|
||||||
|
|||||||
Opaženi grozdi fotonov še ne predstavljajo konca pestrega 'zakulisnega' energijskega
dogajanja. Energijska razsežnost in zakonitosti te razsežnosti, kot so opisane
v poglavju 'Energija', se dogajajo v petih prostorskih razsežnostih, kar običajno
presega naše sposobnosti razumevanja in predstav.
Model energijske razsežnosti vesolja
Vprašam se, ali je možno predstavo o energijske razsežnosti prostora poenostaviti
in jo s tem približati našim zaznavnim sposobnostim.
Predstava o ključnih dejavnikih in zakonitostih energijskega dogajanja, tudi
če to dogajanje v celoti ni neposredno zaznavno, je nujna že zaradi poglabljanja
razumevanja zaznavnega dela vesolja.
Pri razumevanju energijskega dogajanja si lahko pomagam na primer tako, da
si energijsko dogajanje ogledam v dveh prostorskih razsežnostih (x, y) namesto
v treh. V tretji razsežnosti si ustvarim predstavo energijske razsežnosti prostora
(e).
Časovne razsežnosti ne vnesem v diagram. Namesto časovne osi dogajanje opazujem
v posameznih izbranih trenutkih.
Pet razsežni prostor tako skrčim v tri razsežnosti, kar nam je lažje predstavljivo.
Energijski prostor si predstavljam kot energijsko ravnino.
V takšnem poenostavljenem modelu si prazen (dvorazsežni) prostor, ki ne vsebuje
nobenih energij in nobenih snovnih delcev predstavljam kot vodoravno ploskev,
ki leži v ravnini x, y. V 'e' razsežnosti opišem, kakšna energija se nahaja
v vsaki točki tega dvorazsežnega prostora.
Takšna predstava še vedno ni lahko razumljiva. Ker nimam bolj nazorne predstave,
je to pač ena od možnosti, ki jo lahko uporabim.
Prazen dvorazsežni prostor
V dvorazsežnem prostoru, si smem izbrati izhodiščno stanje, kjer imata koordinati
prostora x in y vrednost nič. To točko označim kot koordinatno izhodišče izbranega
dvorazsežnega prostora.
Tako kot si za koordinati x in y izberem koordinatno izhodišče, si izberem
tudi energijsko nično stanje na koordinati e.
Izberem si torej energijsko stanje na koordinati 'e', ki mi za vsako točko
x in y na e osi označuje energijo nič.
Slika 4.1 prikazuje tak dvorazsežni prostor, kjer ima ves prostor, vsaka od
točk x in y nično energijsko stanje.
Nično energijsko stanje
Nično energijsko stanje je torej popolnoma praznem prostor, prostor brez prisotnosti
snovnih delcev, prostor brez energijskih polj in brez energijskih valovanj.
Na sliki 4.1 narisana ravnina torej predstavlja nično energijsko vrednost vseh
točk.
Zakaj naj bi bila nična energija ravno v praznem prostoru, daleč od galaksij.
Zakaj nična energija ne bi bila na primer na Zemlji, na Soncu ali v črni luknji,
na dnu energijske kotanje, kot prikazuje slika 2.2 (Energija).
Vprašanje je podobno, kot so si ga pred časom postavljali o središča vesolja.
V začetnem razumevanju je bila Zemlja središče vesolja (geocentrično vesolje),
kasneje Sonce (heliocentrično vesolje), šele pred nekaj stoletji je Zemlja eden
od planetov enega od sončnih sistemov v eni do galaksij.
Ko smo zapustili model geocentričnega in heliocentričnega vesolja, ko je Zemlja
v našem razumevanju le eden od planetov v krožnici okrog Sonca in Sonce le ena
od zvezd, ki kroži okrog središča galaksije, so se šele odprle možnosti za bolj
celovito razumevanje vesolja.
Iščem čim bolj razumljiv model razumevanja energije.
Nekaj podobnega se dogaja pri razumevanju energijske razsežnosti. Vprašujem
se, kateri izbor nične energije v vesolju je najbolj naraven in omogoča preprost
pogled v razumevanje energijskih danosti vesolja.
V izhodišču privzamem miselni model, kjer energijske vrednosti v diagramu na sliki 4.1 lahko zasedejo pozitivne in negativne energijske vrednosti.
