Politika Vlade RS o zdravstvenem varstvu je posegla v obstoječe pravice zdravstvenih zarovancev s skrajševanjem bolniških dopustov, zmanjševanjem bolniških nadomestil in drugimi ukrepi racionalizacije. Da imamo zdravstveni zavarovanci vsaki dan manj pravic lahko občutimo povsod, kjer nam zdravstvena situacija narekuje potrebo, da se obrnemo na ambulantnega zdravnika ali bolnišnično ustanovo. Kaj se pravzaprav dogaja? Povsod se varčuje, posebno pri kliničnih preiskavah in predpisovanju zdravil, zdravstvenega kadra primanjkuje, sedaj je prišlo na vrsto še skrajševanje bolnišničnega zdravljenja, zavarovancem preti še zmanjšanje nadomestil za čas bolniške zadržanosti z dela. Zdravje človeku odmerjajo dolge vrste pred ambulantami, nerazumno dolge čakalne dobe tudi od enega do več let ter pravila zdravstvenih zavarovalnic, ki pritiskajo na zdravnike in jim predpisujejo kaj in koliko smejo nameniti in priznati bolniku in kaj ne smejo ter s kolikšno in kakšno količino zdravstvenih storitev in zdravil lahko razpolagajo.
Zgodovina profesionalnih idealov in vrednot, ki so povezane z narodovim zdravjem in ki nedvomno vplivajo na zdravnikovo vlogo, je mimo. Vloga deontologije se je tekom raznih zgodovinskih obdobij spreminja v odvisnosti od socialne situacije ljudi. V dandanašnjem času, ko slepa moč kapitala kraljuje izbranim ljudem, ki so na hitro obogateli in si lahko plačajo kjerkoli v tujini kvalitetno zdravljenje, je deontologija postala pretrgan proces skrbi za zdravje ljudi, ki so deležni le najnujnejšega, največkrat pa žal, prepozno. Biti zdravniško pregledan pri specialistu po enem letu od napotitve, pomeni za bolnika isto kot ne biti pregledan nikoli. Bolniki v takšnem zdravstvenem režimu prihajajo na preglede prepozno, ko bolezen že napreduje in pogosto ni več pomoči. Dediščina vrlin, kot so pravičnost, spoštovanje človekovega dostojanstva, sposobnost vživljanja v položaj pacienta, sočustvovanje s človeško platjo bolezni, ko zdravnik dojame, da se nahaja pred kompleksnim človeškim bitjem, ki trpi in potrebuje pomoč, je zbledela pod pritiski norm, ki jih ustvarja birokracija in slepa ekonomska računarska norma in logika. Plaz situacij in etičnih dilem, ki se med državljani, zlasti pa med bolniki pojavlja, je upravičen.
Že antična medicina je postavila pravilo s prepričanjem, da sta zdravnik in bolnik osebi, da imata enak pomen, da je njuno razmerje odločilnega pomena za zdravniško prakso, ter da je v tej povezanosti zanimanja za bolnika to najbolj pomembno. Danes žal, ugotavljamo, da je dobršen del hipokratovskega učenja postal teorija, z obstoječo omejenostjo zmožnosti, da bi se uveljavil v resničnem življenju.
Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Tudi politika ni izjema. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Politika varčevanja pri skrbi za narodovo zdravje je v osnovi zgrešena in vpliva na uresničevanje vseh drugih ciljev narodovega razvoja. Bolan človek ne more ustvarjati in postane breme družbi oziroma samemu sebi. Zmanjševanje pravic na področju zdravstvenega varstva pa predstavlja poseg v škodo bolnika. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bi drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen. Običajno je tako, da bolnik bolj zaupa spontanosti zdravnika in svoji intuiciji, da je obravnavan kot človek - bolnik, ki potrebuje posebno pozornost. Danes z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da so bolniki obravnavani zelo hladno, brez tiste potrebne človeške topline, včasih celo arogantno, vzvišeno, odklonilno ali zapovedovalno. Odveč je tu omeniti, da med bolnikom in zdravnikom naj bi vladal obojestranski enakopraven odnos, ki temelji na interesu bolnika za svoje zdravje in interesu zdravnika za upoštevanje doktrine. K doktrini pa nedvomno sodi tudi etičnost. Če gospoduje etičnosti kapital, je kapitalu nujno podrejeno tudi zdravnikovo ravnanje, ki le v mejah razpoložljivega časa in sredstev lahko posveča bolniku svoje zanimanje, ki pa ne more biti vselej v skladu z moralnimi normami zdravniškega delovanja, doktrino in zaželenim ravnovesjem med etiko in znanostjo zaradi družbene vloge medicine, ki se kaže v najrazličnejših oblikah pritiskov, ki se izvajajo s strani države nasproti zdravnikom.
