Med ljudmi je zavel svež veter in marsikomu prinesel zanimanje za vegetarijanski način prehranjevanja. Nekateri se sicer še plašno ozirajo za stališči uradne medicine, ki še vedno grozeče žuga s prstom in svari pred pomanjkanjem železa, beljakovin, vitamina B12..., kljub temu, da so iz raznih virov dostopne verodostojne informacije o tem, kje te snovi najti tudi v brezmesni hrani; obenem pa neprizadeto molči o izsledkih raziskav, ki jasno dokazujejo, da je meso ne samo nepotrebno, temveč tudi zdravju škodljivo. Tudi prek medijev se vrstijo polemike: vegetarijanstvo da ali ne.

Vidik, o katerem je manj slišati, a zato ni nič manj pomemben, je etični pomislek glede uživanja mesa. Nekateri želijo ta vidik na hitro poteptati z obrazložitvijo, da je mesna hrana tisočletna tradicija, ki je ne more ovreči neko novodobno gibanje posameznikov. Pri tem pozabljajo, da se tudi zavest človeštva spreminja skozi tisočletja in da ne bi bilo ravno modro vračati se zopet na stopnjo pračloveka, ampak je v nas, človeških bitjih, nekaj, kar nas spodbuja k stremljenju za višjimi etičnimi vrednotami.

S strani cerkve prihaja doktrina, ki uživanje mesa opravičuje s tem, da so živali in narava dani človeku v upravljanje, mesno hrano pa naj bi zapovedal sam Bog. A ljudje, ki verjamejo, da je Bog vseobsegajoča ljubezen, težko sprejmejo pojasnilo, da Bog zahteva pokol svojih stvaritev. Ljudje pa , ki še ne znajo prisluhniti svojemu notranjemu občutku, si z argumenti cerkve mirijo svojo vest, prepričani, da z uživanjem mesa živijo po Božji volji.

Težko pa bi o pomirjeni vesti in Božji volji govorili takrat, ko bi imeli pred seboj žival, ki bi jo morali lastnoročno pokončati, prerezati goltanec, odžagati noge, razparati trebuh, da bi kri tekla v potokih, žival pa bi se v mukah zvijala, tulila in trzala v smrtnih bolečinah.
Se vest ljudi ne bi zganila takrat, ko bi se za kratek čas vživeli v življenje teličkov, ki jih kmalu po rojstvu ločijo od mater in jih namesto z njenim mlekom hranijo s slano brozgo, da bi čim hitreje dosegli predpisano težo za klavnico?

Kako naj bi si mirili vest in ugajali Božji volji takrat, ko od mlade ovčke, radostno skakajoče po travniku, ostane le okrvavljen bel kožušček, njen trup pa razkosajo za pripravo praznične pečenke? In vse to samo zaradi človeške volje uživati kose njenega telesa.
Je res Božja volja to, da živali transportirajo na tisoče kilometrov brez vode, brez hrane, ob peklenski vročini in ledenem mrazu, s polomljenimi kostmi in odprtimi ranami? In ko jih na cilju zaženejo s tovornjaka, jim klecajo otrdele okončine; do konca izmučene ne morejo prehoditi niti nekaj metrov do klavnice, zato jih spodbudijo z železnimi kavlji, katerih konice neusmiljeno prebadajo njihove usta, oči, zadnjik...

Mnogi ljudje o tem trpljenju nočejo slišati in preprosto poteptajo v sebi občutke krivde, saj je resnica prehuda, da bi se soočili z njo. A morda se bodo nekega dne morali, kajti vsak izmed nas zapada pod zakon vzroka in učinka, ki temelji na vseobsegajočem zakonu pravičnosti, ki le dopušča vračanje učinkov nazaj na povzročitelja. Naj se tega zavedamo ali ne, deluje.

Ali nam vsakdanji dogodki ne kažejo dovolj jasno, da že žanjemo, kar smo posejali? Zle slutnje smrti, ki v podobi ptičje gripe preletavajo zdaj že celo Evropo, niso pravzaprav nič drugega, kot znanilci grenke žetve, ki visi nad človeštvom. Se zavedamo, da smo to posejali sami? Težko si predstavljamo, koliko pernatih živali imamo na vesti, zato ker smo jih utesnjene tiščali v gojilnicah perutnine, jim ob tem rezali kljune, da si zaradi stresa niso druga drugi izkljuvale oči, jih hranili z njihovimi lastnimi iztrebki... Tem živim bitjem človek niti enkrat v kratkem, bednem življenju ni privoščil, da bi videla sonce in začutila svež zrak in živost narave okrog sebe. Namesto tega jih je neprenehoma obsojal na smrt z zakolom.
Taka in podobna koncentracijska taborišča je človek pripravljal in še vedno pripravlja tudi drugim vrstam živali: kravam, prašičem, ovcam, kozam...vse le zato, da bi jih na koncu pojedli.

Če vsa ta dejstva premislimo, bomo morda ugotovili, da le ni vse v redu z našo etiko in moralo. Na neki točki bomo lahko celo spoznali, da ubijanje živali za hrano ne pristoji našemu človeškemu dostojanstvu. Ljudje namreč poznamo moralno-etične zapovedi, ki jih nosimo v sebi kot starodavno dediščino. Ali jih razvijemo v aktivne lastnosti, kot so dobrota, usmiljenje, pravičnost, je odvisno samo od nas. Če pa ostanejo v nas samo latentne, potem smo še daleč od tega, da bi izžarevali resnično dostojanstvo pokončnega, a usmiljenega človeka, ki se zaveda odgovornosti do vseh oblik življenja na zemlji.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Zanj: Gretta Mikuž Fegic