Gravitacijsko silo povzročata privlačna sila, ki izhaja iz vezalne energije, in je zmanjšana za odbojno silo, ki jo povzroči v snovnih delcih vsebovana energija.

Atom običajno ponazorimo z Bohrovim modelom atoma, kot ga prikazuje slika 6.1.

Govorimo o atomskem jedru in elektronih, ki krožijo okrog atomskega jedra. Jedro v sredini vsebuje nevtrone in protone.

Bhorov model atoma z grafičnimi simboli prikazuje delce, ki sestavljajo atom, to je protone, nevtrone in elektrone.

Grafična ponazoritev energije in vezalne energije

Borov model ne prikazuje grafičnih simbolov, ki bi kazali vezalno energijo. Ne prikazuje ene od energijskih danosti, ki na primer povezuje atomsko jedro in elektrone v krožnicah okrog atomskega jedra. Vezalna energija je ravno tako sestavni del atoma in je zato ne smemo spregledati.

Elektron, ki svobodno tava po prostoru se energijsko razlikuje od elektrona, ki je vezan v atomu. Svoboden elektron ni obremenjen z vezalno energijo, tako kot je energijsko zadolžen vezan elektron.

V kolikor na Sliki 6.1 narišemo prost elektron na povsem enak način kot elektron, ki je vezan v tirnici atoma, to pomeni nedoslednost kajti, elektrona se razlikujeta glede vsebovane energije.

V nadaljevanju zaradi doslednosti želim v dopolnjenem Bohrovem modelu atoma grafično jasno ponazoriti tudi vezalno energijo.

Označitev vezalne energije

Ker vezalna energija predstavlja fizikalno dejstvo, na to fizikalno danost želim v modelu atoma opozoriti z grafičnim simbolom.

Model atoma narišem tako, da bo izkazoval tako snovne oblike (elektrone, atomska jedra), kot tudi vezalne energije.

V Borovemu modelu atoma izpostavim obstoj vezalnih energij tako, da vezalno enenrgijo označim z elipso okrog masnega delca (elektrona, protona nevtrona), kot prikazuje slika 6.2.

Svoboden elektron označim s črnim krogcem. Kadar je elektron vezan v atomsko lupino, njegovo vezalno energijo označim z elipso.

Pri padcu elektrona v lupino atoma vezalna energija in foton nastaneta v paru

Ob padcu elektrona v atomsko lupino (slika 4.2 Antienergija) nastaneta foton in vezalna energija, ki vsak zase predstavljata avtonomno energijsko danost.

Foton je oblika energije, energijska grbina. Vezalna energija ima negativno energijsko vrednost in predstavlja energijsko kotanjo.

Tako kot s puščico na sliki 6.3 grafično prikažem foton ob padcu elektrona v atomsko lupino, tako z elipso označim nastalo vezalno energijo.

Med snovnimi delci opažamo privlačno gravitacijsko silo.

Gravitacijska sila, ki medsebojno privlači dva snovna delca, je enaka G.M.m/r2, kjer je "G" gravitacijska konstanta, ki znaša 6.6 10-11 Nm2kg-2 , "M" in "m" sta masi, ki se privlačita, "r" pa njuna medsebojna razdalja.

Vloga energijskih in antienergijskih vozlov.

Vsaka masa (elektron, atomsko jedro) je energijski vozel (energijska singularnost), ki (po Einsteinu E=mc2) vsebuje velike količine energije. Masa je torej močan energijski vozel, obdana z močnim energijskim poljem, tako kot prikazuje slika 2.9 (Energija)

V snovi opažam tudi antienergijo, to je vezalno energijo, ki je v modelu atoma na slikah 6.3 in 6.4 označena z elipso. Pri raziskovanju lastnosti snovi moram torej upoštevati tudi antienergijske vozle, ki so tudi sestavni del snovi.

V okolici atoma lahko torej pričakujem močna energijska in tudi močna antienergijska polja ter sile, ki delujejo v teh poljih.

Masa in pripadajoče energijsko polje

Za ponazoritev energijskega polja, ki se pojavi okrog dveh energijskih singularnosti (masnih delcev), lahko uporabim v poglavju Energija opisan miselni vzorec, ki je prikazan tudi na sliki 6.5.