Univerzalni ali medicinsko-etični problemi presegajo meje vesti zdravnika in ustvarjajo fenomen depersonalizacije zdravnika, ker ima bolnik veliko večje zaupanje v zdravilo kot v zdravnika, ki mu ga predpisuje. Zdravnik se je spremenil v uradnika, ki največ časa posveti vodenju raznih evidenc, pisanju podatkov na računalnik in pisanju receptov in napotnic. Anemneze so pisane površno, saj zdravnik veliko krat niti ne utegne poslušati bolnika kaj mu pripoveduje, kakšne težave in simptomatiko ima in kaj ga teži. Vsak zdravnik posebej napiše anemnezo o vseh pomembnih prestanih boleznih in diagnoze in človek se vpraša zakaj ne bi bolnik imel karton o anemnezi, ki se samo dopolnjuje. Pri sprejemu v bolnišnico je bolnik postavljen v situacijo, da vse mogoče morebitne posledice površnosti zdravniškega osebja, sprejme nase. Bolnik, ki podpiše izjavo, da privoli v operativni poseg, podpiše prav grozljiv seznam privolitev, da se strinja kaj vse se lahko zgodi z njim v posledici operacije in njenih zapletov. Nikjer pa ni navedena odgovornost zdravnika. Meni osebno se je zgodilo, da sem pred enostavnim rutinskih operativnim posegom podpisala takšno izjavo. Internist me je vprašal kakšen antibiotik lahko dobivam potem, ko sem pojasnila, da sem alergična na penicilin in še druge. Odgovorila sem, da lahko dobim Eritromicin. Predpisal mi je izmenično infuzijo Eritromicina in Klimicina direktno v kri. Na slednjega sem alergična. Med posegom mi je odpovedalo srce in je sledilo oživljanje, k sreči s srečnim koncem. Očitno se je to zgodilo zaradi površnosti ali preobremenjenosti zdravnika, ki se ni utegnil pogovoriti z mano in me vprašati, če sem kdaj jemala Klimicin. Takšne in podobne napake se pokopljejo z bolnikom vred. Moji materi, zadeti od kapi, je specialist posvetil kratko minuto in napisal napotnico za CT glave v mesecu marcu. Mati naj bi prišla na vrsto šele konec avgusta, to je dva meseca po njeni smrti. V ambulantah sploh ne spoštujejo bolnikove integritete, saj bolnika običajno bolniška sestra kar na hodniku pred vsemi drugimi čakajočimi v vrsti sprašuje kaj mu je in presoja če bo in kdaj bo bolnik sprejet na zdravniški pregled. Bolnik se počuti kot talec, ponižan in odvisen od birokracije in nerazumljivega človeškega obnašanja. Preden po telefonu človek prikliče zdravstveni dom in prvo pomoč, lahko prej umre, saj je treba pogosto kar po celo uro vrteti številko, da se telefonist oglasi. Dotlej lahko bolnik zadet od nenadne kapi ali slabosti, ko je odločujoč faktor takojšnja pomoč, umre. Navedla sem le nekaj konkretnih primerov, vendar seznam pomanjkljivosti je veliko daljši, kot je primeroma naveden. Prišli smo do točke, v kateri je težko soditi, ali je znanstveni in tehnološki način obravnave pacienta s strani zdravnika dober ali slab. Ker mora zdravnik razpolagati z dobršno količino čistega duha, ki mu omogoča obvladovanje lastnega obnašanja in izpolnjevanje obveznosti, je več kot razumljivo, da ga le-ta lahko rešuje iz zadreg in etičnih negotovosti. Vsega pa ni kriv zdravnik, največ je kriv birokratski aparat, ki zdravnike prisili v to, da odmerjajo bolnikom njihove pravice s podaljšano mačehovsko roko države.
