Pogovor: Blaž Bertoncelj
JOGA – BEG K RESNIČNOSTI (intervju objavljen v reviji Aura, julij 2005)

Ali skušate pobegniti od resničnosti? Potem nikar ne začnite z vadbo joge! Ta vas bo namreč še bolj uresničila na vseh ravneh, pomagala vam bo “zbežati k resničnosti”. Blaž Bertoncelj, znani učitelj joge in vodja Joga centra Devi, namreč pravi: “Joga lahko zadosti različnim potrebam sodobnega človeka. Vadili naj bi jo zato, da bi lažje živeli v vsakdanji resničnosti.”

V današnjem sodobnem svetu vadi jogo vse več ljudi, še posebno poslovnežev. Zakaj se povečuje potreba po vadbi joge ?

Res je, da joga prav zdaj, na začetku enaindvajsetega stoletja, postaja vse bolj popularna. Za to obstaja več razlogov … Sodobni človek namreč živi izredno neuravnovešeno življenje, joga pa je celostna veda in veščina, ki mu lahko pomaga preseči mnoge težave, ki izvirajo iz njegove disharmonije. Je celostna veda, ki poskuša človeka dojemati večplastno. Prav zato lahko zadosti različnim potrebam sodobnega človeka. Deluje na fizično raven, zato pomaga ljudem, ki imajo fizične težave in se premalo gibljejo. Ima tudi velik preventivni učinek. Dokazano je, da povečuje gibljivost hrbtenice in sklepov in izboljša psihosomatsko zdravje. Gibanje pri jogi namreč ni agresivno in je anatomsko pravilno.

Hkrati joga sodobnemu človeku omogoča tudi iskanje duševnega ravnovesja. Jogijska vadba ne vpliva samo na naše fizično telo, temveč tudi na naš um. Počasno gibanje v povezavi z dihalnimi vajami in drugimi klasičnimi tehnikami joge, med katere sodijo mudre, bande in druge tehnike osredotočanja, neposredno vpliva na um. Ta se tako lažje umiri in postaja bolj koncentriran, naša zmožnost osredotočanja se povečuje. Mudre in bande so posebne energijske vaje, znane v klasični jogi. Mudre so posebne geste, ki jih običajno izvajamo s prsti na rokah in vplivajo na energetsko raven, na pransko telo človeka, na čakre in energijske poti ali nadije. Bande pa so posebne energijske zapore, ki jih ustvarjamo z mišično kontrakcijo v telesu. Bande vplivajo na spremembo energijskega pretoka v telesu in s tem tudi na našo zaznavo, zdravje in počutje. Z vidika tradicionalne joge pa se tako mudre kot bande in vsa ostala orodja joge (asane, pranajame itd.) uporabljajo izključno za spreminjanje naše zavesti, zaznave in s tem tudi počutja.

Kako naj prilagodimo starodavne jogijske tehnike za sodobnega človeka?

Moj pristop poučevanja joge temelji na vedenju, da ljudje nismo enaki, zato je potrebno jogo prilagajati tudi posameznilu. Jogo sicer na zahodu tako zelo prilagajajo, da se mnogokrat povsem izgublja prvotni pomen joge … Ne gre namreč zgolj za fizično vadbo, že same asane so psihosomatske vaje!

Bistveno je, da jogo v enaindvajsetem stoletju prilagajamo posamezniku ali neki skupini, ki ima posebne značilnosti. Prav zato se danes na zahodu zelo razvija terapija z jogo. Obstajajo skupine kot na primer: joga za rakave bolnike, za srčne bolnike, joga za hrbteničarje …, joga za otroke in za starejše. Pri vsaki ciljni skupini imamo drugačen pristop. Joga za otroke je tako bolj dinamična, kreativnejša …, za starejše pa je program spet drugačen. V našem jogijskem centru imamo na primer jogo za nosečnice, v jeseni uvajamo pa še nove programe.

Kako človeku, ki pride prvikrat na vadbo joge, razložite, kaj je joga in kaj z njo lahko pridobimo?