Energijski vozel (energijska singularnost) izhajajoč iz mase, svojo okolico napolni z energijskim poljem na podoben način, kot elektrostatični naboj svojo okolico napolni z električnim poljem na sliki 6.5.

Približevanje ene mase k drugi masi bi glede na opisane lastnosti pomenilo povečevanje energije. Dve masi bi se po tem načelu torej morali odbijati, pa se ne.

Kot vemo masi gravitacijska sila privlači. Ta ugotovitev je na prvi pogled v nasprotju z v poglavju Energija opisanimi sklepanji, izhajajočimi iz slike 6.5.

Odgovor na vprašanje, zakaj gravitacijska sila privlači snovne delce, ne pa odbija, dobimo na osnovi razumevanja antienergije in antienenrgiji pripadajočih antienergijskih polj.

Antienergija in antienergijsko polje

Antienergija s svojim antienergijskim vozlom ne povzroča energijske grbine ampak energijsko kotanjo, tako kot prikazuje slika 6.6.

Tako kot energijski vozel ustvari v svoji okolici energijsko grbino, tako primanjkljaj energije, antienergijski vozel, ustvari energijsko kotanjo.

Ključ do razumevanja gravitacije je v naslednji ugotovitvi:

Kljub temu da antienergijski vozel ustvarja energijsko kotanjo, težnja narave k zmanjševanju energije dva antienergijskega vozla (slika 6.6) še vedno usmerja k zmanjševanju energije. Teži torej k poglabljanju energijske kotanje, vse globlji energijski kotanji.

Težnja narave k zmanjševanju energije je vsesplošna in univerzalna in ni neodvisna od tega, kje je nična vrednost enenrgije.

V primeru energijske grbine narava teži, k zmanjševanju energijske grbine, v primeru energijske kotanje pa narava teži k poglabljanju energijske kotanje.

Antienergijski vozel ima torej težnjo k poglabljanju energijske kotanje. Če se ukaže priložnost, če se znajdeta dva antienergijska vozla v bližini, jih sila pritegne, s čimer poglobita antienergijsko kotanjo obeh antienergijskih singularnosti, kot to kaže slika 6.8.

Črne luknje potrjujejo težnjo narave k poglabljanju antienergijskih singularnosti.

Opisana težnja narave k poglabljanju antienergijske singularnosti je na prvi pogled nepričakovana. Pričakoval bi, da se energijske grbine in energijske kotanje sčasoma po načelu entropije izravnavajo, kar pa ne drži. Pojavi v naravi, na primer črne luknje, potrjujejo težnjo narave k poglabljanju antienergijskih singularnosti.

V črni luknji so snovni delci z vezalno energijo močno vezani na črno luknjo. Gravitacija ustvarja veliko vezalne energije. Črna luknja nase veže snovne delce in celo svetlobo. V črni luknji prevladuje antienergija v primerjavi z energijo.

Črna luknja je torej velik antienergijski vozel (antienergijska singularnost).

Globina črne luknje se s stalnim vsrkavanjem snovnih delcev iz okolja poglablja tako, tako kot prikazuje slika 6.6.

Antienergijsko polje ustvarja privlačno silo.

Antienergijska singularnost v svoji okolici, kot prikazuje slika 6.7, ustvari energijsko kotanjo, energijska singularnost pa v svoji okolici ustvari energijsko grbino.

Kadar se v antienergijskem polju enega antienergijskega vozla pojavi drugi antienergijski vozel (označen z elipso), jih sila vleče v smeri zmanjševanja energije, v smeri približevanja.

Ob njunem približevanju se poveča njuna skupna antienergijska singularnost. Vsaka od singularnosti se po njunem medsebojnem zbližanju znajde v globlji energijski singularnosti, druga zaradi druge.

V življenju ni stvari, ki bi se jih morali bati. So samo take, ki jih moramo razumeti.

Marie Curie

Medsebojno privlačenje in približevanje dveh antienergijskih singularnosti obe singularnosti pahne v večji energijski dolg, v večji antienergijski vozel (singularnost), kot kaže slika 6.8.

Ob zbliževanju dveh antienergijskih vozlov se torej zmanjša energija obeh antienergijskih vozlov (antienergija se poveča).

