Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050915230413207

Seksualno posiljen otrok je lahko psihični invalid sreda, 21. september 2005 @ 06:25 CEST Uporabnik: Pozitivke Zgodba o kateri bi morala spregovoriti že veliko preje, da bi lahko pomagala drugim in seb Besedo »nadlegovanje« ljudje zelo radi uporabimo, ko želimo imeti mir pred določenimi nadlegovalci, lahko so to samo telefonski klici ljudi, ki so nam neprijetni, ali ko nas nekdo ob nepravem času pokliče, nas obišče nepovabljen gost in podobno. Vsako nadlegovanje pa ima tudi določene posledice na ljudi odvisno od človekovega duševnega in psihičnega stanja, lahko so posledice večje ali manjše , kratkotrajne ali dolgotrajne. Pri spolnem nadlegovanju in spolni zlorabi pa gre za zelo težke in dolgotrajne posledice osebe, ki je to doživela. Povzročitelj takega dejanja naredi iz žrtve »Psihičnega invalida«. Že samo spolno nadlegovanje ima hude in težke posledice pri otroku kaj šele popolna zloraba. Ker sem to doživela sama že v otroštvu in ker si močno želim pomagati vsem tistim, ki to doživljajo ali so doživeli, sem se odločila napisati zgodbo mojega doživljanja v otroštvu in življenja kot odrasle ženske. Že statistika navaja, da je največ žrtev spolno zlorabljenih otrok med tistimi, ki imajo neurejene družinske razmere, ker ravno pri teh otrocih obstaja zelo malo možnosti, da povzročitelja odkrijejo, kajti ti otroci si največkrat o tem sploh ne upajo govoriti in tudi nimajo komu povedati. Ker ne želim, pri bralcih vzbuditi smiljenja se bom poizkušala osredotočiti samo na tiste občutke, ki jih doživlja zlorabljen otrok in kakšne so kasneje v življenju posledice odrasle osebe katera je to doživela v otroštvu, tu mislim da se zgodbe ne bi kaj dosti razlikovale med seboj. Razlike v takih primerih ko je otrok zlorabljen in izhaja iz urejenih družinskih razmer ali otrok, ki izhaja iz neurejenih družinskih razmer verjetno so, kajti otroci ki izhajajo iz neurejenih družinskih razmer so že zaradi tega prizadeti in spolna zloraba takega otroka mnogo bolje zaznamuje njegovo čustveno in duševno stanje. Tudi sama izhajam iz neurejenih družinskih razmer. Razlika pred skoraj pol stoletja biti otrok brez staršev ali danes je zelo velika, v tistem času se je velikokrat uporabljala beseda »pankert«, to so bili otroci brez staršev ali neznanega očeta ali ločenih staršev, v današnjem času te besede skorajda ne slišimo, izgubila je tudi svoj pomen. Na mene pa je naredila zelo velik vtis, kajti posluževali so se je ljudje v okolici, kjer sem živela, učitelji in tudi župnik. Ta beseda otroka popolnoma razvrednoti, mu odvzame samozavest, vzbudi manj vrednostni kompleks in ga poniža. Tak otrok na nek način to prizadetost tudi izžareva, s tem pa dopusti, da ga še dodatno izkoristijo in prizadenejo. Ko sem pri verouku doživljala dotike župnika je to v meni vzbudilo neprijetne občutke, sramu, krivde in greha. Ti občutki so stopnjevali do te mere, ko sem začutila močno sovraštvo do tega župnika, ker tega nisem upala nikomur povedati in da sem lahko s tem živela sem si ustvarila svoj svet, kamor sem se zatekala vedno ko sem to doživljala. V tem mojem svetu je bilo vse lepo ni bilo nasilja, poniževanja ni bilo ljudi, ki bi me prizadejali, skratka bila je pravljica, počasi sem začela živeti iluzijo, imela sem dva svetova, realnega v katerem sem živela in tistega, ki sem si ga ustvarila