Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050812175059712

Meditacija o zasvojenosti torek, 13. september 2005 @ 06:20 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Miha Jensterle “Naraščajoča zasvojenost z ‘drogami’ oziroma ‘zdravili’,” mi pozornost pritegne Anonimus, “o kateri zadnji čas nenehno govorijo mediji, je le gnojni tur slepote in gluhosti družbe, zastrašujoč odraz naraščujoče ‘skupne’ bolečine/agresije človeštva - simptom bolanosti medsebojnih odnosov. Delnice ‘bolezni/zdravil’ danes rastejo. Droge/bolezen so postali moda in reklamni objekt; in najboljši biznis. Novartisi in Monsantoti ‘rastejo’. In odvisnost ljudi od ‘zdravja/mamil’ se povečuje. V prepovedane droge iz vzdušja brezsrčja družbe begajo predvsem mladi uporniki, ki se agresivnosti ‘normalne družbe’, ki pridiga 'Kill to heal!', upirajo. V lekarne in oštarije pa zahajajo prestrašeni odrasli odvisniki, ki iz ‘agresije’, katero sami s svojim delovanjem podpirajo, več ne morejo. Ne upajo. Ne znajo. Zato nenehno obstaja boj med dovoljenimi (uveljavljenimi) in nedovoljenimi (prepovedanimi) drogami. Med ‘očetom’, ki piše zakon in ‘sinom’, ki se zakonu upira?? Če se resnično poglobiš v problem zdravil oziroma drog, se neizogibno srečaš s problemom svobode, saj je problem ‘tiranije navade’ oziroma bežanja iz nezadovoljstva v ‘lepe sanje’ precej globlji in širši, kot ga predstavlja katerakoli zaključena družba. Vsaka omejena družba ima namreč določene zasvojenosti oziroma ‘navade’ za normalne (celo zaželjene) in kot ‘droge’ obravnava le tiste, ki motijo že ustaljene, običajne, tradicionalne, v navado vključene odvisnosti. Le kdo se dandanes resno sprašuje o zasvojenosti s sladkorjem, ki je na primer avstralskim aboriginom, katerih telo, izolirano tisočletja od preostalega sveta, ni pripravljeno za presnovo sladkorja, prinesel ‘epidemijo’ sladkorne bolezni? Kdo se resno sprašuje o zasvojenosti s takoimenovano ‘sveto besedo’, pa je v verskih vojnah ‘na besedo za besedo’ umrlo že nešteto ljudi? Kdo kot bolnike glasno imenuje zasvojence z oblastjo ali pogoltne multimilionarje, ki bi lahko nahranili vse lačne otroke sveta, a jim namesto hrane prodajajo orožje in vojno? Kdo govori o bolezni, ki se imenuje ‘Zasvojenost s samim seboj’, ko morajo vsi otroci zahoda častiti zmagovalce in premagati vse druge? A poglejva si, katere droge vaša družba imenuje ‘droge’. Kaj je v vaši družbi ‘tabu’. Reciva, da te na cesti ustavi pravični mož v modrem. Če imaš pri sebi kup denarja, si za policaja ‘gospod’. Pa čeprav je denar poleg ‘svete besede’ največja droga tega sveta, saj se zaradi zasvojenosti z zlatnikom (?udobjem?), za izplen, pobijajo vojske in umirajo milijoni. Če ti kriminalist najde v avtu ‘tono’ alkohola, ki je, po vseh strokovnih merilih in statistikah, torej znanstveno dokazano, veliko ‘trša’ droga kakor npr. hašiš, si, po slovenskem Zakonu o drogah, vzoren državljan, saj se normalno drogiraš z normalno drogo, s katero se drogirajo tudi vsi politiki, policaji, tožilci, sodniki in fajmoštri. Vsi takoimenovani ‘normalni’. Nihče ti s pivom v roki ničesar ne očita. Nihče te ne obtožuje, da