Piše: L.Krušič in A.Krušič-Kaplja

V sledečem prispevku je opisan kratek pregled o vzrokih in posledicah ter o ugotovitvi zakisanosti tkiv in telesnih tekočin.

Že v antičnih časih so poznali, pomen načina življenja in prehrane ter njihov vpliv na zdravje, saj se je od takrat ohranil pregovor, da "je človek to, kar jé". Žal je veliko tega znanja iz starih časov v moderni dobi visoke tehnologije šlo v pozabo. Tudi v medicini je do nedavnega prevladovalo mnenje, da hrana ne more vplivati na stanje kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu. Porast številnih raziskav o kislinsko-bazičnem ravnotežju v zadnjih letih pa pomeni popolno spremenjeno gledanje na tako pomembno temo za zdravje človeka kot je kislinsko-bazično ravnotežje. Zaradi pomembnosti kislinsko-bazičnega ravnotežja na zdravje človeka, ki jih prikazujejo znanstvene raziskave pa bo tema kislinsko-bazičnega ravnotežja postala ena od osrednjih tem medicine v prihodnjih letih.

Kisline , baze in pH vrednost

Kisline in baze je definiral leta 1923 danski kemik Brönstedt in sicer kisline kot snovi, ki oddajajo protone (pozitivno nabite H ), medtem, ko so baze snovi, ki sprejemajo protone. Enota za kisline ali baze je pH vrednost, ki znaša od 1 do 14, kjer je 1 najmočnejša kislina in 14 najmočnejša baza. Nevtralna tekočina ima vrednost 7, kar pomeni, da pri tej vrednosti ni presežka ne bazične in ne kisle spojine. Vrednosti na pH skali so logaritmično razdeljene, kar pomeni, da je vsaka vrednost navzdol ali navzgor za faktor 10 večja ali manjša.

Kislinsko-bazične vrednosti v telesu

Pri normalno zdravem organizmu je stanje v rahlem bazičnem področju. V različnih delih telesa oz. organih je vrednost pH različna, ker je v vsaki fazi presnove v posameznem organu potrebna različna koncentracija kislin za optimalen potek funkcije posameznih organov. Tako imamo v želodcu skrajno kisle pogoje, medtem ko ima kri zdravega človeka pH vrednost med 7,35-7,45. V primeru višjih vrednosti govorimo o alkalozi (presežek baz) in v primeru vrednosti pod 7,35 govorimo o acidozi (presežku kislin). PH vrednosti pod 7,0 ali nad 7,8 vodijo v smrt organizma. Za nemoteno delovanje večine presnovnih procesov izven celičnega in znotraj celičnega prostora je potrebno rahlo bazično okolje. Znano je, da se pri človeku pri današnjemu načinu življenja in prehrane med procesom staranja zvišuje zakisanost, kar je v glavnem posledica zmanjšane sposobnosti delovanja ledvic, kot pomembnemu izločevalnemu sistemu kislin.

Splošno o kislinsko-bazičnem ravnotežju

Razmerje med kislinami in bazami je izredno pomembno za vse presnovne procese v telesu. Za normalno delovanje presnove je neobhodno potrebno kislinsko-bazično ravnotežje, ki je odgovorno za normalno strukturo in funkcijo beljakovin, prepustnost celične opne, porazdelitev elektrolitov ter nemoteno delovanje vezivnega tkiva.

Za pravilno delovanje vseh procesov presnove v telesu mora ostati pH vrednost krvi, medcelične in celične tekočine ob vsakih pogojih v ozkem območju nad vrednostjo 7,t.j. v nevtralnem področju. V telesu so za to na razpolago regulacijski mehanizmi, imenovani puferski sistemi, s katerim se lahko nevtralizirajo odvečne kisline.

Pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja igrajo važno vlogo epitelne celice želodčne sluznice, ki ne proizvajajo samo solne kisline za prebavo beljakovin, temveč tudi bazične snovi kot je natrijev bikarbonat. Natrijev bikarbonat je najmočnejša bazična snov, ki služi za nevtralizacijo odvečnih kislin in za nastanek vseh prebavnih sokov t.i. bazofilnih organov, jeter, žolčnega mehurja, žleze slinavke in prebavnih žlez tankega in debelega črevesja. Izločanje želodčne kisline je istočasno povezano z izločanjem bazičnih snovi v krvni obtok in vezivno tkivo. Želodčna (solna) kislina in natrijev bikarbonat nastajajo iz soli, ogljikovega dioksida in vode. Za vsako molekulo solne kisline, ki nastane v celicah želodčne sluznice pride v krvni obtok molekula natrijev bikarbonata. V primeru večje potrebe telesa po bazičnih snoveh, jih lahko proizvaja ob istočasnem izločanju želodčne kisline.

Puferski sistem organizma

Pufer imenujemo sistem, ki ima lastnost ob dodatku določene količine kisline, kislino vezati in jo nevtralizirati. Ta reakcija lahko poteka tudi v obratni smeri. Obremenitev ali izguba kisline vodi do spremembe puferske kapacitete, ne povzroča pa bistvene spremembe pH vrednosti. Šele pri presežku velikih količin kisline pride do izčrpanja puferske kapacitete. Nadaljnji presežek kislin pa lahko vodi do bistvenih sprememb pH vrednosti. Poleg absolutne količine kislin je za ohranitev pH vrednosti krvi in telesnih tekočin važna količina puferskih snovi, ki še lahko nevtralizira presežek kislin ne, da bi prišlo do organskih poškodb. Telo zdravega človeka ima pH krvi 7,4. Že majhna odstopanja od te vrednosti vodijo do velikih motenj v presnovi in življenjske nevarnosti. Zaradi tega ima organizem na razpolago puferske sisteme, ki vzdržujejo v krvi in tkivih pH vrednost med 7,35 in 7,45. Puferski sistemi lahko kisline vežejo in nevtralizirajo, glede na stopnjo zakisanosti in tako preprečujejo njihov vpliv na presnovne procese. Za dolgotrajno ohranitev puferske kapacitete in delovanja sistema mora telo stalno obnavljati puferske sisteme. To pomeni, da se morajo v vezivnem tkivu,sklepih in ožilju odložene kisline iz telesa izločiti, da bi se puferske snovi lahko obnovile in tako dolgotrajno vzdrževale kislinsko-bazično ravnotežje. Vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja pa je mogoče kljub številnim zunanjim vplivom kot je hrana, kjer sodelujejo različne hranilne snovi pri regulaciji kislinsko-bazičnega ravnotežja. V telesu imamo na razpolago več mehanizmov oz puferskih sistemov za nevtralizacijo presežka kislin. Za normalno konstantno vzdrževanje ph vrednosti krvi med 7,35 in 7,45 je v prvi vrsti pomemben bikarbonatni pufer, katerega kapaciteta je izredno učinkovita skupaj z dihanjem, kjer se bikarbonat spremeni ob prisotnosti kisline v vodo in skozi pljuča izdihani ogljikov dioksid. Prav tako je barvilo rdečih krvnih telesc hemoglobin važen puferski sistem poleg v krvi topnih fosfatov in albumina, ki sodelujejo pri nevtralizaciji odvečnih kislin v krvi.

Puferski sistemi telesa
" bikarbonatni ioni
" fosfati
" beljakovine (albumini)
" rdeča krvna telesca

Regulacija kislinsko-bazičnega ravnotežja

Pri regulaciji kislinsko-bazičnega ravnotežja sodeluje v organizmu več sistemov, ki omogočajo celo pri velikih obremenitvah s kislinami vzdrževati normalno fiziološko kislinsko-bazično ravnotežje. Med te sisteme spada puferski sistem krvi, medcelične in celične tekočine, izmenjava plinov med dihanjem ter izločanje kislin preko ledvic (Slika 1).