Medicina ni le politika in ekonomija, temveč je tudi umetnost v Hipokratovem pomenu, je etika in vera. Te štiri gibalne sile jo spravljajo v tek in ji podeljujejo resnično vrednoto. Deontologija je nadčasovna vrednota in je ni mogoče spreminjati po političnih interesih. Njen razvoj je opisan predvsem v zbirki zgodovinskih zdravniških kodeksov, ki niso le kodeksi v dobesednem smislu, temveč prav tako besedila, ki izražajo načela in predpise, deontologija je nepretrgan proces, ki poteka v skladu z evolucijo človeškega rodu in ne more biti podrejen trenutni politični situaciji in odnosu politike do zdravstva v smislu zmanjševanja pravic zdravstvenih zavarovancev. Po državi javne blaginje, v kateri je na prvem mestu zastopano zdravstvo, se šteje njena stopnja demokratičnosti in uresničevanja človekovih pravic, med katere sodi med prve neodtujljiva pravica do zdravja, ki spada med temeljne človekove vrednote.
Kje se začenja učenje etike? Gotovo že doma v družini v najbolj subtilni zgodnji otroški dobi. Že tu se otrok lahko nauči sočutja, usmiljenja in pomoči šibkejšim. Da o šoli niti ne govorim, saj bi morala biti etika obvezni šolski predmet. Naj ne bi bil namen osnovne in srednje šole samo predpriprava za poklicno izobraževanje, temveč tudi da iz šole prihaja zares moralno etično izoblikovan človek. S tem bi dosegli, da bi bilo tudi po šolah med vrstniki manj nasilja, manj neetičnega ravnanja v gospodarstvu in na vseh področjih družbenega življenja, kamor zagotovo spada predvsem zdravstvo.
Za vsakim obličjem stoji oseba, ki ima svoje vrline in tudi svoje težave, vzpone in padce, uspehe in poraze, dobro voljo in slabosti, ali kot se temu reče: slab dan. Vendar prva filozofija je etika. Etika je pred ontologijo. Moralni odnosi so pred bitjem. Človeško obličje ni moč, človeško obličje ni avtoriteta. Avtoriteta je brez moči, če ni na prvem mestu etika. V etiki človek daje samega sebe. To je poslanstvo, ki naj bi ga kot prvo razumel zdravnik, ki se odloča za ta poklic. Etičnost je čista kakovost. Njenih kategorij ne moremo izraziti z nobeno mersko enoto. Še manj moremo etičnost odkrivati v pravi luči in pravilno vrednotiti, kakor hitro kolikost stopnjujemo v količinski meri ali celo v tekmovalnosti. Ni merilo število pregledanih bolnikov, temveč število kakovostno obravnavanih bolnikov, ki so bili deležni želene in potrebne zdravniške pomoči in človeške etike. Ko začne etika drseti navzdol, je njena kakovsot že nevarno ogrožena. Krepost, ki spremlja etiko ni samo potrebnna strokovnost v ožjem medicinskem smislu, v njen sklop spadajo gotovo tudi ponižnost, skromnost, prijaznost, razumevanje in izžarevanje človeške topline. Te vrednote so postale neznanstven pojem in tako smo iz območja znanosti izločili tudi etiko. Sodobni človek je izgubil smisel za vrednostno lestvico, in to v zasebnem in javnem življenju. Zdravniško osebje ni nobena izjema. Tako je, kot beremo v zgodovini, da je slavni vojskovodja rimski cesar Neron imel filozofa Seneko, ki je bil dobri etični človek, za dvornega norca. Pogosto se zgražamo nad nečloveškim ravnanjem človeka nad psom, a pri tem pozabljamo, da so tudi ljudje pogosto nečloveško, hladno in rutinsko obravnavani na raznih področjih zasebnega in družbenega življenja. Zdravstvene zavarovalnice se navdušujejo nad izpolnjevanjem določenih pravil zdravnikov, kar pa pomeni popolno moralno ponižanje bolnikov, ki so kot osebki obravnavani slabše od neživih predmetov, ker vse temelji na principu preračunljivosti in količinskosti, ob čim manjših stroških. Tudi etičnost ima svojo vkalkulirano ceno. Da se prav razumemo: ne etičnost, količinskost ima prednost pri obvladovanju sveta in spoštovanju človeške civilizacijske in kulturne ravni. Na tej osnovi lahko kaj hitro ugotovimo, da življenje kot edina in nenadomestljiva kvaliteta bi mogla kanalizirati tudi etično smer razmišljanja ter preseči obliko ameriškega pragmatizma o zdravstvenem varstvu na Zahodu, ki jo novi trendi razmišljanja v zdravstvu sprejemajo in uzakonjajo s čedalje večjim krčenjem pravic ter gluhostjo za subtilno občutenje med moralno etično dobrim in slabim kot pomanjkanjem življenja in nespoštovanjem njegovega bistva.
