|
||||||
|
|||||||
Vam je že kdo ustavil na ulici in v nahrbtnik vtaknil 600 dolarjev?!
-v Tokyu v svojem stanovanju
-vam je že kdo ustavil na ulici in v nahrbtnik vtaknil 600 dolarjev?!
-po nesreči pristal v najpopularnejši japonski reviji
-ljudje smo ljudje...
V TOKYU V SVOJEM STANOVANJU
Teden dni nazaj sem stal pred eno izmed gromozanskih stavb v eni najpopularnejših
Tokijskih četrti in iskal možnost, da se za nekaj minut priklopim na internet.
Bil je mrzel, deževen dan in bil sem sredi najbogatejšega dela sveta, sam s
svojim malim zelenim nahrbtnikom, brez denarja in pošteno lačen. Povrh vsega
v državi, kjer ne le, da ne znam jezika, temveč ne znam niti brati napisov na
ulicah in stavbah. Počutim se kot majhen otrok, ki se še ni naučil niti brati
niti govoriti.
Oprezno in počasi sem pristopil do Japonca v poslovni obleki in ga v japonščini
vprašal, če govori angleško. Ko mi je s kretnjo pokazal, da malo razume, sem
ga povprašal v mešanici japonščine in angleščine, če ve za kak brezplačen internet
v bližini.
"Brezplačen internet? Res ne verjamem, da boš v Tokyu našel brezplačen
internet. V Tokyu ni ničesar brezplačno. Zakaj pa ne greš v internet cafe tukaj
zgoraj?"
Zasmejal sem se. V zadnjih dneh sem spoznal, da v Tokyu res ni ničesar zastonj.
Eno jabolko - moja najljubša hrana - stane 2 dolarja!!!
"Bi rad, vendar... jaz potujem na malce nenavaden način - namreč, brez
denarja."
Strmel je vame in ni mogel verjeti svojim ušesom. "V Tokyu si brez denarja?
O moj Bog. Če mi dovoliš, da ti plačam internet, pridi z mano."
Z velikim veseljem sem mu dovolil in z očmi in ušesi je požiral mojo zgodbo.
Hvala Bogu sem tretji dan v Tokyu naletel na Japonko, ki mi je prevedla članek
o moji poti v japonščino in se na nek način lahko predstavim Japoncem.
Pregledoval sem pošto, ko se me moj "sponzor" nežno dotakne in pokaže
na računalniški zaslon. Odprto je imel stran za prevajanje iz japonščine v angleščino
in na eni strani sem videl japonske pismenke, na drugi pa angleški prevod :
"Dober dan. Jaz živeti blizu. Stanovanje. Sva dva in pa dva psa.
Te lahko povabim na večerjo?"
"Dva psa" sta me spravila v smeh. Nisem takoj razumel, kakšno vezo
sta imela dva psa z našo večerjo, vendar sem v naslednjih urah spoznal tri čudovite
ljudi, ki so močno spremenili mojo izkušnjo Japonske - Kazu-ja, njegovo punco
Riko in njeno učenko, pevko Megumi, ki je podobnih let kot jaz in tudi podobnega
finančnega stanja. Po dobrih dveh urah poznanstva, mi je Rika rekla, da čez
nekaj dni odpotujeta v Evropo in če želim ostati v njunem stanovanju, sem dobrodošel
- edini pogoj je, da pomagam Megumi skrbeti za njuna dva psa.
Tako je zdaj moj dom moderno prostorno stanovanje v centru Tokya. Delim ga s
prijateljico Megumi, ki je trenutno moja učiteljica japonščine. Konec meseca
bi šla rada z mano na stop do mesta Kyoto.
Spoprijateljil sem se tudi z managerjem kitajske restavracije, ki se nahaja
tik pod stanovanjem in sem tako deležen vsak dan okusnih juh in drugih kitajskih
jedi.
WAW!
VAM JE ŽE KDO USTAVIL NA ULICI IN DAL 600 DOLARJEV?!
Japonsko sestavljajo 4 glavni otoki (Kyushu, Shikoku, Honsu in Hokaido) in okrog
1000 malih. Ker je več kot 70% dežele gorate, je velika večina njenih 130 milijonov
prebivalcev strpana na majhnih ravninskih delih, v gromozanskih metropolah (Tokyo,
Osaka, Hiroshima).
Celotna Tokyo metropolis (ki zajema več mest in vasi) šteje kar 29 milijonov
prebivalcev, kar Tokyo uvršča kot najštevilčnejše mesto-metropolis na svetu
(samo mesto Tokyo ima nekaj več kot 13 milijonov ljudi). Ob tako ogromnem številu
prebivalcev je resnično neverjetno, da kriminal (v obliki ropov in umorov) skoraj
ne obstaja, da vse funkcionira popolnoma brez zapletov in da je prava redkost
srečati Toijskega brezdomca - tukaj si brezdomec samo, če se tako odločiš.
