Nazadnje je pogovor nanesel tudi name. Povedal sem mu, da sem zdravnik in da sem pravkar pokopal očeta, ki je podlegel raku. "Tudi jaz umiram za rakom," sem rekel. Navedel sem nekaj podrobnosti o svoji bolezni in kakšno terapijo dobivam. Ko sem govoril, ni rekel niti besedice. Nato je, s pridihom uglajenosti, rekel: "Veš, doktor, ni ti treba umreti. Raka sploh ni tako težko ozdraviti."
Pogledal sem ga, kot bi pogledal mulca. Kaj pa en petindvajsetletni kuhar ve o raku, sem pomislil. Nemudoma sem to, kar je rekel, odmislil kot mladostniško neumnost …

Pogovor z dr. Anthonyjem J. Sattilarom, dr. med.
(iz ameriške revije East west journal, marec 1981, pripravil Tom Monte)

(Doktor Sattilaro je z odliko diplomiral na Rutgersovi univerzi, specializacijo pa opravil na Hahnemannovi medicinski fakulteti in v Hartfordski bolnišnici. V začetku 1960. let je bil anesteziolog, v 80. letih je vodil bolnišnico. Živi v Filadelfiji, kot poklicni zdravnik pa predseduje Metodistični bolnišnici - iz njegove knjige Recalled by Life, poslovenjene z naslovom Dano mi je še eno življenje - dodal M.F.)

Junija 1978 so zdravniki filadelfijske Metodistične bolnišnice v Pensilvaniji povedali Anthonyju Sattilaru, dr. med., da ima telo prepredeno z rakom. Zdravniki so Sattilaru povedali, da se je rak iz obsečnice (prostate) razširil v hrbtenico, rebra, prsnico, desno ramo in lobanjo. Napovedali so mu, da bo živel približno še leto in pol. Takrat oseminštiridesetletnemu Sattilaru, predsedniku Metodistične bolnišnice, so nadrejeni svetovali, naj si uredi zadeve in vse potrebno za svoj pogreb.

Da bi se preprečilo nadaljnje širjenje raka, so kirurgi Metodistične bolnišnice Sattilara trikrat operirali - odrezali so mu moda in odstranili šesto levo rebro. Vendar pa se je rak širil še naprej in Sattilaro je v nadaljnjem zdravljenju jemal estrogen. Zaradi estrogena se je zredil na 77 kg (pri 168 cm višine je bila njegova normalna teža 66 kg) in mučili so ga huda srbečica, želodčna slabost, bruhal je in tekočina mu je zastajala v telesu. Ves čas je trpel hude bolečine in zdravniki so mu predpisali zmes iz morfija, kokaina in kompazina, ki ga je za nekaj časa rešila bolečin.
V začetku avgusta 1978 je za rakom umrl Sattilarov oče, ki je zadnje dni svojega življenja trpel hude bolečine. Sattilaro se je bal, da bo šel tudi on po očetovi poti. Očeta je 9. avgusta pokopal v družinskem krogu. Po pogrebu v osrednjem New Jerseyju se je Sattilaro vrnil domov v Filadelfijo. Na newjerseyjski avtocesti je, utrujen in potrt, storil nekaj, česar običajno ni počel - pobral je dva avtoštoparja.

Sean McLean in Bill Bochbracher - oba srednjih dvajsetih let in privrženca makrobiotičnih življenjskih načel - sta seveda sprejela brezplačno vožnjo na poti domov v Charlotto v Severni Karolini. Po nekaj uvodnih vljudnostnih stavkih je Sattilaro povedal McLeanu, da je ravnokar pokopal očeta, ki je podlegel raku, in da tudi sam umira za rakom. Sattilaro danes pravi, da mu je McLeanov odgovor rešil življenje: "Ni vam treba umreti; raka sploh ni tako težko ozdraviti," je rekel McLean.

Sattilaro se spominja: "Pogledal sem ga in pomislil, da iz njega govori otroška neumnost. Vedel sem, kako težko je ozdraviti raka in da medicina ne pozna zdravila zanj."