Zmanjševanje energije se dogaja v smeri temeljne težnje narave k zmanjševanju energije. Narava zato približevanje dveh antienergijskih singularnosti vzpodbuja s privlačno silo.

Gravitacija je razlika sil energijskega in antienergijskega polja.

Na masni delec delujeta dve sili:
· Odbojna sila kot posledica energijskega vozla (singularnosti), vsebovanega v masi snovnega delca.
· Privlačna sila kot posledica delovanja antienergijskega vozla (singularnosti) istih snovnih delcev.

S fizikalnimi meritvami ne moremo ločeno meriti privlačne in odbojne sile. Izmerimo lahko le gravitacijo kot razliko privlačne in odbojne sile.

Energija vesolja je izenačena z antienergijo

Ob padcu elektrona v atomsko lupino, kot je prikazan na sliki 4.3 (Antienergija), nastane ravno toliko energije kot antienergije. Energija in antienergija nastaneta iz 'nič'. Ustvari se enako energije kot antienergije.

Ob velikem poku in po njem, je v podobnih procesih hipotetično lahko nastajala energija kot antienergija.

Simetričnost antienergije in energije

Antienergija sama na sebi, brez obstoja snovi ne more obstajati. Vse vrste vezalnih energij so tako ali drugače vezane na masne delce, ali pa so vsaj zavozlane v energijske vozle s pozitivnimi oblikami energij, kot prikazuje slika 5.1 (Masa). V praznem prostoru antienergija sama ne more obstajati.

Res je tudi obratno; brez antienergije, to je brez vezalnih energij, ki povezujejo kvarke, nukleone in elektrone, ni snovi. Antienergija je nujen sestavni del snovi.

Izhodiščno pred velikim pokom vesolje torej ni moglo vsebovati niti energije, niti antienergije. Snovno vesolje ima lahko oboje, energijo in antienergijo, ali pa nič.

Pri gravitaciji se sili odštevata, pri pospeševanju mase pa sešteva.

Pri gravitaciji sili energijskega in antienergijskega polja delujeta v različnih smereh in se med seboj odštevata. Sila antienergijskega polja delca privlači, sila energijskega polja pa jih odbija.

V primeru pospeševanja je drugače. S pospeševanjem delec izmaknemo tako iz energijskega kot iz antienergijskega polja. Obe polji se morata v primeru pospeševanja prilagajati novi lokaciji delca in obe polji složno ovirata pospeševanje delca.

V snovi količina antienergije prevladuje nad količino energije.

Gravitacija medsebojno privlači snovne delce in jih ne odbija. To pomeni, da privlačna sila antienergijskih vozlov prevladuje nad odbojno silo energijskih vozlov istih snovnih delcev.

Ker sta privlačna in odbojna sila sorazmerni s količino energije oziroma antienergije v snovi, lahko sklepam, da v snovi prevladuje količina antienergije glede na količino energije.

Izenačenost energije in antienergije

Gravitacijska sila je dokaj neznatna v primerjavi s silo, ki jo rabimo za pospeševanje masnega delca.

Kadar se sili seštevata (pospeševanje) sta dokaj močni, kadar pa se odštevata (gravitacija) pa se skoraj izničita. Posledično lahko sklepam, da sta količina energije in antienergije v snovnem delcu precej izenačeni.

Sevanja in valovanja

V vesolju poleg energije in antienergije, ki sta vezani v snovi, opažam tudi oblike energije, različna sevanja, na primer svetlobo.

Prosta energija, ki v obliki svetlobe in drugih sevanj kroži po prostranstvih vesolja, hipotetično lahko predstavlja ravno tisti manjkajoči del energije v snovi, ki v snovi povzroča prevladovanje antienergije in izhajajočo privlačno gravitacijsko silo.

Ustroj in lastnosti vesolja nas vodijo v razmišljanje, da je lahko količina energije izenačena s količino antienergije v vesolju.

Nimamo vnaprej določene usode. Določamo si jo sami.

Arnold Toynbee

Energija snovnega delca

Einsteinova enačba (E=mc2) pravi, da snov vsebuje velike količine energije.