Kadar se v določeni točki prostora pojavi energija, to na sliki
4.1 označimo kot točko nad ravnino. Če pa je vrednost energije v tej točki negativna,
pa točko narišem pod ravnino.
Miselni model lahko ovira razumevanje.
Vedno verjamemo več, kot imamo dokazov. Jaz pač verjamem. Najbolj ustvarjalno v nas je to, da verjamemo v stvar.
Robert Frost
V fiziki običajno uporabljamo miselne modele, kjer energija nastopa le kot
količina s pozitivnimi vrednostmi.
Za razumevanje energije imam večje možnosti, če energije ne razumem le kot
neke danosti, ki premore le pozitivne vrednosti. Bolj celovito razumevanje energije
mi ponuja na sliki 4.1 prikazan miselni model, ki dopušča tako pozitivne kot
negativne energijske vrednosti.
Miselni model naj mi poleg energije omogoča predstavo tudi o energijski zadolženosti,
energijskem dolgu, energijskem primanjkljaju, antienergiji.
Širino miselnega modela lahko kasneje zožim, lahko se kasneje še vedno omejim
le na pozitivne oblike energij, če se tak razširjen miselni model izkaže kot
preširok ali odvečen, ne smem pa tega razširjenega modela razumevanja energijskih
stanj zavračati, dokler njegove odvečnosti ne utemeljim.
Zlom energijske ravnine
V prostranstva praznega vesolja v mislih na veliki medsebojni oddaljenosti
namestim elektron in vodikovo atomsko jedro. Oba naj svobodno tavata po prostoru.
V nekem trenutku se elektron približa vodikovemu jedru in v nadaljevanju vpade
v tirnico atomskega jedra, tako kot kaže slika 4.2. Pri tem v paru nastaneta
vezalna energija in foton.
Pred padcem elektrona v atomsko lupino obstajata elektron in atomsko jedro,
vsak s svojo maso in energijo, po padcu pa se v paru dodatno pojavita še vezalna
energija in foton.
Zaradi lažjega razumevanja ločujem izhodiščno energijo (masno) elektrona in
atomskega jedra, od nastalega fotona in vezalne energije.
Izhodiščna energija (masa) atomskega jedra in elektrona sta ves čas enaki, zato
jih v razmišljanju lahko pustim ob strani. Osredotočim se le na spremembe energij,
to je na nastali foton in nastalo vezalno energijo.
Vse energijske spremembe ob padcu elektrona v atomsko lupino pripišem fotonu
in vezalni energiji in le ti dve spremembi (zaradi nazorne in lažje predstave)
prikažem v energijski ravnini, kot jo prikazuje slika 4.1 oziroma slika 4.3.
Vezalno energijo lahko pojmujem kot energijski dolg, kot
energijsko kotanjo.
Vezalna energija in foton pred padcem elektrona v atomsko lupino ne obstajata,
zato sta njuni energiji pred miselnim poskusom enaki nič.
Nastanek fotona pomeni pojav energije, pozitivne oblike energije. Foton je
sposoben opravljati delo, segreti vodo v sončnem zbiralniku.
Pojav vezalne energije, kot koplement nastanku fotona, pomeni zmanjšanje energije
elektrona ob padcu elektrona v atomsko lupino, kot kaže slika C pozicija na
sliki 2.2 v poglavju Energija.
Ker je izhodiščna vezalna energija elektrona enaka nič, se manjšanje energije
lahko dogaja le v smeri porajanja negativnih energijskih vrednosti.
Vezalno energijo elektrona moram torej razumeti kot energijski dolg, kot energijsko
kotanjo, kot antienergijo.
Pojav energije in antienergije iz nič
Opazim nastanek dveh komplementarnih energijskih tvorb:
· pozitivne energije v obliki fotona in
· negativne energije v obliki vezalne energije.
V miselnem modelu energijske ravnine ta pojav lahko prikažem kot zlom energijske ravnine, kot obrat dela energijske ravnine na primer okrog osi x, tako kot prikazuje slika 4.3.
Tak zlom prostora nastane brez vpliva zunanje energije, zgolj na osnovi slučajnega
srečanja na primer elektrona z vodikovim jedrom. Ob njem se pojavi enako energije,
kot antienergije.
Model na sliki 4.3 je poenostavljen in skrčen v tri dimenzije, ker si v resničnem
pet razsežnem prostoru dogajanja na žalost ne znam predstavljati.
