Vase sklenjeno energijsko nihanje ustvari snov in snovi pripadajočo maso.

Einstein ugotavlja, da se energija lahko pojavi v obliki mase. Masa je po Einsteinu oblika energije. Masa po Einsteinu vsebuje E= mc2 količino energije.

Prejšnje poglavje govori o vezalnih energiji, ki soustvarja snovne delce. Vezalna energija je negativna oblika energije, je antienergija.

Vezalne energije in ujetosti snovnih gradnikov se na primer dogajajo na nivoju majhnih delcev. Elektron je ujetnik atoma. Protone in nevtrone vezalna energija povezuje v atomsko jedro. Kvarki so na podoben način povezani v protone in nevtrone.

Tudi planete vezalna energija povezuje s Soncem. Planeti so ujetniki Sonca, sončni sistem je ujetnik galaksije.

Masa pomeni ujeto energijo in antienergijo.

Ko razmišljam o Einsteinovi enačbi E= mc2 moram torej razmišljati o energiji, ki jo vsebuje masni delček, pa tudi o vezalni energiji to je negativni energiji tega masnega delčka.

Zlom prostora je razpad "niča" v maso (energijo in antienergijo)

Razmišljanje o prepletanju energije in antienergije v masnem delčku naj začnem na nivoju najmanjših snovnih delcev.

Albrecht Giese je opisal fizikalni pojav, ki ga imenuje zlom prostora in pojasnjuje, kako iz praznega prostora nastajajo masni delci.

Pri zlomu prostora iz praznega prostora, prostora ki pred zlomom ne vsebujejo niti mase niti energije, nastaja energija in negativna energija (antienergija). Energija in antienergija skupaj ustvarita energijsko tvorbo, ki jo opažamo v obliki snovi.

Nihče, ki ni dovolil, da bi se smejali na njegov račun, se še ni proslavil.

Marie Edgeworth

Kvark

Domnevno matematično predstavo o omenjenem zlomu prostora nudi tudi porajajoča se teorija strun. Najmanjše do sedaj poznane delce (kvarke) po teoriji strun lahko razumemo kot energijske vrtince ali energijske vozle, zgolj kot vozlanje energijskega in antienergijskega polja.

Ko prehajamo k vse manjšim in manjšim snovnim tvorbam, ni nujno, da v vsaki tvorbi kot gradnik neke snovne tvorbe nastopa snovni delec, na primer elektron, ki se veže na atomsko jedro.

Pri najmanjših delcih, se lahko dogodi, da se preprosto med seboj zavozlata energijsko in antienergijsko polje, tako kot prikazuje slika 5.1

Zasuk energijske ravnine

Kaj se dogaja na nivoju najmanjših delcev ni merljivo, zato si predstavo o dogajanju skušam ustvariti na različnih modelih.

Enega od načinov predstave o zlomu prostora si lahko zamslim na način, ki ga prikazuje slika 4.3 (Antienergija). Predstavljam si, da se del energijske ravnine na sliki 4.3 vrti okrog osi x in s tem povzroči nihanje energije in antienergije v neki izbrani točki, na primer na način, kot to kaže slika 5.1.

Načini interpretacije najmanjšega snovnega delca so lahko naslednji:
· model, ki si ga je zamislil Albrecht Giese,
· model energijskega in antienergijskega vozla prikazan na sliki 5.1 ali
· model kroženja dela energijske ravnine na sliki 4.3

Vsi navedeni modeli prikazujejo energijsko navezo energije in antienergije.

Povezana energije in antienergije v skupni vozel pomeni tako medsebojno povezavo, da se ne energija in antienergija ne moreta ločiti. Tak skupni vozel lahko predstavlja osnovni snovni delček.

Energijsko-antienergijske singularnosti

V nadaljevanju me zanima količina energije in antienergije v takem, prostorsko zaokroženem energijskem vozlu oziroma nihanju, ki ga opazim kot snovni delček.