v mislih. Zaradi teh dotikov župnika se je v meni vedno bolj večal strah kaj se lahko še zgodi in da bom večno prekleta in se cvrla v peklu , kajti pri verouku in pri maši je bilo velikokrat povedano, moški in ženska dokler nista poročena smrtno grešita če občujeta. Znotraj mene je nastal konflikt, kako naj se rešim greha, če si ne upam povedati pri spovedi, da sovražim župnika in nemalokrat sem mu tudi želela, da bi umrl. Spraševala sem se tudi kaj je Bog in kje je če vse to dopušča, kdo dela smrtni greh jaz ali župnik, ki mi to povzroča, da ga sovražim. V času, ko se je to dogajalo pa sem doživela še drugo hudo izkušnjo, katera je vse te občutke samo še povečala. Ko sem se vračala iz šole domov, so me obkolili vaški fantje s katerimi sem se velikokrat družila, čeprav so bili nekaj let starejši od mene, morala sem jim slediti tja kamor so hoteli, ker sem bila obkoljene in na sredini. Pripeljali so me do senika s pretvezo, da so tam tudi moje sošolke in da se gremo neko igro. Na tem seniku so me na silo razgalili, pri tem ni prišlo do posilstva pač pa so mi v nožnico potiskali suho seno, ko jim je bilo dovolj izživljanja so me pustili in odšli. Tudi ob tej situaciji nisem imela koga , ki bi se mu zaupala in povedala kaj se mi je zgodilo. Po tej izkušnji se je v meni vedno bolj večal strah pred moškimi predvsem pred župnikom, vsakič ko se me je potem dotaknil sem popolnoma odrevenela, dobila sem neverjeten odpor do verouka do cerkve. Predno sem morala ali k verouku ali k maši mi je bilo slabo šlo mi je na bruhanje in neštetokrat sem v cerkvi bruhala, bolel me želodec, oblila me hladna polt. V moji notranjosti je naraščala jeza, sovraštvo, delala sem si načrte kako se bom maščevala vsem, ki mi to povzročajo. Tako kot sem odraščala živela v dveh svetovih, tako so se spreminjale slike v mojem namišljenem svetu, v njih sem si ustvarila ljudi po svoji podobi, kakšni naj bi bili in z njimi živela. Kasneje ko sem bila že v puberteti sem bila neštetokrat zaljubljena v fante, spomnim se ko mi je bil nek fant zelo všeč in sem si močno želela iti z njim na zmenek, ta želja se mi je tudi uresničila, toda dokler sva se sprehajala in držala za roke je bilo zelo lepo, ko pa me je hotel objeti in poljubiti je bila moja reakcija zelo impulzivna v tem trenutku so se v meni prebudili vsi občutki krivde, jeze, sovraštva in vsega je bilo v trenutku konec, tega fanta nisem marala več videti. To se je kar nekajkrat ponovilo. V svojem namišljenem svetu sem si ustvarila podobo moškega, ki bi bil pravi. To pišem namenoma, da bodo ljudje lažje razumeli kaj pomeni kasneje v življenju živeti dva svetova. Ko sem pri štirinajstem letu šla na prvi obisk k materi, potovala sem z vlakom do Skopja, sem doživela svojo tretjo tragedijo. Ker sem imela spalnik zaradi dolge poti sem se počutila varno tudi predhodno je bilo dogovorjeno z kondukterjem, da me čuva in v Skopju opozori, da nebi pozabila izstopiti. Ker je bila na vlaku postrežba je nek mlad fant potrkal tudi na moja vrata kabine in me vprašal ali kaj želim in nato kar sam vstopil, bil je zelo prijazen, toda takoj sem začutila strah, ker sem vedela, da mi želi nekaj storiti. Začel me je božati in poljubljati, toda odšel je z izgovorom, da mora najprej vse postreči in da se bo kasneje vrnil, ker od strahu nisem mogla niti govoriti sem za njim samo zaklenila vrata in šele na cilju po dolgem