Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20051113152916283

Biseri na ulicah revne mestne četrti nedelja, 27. november 2005 @ 06:20 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Ana Swierstra Bie Pred enajstimi leti je upokojenec Arne Skarpsno ugotovil, da so poleti, ko so dobrodelne ustanove zaprte, mnogi narkomani, uživalci lepil, prostitutke, alkoholiki in drugi ljudje brez strehe nad glavo dejansko stradali na ulicah mesta Oslo. Začutil je močan notranji vzgib, da mora nekaj narediti. Drugi ljudje so odpotovali na počitnice, Arne in njegova žena Gerd pa sta dala zložljivo mizo in veliko doma narejenih sendvičev v svoj avto in se odpeljala v mesto, tja, kjer se običajno zbirajo razne vrste odvisnih ljudi. Postavila sta mizo in tem ljudem brez strehe nad glavo ponudila sendviče in limonado. Arne si je tako močno želel nekaj narediti, da sploh ni čutil nikakršnega strahu. Na začetku je bilo nekaj nezaupljivosti, potem pa so ti otroci ulice hitro ugotovili, da je tam nekdo, ki jim iskreno želi pomagati, ne da bi v zameno pričakoval kar koli. Tisto poletje sta razdelila okoli 4.000 sendvičev in ko so se dobrodelne ustanove ponovno odprle, s svojim delom nista prenehala. Ti narkomani, prostitutke, prestopniki, alkoholiki in drugi postopači vseh starosti so postali "njuni otroci". ..... Zakonca sta ves svoj čas in pokojnino porabila za to njuno opravilo. Arne je bil veliko na ulici in si tako pridobil njihovo zaupanje, se s temi zavrženimi ljudmi spoprijateljil in jim zaupal svojo telefonsko številko. Tako so ju lahko poklicali kadar koli. Nato je Arne našel nov način, kako pomagati ljudem v stiski. Navezal je stike z živilskimi podjetji in jih zaprosil za prispevke. ......"Lahko si predstavljate, kako mi je bilo, ko sem prvič dvignil slušalko in zaprosil za pomoč," je dejal. Nekateri niso dali ničesar, drugi pa so bili zelo radodarni. Njuna hiša je postala skladišče obleke, raznih škatel in konzerv hrane. Vse sta zložila v vrečke in razdelila ljudem v stiski. Njihova potreba po toplini in sočutju je bila prav tako velika kot potreba po hrani in obleki. Arne in Gerd sta jih poslušala in tolažila ter odgovarjala na njihove telefonske klice 24 ur na dan. Njun dom je bil vedno odprt. Če je kdo klical in potožil, da tako ne more več živeti, je Arne vzel avto in se odpeljal k njemu ter ga pripeljal domov. Ne ve natančno, koliko življenj sta skupaj z ženo na ta način rešila. Vodila sta jih v svoje stanovanje, jim dajala hrano, čista oblačila, možnost, da so se okopali, jih položila na kavč, da so se naspali. Mnogi so ostali dalj časa. ......"To so ljudje, ki sicer kradejo in goljufajo, jaz pa sem jih videl v povsem drugi luči. V sebi imajo toliko lepote, ki se je niti sami ne zavedajo." ...... Arne in Gerd sta za otroke ulice pripravila tudi božično praznovanje. Ko so ga vprašali, kje bo preživel božič, je Arne nenadoma, na svoje začudenje dejal: "V mestni hiši." Ideja mu je bila všeč in kmalu je našel pravo osebo, ki se je zanjo za grela. Ko je prišel božič, so bila vrata mestne hiše v Oslu na široko odprta za vse ljudi brez doma. Mize so bile pokrite z belimi damastnimi prti in srebrnim priborom, kot bi čakale obisk kraljev. ......"Tisto prvo leto je kar nekaj ljudi godrnjalo, češ da je bila mestna hiša polna postopačev, vendar pa so sedaj tudi oni na to ponosni," pravi Arne. "Menda je to najboljša stvar, ki se dogaja v tej zgradbi, in vsakoletno praznovanje božiča je postalo tradicionalno." ...... Arne sam prihaja iz revne družine in je mnogo let garal in delal za bogate, tako da pozna oba skrajna sloja družbe. Neenakost med revnimi in bogatimi ga je vedno vznemirjala: "Vedno se jezim, če vidim krivico. Pohlepni in egoistični bogati jemljejo vse več od revnih. Ti ljudje se zanimajo le za posel, polni