Ko se energijsko-antienergijski vozli, ki ustvarjajo snovni delček, povežejo v večje snovne oblike, kvarki v nukleone, nukleoni v atomska jedra itd, dobimo energijsko-antienergijske vozle bolj kompleksnih oblik.

Dobimo atome, molekule, snovne delce, planete, galaksije. Še vedno so to energijsko-antienergijski vozli raznih oblik, kompleksnosti in velikosti.

Shemo energijskega vozla na sliki 5.1 lahko uporabim tako na nivoju kvarkov, protonov in nevtronov, atomskih jeder do galaksij, kadar me zanimajo predvsem energijsko stanje neke snovne oblike, manj pa oblika.

Take tvorbe, take povezave energije in antienergije lahko razumem kot energijske in antienergijske singularnosti v prostoru.

Najmanjši snovni delci

Ker je sistem povezovanja delcev iz gledišča energijskih zakonitosti podoben na vseh nivojih povezovanja, ni pomembno, ali so kvarki najmanjši snovni delci ali se zlom prostora dogodi mogoče še na manjših delcih, kot so kvarki.

Na nivoju najmanjših snovnih delcev je tak vozel le eden, sestavljen iz energijskih in antienergijskih polj, na višjih nivojih, na nivoju atomov, molekul, snovnih delcev, pa je v taki energijsko-antienergijski singularnosti povezujejo združenja takih vozlov nižjih nivojev.

Vsak snovni delček vsebuje energijo in antienergijo.

Snov torej vsebuje energijo in antienergijo, ki jo opazimo v obliki vezalnih energij.

Čeprav sta si pozitivna in negativna oblika energije (energija in antienergija) v snovnih delcih zelo blizu, se ne zlijeta. Ves čas v atomu obstajata vsaka za sebe, vsaka s svojimi lastnostmi, pojavnimi oblikami in načinom delovanja.

Energijske in antienergijske singularnosti, kot jih predstavljajo snovni delci, v svoji okolici ustvarjajo energijsko polje, tako kot prikazuje slika 2.9 v poglavju Energija.

Matematični model kakršne koli energijske singularnosti pokaže, da energija zavzame minimalno energijsko vrednost tako, da okrog singularnosti ustvari energijsko polje oblike, ki jo kaže slika 2.9.

V oklici snovnega delca torej lahko pričakujemo energijsko polje kot posledico v snovi vsebovane energije in antienergijsko polje kot posledico v snovi vsebovane vezalne energije.

Energija se v prostoru razporeja z omejeno hitrostjo

V miselnem poskusu masni delček pospešim. Pospešim delček okrog katerega glede na predhodne ugotovitve pričakujem energijsko in antienergijsko polje.

V izhodišču tak masni delček obdaja energijsko in antienenrgijsko polje v obliki krogle. Ko masni delček sunem (pospešim), se energijsko in antienenrgijsko polje masnega delca razpotegne, tako kot kaže slika 5.2. S pospeševanjem snovnega delca, delček izmaknemo iz sredine njemu lastnega energijskega polja.

Energijsko polje novi lokaciji snovnega delca torej ne sledi hipno.

Energijsko polje masni delček dohiti, ko masni delček neham pospeševati in šele po nekem sicer kratkem času. Ko masni delček ne pospešuje energijsko polje po določenem času ponovno dobi obliko krogle.

Odziv snovnega delčka na sunek

Energijsko polje se na odmik delčka (energijske singularnosti) iz središča lastnega energijskega polja odzove na dva načina:
· Ustvari nasprotno silo, ki skuša delček ohraniti na začetni lokaciji, v središču izhodiščnega energijskega polja.
· Sočasno se polje začne preoblikovati in slediti novi lokaciji delčka v smislu minimalnega energijskega stanja.