prepričevanju kondukterja in policije odprla vrata in izstopila. Tudi ta situacija je v meni samo nadgradila in poglobila vse tiste občutke o katerih sem govorila. Prepričanje, da sem za vse to kriva sama se je v meni samo povečevalo, kajti mislila sem, da zato, ker ne maram župnika, cerkve niti cerkvenega Boga. V meni pa se je tudi močno prebudila želja po maščevanju moškim, v svojem svetu sem sklenila, da se jim bom maščevala. V tistem času sem se nekako tudi že zavedala svoje fizične privlačnosti, načrt o maščevanju je rodil sadove, začela sem izzivati fante na različne načine tako, da sem jih na nek način obnorela, in ko so pokazali preveliko zanimanja za mene sem jih pustila, namen je bil dosežen. Toda, to maščevanje je imelo tudi negativne posledice za mene. Nek moški, ki je zbiral trofeje srednješolk se je dogovoril z mojo sošolko naj me povabi na pijačo po pouku, nič hudega sluteč sem sprejela in dobili smo se izven mesta v nekem lokalu. Ker je bilo že v naprej dogovorjeno, da me bodo opili se je to tudi zgodilo, kako smo prišli do stanovanja moje sošolke ne vem, vem pa kaj se je zgodilo v tem stanovanju, ta isti moški me je brutalno posilil v stanju kakršnem sem bila in odšel, kaznovan ni bil nikoli do prijave sploh ni prišlo, ker mi ni nihče verjel. Pomoči sem dobila od razredničarke samo toliko, da mi je preprečila, da bi naredila samomor. Z vsemi temi občutki krivde, jeze, želje po maščevanju živi vsak zlorabljen otrok. V takem otroku se pogosto v podzavesti nabira tudi agresija, sicer jo zelo malokrat pokaže navzven, največkrat sam do sebe, kajti jeza na samega sebe ker ne zna izražati svojih čustev agresivno prenese na sebe, kasneje pa se to tudi nemalokrat pokaže v odnosu do bližnjih, tistih ki so mu na nek način najdražji. Ko takšen otrok odraste v zrelo osebo, ki naj bi bila kos vsem situacijam v življenju, največkrat odpove, kajti v teh situacijah se ne znajde. Čas, ki ga preživi kot otrok v dveh svetovih, realnem in namišljenem, postane že rutina, kasneje največkrat ne zna več ločevati kaj je realno in kaj je namišljeno, začenja verjeti v življenje ki obstaja samo v njegovi glavi, vse ostalo samo primerja z tem svetom. Toda realnost se ne staplja z namišljenim svetom, zato ves čas misli, da imajo vsi vse narobe in tudi delajo vse narobe, samo zato , ker to obstaja samo v namišljenem svetu. Tu pa se začnejo največkrat pojavljati večji ali manjši konflikti v okolici kjer živi, v družini, na delovnem mestu in zopet takšna oseba doživlja razočaranje za razočaranjem. Pogosto za vse to krivi sedaj druge, drugi so tisti, ki jih prizadevajo, drugi jih kaznujejo itd…. Nemalokrat zlorabljena oseba ni sposobna normalnega odnosa do in z partnerjem, kajti v podzavesti se vsakokrat ko nastane težja situacija pojavijo občutki, ki jih je doživljala ob zlorabi, sedaj krivdo največkrat prenese na partnerja za vse kar se ji je zgodilo. Pogosto se takšne razveze končajo in tu je zopet problem, ko ga zlorabljena oseba zelo težko sprejme in premaga. V velikih primerih se lahko zgodi tudi to, da takšna oseba išče tolažbo v iskanju novih partnerjev ali pa tudi v alkoholu. Skratka življenje postaja breme, situacije postajajo vedno težje, breme je tako veliko, da ga takšna oseba ne more nositi. V mnogih primerih se to lahko konča tudi z samomorom, kajti življenje takšne osebe postane neznosno. Ko tak človek pristane na dnu