Morje piše in zarisuje sol v meni
in valovi proti svoji genezi,
ko deževje odtiskuje črke kapelj vame.
Vrba mi sporoča svojo bolečino
in svojo ponižnost skoz težo vej.
In ko noč sprejema svetlobo misli,
svoje odmeve in odgovore,
mi nebo zarisuje meje bivanja
in jutro sporoča začetek dneva,
bolečino rojevanja in veselje
s svetlobo odpiranja oči,
ki zapuščene oživljajo izpolnitev
z ločevanjem od ugašajočih znamenj noči.
Tedaj mi srce spregovori besedo: Zmoreš!
Vame vstopijo ljudje, mesta in pokrajine,
vame vstopa čas z nanosi listja.
Preveč za mojo samoto.
Srce ne laže v nevidnem korenu jezika.
Sončevo semenje ne more biti brez njive,
kjer individualnosti oživljajo
s svojo soudeleženostjo pri ustvaranju,
ko sončni pad žarkov greje besede srca
in zarjavelo vedro na dvorišču,
kjer je voda, ki je dihala vame, obstala
in se pripravlja na nov dotik časa.
Rodi se beseda, ki se jo roka dotakne
in postane rastlina, ki raste skoz pravzrok,
razcveti se v dišeči cvet in obmiruje.
Pračas meri ljubezen v bližini božjega
s potrebo skoz posvečen trenutek
in čustvo, ki poganja cvet znotraj jezika
in meja izkušenj mojega srca.
Orjaški lonec sonca so besede ljubezni.
Šelestenje mladega drevesa.
Pahljača veselja. Hotenje, ki topi srce.
Duhovno drevo tava po samotni ulici,
ubeseduje, ustvarja jezik, ustvarja besedo,
ki ima svoj obraz, svojo dlan
in obokano streho, pribežališče,
kjer se uči molka besed,
ki govorijo z nihalom duše, ko molčijo.
Morje piše in zarisuje sol v meni