Kadar predstavljam jogo popolnim začetnikom, je to zame vselej velik izziv. Ljudje na tečaje največkrat prihajajo zgolj zaradi sprostitve ali zaradi fizične vadbe. Sproščanje in telesna vitalnost se z vadbo joge prav gotovo povečujeta, vendar pa je oboje zgolj nek stranski rezultat jogijske prakse.
V jogijski duhovni tradiciji so vse tehnike izvajali zgolj zaradi hitrejšega duhovnega napredka. Danes se na ta element pozablja, preveč je izoliran od našega pogleda na jogo. Zato na tečajih na začetku vedno povem, da je ta del pomemben, vendar pa naj pride do njega spontano. To dejstvo tečajnice in tečajniki sprejmejo različno, glede na svoje življenjsko obdobje; ljudje smo pač v različnih ciklih, enkrat smo bolj osredotočeni na telesnost, drugič bolj na notranjost. V vsakem primeru pa ob rednem izvajanju jogijskih tehnik, ki se jih učimo, običajno sprevidimo, da je joga bistveno več kot samo nekaj, kar vpliva na fizično telo. V anketah, ki jih naredimo ob koncu tečajev, ljudje poročajo, da so poleg izboljšanega fizičnega počutja z vadbo postali bolj umirjeni in manj razburjeni. To pa so seveda nadvse pomembne kvalitete.

Ali v vadbo vključujete tudi dihalne vaje in meditacijo?

Seveda poučujemo tudi pranajame in meditacijo. Meditiramo po ločenih skupinah. Veliko ljudi namreč ne more sedeti dolgo časa pri miru, zato smo skupine ločili. Najbolj smiselno je, če združujemo telesno vadbo in meditacijo. Tečajnice in tečajnike skušamo navaditi na to, da doma poleg asan izvajajo tudi pranajame – dihalne vaje in meditacijo.

Logično sosledje pri izvajanju joge vključuje najprej izvajanje asan, nato dihalnih tehnik in zatem meditacijo. To sosledje je takšno zaradi same sestave človeka: iz grobega dela človeka (fizičnega telesa), preidemo k bolj subtilnemu delu, k umu. Most, ki pelje od telesa k umu, pa je naš lastni dih (to so odkrili jogiji pred pettisočimi leti). Prav zato pri jogi vadimo tudi dihalne tehnike, ki spontano vodijo v meditacijo. Pranajame torej ustvarjajo nekakšno povezavo med telesom in umom. Asana deluje bolj na fizično in pransko telo, pranajama pa na pransko in tudi na mentalno telo. Vemo namreč, kako se nam spremeni sam ritem dihanja, kadar smo ujeti v kakšno negativno čustveno stanje … Običajno stresni odziv telesa ali uma spreminja kvaliteto dihanja. Jogiji pa so odkrili, da velja tudi obratno: s spremembo dihanja lahko vplivamo na lastni um. Kadarkoli smo telesno ali duševno nemirni, lahko s spremenjenim ritmom dihanja umirimo um in telo. Ljudje sicer najraje vadijo samo asane, ker enostavno ne zmorejo dlje časa sedeti pri miru in delati dihalne tehnike in meditacijo. A tako se žal zmanjša učinek joge.

Meditacija je dandanes dostikrat napačno razumljena, saj nikakor ne pomeni nekega razmišljanja o nečemu, ali zgolj neko zapiranje oči ob popolnoma pasivnem umu … Meditacija je intenzivno notranje stanje popolne budnosti in zbranosti. Zato je predpogoj za dobro meditacijo dobra koncentracija in stabilnost telesa. Ko relativno harmoniziramo telo in um, imamo možnost, da preidemo v globlje plasti slednjega (vemo, da je um sestavljen iz mnogih plasti), kjer še obstajajo misli, vendar so umirjene. Mnogi stari teksti to stanje opisujejo kot umirjeno gladino jezera. Ponavadi temu stanju rečemo nadzavest – to je eno izmed najvišjih stanj zavesti, ko smo popolnoma umirjeni in spontano radostni. To stanje vsi nosimo v sebi, čeprav se ga večinoma ne zavedamo. Zato je cilj joge: stanje popolne umirjenosti misli in čustev (uma).