Po drugi strani majhna gravitacijska sila kaže na veliko izenačenost energije in antienergije v snovi.

Čeprav neka opazovana snov vsebuje velike količine energije in antienergije, je skupna energijska bilanca te opazovane snovi majhna. Energija in antienergija sta pozitivna in negativna vrednost iste energijske danosti vesolja.

Snov se torej lahko rojeva tako rekoč brez snovnih osnov.

Glede na opisano energijsko bilanco snov seveda lahko tudi ponikne nazaj v nič.

Vesolje za svoj nastanek ni potrebovalo neke začetne mase ali energije.

Snov je ob velikem poku lahko nastala iz nevtralnega praznega prostora, tako da se je nevtralen prazen prostor zlomil na dvoje, kot pravi fizik Giese. Razcepil se je na energijo in antienergijo.

Celotna količina energije v vesolju, to je vsota energije in antienergije je bila v vesolju lahko enaka nič pred velikim pokom, med velikim pokom in lahko je nič še danes.

Nastanek vesolja torej lahko pojasnim na osnovi uravnotežene količine zaznavnih oblik energij z količinami antienergije.

Za nastanek snovi v vesolju ni bila potrebna neka začetna masa in energija. Nastanek snovi ob velikem poku iz praznega vesolja, "iz nič", je torej možen tudi ob upoštevanju vseh zakonitosti o ohranitvi energije.
Pojem "iz nič" je v narekovaju, ker ni nujno, da ima nastanek vesolja izvor v snovnem dogajanju. "Iz nič" pomeni, da se je vesolje rodilo iz nič snovi in iz nič energije.

Največje življenjske rezultate ponavadi dosežemo s preprostimi sredstvi.

Owen Feltham

Zakrivljenost prostora

Einstein je pred sto leti v Splošni teoriji relativnosti postavil hipotezo, da svetloba, ki leti mimo Sonca, tako kot kaže slika 6.9, spremeni smer leta za 1,745 kotne sekunde. Ocena temelji na radialnem pospešku in predpostavljeni gravitacijski sili, ki naj bi delovala na foton.

Leta 1919, to je nekaj let kasneje, je ob takratnem popolnem sončnem mrku, s strani Einsteina napovedan odklon meril Eddigton in ugotovil, da foton, ki leti mimo Sonca, spremeni smer svoje poti za približno polovico manjši kot, kot je napovedal Einstein.

Gravitacija s privlačnostjo torej vpliva na spremembo hitrosti fotona v radialni smeri, vendar manj od Einsteinovih napovedi.

Lečenje galaksij

Podoben pojav opažajo astronomi ob prehodu svetlobe mimo črnih lukenj.

Žarek, ki leti ob črni luknji na eni strani, se odkloni drugače, kot žarek, ki mimo črne luknje leti po drugi strani. Primer prikazuje slika 6.10.

Različni krivljenji žarkov popačijo sliko opazovane galaksije za črno luknjo. Zaradi ukrivljene poti žarkov se slika galaksije razpotegne v obliko leče.

Astronomi ta pojav imenujejo "lečenje galaksij".

Opazovano galaksijo, ki leži za črno luknjo, astronomi zato vidijo na primer v obliki prednjega ali zadnjega krajca Lune.

Foton vsebuje le energijo, ne pa antienergije.

Einstein je odklon fotona določil tako, da je po enačbi E=mc2 izračunal fotonu ekvivalentno maso in za to maso po zakonitostih gravitacije izračunal odklon.

Einsteinovo predvidevanje je drugačno od rezultatov meritve zato, ker je snov kombinacija energijske in antienergijske singularnosti, foton pa je zgolj energijska singularnost. Foton ne vsebuje antienergije.

Silo med dvema snovnima delcema shematično ponazarja gornji del slike 6.11. Silo med snovnim delcem in fotonom pa prikazuje spodnji del slike 6.11. Sliki se razlikujeta v tem, da foton ne vsebuje antienergijske singularnosti.

Kako deluje sila med snovnimi delci, prikazani na gornjem delu slike, je opisano na sliki 6.8. V nadaljevanju skušam pojasniti spodnji primer slike 6.11, primer sile med fotonom in Soncem.

Sonce ustvarja antienergijsko polje, ki privlači foton.