McLean je trdil, da si Sattilaro lahko s spremembo prehrambnih navad ozdravi svojo "neozdravljivo" bolezen. Nato ga je prepričal, da so se odpeljali v filadelfijsko East west foundation (Dobrodelno ustanovo vzhod-zahod) - tamkajšnje središče za makrobiotično izobraževanje - kjer se je Sattilaro seznanil z zdravo naravno hrano, ki naj bi ga po McLeanovih besedah zdravila raka.

Sledilo je še nekaj usodnih dogodkov in srečanj, zaradi katerih je konec avgusta 1978 Sattilaro privzel makrobiotična prehrambna priporočila, ki mu jih je dal Denny Waxman, direktor filadelfijske Dobrodelne ustanove vzhod-zahod. Sattilaro se je dosledno držal predpisane prehrane. Čez leto dni, septembra 1979, je šel na ponovno slikanje kosti in druge laboratorijske preiskave; vsi izvidi so pokazali isto, namreč da je Sattilaro ozdravel. V telesu ni imel več raka.

Marca 1980 je revija East west journal priobčila prvo Sattilarovo pričevanje o njegovi neverjetni zmagi nad rakom. Časopis Saturday evening post je članek ponatisnil v svoji septembrski številki, zaradi te objave pa je bostonska Dobrodelna ustanova vzhod-zahod doživela pravo poplavo pisem (20.000) s prošnjami za pojasnila o makrobiotiki in samem Sattilaru. Članek iz EWJ-a in SEP-a je bil nato ponatisnjen še v mnogih časopisih in revijah v ZDA ter Evropi in preveden v štiri jezike. Poleg tega so podrobnosti o Sattilarovi ozdravitvi raka objavili tudi časnik The New York times, Denver post, Philadelphia inquirer in drugi večji časopisi. (Ugledna revija Times je Sattilarovo zgodbo ocenila v zadržanem, vendar nepristranskem članku, ki spodbuja k ukinjanju predsodkov - dodal M.F.)

Zaradi javne publicitete je Sattilaro dobival številna vabila, naj predstavi svojo ozdravitev raka obči in strokovni javnosti, obenem pa je gostoval na radiu in mnogih televizijskih oddajah. V začetku 1981. leta je založba Houghton Mifflin izdala knjigo, kjer je Sattilaro opisal svojo neverjetno ozdravitev.

Sicer samski Sattilaro je medtem ves čas vodil Metodistično bolnišnico kot izvršni direktor, makrobiotični kuhar pa mu je doma vsak dan pripravljal obroke. Bil je tudi še naprej dejaven član mnogih poklicnih in svetovalnih združenj. Zaradi vsega tega je v zdravstvu postal uveljavljen glasnik, ki se je zavzemal za poskusno zdravljenje raka z nešolskimi zvrstmi zdravilstva, ki krepijo naravno odpornost.

Odkar je ozdravel, je Sattilaro uvedel v Metodistični bolnišnici mnoge izboljšave. Načrtuje tudi novo kliniko za makrobiotično prehransko zdravljenje in upa, da bo lahko v nadzorovanih pogojih znanstveno raziskal, kako prehrana vpliva na raka in druge degenerativne bolezni.
Sattilaro pravi, da so se sodelavci v Metodistični bolnišnici čudili njegovi ozdravitvi in bili ob tem vljudno zadržani, od drugod pa je prejel tudi negativne odzive, enega celo v sovražno nastrojenem pismu. "Prenekateri sodelavec sprva preprosto ni verjel, da sem ozdravel," je povedal Sattilaro. "Vendar pa se je marsikateri potem oglasil pri meni zasebno in izjavil: 'Morda pa je zdrava prehrana le pomembna.'"

Decembra sem obiskal Sattilara na domu, v apartmaju v sedemindvajsetem nadstropju, od koder je lep razgled na Rittenhouse square in velik del južne Filadelfije. Celo popoldne sva se pogovarjala o njegovih načrtih za bolnišnico, njegovih željah in najnovejšem izzivu - duhovnem razvoju.