si nevaren družbi, če si naročiš whisky, pa čeprav "alkohol vsako leto ubije nekaj tisoč Slovencev, razbije nekaj sto lokalov in nekaj tisoč zakonov in čeprav iz nedolžnih otrok neprestano proizvaja ‘sirote’ z agresivnimi brezčutnimi starši, katere je bil alkohol spremenil v brezčutne svinje. Vse to je ‘cool’. Če pa ti policaj najde en sam joint, si že ožigosan za ‘narkomana’ in za ‘kriminalca’ in ‘prekupčevalca’. Možje v modrem so seveda "dolžni po zakonu" požgati in uničiti vsak grmiček konoplje, če pa slučajno toča osuje grozdje ali če je kisla letina, joka cela Slovenija in kmetje terjajo od države ‘nadomestilo za katastrofo’. Kajti vi ste alkoholizirana, pijana civilizacija. Alkohol je uzakonjena droga agresivne, pohlepne, ‘junaške’ zahodne civilizacije, kot je, na drugi strani, npr. marihuana civilizacijska droga vzhodne, ponižne, duhovne kulture, ki ne išče zunanjega (materjalnega), temveč notranje (duhovno) bogastvo. No, in zdaj te vprašam. Sodstvo naj bi bilo svobodno. Pomeni to tudi pravično? Vsekakor. ‘Pravičen’ pomeni biti nepristranski in nepristranskost pomeni, da nihče nima prednosti, da so vsi podatki enakovredni. Da so vsi ljudje enakovredni. Da so tudi vse droge enakovredno obravnavane. Da na razsodbo sodnika ne vpliva noben stranski (lobistični) interes oziroma nikogaršnja korist. Ne plačilo oziroma podkupnina. Noben predsodek. Nobena zasvojenost Povej mi sedaj, koliko tistih ‘pravičnikov, ki v Sloveniji pišejo vseh sort zakone, tudi Zakon o drogah, in po njih sodijo ‘ljudstvu’, ne pije alkohola?” je neusmiljen Anonimus. “Ali vam Zakon torej piše modra pravičnost ali izdelovalci in prodajalci alkohola, alkoholni ‘lobij’, ki ima od pijančkov korist in s pijančki služi? In navkljub ‘smrtni’ statistiki zakon ostaja krivičen. Ali torej ‘zakona o narkomanih’ ne sestavljajo pristranski narkomani, ki besno ščitijo svojo legalizirano trgovino z zasvojenostjo, zagovarjajo svojo ‘normalnost’ in prepovedujejo vsako drugačnost? Ali nimate zato ‘dovoljene’ in ‘nedovoljene’ droge?” “Torej niti droge pred našim zakonom niso enakovredne, kako naj bodo potem ljudje. Kajti dokler so sodniki zasvojeni z eno drogo in le-ta vsem preostalim sodi;” mi zaustavi dih, “ali je razsodba sodišča sploh kdaj lahko pravična?.” “Vsak zakon zapoveduje in prepoveduje istočasno. Ščiti nekoga in izključuje nekoga,” me Anonimus sune v vzrok zakona. “Vaš Zakon o drogah ščiti alkohol in usmerja v alkoholizem. A državi je OK, saj država živi, med drugim, tudi od davka na alkohol. A kako deluje alkohol? Ko stopiš v gostilno, lahko vidiš enega peti, ker ga veselje kar razganja, drugega gloda jeza nad krivičnim svetom, nad šefom ali ženo ali sosedom, tretji joka v samopomilovanju pestujoč le svojo lastno bolečino, a četrti prenaglas teži vsem in bi se rad tudi stepel, le da, drugače vedno neopažen, pokaže, da ‘je’. Da privabi pozornost zazibanih v lastno vzdušje in zazrtih v osebno zgodbo in celemu svetu izkriči svojo bolečino in dokaže svojo prisotnost. Vsakdo je v svojem ‘vzdušju’. In vsak je pri svojem kozarčku. In z vsakim nadaljnjim kozarčkom? Dobrovoljčki so še boljše