Slika 1: Regulacija kislinsko bazičnega ravnotežja

Kislinsko-bazično ravnotežje se vzdržuje v ravnotežju, kljub kopičenju končnih produktov presnove s pomočjo povečanega izdihavanja ogljikovega dioksida in vode skozi pljuča.
Veliko obremenitev za kislinsko-bazično ravnotežje oz. puferske sisteme krvi, predstavlja prekomerno kopičenje mlečne kisline kot končnega produkta energijske presnove ob večjih energijskih zahtevah med fizičnim naporom in zmanjšani oskrbi s krvjo. Šele med presnovo mlečne kisline pride zopet do obnove puferskih snovi kot je regeneracija bikarbonata. Med tem časom, pa je ves organizem izpostavljen učinku kislin. Med presnovnimi procesi nastale anorganske kisline kot so žveplena in fosforna kislina ser morajo izločiti skozi ledvica, ki pa imajo že ob povprečni prehrani današnjega človeka omejeno sposobnost izločanja.

Pri učinkovitem vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja igra dnevna prehrana izredno pomembno vlogo, saj lahko vsebuje snovi, ki zakisajo, t.j. povzročajo sproščanje še večjih količin kislin ali pa hranilne snovi, ki delujejo bazično. Sposobnost kislega ali bazičnega učinkovanja hranilnih snovi je odvisna od njihove kemične sestave. Izredno velik vir kisline predstavlja v živalskih beljakovinah vsebovano žveplo v obliki amino kislin, ki vsebujejo žveplo, ki predstavlja po nastanku žveplene kisline veliko obremenitev organizma s kislinami, poleg fosfatov in kloridov, ki prispevajo k nastanku fosforne in solne kisline. Nasprotno, vsebujeta sadje in vsa zelenjava organsko vezane mineralne snovi (natrij, kalcij, kalij in magnezij), ki delujejo bazično in pozitivno vplivajo na vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja.

Poleg sestave hrane glede na vsebnost kislinskih ali bazičnih snovi, pa je izredno pomembno v kakšnem obsegu se iz črevesja absorbirajo različne kisle ali bazične snovi in v kakšnem ravnotežju je tudi črevesna flora. Črevesna flora, ki predstavlja velikansko populacijo več kot 400 vrst različnih mikroorganizmov, saj jih je 10x več kot vseh telesnih celic, opravlja važne funkcije v presnovi in delovanju našega imunskega sistema. Črevesna flora, krepi naš imunski sistem, preprečuje razširjanje bolezenskih klic in nevtralizira vse organizmu tuje snovi, ki pridejo z vdihavanjem ali s hrano v telo. Zdrava črevesna flora je tako pomembna za normalno prebavo, oskrbo telesa z vsemi vitalnimi snovmi (Vitamini, mikro in makroelementi zaužitih s hrano in delno nastalih pri njihovi presnovi, kot so B1, B2, B12, folna kislina, biotin, pantotenska kislina...)

Črevesna flora" preprečuje vstop strupenih snovi, ki nastajajo pri prebavi, v krvni obtok in organe
" brani pred patološkimi mikroorganizmi
" je potrebna za normalno zdravo prebavo
" podpira in vzdržuje imunski sistem organizma
" dobavlja energijo celicam črevesne sluznice
" važna za celotno presnovo

Zaradi številnih ekoloških dejavnikov, nepravilne prehrane, kemičnih zdravil, kemoterapevtikov, konzervansov je imunski sistem na nivoju črevesja močno oslabljen in večina bakterijske flore uničene, kar vodi do pojava škodljive bolezenske flore z razmnoževanjem bolezenskih glivic ali mikoz. Škodljiva bakterijska flora z glivicami se razvija množično še posebej na nepravilno prebavljeni hrani in pri tem proizvajajo pri procesih gnilobnega in drugovrstnega vrenja presnovne produkte, ki zakisajo in zastrupljajo organizem. Stalno kopičenje strupenih produktov bakterijske flore poškoduje lokalno črevesno sluznico v obliki kroničnih vnetij in stanjšanja same črevesne sluznice. Spremenjena sluznica črevesja postane mnogo bolj prepustna za bakterijske strupe, produkte bakterijskega vrenja in kisline, ki se po krvnem obtoku razširijo in obremenjujejo vse ožilje in organe.

Poleg tega pride v končni fazi tudi do popolne oslabitve imunskega sistema v črevesju, kjer se nahaja približno 80% celokupnega imunskega sistema.