so skrbi zase in se pehajo za najboljšim, najnovejšim. V bistvu je to prevzetnost in nadutost." ...... Arne ima zelo rad Jezusa, čeprav se mu večina kristjanov zdi neiskrenih. "Jezus je rekel: kar koli storite enemu mojih najmlajših bratov, ste meni storili," vendar mnogi duhovniki in t.i. kristjani skrbijo le za to, 'da rešijo svoje duše'. Jaz sem trn v njihovi peti, ker delam nekaj, kar bi morali delati oni. Zadnja stvar, ki bi jo želel narediti, je, da bi koga prepričeval z Jezusom. Nikomur ne pridigam in nikakor ne mislim nikogar odvajati od njegove odvisnosti. Ti otroci prihajajo iz vseh družbenih slojev. So povsem normalni mladi ljudje, ki so zašli v težave. Nekateri tudi nikoli niso imeli prave priložnosti. Dajemo jim nekaj, česar nikoli niso imeli. Dajemo jim ljubezen." ......"Nekatere ljudi vse to zelo moti. 'Zakaj jih preprosto ne pusti, da umrejo?' pravijo, 'tako bomo imeli problem manj'." Za Arneja pa so ti mladi fantje in dekleta pravi biseri in tako jih tudi kliče. ......"Želim, da bi bilo njihovo življenje nekoliko lažje, vsaj dokler so še živi. Vedo, da to delam prostovoljno, zato ker jih imam rad. Vedo tudi, da poznam njihov način življenja. V mlajših letih sem tudi sam veliko pil in jemal tablete. Teh ljudi ne moreš preslepiti in tudi oni me ne morejo. Vendar resnične ljubezni ne najdem v cerkvi, pač pa na ulici." ...... Sendviče in limonado sedaj razvažata v prikolicah in Arne Skarpsno je mnogim Norvežanom znano ime in pravijo mu kar "oče otrok ulice". Razdelil jim je blaga v vrednosti 3,5 do 5 milijonov USD, kar je tako po obsegu kot po učinkovitosti dela zelo veliko. Za to dobro stvar Arne uspe šnouporablja tudi medije. Dobro se razume tudi s politiki in vodji velikih podjetij. ......"Mediji opozorijo na problem in pomanjkanje, poslovni ljudje se na to odzovejo z donacijami, jaz pa sem kurir med njimi." Ko je slišal, da odvečno hrano vozijo na smetišče, je poklical novinarje, da so napisali zgodbo o tem. Kmalu so hrano prenehali metati stran in jo dali Arneju, da jo je razdelil med ljudi v stiski. ...... Hrano in druge potrebščine redno daruje okoli 30 do 40 podjetij. Mestna občina jim je dala na voljo velik prostor, kjer ob pomoči svojih prijateljev in drugih prostovoljcev vso hrano in drugo blago zložijo v pakete in jo razdelijo. Neka avtomobilska družba sponzorira njegov dostavni avtomobil, druga trgovina z obutvijo pa tem otrokom ulice poklanja nove čevlje. ...... Arne redno razdeljuje hrano v 18 domov, v katerih je po 40 do 60 ljudi, pa tudi v številna krizna zavetišča za matere z otroki, v evangelijska središča, zapore, domove za prenočitev prostitutk ter v humanitarne organizacije v drugih mestih. Če je hrane preveč, jo odda vrtcem in celo konji v bližnji konjušnici dobijo svoj kos kruha. ...... Za vse svoje delo Arne in Gerd ne dobivata nobenega plačila. "Oče ne bi smel prejemati denarja, če pomaga svojim otrokom," pravi. "Midva sva njihova starša, tako se nič denarja ne zgubi za administracijo. Moje plačilo je ljubezen, ki mi jo dajejo ti otroci ulice." ...... V zadnjih letih sta opazila, da je življenje na ulici postalo vse bolj kruto in trdo. Bila sta na mnogih pogrebih - zelo pogosto mladih ljudi, ki so vzeli preveliko dozo mamil. Gerd je bolna in ne more več opravljati dela tako kot nekoč. Tudi Arne se je pred nekaj leti zgrudil zaradi izčrpanosti, vendar ga nekaj sili, da vztraja. "Včasih, ko se počutim utrujenega, se mi zazdi, da bi lahko ostal tudi doma, pil kavico in gledal televizijo. Vendar vem, da je še veliko dela in ko se zvečer vrnem domov, utrujen od številnih opravil, imam v srcu občutek, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu. Zelo dragoceno se mi zdi, da mi je bilo dano delati to, kar delam." Vir: Share International Komentarji (1) www.pozitivke.net