volje, jezni pričnejo razbijati okolje in žalostni se zjokajo.” “A razočarani gredo in se obesijo,” nagonsko dopolnim zadnjo stopnjo na poti alkoholnega brezupa. “Vsakdo,” se ne da prekiniti Anonimus, “je vse bolj omamljen in vse bolj osamljen le v svoji lastni omejeni blodnji. Vsakdo je z vsakim požirkom vse glasnejši v le-svojem vzdušju, a vsakdo vse manj in manj sliši drugega. Vsakdo je vse bolj sam. Svet se mu zapira v vse gostejšo meglo. In poglej z druge plati. Če imaš npr. probleme z ženo in se ga iz jeze ali žalosti napiješ, pijan vidiš dve ženi. Vidiš ‘dvojno’ in imaš torej dvojni problem, kajti alkohol vedno le potencira problem, podvaja prvotno stanje, poglablja žalost in žalost spreminja v jezo ali v obup, in jezo v bes. Še nikoli ni skušal rešiti nobenega problema drugače kot z agresijo. Če ga opazuješ nepristransko lahko opaziš, da je alkohol droga prestrašenih. Droga nebogljenih. Zatrtih. Alkohol je ‘medicina za negotovost’. Enega spiješ, pa gre. Kajti alkohol je ogenj, ki gasi strah, saj ‘zalije razum’ in zato daje moč. V pijanem stanju miška postane lev, ki nasilno ruši zapovedane plotove, predsodke. Prepovedi. Zapovedi. MORALO. Zato nič več prestrašeni, ‘junaki’ pijani storijo, česar si ne upajo storiti trezni. Alkohol slači sramežljive, zato zavrti v pijanem stanju plešejo streaptease, slačijo maske in ‘remelni’ se lomijo na glavah sovražnikov. Človek po prvem kozarcu postane lev. Po drugem opica. In po tretjem pobruhana svinja. Alkohol je nadomestilo za samozavest. Navidezno zdravilo za strah, žalost in obup. Opazuj, kako svojo nemoč zaliva z vodko v stalinistično prestrašeno pokornost ubiti Rus, ki brez ‘ognjene vode’ brezupa stalinizma in ujetosti v ‘usodo’ sploh ne bi bil mogel preživeti. Le poglej, kako je bilo, skozi zgodovino, v vseh kriznih obdobjih, število gostiln naraslo, da so bili nemočni trpini lahko krepili svojo nemoč, topili svoj strah, brusili svojo jezo in zalili obup. Kult alkohola se je bil rodil v mali Aziji in se v stari Grčiji z ‘dvoličnim’ bogom Dionizom uveljavil. Z alkoholom je v indoevropsko dorsko raso vstopila razdvojenost. Treznost-in-pijanost. Dvoličnost. Grški junaki so, pijani in zato korajžni, šli pogledat in raziskat svoje strahove. Alkohol je premagal nemoč strahu, planil v boj in raziskal in razblinil strahove. Spoprijeli so se z ne-varnostjo, našli zaupanje ‘vase’ in neustrašnost jim je postala mera za veličino človeka. Aleksander Veliki je, dvanajstletnik, kot prvi zemljan, opogumljen z močnim vinom, splezal na Olimp preverit Zevsovo palačo; in ko na vrhu ni našel ne Zevsovega steklenega gradu in ne bogov, je za boga proglasil sebe, ‘sebe’, ki je premagal smrtni strah, strah pred soočenjem z najvišjim bogom. In nadaljevanje ‘aleksandrove’ Grčije, zgodovino vina in krvi žejnega, agresivnega, pijanega, junaškega Rima, poznaš. In čeprav vsi ljudje danes lahko opazite in vidite, kako agresivna je ta droga, čeprav veste, kako so pijani dobronamerni papežani z ‘ognjeno vodo’ v preteklosti izničili celotne civilizacije Indijancev in danes uničujejo Aboridžine v Avstraliji, kulture v Indoneziji, na