Zakisanje zaradi nepravilnega vrenja mikroflore črevesja
" nepopolna razgradnja hrane v tankem črevesu
" nepravilna mikroflora črevesja
" procesi vretja
" nastajanje kislin

Posledice kronične zakisanosti ali acidoze

Kako se manifestira kronična zakisanost organizma? Zaradi omejene puferske ali nevtralizacijske sposobnosti krvi in medcelične ter celične tekočine, organizem ni sposoben izločiti vseh odloženih kislin, nastalih med nepravilnim bakterijskim vrenjem v črevesju, med procesi presnove ali med intenzivnim fizičnem naporom. Če ne pride do kompenzacije stalne obremenitve tkiv in organov z odvečnimi kislinami v določenem času, se stanje zakisanosti organizma manifestira negativno na presnovo kalcija in posledično na spremembo kostnega tkiva telesnega skeleta. Telo skuša odvečne količine kislin in strupenih snovi nevtralizirati v obliki odlaganja kislih spojin in kristalov v vezivnem tkivu in sklepih.

Posledica zakisanja vezivnega tkiva in medceličnega prostora pa so številne bolezenske težave, h katerim spadajo danes vse civilizacijske bolezni kot so putika, revma, obolenja vezivnega tkiva,celulit, vnetno-degenerativne spremembe gibalnega aparata, razne oblike bolečin, migrena, osteoporoza, diabetes, bolezni ožilja in srca, možganska kap,motnje v prekrvavitvi organov in tkiv,prebavne težave, disbioza črevesja (črevesna glivična obolenja),
pojav obolenja zob oz. poškodbe dentina,zaradi kislinske obremenitve sline, kronično vnetni procesi na črevesju in alergije. Omenjene bolezenske simptome pa spremljajo nespecifični znaki kronične utrujenosti ("burn-out sindrom"), slabega razpoloženja, motenj pri spanju, živčne utrujenosti, zmanjšana sposobnost koncentracije in umskega dela ter volje do dela.

Zakisanost telesnih tekočin in tkiv se kaže v spremenjenih lastnostih rdečih krvnih celic, ki postanejo manj elastične in deformirane. Spremenjene rdeče krvne celice ali eritrociti zgubijo sposobnost spremembe zunanje oblike, težko prehajajo preko kapilar in se lepijo v gruče in tvorijo zamaške v obliki zlepljenih kovancev. Viskoznost krvi je zmanjšana in s tem tudi lokalna oskrba tkiv s kisikom. Predvsem se pojavi zmanjšana oskrba kisika na srcu, možganih, žilah in notranjemu ušesu.
Zakisanost telesnih tekočin in tkiv vodi do zmanjševanja alkalnih mineralnih snoveh v tekočinah, nato v mehkih tkivih in končno v kosteh. Pri kronični ali latentni acidozi oz. zakisanju so posledice artrotična obolenja in osteoporoza.

Viri kislin v telesu
" hranilne snovi, ki povzročajo pri presnovi nastajanje kislin (meso, bela moka, slaščice, kava, alkohol)
" procesi nepravilnega vrenja v črevesju
" vmesni končni produkti presnove
" hudi telesni napori
" stres
" pomanjkanje kisika in gibanja
" strupene snovi iz okolja

Zakisanost in inteligenca

Zakisanost pa vpliva ne samo na možgansko koncentracijo, temveč tudi na inteligenčni kvocient. V obsežni ameriški raziskavi na večji populaciji šolskih otrok so ugotovili, da je povečana koncentracija kislin v telesu v tesni povezavi z zmanjšanem IQ pri vseh preiskanih.

Zelo pomemben vzrok pri pojavu kronične zakisanosti, je prevelika živčna napetost modernega človeka, ki se stopnjuje s hektiko, stresom in povišanem življenjskim tempom, ki vodi do porušenega notranjega ravnotežja.