(vprašanje): Kaj vse ste spremenili v vaši bolnišnici, odkar je slikanje kosti septembra 1979 pokazalo, da nimate več raka?
(odgovor): Kot veste, neomajno verjamem, da je bolj naravno prehranjevanje zdravo za človeka. O tem ne dvomim ne le zaradi svojih izkušenj z makrobiotiko, zaradi katere se počutim neizmerno bolje, temveč tudi zaradi tujih izkušenj. Menim, da tudi Pritikin dokazuje [podobno kot makrobiotika zagovarja prehranjevanje s polnovrednim žitom v zrnju in z zelenjavo ter s prehrano zdravi srčne in druge bolezni izrojenosti], da so ljudje, ki se prehranjujejo z naravno hrano, veliko bolj zdravi.
Zato sem v bolnišnici vpeljal marsikatero novost. Kot prvo, ljudje, ki delajo v bolnišnici, me videvajo vsak dan in si mislijo: "Za nekoga, ki naj bi bil bolan, izgleda kar zdrav; morda bi se morali zgledovati po njem." Zato je marsikateri uslužbenec Metodistične bolnišnice spremenil svojo prehrano.
V menzi so se začeli pripravljati dušena zelenjava, rjavi riž in več vrst sveže pripravljene solate. Veseli me, da se novi meni dobro prodaja.
Zdaj imamo pet dni na teden odprto ambulanto, kjer splošni zdravnik dr. Rick Donze, ki je študiral prehrano, natančneje makrobiotiko, svetuje vsakomur, ki se zanima za prehrambno zdravljenje.
Pripravlja se skupina zdravnikov, ki namerava preveriti podmeno, ali se morda zdravilnost makrobiotične prehrane da potrditi znanstveno. Projekt je v povojih, zamisel se še razvija in upravi bom predlagali, da se v Metodističnoi bolnišnici ustanovi prehransko središče, center dobrega počutja ali nekaj podobnega. Center ne bo nudil le prehrambnega svetovanja, temveč tudi urjenje telesa in podobno. Predvideva se tudi razvoj svetovanja pri duševnih in duhovnih težavah. Prehrana pa je temelj vsega tega. Vse skupaj je še v zametkih.
Z januarjem se bo začel naš dietetik pospešeno šolati o prehrani in makrobiotiki na Kushijevem inštitutu v Bostonu. Del naše kuhinje naj bi se usmeril v makrobiotično zdravljenje. Raje ga imenujem naravno, prehransko zdravljenje, ker bo vključevalo zelo raznoliko prehrano, seveda pa bo prevladovala makrobiotična.
To bo samostojna zdravstvena enota in ločena od naše menze, kjer se makrobiotični obroki nudijo poleg običajne hrane. Prehransko zdravljenje s (z izbrano prehrano) je namenjeno bolnikom, ki se bodo odločili zanj kot dopolnilo k običajnemu medicinskemu zdravljenju. Upam, da bo makrobiotična hrana kmalu na voljo vsem bolnikom takoj, ko bodo sprejeti v bolnišnico.
Zavedati pa se je treba, da pacienti, ki se bodo odločili za dopolnilno zdravljenje z makrobiotično prehrano, ne bodo ozdraveli že v bolnišnici, ker bodo tam prekratek čas. Bolnica z rakom dojke, ki bo hodila na običajno terapijo in se ob tem zdravila tudi s prehrano, bo ostala v bolnišnici največ nekaj tednov. V tem času naj bi se navadila na tako prehrano in z njo seznanila tudi svojo družino, da jo bo pripravljala tudi doma. Če bo doma opustila zdravilno prehrano in spet segla po tabletah, je dvotedensko zdravljenje z makrobiotično hrano zagotovo ne bo ozdravilo.
Zdaj že nudimo več vrst zdravljenja: v menzi naši uslužbenci še naprej lahko dobivajo makrobiotično hrano; opremljamo kuhinjo, da se bo bolnikom lahko nudila makrobiotična prehrana kot dopolnilna vrsta zdravljenja k običajnemu; in pripravljamo raziskavo za preizkus podmene, da zdravljenje z energijsko bolj sredinsko prehrano ne le krepi naravno odpornost, temveč tudi zdravi določene bolezni. Vse skupaj moramo še temeljito doreči, vendar sem prepričan, da nam bo uspelo.