Tajskem, povsod, kamor alkohol pride, je ta agresivna droga, ker je pač v zahodno kulturo vtkana že tisočletja, dostopna vsakemu odraslemu in je, razen za volanom, dovoljeno mamilo. Celo ‘uzakonjeno’, kajti od ‘svete cerkve’ je bilo vino postalo, kot ‘Kristusova kri’, zapovedana droga v celotnem takoimenovanem krščanskem svetu. Do kamor danes sega roka židovsko-krščanske cerkve, sega tudi moč Dioniza: alkoholizem, dvoličnost in vladavina prevare. In štirje letni časi. V nasprotju z agresivnim alkoholom, indijska ‘trava’, marihuana ‘pribije’ in umirja. Človeka ‘sesede vase’. Človeka umiri, kajti canabiol deluje kot sedativ, saj, podobno kot vsemdostopen apavrin, pomirja, ‘zmanjšuje hitrost’ in zato znižuje stres ter ‘povečuje ne-aktivnost’. Neodložljive zadeve zadetemu postanejo odložljive, pomembne stvari postanejo manj pomembne. Lahko počakajo. Torej Mary-Juana spreminja osnovne vrednote, saj umirja hitrost, spreminja občutek za čas, raztaplja obstoječo nujnost in spreminja željam in stvarem pomembnost. Plen izgublja smisel in cilji potrošniške družbe bledijo. Zato urejeni redoljubneži, ki mislijo, da vedo, kako svet stoji in kaj je ‘plen’, trave ne marajo, saj najeda njihov ustaljeni razumarski red in ruši urejenost njihovega sterilnega, osredotočenega sveta. ‘Zadeti’ nenadoma pozabljajo ključe, ne vedo več, kje kaj stoji, ne obvladajo več obdajajočega. Zunanji red se jim sesuva in majejo se jim vrednote pijane lovsko-živinorejske družbe, zato se jim zamaje svet pod nogami. Ker imajo razumniki svoje stvari radi ‘pošlihtane’, jih vsako neobvladanje pahne v vzdušje prestrašenosti. In ker trenutni strah vedno išče oporo materialnega, za razliko od dolgotrajnega trpljenja, ki išče oporo v duhovnem, prestrašeni zato navadno obrnejo pozornost navznoter, v telo in v telesu najdejo najbolj materialen organ, želodec; mu prisluhnejo; in si izsugerirajo slabost. ‘Materialisti’ imajo zato veliko raje stabilen alkohol kot travo, saj jim alko vedno velikodušno podvaja gotovost-in-obvladljivost sveta; saj ubija regulator razumnega mišljenja, strah pred posledico. Pijani vedno vse obvladajo in ničesar jih ni strah. Tudi tisto si upajo ‘storiti’, kar si ne upajo ‘vzeti’ trezni. Kadar si pijan, misliš, da si močan, da vse zmoreš, da vse obvladaš, ali ne? Koliko pijanih prizna, da so nesposobni za volan? In pijana glava vedno vse ve. Vsaj zdi se ji tako, ali ne? Ali je pijanca že kdo v kaj prepričal? Razen v pretep? A zadetim se ne da pretepati Joint kot pipa miru povezuje kadilce v krog skupne komunikacije in kot Tezejevo potujoče žezlo sili v prisluhnjenje in opazovanje drugih-in-sebe. Zadeti niso agresivni - to je bistvena razlika med ‘cool’ travo in agresivnim alkoholom, ki ti da lažno samozavest, na kateri je grajena ‘zahodna’ zavest.. Celotna flower power oziroma ‘cvetlična revolucija’ v Ameriki je temeljila na travi in budizmu, edini svetovni religiji, ki se nikoli ni bila širila z mečem. In hipiji so se bili uprli vojni in se objeli v radostnem sprejemanju drugačnih. Zato jih je uradna ameriška politika, propagirajoč darvinistično agresijo kot ideal družbe, obsodila za brezjajčne