Vzroki kronične zakisanosti ali latentne acidoze

Gledano s stališča evolucije človeka so naši predniki iz t.i. kamene dobe uživali hrano, ki je sicer vsebovala tudi živalske beljakovine, vendar je vsebovala visok delež zelenjave, sadja in semen z visoko vsebnostjo bazičnih mineralnih snovi. Količina zelenjave, listov, sadežev in semen brez visoko koncentriranih ogljikovih hidratov kot so danes v žitaricah, rižu in krompirju je lahko kompenzirala visok delež kislin iz beljakovinskega dela prehrane. Prehrana naših daljnih prednikov iz paleolitika je vsebovalo hrano s presežkom bazičnih snovi v nasprotju s prehrano moderne dobe, ki vsebuje presežek kislinski snovi. Teoretično je tudi moderni človek fiziološko bolj prilagojen prehrani naših paleolitskih prednikov, ki je trajala milijone let, kot pa prehrani po t.i. agrarni revoluciji pred 10.000 leti ter industrijski revoluciji pred 200 leti. Pojav številnih omenjenih obolenj naše civilizacije je lažje razumeti zaradi velike spremembe ravno kislinsko-bazičnih komponent moderne prehrane v smislu presežka kislinskih sestavin. Glavna razlika v vsebnosti mineralnih snovi je ravno nizek delež kalija (alkalne soli) zelenjave in rastlin in visoka vsebnost natrija z uporabo natrijevega klorida ali "kuhinjske soli" v vseh oblikah hrane in nizkega deleža zelenjave v moderni prehrani človeka.

Pomanjkanje kalijevih bazičnih soli v hrani ima za posledico visoko obremenitev s kislinami, ki jih vsebuje moderna prehrana človeka. Iz številnih raziskav je znano, da povzroča kronična acidoza ("zakisanost") od upočasnjene rasti pri otrocih, zmanjšane mišične in kostne mase pri odraslih in nastajanje ledvičnih kamnov in da korekcija acidoze ta stanja zopet zboljšuje.
Povečana obremenitev s kislinami v prehrani današnjega človeka se je pojavila z intenzivno in masovno proizvodnjo kmetijskih pridelkov in industrijsko predelavo hrane, ki vsebuje vedno manj bazičnih snovi. Zlasti visok delež živalskih beljakovin in koncentriranih ogljikovih hidratov ter maščob ob skromnem deležu bazičnih snovi v obliki zelenjave in sadja je eden glavnih vzrokov zakisanja organizma. Pri prebavi živalskih beljakovin se sprošča pri razgradnji in oksidaciji žveplo vsebujočih amino kislin (metionin in cystin) žveplena kislina, ki spada med najmočnejše anorganske kisline, medtem ko pri prebavi visoko koncentriranih ogljikovih hidratov nastaja fosforna kislina, ki povečuje neto kislinsko obremenitev moderne prehrane. Hiter porast fast-food prehrane in moderno pripravljene neuravnotežene hrane z vedno skromnejšim deležem bazičnih snovi prisotnih v sveži zelenjavi in sadju v javnih lokalih še povečuje porast kronične latentne zakisanosti.
Vse večja poraba različnih sokov z visokim deležem sladkorja in kislin prispevata k povečanju kislinskih komponent in dodatno obremenjujeta kislinsko- bazično ravnotežje.

Pomemben vzrok kronične zakisanosti je zmanjšano delovanje ledvic pri starejših ljudeh, ter pri bolnikih z omejenim delovanjem ledvic, kjer se zmanjšuje sposobnost ledvic izločanja kislin z urinom. Posledica je zvečanje kislin v krvi in zmanjšanje bikarbonatnega pufra.

Pri različnih shujševalnih dietah in postenju pride ob nenadnem zmanjšanju dnevno zaužite energije do spremembe v presnovi energije z aktivacijo maščobnih rezerv, kjer se sproščajo maščobne kisline, iz katerih nastajajo ob nepopolnem izgorevanju ketonske kisline, ki prav tako močno obremenjujejo kislinsko- bazično ravnotežje.

Velike fizične obremenitve pod anaerobnimi pogoji vodijo do kopičenja velikih količin mlečne kisline, ki zlasti pri nepravilno prehranjenih in premalo treniranih športnikih predstavlja veliko obremenitev za kislinsko-bazično ravnotežje. Pri dalj trajajočih naporih pride tudi do povečane izgube elektrolitov in mineralnih snovi s potenjem in nabiranjem mlečne kisline, ki povzroči spremembe v mišičnih celicah in zmanjšano kontraktilno sposobnost mišičnih vlaken. Pri zakisanju mišičnega tkiva pride pri mehaničnem naporu hitro do poškodb mišičnih vlaken, ki se kažejo v obliki krčevitih bolečin.