Ste že dobili denar za prehransko središče?
Zaenkrat še ne, zato je dobrodošla vsakršna denarna podpora. Za center bomo potrebovali precej denarja; šele pridobiti ga moramo. Bolnišnica ne more sprejemati bolnikov na nešolsko zdravljenje in pričakovati, da ga bo plačala zavarovalnica. Bolnišnica je zelo draga zadeva. Če se center ne bo mogel vzdrževati z denarnimi prispevki, bo lahko na zdravljenje sprejemal le tiste bolnike, ki ga bodo lahko plačali. Ne pravim, da nočemo pomagati revnim ljudem, temveč da nimamo sredstev za brezplačno zdravljenje. To pomeni, da če se ne bo moglo delovanje centra financirati iz denarnih prispevkov, bo lahko sprejemal le bolnike, ki bodo lahko plačali njegove storitve. Nenazadnje je tudi zdravljenje pri Pritikinu* samoplačniško. Nočemo vzpostavljati zdravstvene nege, ki bi bila na voljo le izbrancem, vendar mora poskusno zdravljenje imeti zagotovljena denarna sredstva. To pa je edino možno zagotoviti s prispevki dobrodelnih ustanov ali če se bodo v oskrbo sprejemali samoplačniški bolniki. Predvidevam, da se bo prehransko središče odprlo tekom 1982. leta.

Kakšno osnovno zdravljenje bo nudila klinika in komu bo namenjeno?
Zavedam se, da je prihodnost medicine predvsem ohranjanje zdravja. Zdaj vzdržujemo nenaravno stanje. Povedano drugače, zaščititi se hočemo pred tem in onim, medtem ko je prava rešitev zdravstvena odpornost, da človek ne bo več potreboval umetne zaščite s tabletami. Raziskave kažejo, da ljudje, ki se redno prehranjujejo z nemastno hrano, redkeje obolevajo za boleznimi, ki zahtevajo kirurški poseg, recimo ateroskleroza. Zato snujemo izobraževanje o varovanju zdravja za ljudi, ki so v bistvu zdravi. Gledano stroškovno, s tem se bodo zelo znižali izdatki za zdravstvo, ker ga ljudje preprosto ne bodo več potrebovali. Zdravljenje bolezni je zelo drago. Naš namen je preprečevati bolezni, zato načrtujemo kakovostno prehrambno in drugačno svetovanje, da bodo ljudje znali skrbeti za svoje zdravje. Druga plat današnjega zdravstva je, da ljudje postajajo odvisni od zdravnikov in zdravstvenih ustanov, ne znajo več živeti brez tablet. Nič ni narobe, če se pod nujno zdravi bolezenski znak, ki močno ogroža človeka, zlasti v akutnem primeru, kakor to počne zahodna medicina. Bilo bi nespametno, če se hud pljučni edem ali močan srčni napad ne bi odpravil s klasičnimi medicinskimi metodami. Vendar pa je pravo zdravilo le tisto, ki odpravi vzrok omenjenega zdravstvenega zapleta, torej kaj je bilo narobe v bolnikovih življenjskih navadah in prehrani? Čim se bolnika reši iz akutne faze, si lahko začne krepiti zdravje, da se čez leto dni ne znajde spet v bolnišnici zaradi iste zdravstvene težave. Tako oskrbo bi radi nudili pacientom, enako pa tudi njihovim družinam.