anarhiste in travo pribila na križ greha. Pa čeprav od trave ne umre nihče, alkohol pa ubije miljone ljudi?” “V lovski, vojaški družbi, kjer je agresija ‘kvaliteta’ in predatorstvo ideal, so pacifisti videti kot izdajalci. Ali je zato vsaki avtoritativni družbi, ki svobodomiselnost doživlja kot nered, trava tako nevarna?” me prešine vprašanje. “In trava je prepovedana le zato, ker se hipiji usedejo dol, se prično pogovarjati in si, upočasnjeni in prosti vsiljevanih materialističnih vrednot, celo prisluhnejo, se prično slišati in občutiti ter so-čutiti drugega in jih je, ‘zbistrene’ in obzirne, težko spraviti v Vietnam ali Irak, v vojno, za razliko od pijančkov, ki tako radi kakega ‘krivca za svojo bolečino’ brcnejo in dokažejo svojo korajžo?” “Opaziš lahko sam,” me iz dvomov potegne nazaj Anonimus, “kako si je, tudi v Sloveniji, veliko otrok dandanašnje vse bolj agresivne, predatorske družbe izbralo drugačno, veliko bolj miroljubno mamilo kot je uzakonjen agresivni šnops. Tak grešni otrok, zakonsko gledano, res stori prekršek in je ‘kriv’. Naredil je točno tak prekršek kot ga stori pravoslaven musliman, ki spije kozarec piva, kar mu religija, verniku, prepoveduje. Greši, kot greši pravoslaven kristjan, ki čita Krishnamurtija. Kot rimo-katolik, ki prijateljuje z protestantom. Naredil je pač prekršek proti MORALI pravovernih. Toda, ali imajo pravoverni alkoholiki resnično ‘prav’, ko si lastijo pravico soditi ne-pijanim? Kdo jim daje pravico, da obsodijo svoje otroke za narkomane in odidejo na pir ali whisky v bife? ‘Kadija pravi zakon, kadija tuži i kadija sudi’, pravi srednjeveški pregovor. Ta opis krivičnega zakona-sodnika-rablja velja še danes. In vi, državljani, živite še po tiranskem pravu. V temnem srednjem veku. Nič se ni spremenilo. Pred besedo zakona ljudje niste enaki, dokler zasvojenci in drogirani mečejo kamenje v ‘narkomane’; in trdijo, da so čisti.” “Naš svet je svet drog in le nedrogirani naj mečejo kamne,” me prešine asociacija. “Misliš resno?” me ustavi v trditvi Anonimus. “Če ne veš o čem govoriš, ali je tvoje mnenje sploh kdaj lahko pravilno?” me vrže v nelogos. “Poglej, kdo v medijih ustvarja splošno mnenje o drogah? Ali satanizacijo drog ustvarja poznavanje drog ali strah pred drogami? Obstoječi Zakon o drogah najbolj podpirajo zasvojenci s sladkim okusom ‘Kristusove krvi’, ki jim alkohol sploh ne pomeni droge, temveč ‘hrano’ in ‘zdravilo’? Toda preostalih drog, razen svoje ‘opojne dvojnosti’, sami niso bili, “bog ne daj”, nikoli poizkusili, zatorej pišejo o preostalih drogah iz nepoznavanja. Ne pa iz poznavanja. In ali je na drugih področjih življenja drugače? Povej mi, ali največ ‘strokovnih’ knjig o družini in spolnosti ni bil napisal duhovnik ‘Celibat’? ‘Modro’, neporočeni, spolno zavrti samci (Božji-očetovi otroci?) pridigajo teorijo patriarhata in preklinjajo ter ponižujejo vse žensko, S tem uzakonjajo mačistični odnos v današnji družini in družbi kot ‘božji red’, toda povej mi, ali o ljubezni ne pridiga brezčutna moška duša, jasni logiki cerkvene koristi zaprisežen ekonomist, jasni poti v ‘nebesa’ posvečen samo-le-sebe-zavesten