Preobrat v fazi krčenja pravic zavarovancev je odprl področje zdravniške etičnosti v praksi in morda tudi opozarjanje na nujnost utiranja nove morale v smislu, ali imamo ali nimamo kakovostno življenje v zdravju in bolezni ali pa imamo le goli videz ali nadomestek tudi na področju etike, ki se mu pravi rutina.
Tako smo se znašli pred nedoslednostjo, da smo zanemarili razvoj čustvene inteligence otrok v družini, šoli in na črti golih kolikosti veliko krat zaman iščemo etiko pri ljudeh, ki opravljajo humane poklice, razen častnih izjem, ki jih tudi v zdravstvu ne manjka. Večini se zdi normalno, da človek sprejme negotovost in hladnost reduciranih moralno etičnih vrednot na utilitarizem in skuša iz njega živeti kot ve in zna. Le kaj bi se šli neprofitno moralno prizadevanje etike, ko pa vse temelji na običajnem trgovanju in kratkoročnem gledanju pokrivanja izgub v zdravstvu. Tovarne z zdravili in lekarne enormno bogatijo na račun bolnikov in tu ni nobenega družbenega nadzora, čeprav bi se z reguliranjem cen zdravilom lahko veliko prihranilo. Jaz ne vidim rešitve tega vprašanja v velikih znanstvenih razpravah o tem, v različnih analizah in znanstvenih pogledih, ki si prizadevajo z različnimi teorijami zagotoviti čimveč etike na papirju. Ko pa je treba kaj v resnici storiti, se razglasi samozadostnost človeškega razuma in egoizma. Korenine sedanje moralno etične nemoči sodobnega človeka segajo globlje. Očitek gre političnim gibanjem, ki so zdrobila v prah osnovo, na kateri so utemeljene moralne zapovedi, ki jo hoče nadomestiti formalna zakonodaja in lepo napisana pravila o doktrini, vendar brez uspeha. Žal smo izgubili sposobnost biti etičen. Amputirali in anestezirali smo moralno zavest, ki postaja šibka in nemočna. Etičnost postaja popolnoma racionalizirana v vsakem moralnem jazu posebej s preračunljivostjo v odnosu do drugega. Končna posledica takšne prevlade razuma pomeni zanikanje zavezujočih zakonov življenja z izgubo sposobnosti biti etičen na človeški način. Sedanja družba ga odvzuje odgovornosti za etičnost in jasno je, da bolnik postaja nadležno breme družbe. Tako se počasi razbremenjuje tudi država obveznosti za zdravstvo in obveznosti naj sprejme tisti, ki si želi zagotoviti socialno varnost, kamor spada tudi etika, ki se meri z denarjem, ki naj ga zanjo nameni tisti izbranec, ki to finančno zmore. Za ostalo večino ljudi pa naj ne bi bila etika in optimalnejša raven zdravstvenega varstva pomembna. V kakšni zmoti živimo!
Politika Vlade RS o zdravstvenem varstvu je posegla v obstoječe pravice zdravstvenih zarovancev s skrajševanjem bolniških dopustov, zmanjševanjem bolniških nadomestil in drugimi ukrepi racionalizacije. Da imamo zdravstveni zavarovanci vsaki dan manj pravic lahko občutimo povsod, kjer nam zdravstvena situacija narekuje potrebo, da se obrnemo na ambulantnega zdravnika ali bolnišnično ustanovo. Kaj se pravzaprav dogaja? Povsod se varčuje, posebno pri kliničnih preiskavah in predpisovanju zdravil, zdravstvenega kadra primanjkuje, sedaj je prišlo na vrsto še skrajševanje bolnišničnega zdravljenja, zavarovancem preti še zmanjšanje nadomestil za čas bolniške zadržanosti z dela. Zdravje človeku odmerjajo dolge vrste pred ambulantami, nerazumno dolge čakalne dobe tudi od enega do več let ter pravila zdravstvenih zavarovalnic, ki pritiskajo na zdravnike in jim predpisujejo kaj in koliko smejo nameniti in priznati bolniku in kaj ne smejo ter s kolikšno in kakšno količino zdravstvenih storitev in zdravil lahko razpolagajo. 