Kako bi označili današnje stanje v zdravstvu?
Preden odgovorim na vaše vprašanje, bi rad osvetlil vzroke, zakaj je današnje zdravstvo tako, kot je. Kot prvo, priča smo izjemnemu tehnološkemu napredku. In ker smo postala tehnološka družba, se bolezenska stanja obravnavajo farmakološko in s tehnološkimi napravami. Zato se razjezim, kadar mi kdo reče, da bi bilo treba vse to zavreči. Po mnenju takih ljudi bi bilo vse v redu, če bi se vrnili sto let nazaj v preteklost. Ne bi bilo vse v redu. Zavedati se je treba, da je sodobna medicina zelo napredovala pri odpravljanju akutnih bolezni.
Menim, da je sodobna medicina zašla na dveh področjih. Prvo zablodo je porodilo odkritje mikroskopa, ki je sicer čudovita naprava, a je medicina z njim zašla s prave poti, ker se vse bolj osredotoča na morfologijo, tj. obliko in ustroj živih bitij oziroma na biologijo, zato se ukvarja z živimi in mrtvimi celicami. In ko so bili odkriti organi, se je reklo, dajmo, proučimo jih in organi so se začeli dobesedno izrezovati iz telesa, pri tem pa se je pozabljalo, da so sestavni del živega bitja. Ne obžalujem odkritja mikroskopa. Hočem samo povedati, da nas je njegovo odkritje zavedlo, kar velja tudi za morfologijo. Pozabili smo obravnavati telo celostno kot bitje, ki je sestavljeno iz medsebojno odvisnih delov.
Druga zabloda medicine se je zgodila s poroko morfologije in farmakologije. Stroka je nenadoma rekla, ah, glejte, srce, vzemimo ga iz telesa; naj se mu da raztopina digitalisa in ozdravelo bo. In res se je delovanje srca s tem izboljšalo. Toda, če je bilo malo dobro, je več še bolje in spočeta je bila gromozanska farmakološka revolucija, zato zdaj vsak že ob najmanjši bolečini takoj vzame dva aspirina oziroma nekaj tega ali onega in telo nenadoma spet deluje kot zdravo. V resnici pa se s tem le začasno odpravijo bolezenski znaki. Po mojem ni bilo telo nikoli ustvarjeno zato, da bi požiralo vse te umetne snovi; ustvarjeno je za ustvarjanje lastnega ravnovesja in njegovo ohranjanje. Ker pa se organi obravnavajo ločeno od celotnega telesa in se obdelujejo z umetnimi zdravili in injekcijami, je zahodna medicina takšna, kot jo poznamo.
Postopno se krepi zavest, da telesni organi skupaj tvorijo celoto, ko človekovo telo zboli, pa si sčasoma samo povrne energijsko ravnovesje, če se mu to omogoči; to pomeni, da bo samo odpravilo vzrok bolezni in si povrnilo notranje ravnovesje. Na tem temelji celostno zdravilstvo. Ne razumemo ga v celoti - do takega dojemanja se moramo šele prikopati.
To pa se ne bo zgodilo zato, ker bi si uradna medicina to želela, temveč preprosto zato ker jo v to sili računica, saj gospodarstvo in družba ne zmoreta več kriti vse večjih stroškov zdravljenja bolezni. Družba mora začeti vlagati v dobro počutje. Zato menim, da bo prehranska klinika uspešna. Pomagala bo ljudem odgovorno skrbeti zase, ne pa jih zasvajala s tabletami.
Seveda pa ne zagovarjam stališča - in to je izjemno pomembno - naj se zavrže vse, kar spominja na sodobno medicino, tj. naj se zaprejo bolnišnice in naj zdravniki zdravijo z golimi rokami; ne, to bi bila zabloda. Trdim le, da moramo ljudi osvestiti, da si ohranjajo zdravje z zdravimi življenjskimi navadami. Ne slepimo se: če se kdo zaleti z avtom in si zlomi nogo, ne bo šel domov po porcijo misne juhe**. Šel bo v bolnišnico, si dal naravnati zlomljeno kost in dobil mavčno oblogo. Temu nihče ne nasprotuje. To je koristna medicina. Živimo v tehnološki družbi, zato se bodo avtomobilske nesreče dogajale tudi v bodoče. In tudi omenjene spremembe se ne bodo zgodile čez noč, temveč tekom nekaj generacij. Šele otroci današnjih kirurgov ali celo šele otroci njihovih otrok bodo prakticirali drugačno medicino. Te spremembe se bodo odvijale postopno in na začetku zelo počasi ter stežka, potem pa bo šlo vse laže in hitreje.