Najbrž je doseganje tolikšne umirjenosti za večino ljudi v današnjem svetu zelo težko uresničljivo …

To je zagotovo zahteven cilj, vendar se veliko ljudi strinja, da velja stremeti po njem. Tega stanja ne dosežemo zlahka, vendar nekateri ljudje pridejo do njega popolnoma spontano, brez kakršnekoli jogijske vadbe (čeprav je takšnih zelo malo). To stanje je vedno znotraj nas. In namen joge je, da se tega stanja vse bolj zavedamo in da v njem ostajamo kar najdlje.

Prav tako ni namen joge v tem, da bi bila le-ta zgolj neka praksa, ki jo izvajamo sami, v sobi … Joga je v svojem pravem pomenu vedno odnos – odnos povezanosti s seboj in z okolico. Zato ni res, kar trdijo nekateri kritiki joge, ki pravijo, da je joga beg od resničnosti. V pravem pomenu besede je joga »beg k resničnosti«. Jogo naj bi vadili zato, da bi lažje živeli v vsakdanji resničnosti. Morda nam je na začetku vadbe včasih težje živeti, saj vse bolj spoznavamo svojo lastno naravo in naravo življenja, in to v tako neposredni luči, da nas to včasih celo boli. Kdor ne razmišlja o globini življenja ali smislu, preprosto živi avtomatsko – ne razmišlja o posledicah svojih dejanj, niti o tem, kaj si želi v življenju sploh doseči. Ko pa začnemo o tem razmišljati, lahko življenje postane na nek način napornejše … Postanemo občutljivejši za reči v sebi in izven sebe, zato za krajši čas življenje res lahko postane težje. Vendar pa je ta težavni čas le prehodno obdobje …, ki ima relativno trajanje, saj smo si posamezniki zelo različni: lahko traja nekaj mesecev ali celo let. Gre za obdobje krize, ki jo opisujejo mnogi mistiki in tudi psihoanalitik Jung. Pravi, da je razvoj zavesti nuja vsakega posameznika, in v skladu s tem razvojem seveda prihaja do neke bolečine .... Vendar joga lahko ponudi »pripomoček« za spoznanje, da je v življenju bolečina pravzaprav neizbežna. Vendar pa je trpljenje vedno naša lastna izbira. Tedaj ko nastopi bolečina, ni nujno, da tudi trpimo. Trpljenje je odvisno od našega razumevanja bolečine. Nekateri ljudje, ki so zelo bolni, svojo bolezen sprejemajo z radostjo – to ni nečloveško, ampak človeško, to je preseganje telesne omejenosti in uresničitev nekega širšega razumevanja sebe in življenja. In potem …, ko spoznamo lastno naravo in naravo svoje poti (darmo), se ne moremo več vračati nazaj, živeti tako kot poprej … Tedaj smo na pravi poti.

Kako vadite jogo vi? Kakšna je vaša joga?

Sam vadim jogo zadnjih štirinajst let. Z vadbo sem začel pri osemnajstih, ker sem imel takrat manjšo poškodbo hrbtenice. Že po nekajmesečni vadbi sem videl, da je joga več kot zgolj fizična vadba. Hitro sem začel izvajati pranajame in meditacijo. Osebno lahko potrdim, da je le-to imelo name celostni pozitivni učinek: bolje sem se počutil, povečala se mi je koncentracija, moje dojemanje sebe in tega, kaj naj delam v življenju, pa je postalo vse bolj jasno.

Moja praksa je sestavljena iz izvajanja asan, pranajame in meditacije. Vstajam med šesto in sedmo uro in vadim. Popoldne in zvečer vodim jogijsko vadbo. Lahko bi rekel, da vadim jogo tudi po šest ur dnevno, čeprav poučevanje joge ne prištevam k svoji lastni vadbi. Tedaj imam namreč odgovornost učitelja joge.

Kako to, da ste tako hitro spoznali pravi pomen joge?

Lahko sem le hvaležen, da je v meni nek duhovni ogenj zanetila že mama, Dunja Bertoncelj, vendar vseeno menim, da ima socialni vpliv omejeno moč. Najbrž je bilo to seme spoznanja prisotno v meni že ob rojstvu, tako kot je prisotno v vsakem posamezniku. To seme se razvija v različnih obdobjih in glede na našo lastno aktivnost ter našo lastno voljo. Naša lastna volja (samomotivacija) je pri tem zelo pomembna. Prav naša volja je pomembna sestavina, da zmoremo hoditi naprej (po katerikoli poti že).

