal, ki je pri njih bival in ustvarjal nad eno leto. Ema Starčeva je spoznala v Milanu tudi vrsto znanih likovnih umetnikov, kot so bili Sironi, Manzu, Carra, Brioli, Salietti, Pier Marušič, Mihelič in Lojze Spacal, Jože Spacal in drugi, ki so Teo Breščak spoštovali kot osebo, cenili kot slikarko in se radi družili v kulturnem središču Breščakovih, kamor je prihajala tudi Ema. Pogovarjali so se o gledališki umetnosti, kiparstvu, slikarstvu, operi itd. Emo je posebno zanimala glasbena umetnost, saj je sama nastopala tudi v operetah. Tu se je srečala tudi z dirigentom, violinistom, skladateljem in glasbenim kritikom Urošem Prevorškom. V Milanu je obiskovala tudi Scalo.

Občini Sežani si izročil bogato slikovno in dokumentarno gradivo o Emi Starčevi in njeni družini. Ali lahko kaj več poveš o tem?

Slikovno gradivo je nastajalo vsa leta skupnega dopisovanja. Slike so se ohranile v albumih, medtem ko se je korespondenca izgubila ob selitvi družine Breščak iz Milana v Gorico. Del slikovnega in drugega gradiva, zlasti o družini Starc, pa je prinesla iz Beograda Ernesta Kobe iz Vipave, ki je obiskala dedinjo stanovanja družine Starc v Beogradu. Tam je ostalo še veliko slovenskih knjig iz družinske knjižnice in portret v olju Eme Starc, ki ga je naslikala slovenska slikarka Cita Potočnik. Emo je leta 1945 portretiral tudi Božidar Jakac; verjetno se potret nahaja med njegovo zapuščino. Družinske dokumentacije iz Beograda nisem preučeval, to opravlja sežanski zgodovinski kronolog Pavle Skrinjar. Veliko dokumentarnega gradiva je zbranega v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Pozdravljam odločitev, da bo Občina Sežana skupaj s Kosovelovo knjižnico Sežana uredila spominsko sobo, posvečeno svoji rojakinji gledališki igralki Emi Starc.

In kaj lahko poveš še o sebi?

Sem upokojen zdravnik internist in ginekolog. Do svojega 75. leta sem delal v Milanu na Univerzitetni kliniki in skrbel tudi za zdravje sonarodnjakov, ki so bivali v Milanu. Med vojno sem bil v nemškem koncentracijskem taborišču na Poljskem (Rava Ruskaja, Przenysl) in na Holandskem (Mepen). Bil sem tudi predsednik Rdečega križa in organiziral številne humanitarne akcije za domovino in pomagal sonarodnjakom, ko so se po vojni vračali domov. Iz Milana sem se preselil z Ivo in Robertom v Gorico. Zadnja leta živim v Dobravljah na Vipavskem. Z Emo Starčevo sem gojil vedno prijazne sorodstvene vezi in prijateljske odnose. Ema je bila čudovit človek in nadarjena gledališka igralka. Enako lahko rečem tudi za njenega brata opernega solista Draga Starca.