Noč je zagrnila posteljo
s svinčeno odejo teže.
Skupaj leživa in bediva.
Nočne zverine prežijo.
Obkroža naju nerazložljiva tema.
Luna je narisala na okno svoj vzdih.
Nastajala je vzdržljiva sklala,
pod kamnito gmoto sem gledala sebe,
kakor očesni zdravnik
sem si pogledala v oči kaj vidijo.
Veliko pepela je bilo okrog ležišča
in veliko por in gub na njem,
razžrtih od dvomov in vprašanj.
Na sklali so mirovale smeti.
Ptiči so kljuvali črve,
ki so jih redile umirajoče korenine.
Zjutraj sem vstala in zagledala zeleno.
Rastlinje na skali je dež namočil,
z njenih prsi je izpral pepel.
Čutila sem, da skala hrepeni
po združitvi z mano,
pa nisem vedela v kateri del
svojega bitja bi jo odložila.
Vrata mojega srca so bila pretesna.
Prepustila sem jo usodi ozelenitve
in da jo zob časa spremeni v prst.
Skala je poniknila skozme
in jaz sem opazila v sobi sončne luči.
Noč je zagrnila posteljo