Newton je ugotovil, da se masni delec upira pospeševanju s silo, ki je enaka F=m.a. (sila je masa krat pospešek)

Enačba pove, da pri enakomernem premočrtnem gibanju energijsko polje masnega delca zlahka sledi spremembam lokacije delčka, brez delovanja proti sile. Energijsko polje se razpotegne pri pospešenem gibanju snovnega delca.

Centripetalna sila

Poseben primer pospešenega gibanja je kroženje mase. Centripetalna sila, ki deluje na maso, je posledica stalnega radialnega pospeška tega delca, s tem pa stalne izmaknjenosti masnega delca iz središča lastnega energijskega polja.

Starost ni odvisna od let. Leta nagubajo kožo, pomanjkanje radovednosti pa dušo.

General Douglas McArthur

Energijsko in antienergijsko polji delujeta avtonomno.

Opazna sila, ki se upira pospeševanju neke mase izhaja iz energijskega in antienergijskega polja tega delca.

Snovni delec je energijska in antienergijska singularnost in s tem izvor energijskega in antienergijskega polja okrog delca, zato se postavi vprašanje, kako učinkujeta enenrgijsko in antienenrgijsko polje drug na drugega. Hipotetično lahko predvidimo naslednje možnosti njunega medsebojnega učinkovanja:
· Energijsko in antienenrgijsko polje sta lahko popolnoma avtonomna in med seboj ne učinkujeta, ali
· energijsko in antienergijsko polje se med seboj izničujeta zaradi nasprotnih usmerjenosti.

Znanost bo nekoč našla jasen odgovor na to vprašanje.

Moč opažene sile v primeru pospeševanja pa že danes daje prednost prvi varianti, ki pravi: energijsko in antienergijsko polje snovnega delca obstaja avtonomno. Vsako za sebe prispeva svoj del k ustvarjanju mase snovnega delčka.

Sila, potrebna za pospeševanje, ki je pokazatelj mase, je torej domnevno vsota delovanja energijskega in antienergijskega polja.

Einstein v svoji enačbi E=mc2 ne omenja antienergije.

Vsaka sprememba energije ali antienergije v neki snovi torej pomeni spremembo njene mase.

Če je masa rezultat v snovi vsebovane energije in antienergije, se pojavi vprašanje, kako si v teh novih okoliščinah lahko predstavljamo Einsteinovo enačbo E=mc2.

Če je masa posledica skupnega delovanja (vsote) energijskega in antienergijskega polja, izhajajočega iz mase snovi, potem tudi Einsteinovo enačbo lahko dopolnim v obliki vsote absolutnih vrednosti energije in antienergije: abs(Ep) + abs(En) = mc2, kjer Ep pomeni absolutno vrednost pozitivne oblike energije v opazovani snovi, En pa absolutno vrednost antienergije.

Energija E v Einsteinovi enačbi lahko predstavlja torej vsoto absolutnih vrednosti količin v snovi vsebovane energije in antienergije.

Primarni vesoljski delci

Razmišljanje o energiji in antienergiji snovnega delčka je lahko dokaj akademsko razmišljanje, lahko pa nam daje odgovore na še nerešena fizikalna vprašanja.

Fizika ima namreč še kar nekaj nepojasnjenih fizikalnih ugank.

Prof. dr. Janez Strnad v članku "Kdo bo spodnesel teorijo relativnosti" omenja vstopanje zelo hitrih delcev v našo atmosfero. Te delce imenuje primarni vesoljski delci.

Primarni vesoljski delci so atomska jedra, predvsem vodikova jedra, ki v našo atmosfero vstopajo z izredno veliko hitrostjo in s tem z zelo veliko kinetične energije.

Delci, čeprav so to masno zelo majhni delci, naj bi po opažanjih fizikov imeli takšno energijo, kot če bi kilogramsko utež spustili z metra višine ali celo višje.

Nikdar naj vas ne bo strah imeti lastnega mnenja. Začrtajte si pot in se je držite. To je vse.