V zadnjih petdesetih letih se je Japonska iz ruševin razvila v drugo najmočnejšo
ekonomijo na svetu. Let iz Mexica v Tokyo je bil kot potovanje s časovnim strojem
v naslednje stoletje. Spominjam se soka prvega dne, ko sem vstopil v javno stranišce
in si po uporabi s pritiskom na gumb opral in posusil zadnjico. Ko sem vstal
s stranišča sem opazil, kako se je za mano avtomatsko spustila voda.
Ko prebivalca Tokya vprašaš, kako prideš do "Tokyo eki", pritisne
nekaj gumbov na svojem mobilnem telefonu, se priklopi na internet in mi pokaže
zemljevid ter točne koordinate. Telefone uporabljajo celo namesto kreditne kartice!
Dežela, kjer so se rodile ANIME, risanke, ki so prevzele ves svet, AIKIDO, borilna
veščina z bogato spiritualno tradicijo ter gledališče NO in KIBUKI. Dežela SAMURAJEV
in dežela, kjer so do pred kratkim verjeli, da je njihov CESAR utelešen Bog.
Dežela vzhajajočega sonca se kopa v obilju, novi tehnologiji, najmodernejših
stavbah in... spiritualni praznini. Veliko ljudi je pozabilo, da materialne
dobrine morda niso najpomembnejši dosežek v človeškem življenju.
Kakorkoli, na japonskem definitivno ne najdeš STOPARJEV... dokler ni stopil
na japonsko zemljo slovenski potepuh z vedno-voljnim palcem. Izrazi na obrazih
tokijskih voznikov, ko me vidijo stopati blizu postaje Shinjiku so neprecenljivi.
Že izkušnja Tokijskega štopanja mi je dala zagotovilo, da bo stopanje po Japonski
vse prej kot lahko... vendar zelo zabavno. Ljudje, ki se mi nazadnje le odločijo
ustaviti, me skoraj vedno peljejo dodatne kilometre do destinacije, kamor grem.
Vam je že kdaj kdo ustavil na ulici in dal v nahrbtnik 600 dolarjev?
Khm... meni tudi ne... vse do četrtkovega večera, ko sem se vračal iz slovenske
ambasade in vprašal prvega voznika za pot do železniške postaje.
"Usedi se," mi je pokazal s kretnjo roke.
Vstopil sem v čisto nov srebrn mercedes in začel klepetati z voznikom. Da bi
bila komunikacija lažja, sem mu v roke potisnil članek o meni in moji pretekli
poti.
"Waw... Neverjetno... A res? Noro... Fantastično," je mrmral med branjem.
Prispela sva v bližino njegovega podjetja. Ustavil je avto in nadaljevala sva
pogovor.
"Ko sem bil jaz star 20 let, sem bil slab, delal slabo, prizadel veliko
ljudi. Bil sem član mafije, užival droge, alkohol. Resnično mi je v veselje
srečati mladeniča kot si ti, ki je na dobri poti."
"Najlepša hvala, gospod."
"Glej... rad bi..." iskal je besedo v slovarju in mi nato pokazal
prevod: "prispeval."
Glede na to, da mi v Tokyu ljudje neprestano ponujajo denar, mi je bilo hitro
jasno, da bom verjetno dobil nekaj tisoč jenov. Tokrat sem se želel temu izogniti.
Nič nimam proti denarju - kot tudi nič "za". Denar je zgolj energija,
zgolj ena izmed energij, ki kroži med ljudmi, vendar žal ZELO NAPAČNO RAZUMLJENA
IN UPORABLJANA. Zaradi pomena, ki ljudje pripisujejo denarju, mi denar v tem
obdobju življenja predstavlja prej breme na moji osebnostni rasti, kot pomoč.
"Res najlepša hvala, vendar vesel bom vašega prijateljstva in morda, če
želite, me lahko povabite kakšen dan na večerjo."
"Ne ne ne... glej, to je moje darilo tebi," je rekel skrivnostni gospod
in iz žepa izvlekel šest japonskih bankovcev.
"Gospod... lažje bi mi bilo, če ne. Res ni treba... dajte nekomu, ki potrebuje..."
Preden sem dokončal stavek, mi je denar potisnil v žep nahrbtnika in mi rekel:
"Delaj dobro."
Šmentana reč, kaj naj počnem s 6 000 jeni (60$), sem si mislil. Iskreno sem
se mu zahvalil, vzel njegovo vizitko in ko je njegov avto izginil za vogalom,
vstopil v prvi taksi.
