Napisala Judy Harvey (poslovenil Mitja Fajdiga)

Za našo družino je bil 8. september 1973 zelo vznemirljiv dan. To je bil dan, na katerega smo dolgo čakali in molili, da se zgodi. S soprogom Dickom in najinima hčerkama, Gayle in Mindy, smo sedli v avto in se odpeljali na omaško letališče. Z nestrpnostjo smo pričakovali letalo, s katerim naj bi iz sirotišnice v Kam Ranu v Južnem Vietnamu priletel naš posvojenec. Preden je skupina osmih otrok lahko odpotovala v Nebrasko, so morali vsi skupaj oditi v bolnišnico v Saigonu. Osmerica družin iz širšega območja Omahe jih je pričakovala, da jih posvoji.

Našega novega sina Jamesa Van Harveja so nam prinesli z letala, zavitega v rjuho. Bil je čudovit deček, star približno leto ali dve. Vnaprej nam je bilo povedano, da bomo morali našega Jimmyja takoj z letališča odnesti v bolnišnico, ker se je zdelo, da ima nekakšne zdravstvene težave. V enem tednu so se črevesno napenjanje, anemičnost, črevesni zajedalci in rahitis (pomanjkanje vitamina D) umirili in končno smo ga lahko odpeljali domov.

Iz meseca v mesec smo ugotavljali, da se Jimmy v marsikaterem oziru ne razvija normalno. Lahko je neskončno dolgo vrtel kakšno igračko na tleh ali pa kolo na kolesu, sukal vrvico okrog prsta ali pa je kot nor začel togotno metati igrače v steno. Ni maral, da se ga kdorkoli dotika ali ga boža. Opazili smo, da je rad s telesom nihal naprej-nazaj, zato smo mu pomagali tako, da smo ga gugali v gugalnem stolu. Včasih sem ga gugala po več ur naenkrat, ga objemala in mu pela pesmice. Tako se je počasi navadil na objemanje. Kljub temu pa je vsakič, ko ga je kdo dvignil k sebi, obvisel kot mrtvec s spuščenimi rokami, kot da se noče nikogar dotakniti. Ni maral spreminjati svojih vsakodnevnih navad, zato je vsakokrat jokal, če smo ga odpeljali na izlet iz mesta, v novo okolje. Potem pa se je jokal, ko smo se vračali domov. Zelo težko je prenašal spremembe. Všeč so mu bile igre s ponavljajočimi se gibi in zdelo se je, da so mu ljubše stvari kot ljudje.

Jimmy ni spregovoril vse do svojega petega leta starosti. Svoja občutja je sporočal le s kričanjem. Ko se je pozneje navadil govoriti, pa je kot papagaj ponavljal, kar je slišal, vendar ni mogel povedati, kaj mu je všeč in kaj ne. Imeli smo srečo, ker v Omahi obstaja ustanova, ki nudi vzgojo otrokom z govornimi motnjami. Jim je šel na preizkus in ugotovilo se je, da je avtističen. Približno takrat se je tudi pokazalo, da ima težave z vidom, imel je ritinitis pigmentosa (izrojevanje mrežnice v obeh očesih - prevajalčeva opomba).

Ko je bil ritinitis ugotovljen, je bil Jim že medicinsko proglašen za slepega.
Avtizem je oblika otroške shizofreničnosti. Njen vzrok ni znan. Na splošno pa se prizadeti otrok ne zna družiti z drugimi otroki. Če ga je kdo pogledal v oči, ni zdržal pogleda in je pogledal stran, neprestano je nihal s telesom, nekaj brundal ali delal nepričakovane gibe. Zdelo se je, da se je na ta način držal sam zase, stran od drugih. Drugi simptom, značilen za avtizem v otroštvu, sta bila jeza, če ga je kdo prekinil in govorne motnje.

Med petim in devetim letom starosti so se začeli simptomi Jimmyjevega avtizma zaostrovati. Postal je hiperaktiven in se zbujal že ob 4 h zjutraj. Dobival je napade jeze, drgnil si je ušesa ali ramena, strmel je v svoje roke in znal se je zastrmeti v železniške tračnice, tobogan, vrteče se kolo, dvigalo, obmirovati ob določenih besedah in zvokih. Včasih pa se je dolgo časa neobvladljivo hihital. Težko je izražal svoja čustva in občutja ter rad je kar naprej govoril o tem, kar rad počne. Ročne spretnostih mu niso šle od rok in v družbi se ni znašel.
Jimmy je oboževal ocvrti krompirček (pomfrit), sir, sladkarije in slano hrano. Počasi sem vedno bolj sumila, da je bil vzrok njegovih vedenjskih težav njegova prehrana. Začela sem raziskovati, kakšna boljša prehrana bi bila primerna zanj. Brala sem članek o feingoldski dieti, ki je prepovedovala dve skupini živil. V prvo so spadali konzervansi in umetna barvila v hrani, v drugo pa nekatero sadje in zelenjava, ki vsebujeta naravne soli silicijeve kisline, recimo krompir, mandeljni, jabolka, limone in pomaranče, grenivke, rozine in kumare.

