Ali si opazil,
da na pokopališčih
rastejo visoka drevesa,
sloki večno zeleni častilci neba.
Ali si opazil,
da ciprese tiščijo veje ob telesu,
da njihove roke ne bi komu
kaj žalega sotorile.
Ali si opazil,
kako so se pomladila
človeška telesa,
ko so vstopila v rastlinski svet
in koliko svetlobe imajo v krošnjah.
Z veliko več svetlobe se hranijo,
kot so se hranili njihovi predniki,
ki so načrtovali in preurejali svet.
Ali si opazil,
da veter niha in upogiba ciprese,
vendar te se vselej zravnajo,
nikoli se ne prelomijo
ali uklonijo gospodarju vetru,
kot se upogne in prelomi človek
pred svojim gospodarjem.
Ali si opazil,
kako ošiljen vrh
z anteno pod nebo imajo ciprese,
srce pa v svojih koreninah,
razraščenih po človeških telesih;
iz stisk in izkušenj
in človeškega kesanja se učijo
kakšne ne smejo biti.
Ali si opazil,
da tudi človeških oči,
ki niso znale videti trpljenja
in bolečine sveta
ciprese nimajo.
Mrtve pustijo spati
in si niso nadele oči
za okras svojih teles.
Ali si opazil,
da se ciprese hranijo
iz ostankov človeškega mesa
in ne hlastajo z usti dobrot,
ki bi jih kupovale s svojim
suženjskim delom.
Ali si opazil,
da tudi ušes nimajo ciprese,
da bi poslušale človeške
zlagane besede, in tudi tarnanje
trupel zaradi neuslišanih iluzij
preslišijo, ko globoko dihajo
s svojimi zelenimi pljuči.
Ali si opazil,
kako lepo bo tvoje
zeleno življenje
brez človeških lastnosti
in kako tanka in krhka je črta
med človeškim in rastlinskim svetom,
v katerega vstopaš preoblečen
v drevo s svojim odhodom ?
Ali si opazil, 