Ali mora biti človek, ki vadi jogo vegetarijanec? Ali sme piti kavo in pravi čaj?

Pri vsem tem gre za kulturni vpliv Indije ... Določeni stari teksti opozarjajo, da se praktik joge ne sme prehranjevati z živalsko hrano in da se mora izogibati vsem stimulansom. Sam nisem popolni vegetarijanec, občasno jem tudi ribe. Ne uživam kave, pijem pa zeleni čaj in včasih tudi vino.
Najbolj smiselno bi bilo, da ljudje prisluhnejo svojemu telesu. Prepričan sem, da popolno vegetarijanstvo ni primerno za vsakogar. Tudi odrekanje stimulansom je neumestno, še posebno za osebe, ki imajo izredno nizek krvni pritisk. Strinjam pa se s tem, da je pomebno zavedanje o tem, kaj vnašamo v telo. Joga je namreč odnos: tudi naš odnos s hrano. Uravnotežena prehrana, in v določenih obdobjih popolna vegetarijanska prehrana, lahko zelo pozitivno vpliva na naš um. Hrana, ki je stimulativna, namreč lahko zelo vzpodbudi naš um … Zato nekateri učitelji joge odsvetujejo kakršnokoli uživanje takšnih živil. A način teh duhovnih praks je velika zaprtost, umirjenost, in takorekoč nikakršno zunanje delovanje. Sam imam duhovne učitelje (po liniji učiteljev, začenši s Paramhansom Joganando), ki so svoje učence spodbujali k aktivnostim v svetu, zato so menili, naj jemo tudi določene količine česna, čebule, ne pa tudi mesa. Menili so, da delovanje v svetu potrebuje aktivne ljudi. Prav gotovo bo nekdo, ki je zunanje zelo aktiven, potreboval več močne (radžastične) hrane, kot pa jo potrebuje nek kontemplativen jogi, ki se želi odmakniti od zunanjosti (zaradi nekega ustvarjanja). Seveda moramo upoštevati individualnost!

Joga in indijski duhovni učitelji!

To je zelo zanimiva tema … Tudi sam se večkrat vprašujem o pomenu in vlogi duhovnega učitelja … Sama jogijska tradicija ga izpostavlja kot izredno pomembnega. Seveda pa živimo v zahodnem svetu, v katerega je joga »presajena« iz drugačnega kulturnega okolja, kjer je posredno povezana tudi s hindujsko veroizpovedjo. Prav zato prihaja do velikih nerazumevanj glede pomena in vloge duhovnega učitelja.

Osebno mislim (iz povsem praktičnih razlogov), da prav odnos med učiteljem in učencem pri jogijski praksi igra veliko vlogo. Tudi sam imam še vedno učitelje … pa tudi sam sem pogosto v vlogi učitelja. Izobraževal sem se v več jogijskih središčih v Indiji, Zda in Evropi, duhovno in pri izvajanju meditacije pa sledim učenju krija joge. Čeprav zaradi praktičnosti povezujem več jogijskih praks, se mi zdi izjemno pomembno, da vedno ostajam v duhu tradicije.

Sicer pa pri sami vadbi joge ni potrebno neko metafizično verovanje samo po sebi. Te reči naj bi se zgodile spontano, v obliki lastne izkušnje. Nikogar namreč ne silim v neko verovanje niti v verjetje v reinkarnacijo … niti v to, da bi moral imeti duhovnega učitelja. Po mojih izkušnjah sodeč lahko jogo vadijo pripadniki katerekoli religije ali pa popolni ateisti. Pri jogi gre namreč za univerzalno izkušnjo lastne prave narave, ki ni vezana niti na določeno kulturo niti religijo. To izkušnjo lastne narave lahko skozi jogo dobijo prav vsi, in preko nje verniki lahko še okrepijo svojo vero ter odnos do višje zavesti. Ateisti pa dobijo izkušnjo drugačne realnosti… .

Elena Danel