Po nekaj minutah sva s taksijem prispela na cilj in pokazal mi je na števec,
ki je kazal, da moram plačati 900 jenov. Dal sem mu enega od bankovcev in mu
rekel, da je v redu.
"Počakaj, da ti vrnem ostanek," mi je rekel voznik.
"V redu je. Ostalo je vaše, gospod," sem mu odvrnil.
"Ne, ne, ne, ni v redu!" mi je rekel voznik, tokrat skoraj panično
in po nekaj sekundah mi je v roke potisnil ostanek...
... 9 000 JENOV (90$).
Zazijal sem od presenečenja in pogledal v žep nahrbtnika, kjer so bili ostali
bankovci. Mislil sem, da sem dobil 6 tisočakov, vendar tokrat sem opazil na
vsakem od petih bankovcev številko 10 000.
Sveta nebesa! 600 dolarjev! Kaj naj počnem s takšno vsoto denarja... Kako naj
ohranim čistost moje poti in duhovne rasti ob takšnih SKUŠNJAVAH!
Odločil sem se, denar hitro porabiti, ker sem opazil, da se moj um z njim preveč
ukvarja. Preživel sem fenomenalne 4 dni in bil v nedeljo zvečer spet "svoboden".
WAW!
PO NESREČI PRISTAL V NAJPOPULARNEJŠI JAPONSKI REVIJI
Nekega večera sem poklical telefonsko številko, ki mi jo je poslal oče - nek
Slovenec, ki živi tukaj in Japonce uči angleščine. Ugotovil sem, da živi 2 uri
stran od Tokia in naslednji dan sem se ga odločil obiskati.
Edini kapital, ki sem ga imel, je bila ODLOČITEV, da bom prišel v Ibaraki in
se srečal z Igorjem. Tako mi je na prvi postaji nekdo kupil karto do naslednje
in od tam je karta stala več kot 20 dolarjev, tako da sem začel spraševati ljudi,
če bi mi kdo želel kupiti karto.
Po nekaj zavrnitvah in presenečenih pogledih, mi je neki mladenič kupil karto
do pol poti in me vprašal, če sem res povsem brez denarja. Zasmejal sem se in
mu pritrdil. Vprašal me je, če me lahko fotografira...
...in preostanek zgodbe lahko preberete, tisti ki znate japonsko na http://ameblo.jp/yukiyu/
pod datumom 2005-10-23 00:16:35. Ostali poglejte zgolj sliko.
Izkazalo se je, da je oseba, ki mi je kupila karto, znan japonski psihiater
in pisatelj in piše dnevnik, ki ga bere tisoče ljudi po vsem svetu.
WAW!
LJUDJE SMO LJUDJE...
Vsakič, ko se podam v neznano, na obisk k novi kulturi, me ljudje svarijo, da
"tam ne bo tako, kot je tukaj". Tam te ljudje ne bodo sprejeli...
tam je daleč, neznano in LJUDJE SO DRUGAČNI.
Meni se zdi, da temu ni tako. Dlje časa kot sem na poti, bolj spoznavam, da
imamo ljudje veliko več skupnega kot razlik. Tudi tokrat so novi japonski prijatelji
poskrbeli, da so se mi razbili skoraj vsi stereotipi in predsodki, ki sem jih
prinesel s sabo.
Jemo različno hrano, govorimo različne jezike in imamo različne barve oči in
kože, vendar LJUDJE SMO LJUDJE.
Iskren nasmeh, ljubezen in pozornost v ljudeh navadno zbudi njihovo pravo naravo
in navadno vrne nasmeh in ljubezen nazaj. Obstajajo besede in misli, ki vzbudijo
čustva, navdušenje in veselje v ljudeh vseh kultur, jezikov in pogledov na svet.
Na vseh koncih sveta srečujem ljudi, ki srečo iščejo zunaj sebe in nikjer nisem
srečal še nikogar, ki jo je na ta način našel.
Na vseh koncih sveta srečujem ljudi, ki dajejo brez pričakovanja povračila in
ti ljudje imajo dovolj in preveč.
Povsod so ljudje, ki se navezujejo na ljudi in lastnino in ti ljudje nimajo
nikoli dovolj in nikoli zares ne izkusijo svobode.
Tudi Japonci se smejijo in jočejo in tudi Japoncem prijateljski objem in masaža
stopal polepša dan.
Z ljubeznijo,
Peacehikel (tako mi rečejo Japonci)
www.peacehiker.com
popotnikmiru.blog.com - slovenski dnevniški zapisi
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20051029120825860
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