A.C.W. Harmsworth

V Argentini obstaja observatorij "Pierre Auger". ki že več let spremlja vstopanje primarnih vesoljskih delcev v našo atmosfero.

V vrhnjih plasteh ozračja primarni vesoljski delci z veliko hitrostjo in energijo udarijo v atome zraka (kisika, dušika) in s tem povzročijo plaz sekundarnih vesoljskih delcev.

Količina vpadne energija primarnih vesoljskih delcev je nepredstavljiva.

Energijo, ki naj bi jo imeli ti primarni vesoljski delci je tako velika, da jo je težko utemeljevati. Ni pojasnila, kako bi delci takšno hitrost in takšno energijo sploh lahko dosegli. Če pa bi jo nekje na nek nepojasnjen način kljub vsemu le dosegli, pa ni pojasnila, kako bi to neznansko veliko hitrost in energijo na daljših razdaljah na poti proti Zemlji lahko zadržali.

Del opažene energije prinaša delček s seboj, del energije pa delec pridobi pri trku ob atome v zraku.

Energija, ki jo opazimo in izmerimo ob vpadu hitrega delca, je izmerjena. O izmerjeni količini energije ob padcu hitrega delca torej ni dvoma.

S tem pa ni nujno, da vso izmerjeno količino energije delec prinaša s seboj iz vesolja. Dopustiti moramo možnost, da del energije delček prinese s seboj, del energije pa si hitri delček pridobi kasneje v procesu trkanja delca v težje atome zraka.

Pri velikem pospešku se atomsko jedro izmakne iz središča lastnega energijskega polja.

Snovni delec, ki predstavlja energijsko singularnost, se izmakne iz središča njemu lastnega energijskega polja, kadar ga pospešimo, tako kot prikazuje slika 5.2 na začetku tega poglavja.

Jedro energijske singularnosti, na primer atomsko jedro vodika, se lahko bolj ali manj izmakne iz središča njemu lastnega energijskega polja, kot kaže slika 5.3.

Pri manjših pospeških snovnega delca je odmik delca iz središča njegovega lastnega energijskega polja manjši kot pri velikih pospeških.

Masa snovi je odvisna od pospeška.

S kakšno silo energijsko polje deluje na snovni delec, je odvisno od tega, kako tesno je snovni delec v stiku s svojim energijskim poljem.

Če je snovni delec približno v središču lastnega energijskega polja, potem silo, ki deluje na delec določa Newtonov zakon F=m.a.

Kadar pa se delec (atomsko jedro vodika) zaradi velikih pospeškov bolj oddalji od lastnega energijskega polja, kot to kaže slika 5.4, pa to oddaljeno polje na delec deluje manj učinkovito, kot v primeru, kadar je delec v neposrednem stiku z lastnim energijskim poljem.

Delec na nek način pobegne lastnemu energijskemu polju.

Vpliva energijskega polja, ki pripada masnemu delcu, na oviranje pospeševanja masnega delca označujemo kot njegovo maso.

m = F/a

Masa snovi je torej kazalnik, s kakšno silo moramo delovati na nek delec, da mu vsilimo določen pospešek.

Ko pospeški delcev postanejo veliki se delček vse težje brani pred pospeški.

Pri velikih pospeških ima obkrožajoče polje delca zaradi popačitve, prikazane na sliki 5.4 manjši vpliv na oviranje pospeševanja tega delca, kot pri manjših pospeških.

Pri velikih pospeških se delec vse teže brani pospeškov.

To zmanjšano sposobnost oviranja pospeševanja s strani njemu lastnega energijskega polja lahko izrazimo, kot zmanjševanje mase snovnega delca v času velikih pospeškov, kot odvisnost mase masnega delca od lastnega pospeška.

To ugotovitev lahko zapišemo tudi v dopolnjenem Newtonovem zakonu, ki se v dopolnjeni obliki glasi:

F