obstaja zelo malo možnosti, da se bo pobral sam, imeti in videti mora pred sabo resnično velik cilj, kateremu hoče slediti. Tudi sama sem pristala skoraj na dnu , toda želja narediti nekaj za sebe in druge je bila tako močna, da mi je uspelo. Preden končam pisanje moram povedati, človek ki zlorabi otroka, je zločinec in zasluži najstrožjo kazen. Po mojem bi to bila neke vrsta izolacije, kjer bi se mu pomagalo da spozna vzroke svojih dejanj, jih odstrani in postane spet sposoben za družbeno življenje. Opozorila pa bi sodstvo, da ne dela razlike med ljudmi, ki zagrešijo spolne zlorabe. Kar pa se tiče župnikov, te bi morali posebno nadzorovati, kajti oni so se proglasili za etično-moralno distanco in kot takšni se nimajo samo za normalno zrele moške, ampak veliko več - kot »posvečeni božji namestniki«, ki naj bi imeli enake potrebe kot vsi ostali moški, ampak so se jih iz ljubezni do boga odrekli in ravno njih je najtežje odkriti, ker jih sam vrh institucije, škofi in papež ščitijo, kar je protizakonito. Pod krinko premeščanja iz ene župnije v drugo, največkrat župniki dobijo namesto kazni, novo priliko za nadaljevanje svojih zločinskih dejanj. Pri teh protizakonitih dejanjih jim pomaga vrh cerkve in tudi fundamentalno-fanatični verniki, ki menijo »pa saj je župnik samo moški«. Ne smemo pozabiti, da je med tako imenovanimi »posvečenimi božjimi namestniki« precej razširjena tudi podofilija in to v najvišjih krogih eminenc. Naj spomnim samo na kardinala Groerja ali pa primer St. Polten v Avstriji, kjer je zaradi pedofilske afere bili razpuščeno semenišče in škof Kren je moral odstopiti. Posledice njihovih zločinskih dejanj so tudi velike psihične težave tako pri fantih kot pri deklicah. Mogoče bi bilo dobro da tudi oni spregovorijo in pomagajo pri zaščiti otrok. Danes ko to pišem se počutim olajšano, mirno in na nek način srečno. Naj to srečo prenesem na vse tiste, ki še nimate dovolj moči, da bi o tem spregovorili, premagajte se, spregovorite kajti olajšanje je neizmerno. Kot pomoč vsem tistim, ki ste zaradi zlorabe proti dnu, želim pa reči da brez pomoči Boga pri spoznanju samega sebe ni mogoče priti do normalnega življenja. Meni je pomagalo večkratno vprašanje v stiski: Bog zakaj mi ne pomagaš? Zdaj se zavedam, da sem ga s tem vprašanjem od srca prosila za pomoč in da mi je pomagal. Odgovor sem dobila med branjem knjig, ki govorijo o tem, od kod prihajam, kam grem, zakaj sem sploh na Zemlji. Iz te literature sem zvedela, da Bog ne kaznuje in da je on moj oče in da me nikoli ne bo preklel. Ta resnica me je spet vrnila v življenje. Kmalu sem izvedela, da obstaja zakon setve in žetve, da obstaja reinkarnacija, katero je učil tudi Jezus iz Nazareta, s katero sem si veliko tega lahko razložila. Postalo mi je lažje tudi, ko sem izvedela, da me maščevanje in sovraštvo vodi v tisti lastni pekel, iz katerega se želim osvoboditi. Zvedela sem tudi kdo je duhovniška kasta, kateremu bogu služijo in kaj skrivajo izza svoje duhovniške obleke in sladkih besed na razkošnih oltarjih in palačah, v katerih se dogajajo posilstva deklic in fantkov. Lahko pa povem, da korak v javnost ni sovraštvo do duhovniške kaste in njene institucije, ampak dejansko pomoč vsem žrtvam in zločincem, kar dokler eni in drugi o tem ne spregovorijo, obstaja realna možnost, da se bodo ta kriminalna dejanja nadaljevala. Janja Škrjanc Komentarji (1) www.pozitivke.net