Opišite, prosim, raziskave, ki jih načrtujete in kdaj predvidevate, da boste začeli zbirati podatke.
S poizkusi, ki bi jih radi izpeljali - niso še dorečeni - nameravamo ugotoviti, ali se bo bolnikom kakršen sem bil sam, torej bolnikom z rakom prostate, dojke, širokega črevesa ipd., stanje izboljšalo s prehrambnim zdravljenjem. Sprva se bomo osredotočili na raka, kar pa ne izključuje kasnejših poizkusov z drugimi boleznimi izrojenosti, recimo s katarakto, srčno-žilnimi boleznimi, boleznimi žolčnika idr. V poskusnih raziskavah bodo vsi bolniki prostovoljci.
Prostovoljci bodo razvrščeni v skupine. Nekaj se jih bo zdravilo izključno s prehrano pod zdravniškim nadzorom. Morda bodo v to skupino uvrščeni bolniki, ki so že preskusili običajno medicinsko terapijo, a jim ni nič kaj dosti pomagalo. Predvideva se tudi skupina bolnikov, kakršen sem bil sam, ki bodo preizkusili obe vrsti zdravljenja: običajno medicinsko in tudi prehrambno. In predvideva se tudi skupina bolnikov, ki bi se zdravili le z običajnimi medicinskimi metodami.
Menim, da bomo po pridobitvi sredstev za redno delo prišli do prvih izsledkov poskusov v enem letu ali dveh, do dokončnih ugotovitev pa v petih letih. Pet let je ključno obdobje, ker v tem času "neozdravljivi" bolnik podleže bolezni. Moramo se zavedati, da ne iščemo panaceje - zdravila za vse bolezni. Menim, da bo veliko doseženega že s tem, če se bo s podatki dokazalo, da prehrambno zdravljenje podaljšuje življenje ali omogoča kakovostno višjo življenjsko raven. Če najdemo zdravilo za človeka, bomo dosegli ogromno. Velik dosežek pa bo tudi, če bomo dokazali vsaj, kako lahko človek živi bolje in dalj časa, ne pa da trpi muke zaradi iatrogenosti*** običajnih medicinskih metod.

Zdi se, da skrb za zdravje zanima vedno več ljudi, pa tudi stroko. Ali se pri nas že pojavljajo taki zdravniki?
Da, se, ker današnji medicinski diplomanti dobijo širše medicinsko znanje, se seznanijo tudi z nešolskim zdravilstvom, recimo s prehrambnim. Mlajši zdravniki so bolj naklonjeni novostim, kar je sicer nasploh značilnost mladine.

Ali se poleg mlajših zdravnikov za nešolsko zdravilstvo zanima tudi zdravniška srenja?
Zdravniška srenja se odziva na želje svojih delodajalcev, to je bolnikov. Mimogrede, prav neverjetno je, kako narašča zanimanje za babištvo in naravni porod. Ko sem pred dvajsetimi leti začel zdravnikovati, je bila že sama zamisel o naravnem rojevanju nekaj nezaslišanega. Vsaka ženska je dobila takšno ali drugačno anestezijo in pri porodu ji je pomagal izšolan porodničar. Večina splošnih zdravnikov je opuščala porodničarstvo, ki je postalo specialnost. Seveda ni bilo govora o rojevanju doma. Zdaj pa poglejte, kakšno je stanje danes. Samo v naši bolnišnici imamo redno zaposlene tri babice za naravni porod v dveh porodnih dvoranah, ki sta verjetno udobnejši od večine dnevnih sob, in nudimo družinsko usmerjeno materinstvo. Čemu vse to? Morda ker so tako hoteli staromodni zdravniki? Ne. Vse to obstaja, ker to hočejo mnoge stranke. In zaradi tega nima naš običajni porodničar nič manj dela. Marsikatera ženska še vedno hoče imeti svojega zdravnika in se ne brani tablet. Torej je jasno, da zahteve javnosti precej vplivajo na medicinsko prakso in tako bo tudi v bodoče. Če se pacient hoče zdraviti z nešolskim zdravilstvom, mu bo prej ali slej ustreženo.