Narcis, ki se, nikoli poročen z nežno žensko dušo, sam nikoli ni bil dotaknil, prisluhnil in občutil ‘preklete Eve’, razen mogoče skrivaj, na hitro, ko je bil, ‘ko bog ni gledal’, grešnik grešil? Neporočeni moški, ki je bil preklel žensko in rojstvo otroka na našo ‘nečisto’ zemljo? Nihče ni torej dovolj čist,” mi zagotovi Anonimus, “da bi lahko vrgel kamen. Kajti tudi nedrogirani očitno nimajo ‘prav’, saj ne vedo o čem govorijo. Nikoli se niso bili dotaknili boga.” “Zato se ga tudi bojijo. In v strahu strašijo še svoje otroke.” me prešine. “Ves rompompom o drogah in ‘boj proti drogam’ je le ‘krinka’.” me Anonimus povleče za ušesa. “Le simptom, ne pa tudi vzrok otrokovih problemov z zasvojenostjo. Vsa sociala se ubada le s simptomom in preklinja droge. A prekletstvo drog niso droge same, kajti droge le so, obstajajo, kot kladivo, katero lako uporabimo za gradnjo ali rušenje ali pa ga pustimo ležati na polici z orodjem. Si se že kdaj vprašal, zakaj se dandanes vse več in več otrok drogira in kaj je tisto prekletstvo, ki otroke sili v ‘preklete’ droge? To je pomembnejše vprašanje kot vprašanje, kako ‘preprečiti’ širjenje in dostop do drog. Kaj otroke tera v droge? Prepovedane in zapovedane? Ali ni vzdušje egoistične, grebatorske, brezdušne, brezsrčne, izkoriščevalske družbe tisto prekletstvo, ki odraščajoče otroke sili v ugajaške, ‘pridne’, ambiciozne, brezčutno-agresivne povzpetne politike, pravnike in ekonomiste, v moderne roparje, ki vidijo le izplen zase, a nikoli nočejo ‘videti’, kdo dejansko plačuje njihove račune.??? Ali ni brezsrčje družbe tista ‘praznina’, ki tiste še-neukročene, upirajoče se in zato razbolene otroke spreminja v odpadnike, v takoimenovane ‘barabe’, v ‘izmečke družbe’ - narkomane. Ali kruta razumskost brezobzirnega odraslega sveta ne ‘krivi’ otroke v sanjsko osamo bežeče đankije? Kajti poglej, poleg alkohola in trave, se na tržišču pojavljajo še druge, vse bolj množično prisotne droge, ki postajajo prestrašenim in razbolenim otrokom beg... Poglej le npr. opij. Opij je bil nekoč na pot proti ‘nebesom’ poslal celotno civilizacijo, kajti sladkobni dim opija odpušča ‘grd spomin’, a ‘lep spomin’ tke v rajske sanje; in ščasoma v dejansko resničnost. Enako kot opij tudi morfij, le da v mnogo močnejši obliki, ubija bolečino telesa in duha. In prav tak ‘pain-killer’, kot morfin, je tudi heroin. Heroin trpečemu vzame fizično bolečino telesa in razboleli duši zamoti bolečino duha. Zjasni meglo bolečine in strahu. Zaziban v sladki bluz, mora zafiksan otrok, ko se vrne s potovanja v sanjsko deželo in ‘prizemlji’ spet nazaj iz domišljije v prezirljivo, zahtevajoče vzdušje družbe, najprej sprejeti ‘nazaj’ bolečino-lakoto duše in nato še bolečino-prezir telesa. Prizemljenje v osamljeno mrtvilo brezobzirnega norenja starševskega sveta otroku prav gotovo ni lahko. Heroinu so ‘podložni’ razboleni, nad dvoličnim odraslim svetom razočarani, sami sebe pomilujoči otroci, ki ne vedo, kaj bi s seboj, ker, za razliko od ‘normalnih’, že ‘normiranih’, že ‘odraslih otrok’, pred seboj še nimajo jasnega cilja in še ne vedo za ‘smisel’ življenja. Niso še bili sprejeli