Sonce je energijska in antienergijska singularnost. Zaradi poenostavitve in lažjega razumevanja sliko poenostavim tako, da obe singularnosti odštejem in kot razliko dobim neko Soncu skupno energijsko polje singularnost, kot jo prikazuje slika 6.12.

Ker je antienergijska singularnost v masi Sonca močnejša od energijske singularnosti, polje skupne singularnosti predstavlja rahlo antienergijsko singularnost, kar prikazuje srednja debelejša črta na sliki 6.12.

Ob preletu fotona mimo Sonca se foton, kot pozitivna energijska singularnost, pojavi na naklonu antienergijske singularnosti, kot kaže slika 6.13.

Foton na rahlem antienergijskem naklonu, slika 6.13, dobi priložnost po zmanjševanju energije. Težnja k zmanjševanju energije ga privlači k antienergijski singularnosti, k Soncu.

Sonce in foton se torej glede na težnjo k zmanjševanju energije privlačita. Foton skuša zdrsniti v energijsko kotanjo, v čim manjše energijsko stanje.

Privlačna sila med fotonom in snovno singularnostjo je manjša od gravitacije med snovnimi delci.

Če bi foton vseboval tudi antienergijsko singularnost, podobno kot jo vsebuje snovni delček, bi fotonova antienergijska singularnost ustvarjala še dodatno privlačno silo med Sončevo antienergijsko singularnostjo in fotonovo antienergijsko singularnostjo.

V tem primeru bi bila krivulja gibanja fotona enaka Einsteinovi napovedi. Ker foton ne premore antienergijske singularnosti, te dodatne sile ni.

Sila med fotonom in snovjo je torej manjša, kot gravitacija med dvema snovnima delcema.

Silo fotona glede na Sonce ustvarja le težnja energije fotona, da zmanjša svojo energijo na osnovi zdrsa v antienergijsko kotanjo Sonca, slika 6.13.

Za koliko je privlačna sila med fotonom in Soncem manjša od Einsteinovih pričakovanj, kaže razhajanje med Einsteinovim predvidevanjem ter Eddigtonovo meritvijo.

Foton in atom letita mimo Sonca po različnih krivuljah.

Ker sila, ki deluje med fotonom in Soncem, temelji na drugih zakonitostih, kot sila med snovnim delčkom in Soncem, je tudi krivulja, po kateri leti foton mimo sonca drugačna, kot krivulja, po kateri se giblje snovni delček s podobno hitrostjo.

Če imata foton in snovni delček podobni hitrosti, Sonce na foton deluje s približno polovico manjšo silo, kot na snovni delček.
Snovni delček se bo ob preletu fotona ukrivil približno toliko, kot je predvideval Einstein, foton pa le toliko, kot je izmeril Eddinkton.

Slika 6.14 prikazuje bolj ukrivljeno pot snovnega delčka mimo Sonca v primerjavi z manj ukrivljeno potjo fotona, ob podobnih pogojih preleta.

Zakrivljenost prostora

Einstein skuša v svoji teoriji relativnosti (omenjeno v poglavju Relativnost) prikazati gravitacijo kot zakrivljenost prostora. Ukrivljenost prostora naj bi bila temeljna generična danost vesolja.

Takšna opredelitev prostora bi seveda v marsičem olajšala razumevanje dogajanja v vesolju, če bi se poti različnih snovnih oblik (fotona, snovnega delčka) gibale po istih zakonitostih, to je po zakonitostih ukrivljenosti prostora.

Ker fotonu mimo sonca smer poti določajo druge zakonitosti, kot snovnemu delcu, je razumljivo, da zakrivljenost teh poti ne moremo razumeti, kot enoumne temeljne lastnosti zakrivljenosti prostora.

Poti in njihove zakrivljenosti so torej rezultat delovanja sil v okviru energijskih zakonitosti.

Za nadaljnja raziskovanja je nujno, da prostor razumemo kot temeljno danost treh prostorskih razsežnosti (x, y, z) (kvantna fizika in teorija strun jih omenja še več), vsa delovanja sil in s tem krivulje poti po vesolju pa pripišemo različnim zakonitostim energijske razsežnosti v vesolju.