Posledice kronične zakisanosti
" permanentno draženje vegetativnega živčnega sistema z odvečnimi kislinami
" simpatikotonija ali vzdraženost simpatičnega živčnega sistema
" oslabitev imunskega sistema
" pojav kroničnih obolenj

Določanje kislinsko-bazičnega ravnotežja

Najpogosteje se določa kislinsko-bazično stanje v telesu z meritvijo pH urina. Iz prakse pa se je pokazalo, da ni priporočljivo meriti pH urina v enkratnem vzorcu, ker je tako dobljena vrednost le pokazatelj trenutne koncentracije kislin v urinu. Koncentracija kislin v urinu pa lahko niha tekom dneva od pH 5-8, zato so pravilne meritve pH urina le v 24 urnem vzorcu urina.
Še bolj natančna ovrednotenje kislinsko- bazičnega ravnotežja pa je s pomočjo merjenja neto endogene produkcije kislin pri zdravih osebah pri katerih se določa celovita količina anorganskih sestavin diete, urina in blata v 24 urnem vzorcu urina je danes najbolj uporabljena metoda določanja koncentracije kislin v urinu in predstavlja celotno obremenitev organizma s kislinami. Priporoča se večdnevno merjenje vzorcev urina.

Določanje koncentracije kalcija v urinu lahko prav tako služi kot pokazatelj kislinsko-bazičnega statusa. Pri latentni acidozi ali zakisanju pride do negativne kalcijeve bilance, kar pomeni, da se z urinom izloči več kalcija kot se ga absorbira iz črevesja. V urinu izločeni prebitek kalcija služi kot pufer za presežek kislin in izvira iz kosti, kjer se nahaja 99% kalcijevih zalog v telesu.
Praktičen test za ugotovitev kronične acidoze ali zakisanosti lahko ugotovimo ob kontroli elastičnosti vezivnega tkiva z kožnim testom. S prstoma potegnemo kožno gubo na hrbtu roke ter jo dvignemo in zopet spustimo in pri tem opazujemo, kako hitro izgine kožna guba. Če kožna guba obstane nekaj sekund pomeni, da gre za zakisanost organizma.

Kako lahko vzdržujemo kislinsko-bazično ravnotežje

Vsak človek lahko s pomočjo uravnane bazično bogate hrane vzdržuje kislinsko- bazično ravnotežje.
Poleg prehrane pa vplivajo na kislinsko-bazično ravnotežje še drugi dejavniki kot so stres, pomanjkanje fizične aktivnosti, uživanje kofeina, alkohola in nikotina. Pomembno je pri prehrani, kako visok delež hranilnih snovi kot so beljakovine, iz katerih nastajajo pri presnovi kisline. Telo ne proizvaja samo bazične snovi, temveč je odvisno od bazično bogate prehrane kot so sadje, zelenjava in solate, ki bi morali močno presegati delež hrane z vsebnostjo hranilnih snovi s kislinskim delovanjem. Živila, ki vsebujejo visok delež bazičnih snovi so sadje, solate in vsa zelenjava. Njihov delež v dnevni prehrani mora presegati količino živil, ki vsebujejo snovi, ki tvorijo med presnovo kisline. Važno pri pripravi hrane je skrajšati čas kuhanja v korist ohranitve bazičnih in vitalnih snovi. Zelo koristna pri dnevni sestavi diete je tabela hranilnih snovi, ki vsebuje živila z bazičnim ali kislinskim učinkom (Tabela 1). Za lažje vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja je potrebno omejiti nevtralne maščobe in koncentrirane ogljikove hidrate, ki prispevajo sicer k energijski bilanci, vendar zakisajo organizem. Tudi sladke pijače kot je Coca Cola, ki vsebuje veliko količino fosforne kisline, razni sadne sokove, kavo, alkohol in kajenje moramo omejiti v dnevni prehrani in življenju v korist ohranitve kislinsko-bazičnega ravnotežja. zelo pomembno je piti veliko čiste, žive in negazirane vode, da omogočamo ledvicam normalno delovanje pri izločanju kislin. Priporočljivo je piti vsaj 2-2,5 litra vode na dan (30 ml /kg telesne teže), kar je danes pri večini ljudi velik problem, zaradi ustaljene uporabe "rafinirane kuhinjske soli", ki deluje negativno na oskrbo telesa z vodo po naravni poti v smislu zmanjšanega občutka žeje. Voda je gotovo najpomembnejše živilo in služi kot vir bazičnih mineralnih snovi in nosilec vseh strupenih snovi, ki se izloča ne samo preko ledvic, temveč tudi preko kože, v kolikor je organizem deležen primerne fizične aktivnosti.