bogastva, pomembnosti in moči za sveti cilj življenja, niti šola> diploma> služba> položaj> družina> penzija> smrt kot edino možno pot življenja, zato se temu uroku upirajo. Bežeč od krotitvenih metod starševske večno-odsotne brezsrčne mačistične družbe v lasten domišljijski svet, nočejo sprejeti butastih materialističnih vrednot odraslih za svoje vrednote, zato se zatekajo, prav kot so se bili nekoč zatekli starši, v lastno zablodo, v izolacijo in lasten neresnični svet Niso ši izbrali ‘plena’. Upirajo se še izgubiti dušo in srce. Cilj jim še ne moti pogleda in srca.. Bežeč pred bolečino osamljenosti, preobčutljivi na bolečino izdvojitve, večinoma zavrženi in prekleti od svojih ‘dobromislečih’ staršev, padajo vse globlje in globlje v brezno bolečine nezadovoljstva in samoprekletstva. In bolj ko izgubljajo samopodobo, globlje so, več sanj oziroma droge potrebujejo, da jih samopomilovanje in samozaničevanje ne ubijeta. A starši ne vidijo grozljivosti te odtujnosti med starši in otroci. Ne vidijo zato niti vzroka odtujitve in trpljenja svojih otrok, ker ne sočutijo svojih otrok in ne opazijo niti lastne zmede in lastnih zasvojenosti, na katerih otrokov beg in bluz temelji. Presenečeni opazijo le posledico.” “Nenadoma svojega otroka,” me otrpne grozljiva slepota krivične odrasle, pijane družbe, “katerega so bili nenehno videli že kot ‘dohtarja’, zagledajo kot ‘đankija’ in ‘kriminalca’, ki njih sramoti in škoduje njihovemu ugledu. In namesto, da bi vsaj tedaj prisluhnili... Ali ni večinoma ‘ujetost v pričakovanja staršev’ in ‘beg iz norosti staršev’ jedro problema vseh otrok? Ali bi ne morali zdraviti norost staršev? Celotne družbe?” “Heroin,” razlaga naprej Anonimus, “je droga od staršev prezrtih, neupoštevanih, zapuščenih, osamljenih in razbolenih, brezciljnih občutljivih ‘umetniških’ otrok in je v nasprotju s kokainom. Liste koke so žvečili že inkovski poštarji, raznašajoč kraljevi ukaz, kajti koka povečuje vztrajnost, saj jemlje lakoto želodca. Pozornost tekača zato ni bila ujetnica želodca in je ni motilo obdajajoče in vabeče sadje. S pogledom jasno uprtim v cilj je bil, popolnoma brezbrižen do okolja, tekač lahko potoval neverjetno hitro. Kokain je zato droga tistih, ki točno vedo, kam so namenjeni in kaj hočejo. Je droga brezčutnih biznismenov, ‘profesionalcev’, ki jim kokain nabrusi razum, zbistri pot in zjasni cilj. A ubije srce. Kokain napravi ljudi brezobzirne. Neobčutljive. Pohojeno cvetje in pohojene ljudi kokainski jasnovidec ne vidi in ne sočuti bolečine, ki jo prizadeva, ko brezobzirno hiti svojemu cilju naproti.” “Vidiš lahko,” nadaljuje Anonimus, “da so droge oziroma zdravila tista all?kemija, ki ima v celotni zgodbi zgodovine ogromen pomen, saj so bile razne droge bitju na njegovi razvojni poti usmerile pozornost in včasih fascinirale in zvezale pozornost celotne civilizacije. Na njih temeljijo ‘kulture’ in človeku spreminjajo pozornost in vrednote še danes. Zato vsaka kultura svoje civilizacijske droge zapoveduje, a nasprotne prepoveduje. A poglej si, kako prepovedano mami. Kako majhnemu otroku vse, kar pred njim umikaš, postane neznansko