Kako se vam je po ozdravitvi spremenilo življenje?
Menim, da sem se od nekdaj zanimal za ljudi, kot zdravnik pa sem sočustvoval z njimi. Zdaj pa lahko rečem, da čustveno doživljam sočlovekovo občutje in počutje. Zdaj dojemam, kaj ljudje prestajajo, ker sem sam nekaj časa imel raka. Neizmerno cenim delo bolnišnic in skrb za bolnike in njihove družine. Čeprav zdaj nič več ne zdravnikujem, sem dosti boljši zdravnik - ne zaradi večje strokovnosti, temveč ker bolje dojemam bolnikovo stisko.
Zdaj obstaja ekipa zdravstvenih delavcev, ki bolnikovi družini pomaga prebroditi bolezensko krizo. Večkrat se sestane z bolnikovo družino in skuša lajšati stiske med boleznijo. Skušamo nuditi celovitejše zdravljenje, celostno zdravstveno oskrbo. V bolnikih ne vedimo več le oseb, ki imajo zgolj bolezen srca, raka ali kako drugo zdravstveno kategorijo. Srčni bolnik ni nekdo, ki ima le zdravstvene težave s srcem, temveč ima težave tudi njegova družina; lahko je v denarni ali kakšni drugi stiski. To odlikuje dobro bolnišnico - resnična skrb za človeka v vseh njegovih razsežnostih.

Kaj vse se je spremenilo v vašem življenju od leta 1979?
Veste, ko sem septembra 1979. leta videl rentgenske slike, ki so pričale, da sem popolnoma ozdravel, sem se duševno prerodil. Minula tri leta so bila neverjeten poizkus, ki mi je odprl oči in mi pomagal upreti se nekaterim dogmam, ki sem jih osvojil s šolsko medicino - nisem jih zavrgel, zavedam pa se pomena prehrane - da je zdravje pogojeno s prehrano.
Seveda sem prepričan, da mi je pri ozdravitvi odločilno pomagala prehrana, čeprav tega ne morem dokazati. To moram šele storiti.
Ko se soočiš z nevarnostjo bližnje smrti, se zamisliš nad svojim življenjem. In kadar se spomnim, kako sem živel svoje odraslo življenje, se zavem, da sem ga vedno dojemal v smislu, da sem imel bodisi srečo ali smolo. Dojemal sem ga kot nekakšno božjo igro. Zdaj življenje dojemam drugače. Osupel sem, ko se spomnim, kaj vse sem doživel v 77. in 78. letu, ko sem menjal službo, umrl mi je oče, bil sem soočen z lastno smrtjo, doživljal neznosne bolečine, obupaval in izgubljal voljo do življenja, nato pa naletel na dva avtoštoparja, ki ju zdaj imenujem kar angela. Sean McLean in Bill Bochbracher, ki sem ju 9. avgusta 1978. leta pobral na avtocesti - isti dan, ko sem pokopal očeta - sta utelešala čisto nasprotje mojega življenjskega sloga. Pa vendar sem zaradi srečanja z njima začel spreminjati svoje življenje.
Prepričan sem, da doživetja po tem srečanju niso bila naključna. Menim, da v življenju ni naključij. Nič več ne mislim, da se bog igra z našim življenjem.
V preteklem letu, ko mi je bilo z ozdravitvijo dano še eno življenje, sem skušal dosti bolj ceniti in ljubiti dano mi življenje. Če sem se pri tem času kaj naučil, je to, da nam bog prišepetava in še več kot to. Od vsakega posameznika je odvisno, ali mu prisluhne ali ne. Ni mu treba, če ne želi, saj imamo možnost svobodno se odločati. Zavestno si skušam na novo oblikovati življenje in ugotavljam, da mi nudi možnosti, ki jih komaj dojemam.
Življenje se mi je spremenilo tudi z odkritjem resničnejših vrednot, ki niso povezane s potrošništvom temveč z mnogimi preprostimi stvarmi. Taka vrednota je, recimo, hrana. V preteklosti sem si kot Američan, ki živi v izobilju, običajno privoščil zrezek najboljše kakovosti, krompir z omako iz kisle smetane ipd. Prehranjeval sem se z nenavadno hrano. Ko grem zdaj jesti v restavracijo, tako hrano dojemam kot strupeno. Ne verjamem, da je bog ustvaril človeka zato, da si uničuje svetišče, svoje telo. Menim, da mi je telo dano po božji podobi zato, da ga čim dalj časa ohranjam zdravega. Po mojem omenjena nenavadna hrana vpliva tudi na človekovo razmišljanje in duševnost.
Kljub vsemu pa ne mislim, da sem petdeset let živel zgrešeno; obstajajo še mnoge zadeve, ki niso nič manj pomembne. Neverjetno je, koliko ljudi želi zavreči svojo preteklost, ko začnejo povsem zanikati vse gmotno, se hočejo odpovedati elektriki in avtomobilom. Tega ne zagovarjam. Zagovarjam makrobiotično modrost, ki temelji na dojemanju jine in janga - ni treba uporabljati teh izrazov, lahko se govori preprosto o ravnovesju - kar pomeni ohranjati zlato sredino, saj je znano, da je skoraj vsakršna skrajnost lahko nevarna.
Ko pri svojem delu srečujem ljudi, ki se hvalisajo s tem, kar počnejo - niti sam se še nisem povsem otresel tega - resnično dojemam, zakaj je človeštvo zabredlo v tako hude težave. Vzrok je človekova zaverovanost vase. Govorim o oholosti, prvem človekovem grehu - zanikanju boga v prepričanju, da sme početi, kar hoče. Seveda je nadutost le še ena bolezen skrajnosti, ki človeka prej ali slej pogubi.