Nas kratko bi lahko povzeli, da je mogoče doseči in vzdrževati normalno kislinsko- bazično ravnotežje z upoštevanjem treh pomembnih ukrepov:

Sprememba načina prehrane

Pod spremembo prehrane, ki je osnovni pogoj na poti k vzpostavitvi kislinsko-bazičnega ravnotežja, razumemo uporabo bazičnih živil potrebnih za razvoj in obstoj normalne črevesne flore. Izogibati pa se moramo živil, ki povzročajo nastanek kislin in preprečujejo razvoj zdrave črevesne mikroflore kot so mesne beljakovine (zlasti svinjsko meso). Z razliko od živalskih beljakovin pri prehrani rastlinskih beljakovin istočasno zaužijemo tudi dovolj bazično učinkujočih mineralnih soli, ki že med prebavo nevtralizirajo iz beljakovin nastalih kislin. Zaradi tega pozitivnega učinka rastlinskih živil, je zmanjšan negativen učinek rastlinskih beljakovin na mineralno presnovo kosti.

Pri spremembi načina prehrane zlasti pri shujševalnih dietah, se moramo izogibati diet z zmanjšano količino ogljikovih hidratov in visokim deležem beljakovin, ki povzročajo kronično zakisanost in povečano izločanje kalcija z urinom. V vsakem primeru je potrebno pri shujševalnih dietah slediti strokovnemu nasvetu, da se prepreči negativni učinek zakisanosti in povečane razgradnje kostne substance. Tudi pri raznih oblika posta je potrebno zaradi omejene hrane in mineralnih snovi ter povečanega izgorevanja maščob s posledičnem izločanju ketonskih kislin, preprečiti negativno regulacijo kislinsko-bazičnega ravnotežja na škodo izgube mineralov iz kosti. Uporabo sladkorja, zlasti rafiniranega je potrebno omejiti na minimum in ga nadomestiti s trsnim sladkorjem in medom. Sladkor, ki je prisoten v velikem številu živil (pecivo, kolači, sladoled in vsi sladkani ter konzervirani sokovi) namreč pogojuje razvoj vseh vrst bakterij in določenih glivic, ki povzročajo različne procese vrenja in nastajanje strupenih snovi in kislin, katerih učinek na regulacijski mehanizem kislinsko-bazičnega ravnotežja je dobro poznan. Med živila, ki povzročajo razmnoževanje škodljivih bakterij in posledičnega vrenja so mleko, kvas, žitarice (v obliki kosmičev, misli) cvetača in stročnice. Prav tako so škodljiva vsa živila konzervirana s kemičnimi konzervansi, ki preprečujejo rast in razmnoževanje pozitivne črevesne flore in se v organizmu odlagajo skupaj z drugimi strupenimi snovmi v medceličnem prostoru in vezivnem tkivu. Tudi prisotnost "naravnih arom"v številnih živilih, ki jih proizvajajo najrazličnejše vrste plesni niso koristne našemu telesu.


Mobiliziranje, nevtraliziranje in razstrupljevanje kislin in strupenih snovi

Za mobiliziranje in nevtralizacijo odloženih kislin v organizmu, naše telo potrebuje bazične mineralne snovi, ki jih primanjkuje v telesu zaradi stalne preobremenitve s kislinami in jih moramo posebej telesu nuditi v obliki dodatkov. Pri izbiri pravilnih bazičnih mineralnih dodatkov moramo upoštevati določene zahteve, ki omogočajo učinkovito pufersko delovanje, visoko biološko razpoložljivost vseh makro in mikromineralov ter optimalno medsebojno razmerje.