zanimivo, saj otroku ‘bežeča skriv-nost’ vztrajno privlači pozornost in vse ostale, dovoljene igrače, mu postanejo nezanimive? Vleče ga raziskati ‘skrivnost, ki ni zanj’. Prepovedano. Ali si bil že kdaj opazil, kako se z grehom neprestano pretepa vernik? Kako s tehtnico bije boj požeruh? Kako se s prepovedanim alkoholom zaliva turist iz prohibirane Finske ali Danske, ki v alkoholizirani Evropi vidi rajski poligon za sproščeno pijančevanje? Kako se je v Ameriki v kriznih tridesetih letih gospodarske recesije in Al Caponeja, ko se je ameriška oblast zbala delovanja alkohola na človeka v krizi in alkohol prepovedala, alkohol razmnožil? Pred prohibicijo je pilo četrtino Američanov, po njej tri četrtine ...” Spomnim se mame, kako jo je bilo strah višine in nam je zato vedno prepovedovala plezanje po drevesih, ko smo bili majhni. “Ali smo zato morali preplezati vsa drevesa?” me preseka utrinek. Slišim, kako so nas, malčke, strašili, da v temni noči grozi ‘Bau-bau’, da bi se zvečer ne potepali zunaj in nas ni bilo treba iskati naokrog. Odrasli smo, a nekateri verniki Bau-baua še vedno pobirajo le piškavo sadje in še danes jih je ponoči strah stopiti izven soja luči, zato, vse dokler jim tema grozi in jih iz teme grabi strah, nikoli ne bodo mogli zaznati čudovitosti zvezdnega neba. “Le ukročenega otroka,” mi potrdi moje opažanje Anonimus, “prepoved zadrži v ogradi. Strah ga bo že šelestenja kače in predsodka sam ne bo nikoli raziskal; vedno bo zbežal; in še na svoje otroke bo prenesel svoj strah oziroma predsodek, saj vsak urok vztraja, dokler radovednost ne zmaga in si ‘zmaja’ ali ‘kače’ od blizu ne ogledaš. Le v strah ubit otrok torej ne skoči čez plot, kajti prepovedano je radovednemu otroku vedno zapoved. In radovednost je vztrajnost, ki ne odneha, dokler ne razkrije skrivnosti: ‘Kaj se skriva tam zadaj? Zakaj jaz ne smem?’ Če je v slovenskem sodstvu ali parlamentu kdo vsaj razumen, če že ni pravičnih, bo dekriminaliziral vse droge,” mi spelje pozornost Anonimus iz dejstev v dogajanje. “S tem bo vzpostavljen pravičen odnos, črni trg bo zamrl, kajti zaslužek bo postal pohlepnim trgovcem z grehom nezanimiv. In kriminal otrok bo s tem ukinjen, kajti s prepovedmi odrasli vzbujajo v otrocih zanimanje, potem pa jim ‘greh’ prodajajo po najvišji možni ceni in jih s tem ženejo v potrebo po ‘ogromno’ denarja, v kraje in prostitucijo in rop. Poglej le Nizozemsko. Nizozemski otroci, katerim so bili modri starši dekriminalizirali travo, v celi Evropi najmanj kadijo, kajti skušnjava, ki jo vsaka prepovedana droga buri, je bila otrokom zmanjšana in ni jim treba krasti za ceneno.” “Bog ve,” me zasrbi radovednost, “ali ‘normalni’ alkoholiki in ubogljivo-ošabni verniki res ne opazijo svojega početja, svojih krivičnih obsodb in brezsrčnih dejanj? Ali so vsevedni alkoholiki v vladah tako vasezazrti, da še nikoli niso bili opazili, kako prohibicija oziroma prepoved na otroka dejansko deluje? Ali res ne štekajo, ali pa so tako pokvarjeni, da s prohibicijo zavestno ‘lovijo’ še žive, radovedne otroke in jih mamijo v droge in ‘kriminal’?” www.ekorega.net Komentarji (1) www.pozitivke.net