Kako vas je makrobiotika usmerila v duhovno bolj poglobljeno življenje?
Mislim, da s tem ko mi je odprla oči o moji nezdravi prehrani v preteklosti. S tem se nikakor nisem mogel sprijazniti, dokler nisem ugotovil, da se telesno in duševno počutim dosti bolje, če namesto mesa jem riž in zelenjavo. Temelje svojega duhovnega preporoda sem zakoličil, ko sem na glavo obrnil svojo prehrano in se dokončno odpovedal mesni hrani, omakam, sladkorju, vse to črtal s svojega jedilnika in se spet začel prehranjevati s preprosto hrano.
Ne trdim, da sem že s tem dosegel duhovnost, ne, nikakor. Makrobiotika mi je obrnila svet na glavo, kakor ga je bil na glavo obrnil Jezus Kristus. Ljudje pred 2000 leti so si želeli kralja, on pa je prišel kot drugačne vrste kralj; zagovarjal in širil je ljubezen, nenasilnost, ljubezen do bližnjega in preprosto življenje. Vse to zagovarja makrobiotika. Trdi, da naj se človek pred vsakim obrokom z molitvijo zahvali nebesom za dano mu hrano, naj živi preprosto in hvaležno sprejme vse, kar mu nakloni bog. To je pravzaprav bistvo makrobiotike.
Z makrobiotiko se energijsko uravnotežuje telo; ljubši mi je izraz "umirjanje" telesa - to je bistvo molitve za notranjo umiritev, ki jo prakticira Basil Pennington, menih v opatiji Sv. Josepha v Spencerju, Massachusetts. Skoraj prepričan sem, da sta molitev za duševni mir in hrana za umiritev telesa povezana, saj oboje poraja božansko počutje. Menim tudi, da so svetniki doživljali videnja prav zato, ker so se toliko časa postili, da so si dobesedno čistili telo in postajali občutljivejši za negmotno plat življenja in s tem bolj poduhovljeni.
To skušam početi tudi sam.

Poslovenil Mitja Fajdiga; mitja.fajdiga@siol.net

******************************************************************************

* Nathan Pritikin je napisal znano knjigo The Pritikin program for diet & exercise.
** Misna juha vsebuje miso, hranljivo kremo iz kvašene soje, ječmena ali rjavega riža in morske soli; obstaja več vrst misa, ki se uporablja za pripravljanje juh, začimb, omak in polivk; miso vsebuje kvasine (fermente), encime, drobnoživke in druge dobrodejne sestavine, ki izboljšujejo kri, krepijo prebavo, zdravijo alergije ter preprečujejo razvoj raka, srčnih bolezni in bolezni zaradi radioaktivnega sevanja.
*** Iatrogenost je škodljivost medicinskih postopkov. (Vse opombe dodal M.F.)