Po učinkoviti nevtralizaciji kislin, se morajo odvečne kisline izločiti iz telesa s pomočjo različnih regulacijskih organov: pljuč, ledvic, kože in sluznic. V celicah nastala ogljikova kislina se v pljučih spremeni v ogljikov dioksid in vodo. Ogljikov dioksid se pri pravilnem in globokem dihanju hitro odstrani iz pljuč in nadomesti s kisikom. Kisline se izločajo iz telesa tudi skozi kožo in sluznice in pri tem opravljajo na koži važno zaščitno nalogo in predstavljajo zaščitno plast kože pred škodljivimi klicami. Vendar previsoka koncentracija kislin na koži predstavlja razpoložljivost za razvoj glivičnih obolenj, ki se širijo od znotraj navzven pri človeku obremenjenemu s kislinami. Zelo učinkoviti regulacijski mehanizem pri taki stopnji zakisanosti je povečano potenje, ki pomeni razkisanje in razstrupljanje organizma.

Osrednji organ za izločanje kislin iz telesa so ledvica, preko katerih se izločajo zlasti težje hlapne kisline kot je na pr. sečna kislina. Sečna kislina ima zelo težko topno obliko, zaradi česar je omejena količina izločanja v urinu. Ledvica imajo omejeno sposobnost izločanja kislin in sicer do pH 4,4 - 4,0, pri nižjem pH urina pa se izločanje ustavi, da kisline ne bi poškodovale ledvičnega tkiva. V primerih visoke zakisanosti je potrebno razbremeniti ledvica s t.i. razstrupljevalnimi kopeli, ki vsebujejo 1% raztopino naravne ali kristalne soli kot je Himalayska sol, z vsemi 84 makro in mikroelementi ter v kristalni strukturi vsebovano energijo sonca. Vodnim kopelim poleg kristalne soli priporočajo dodati še različne kristale kot so Ahat, Amzonit, Bernstein in Rozaquarz, ki pospešujejo razstrupljevanje telesa. V tem primeru se na osnovi osmoze pospeši izločanje vseh snovi iz telesa v okolno vodo kopeli dokler se koncentraciji v kopeli ne izenači s koncentracijo snovi v telesnih tekočinah. Medtem se kisline vežejo z bazičnimi snovmi v raztopine, ki se lahko izločajo iz telesa preko kože v okolno tekočino. Razstrupljevanje lahko povečamo ob upoštevanju luninih faz in sicer, da kopeli opravimo dvakrat mesečno po polni luni, medtem ko kopeli nog za razbremenitev izločanja ledvic opravljamo pogosteje.

Obnova črevesne mikroflore

Za obnovo črevesne flore in s tem naravne funkcije črevesne bariere je potrebno telesu vrniti pozitivne ali učinkovite oz. regenerativne mikroorganizme, ki vplivajo na razvoj zdrave črevesne flore in preprečujejo razvoj škodljive degenerativne flore, kot so gnilobne bakterije, razne bolezenske klice in glivice. Ko se vzpostavi prevladujoče razmerje pozitivne črevesne flore, se bolezenske klice kot manjšina prilagodijo prevladujoči flori. Tako se v črevesju stalno odvija boj za prevladovanje ene ali druge vrste flore, ki je odvisen od pogojev, ki jih ustvarjamo vsak dan z našo prehrano. Za vzdrževanje zdrave črevesne flore so za človeka pomembni učinkoviti mikroorganizmi, ki jih vsebujejo vsa naravna živila dokler niso industrijsko predelana z različnimi konzervansi in postopki. Zaradi vse večje uporabe konzerviranih živil, ki preprečujejo razvoj vseh mikroorganizmov, je priporočljivo vključiti dodajanje učinkovitih probiotičnih mikroorganizmov v dnevni prehrani.

Vir bazičnih snovi za telo so vsa zelišča, zelenjava in sadje

Živila, ki povzročajo zakisanje « so meso, mesni izdelki, mlečni izdelki, siri, izdelki iz žitaric.

Predavanje: Kislinsko-bazična homeostaza: Latentna acidoza kot posledica kroničnih bolezni