Takoj sem spremenila Jimmyjevo prehrano v skladu s temi priporočili. Že čez en teden je zjutraj spal do 7. ure, hude težave z dihanjem zaradi krupa in migrenski glavoboli pa so minili. Dovolj dolgo je lahko sedel, da smo se lahko z njim pogovarjali in ga kaj naučili. V šoli se je učil osnov štetja in osnove množic, toda njegovo nenavadno vedenje se je še nadaljevalo.
Potem sem naletela na knjigo zdravnika Anthonyja J. Sattilara Recalled by life (poslovenjena z naslovom Dano mi je še eno življenje - p. op.), potem pa še knjige Michia Kushija. Veležitna (makrobiotična) prehrana se mi je zdela zdravorazumska in naravno dobro uravnotežena. Jimmyja smo odpeljali v Boston na prehrambno-zdravstveno svetovanje k Michiu Kushiju in takrat smo začeli pripravljati obroke in se prehranjevati povsem drugače. Obiskovali smo veležitne (makrobiotične) seminarje in se več let zapored udeleževali Poletnih srečanj v Kushijevem zavodu. Nazadnje smo obiskovali še tečaj Pot do zdravja v Backetu v Massachusettsu.

"Ko mu nismo več dajali hrane, ki je vsebovala beli sladkor, so njegove vedenjske motnje začele izginjati."

Počasi smo se navadili na nove prehrambne navade. Ko smo z jedilnika črtali vse mlečne izdelke, se je Jimmy nehal hihitati. Ko je nehal jesti rdeče meso, jajca in perutnino, se je zmanjšalo tudi njegova nagnjenost k jeznoritosti. Ko mu nismo več dajali hrane, ki je vsebovala beli sladkor, so njegove vedenjske motnje začele izginjati. Jimmy je začel govoriti in se učiti. V javni šoli je prišel v razred za otroke z govornimi motnjami, kjer je poučevala čudovita učiteljica, Barbara. Šla nam je zelo na roko. Jimmy je v šoli jedel hrano, ki jo je prinesel s seboj od doma, doma pa smo si pomagali s postopki, ki jih je učiteljica uporabljala v šoli za vedenjsko urjenje. Dosegli smo neverjetne rezultate. Jimmy je bil bister in se je rad učil. Navdušil se je za klasično glasbo, rad jo je poslušal, zato se je že od malega učil igrati violino in klavir. V srednji šoli je bil povabljen v Častno državno društvo, kjer je igral violino v Mladinskem orkestru omaškega območja ter tekmoval na atletskih stezah ter v teku čez drn in strn. Ker je bil Jimmy medicinsko proglašen za slepega in avtističnega, se je moral v primerjavi z otroci svoje starosti za enake dosežke še enkrat bolj truditi. Šolniki so menili, da bo Jimmy kmalu dosegel zgornjo mejo svojih sposobnosti, t. j. ne dosti več, kot zmore šestošolec. Barbara je bila navdušena nad Jimmyjem, ki je presegal vsa pričakovanja.

Zdaj je Jimmy star triindvajset let (članek je iz začetka 1997 - p. op.) in končuje študij na Nebraški univerzi v Omahi. Izbral je splošno študijsko usmeritev s poudarkom na matematiki in fiziki. V šolskem orkestru in v cerkvi igra violino. Povabljen je bil v dve državni častni društvi in bil že drugič zapored izvoljen v univerzitetno študentsko vlado. Še vedno se v kakšni nenavadni družbeni situaciji ne znajde najbolje in občasno ga kakšno zapleteno vprašanje močno vznemiri ali razjezi. Še naprej mu pomagamo izboljševati prehrambne navade, stanje pa se mu še naprej izboljšuje. Sam začenja dojemati avtizem in kako mora skrbeti zase. Jim je povedal: "Ko sem bil majhen, sem razumel dana mi navodila, vendar se nisem znal odzivati nanje."

Z Jimom skupaj obeduje celotna naša družina. Menili smo, da bomo Jimu resnično pomagali le tako, če se bomo tudi mi prehranjevali podobno kot on. Vsem nam je koristilo, saj smo si ozdravili marsikatero zdravstveno težavo.

Iz srca se zahvaljujemo za hrano, ki nam jo daje bog in zahvaljujemo se mnogim veležitnim kuharskim učiteljem, ki so nam pomagali v dom prinesti zdrav pogled na svet in mir. Še naprej nas bog vodi v našem življenju in še vedno cela družina pomaga Jimu. Zbiramo podatke in pojasnila, da bom na osnovi naših izkušenj lahko napisala knjigo in s tem morda pomagala drugim. ?

Judy Harvey živi s soprogom v Omahi. Njuna hči Mindy Kizer, nutricionistka v Omahi, je decembra v Kushijevem zavoda diplomirala na 3. stopnji Vsestranskih makrobiotičnih znanj.

Mesec sije na nočnem nebu,
ko zvoki zamirajo v temi.
Reka poplavlja.
Michael G. Harper

Še naprej se iščem,
med iskanjem bijem borbe.
Dosegla bom notranji mir.
Lara Pate

Vir: četrtletnik One peaceful world newsletter, št. 29, Becket, ZDA, pozimi 1997 /Winter, 1997/.
Vir: Healing autism with diet, četrtletnik ...