Obračanje označenega dela ravnine na sliki 4.3 okrog osi x (pozitivna energija
gornji krak in negativna vezalna energija spodnji krak) ne povzroči spremembe
energije celotnega sistema.
Energija celotnemu sistemu se ne spremeni, spremeni pa se energija posameznemu
nastalemu kraku.
Rojstvo fotona in antienergije.
Ugotavljam, da pred poskusom ni obstajal niti foton, niti vezalna energija.
Ob padcu elektrona v atomsko lupino se je pojavila vezalna energija, kot tudi
foton.
Če odmislim ves čas enako in ne spreminjajočo izhodiščno energijo atomskega
jedra in elektrona, sta foton in vezalna energija nastali tako rekoč iz nič.
Nastal je foton (energijska grbina) in vezalna energija, ki je po količini
energije enaka energiji fotona, vendar z negativno vrednostjo (energijska kotanja).
Prostor je s padcem elektrona v atomsko lupino dobil novo energijsko brazdo.
Rodila se je nova energijska danost prostora. Pri tem pa se skupna količina
energije v vesolju ni spremenila.
Foton in vezalna energija se po nastanku razideta.
Zlomljeno energijsko ravnino prikažem še na en način, na primer tako, kot kaže
slika 4.4.
Gornji krak zlomljene energijske ravnine dobi obliko fotona, spodnji krak pa
obliko vezalne energije.
Foton in vezalna energija se po videzu in lastnostih med seboj razlikujeta.
Vazalna energija ostaja vezana z atomom, foton pa s svetlobno hitrostjo zapusti
atom. Opažam jih kot dve neodvisni energijski tvorbi, vsako za sebe.
Energijska grbina v obliki fotona in energijske kotanje v obliki vezalne energije, se takoj po nastanku razideta.
Zaradi razdvojite pozitivnih od negativnih oblik energij, v
vesolju na nekaterih mestih lahko najdemo več energije, na drugih mestih, pa
več antienergije, vezane na primer v atomskih jedrih, črnih luknjah itd.
Antienergija je avtonomna fizikalna danost.
Antienergija v obliki vezalnih energij niso le neke namišljene tvorbe.
Atomsko jedro v svojih protonih in nevtronih vsebuje energijo (E=mc2). V tej
masi vsebovana energija pa ne more poravnati energijskega dolga (antienergije),
ki se skriva v vezalni energiji tega atomskega jedra, ki povezuje protone in
nevtrone v jedro.
V atomu ves čas obstajata obe obliki energij, tako pozitivna energija, kot
negativna vezalna energija.
Negativno energijo atomskega jedra, to je energijsko zadolženost
tega jedra, lahko poravna le neka zunanja energija, na primer kinetična energija
hitrega delca, ki se zaleti v atomsko jedro in atomsko jedro razbije.
Negativni električni naboj NI antienergija !
Kakršno koli pot si izberete bo to dogodivščina in ne dolgčas, če bo le vaše obzorje segalo čez golo varnost in povprečje.
David Sarnoff
V šoli učitelj pri fiziki običajno pokaže, kako z drgnjenjem glavnika ob krpo
glavnik naelektrimo. Elektrostatično nabit glavnik privlači majhne delce, na
primer lase ali drobne lističe papirja.
Tudi oblaki, ki se gibljejo po zraku in drgnejo drug ob drugega, se pogosto
naelektrijo. Praznjenje teh naelektritev opazimo v obliki bliskov in strel ob
nevihtah.
Elektrostatični naboji in električna polja, to je pozitivni in negativni električni
naboj nas nehote spominja na pojma energija in antienergija.
Enačenje energije in antienergije s pojmoma pozitivni in negativni električni
naboj je zmotno in lahko usodno za razumevanje antienergije.
Poudarjam ! Negativni električni naboj ni antienergija !
Enačenje ali kakršno koli primerjanje pozitivnega in negativnega električnega
naboja z energijo in antienergijo je napačno in zgrešeno.
Pojma energija in antienergija sta nekaj povsem drugega, kot pozitivni in negativni
električni naboj, kar želim v nadaljevanju še posebej izpostaviti.
Energija se pojavlja v več energijskih razsežnostih.
V prostoru se ne pojavlja le vprašanje obstoja ali ne obstoja energije v neki
točki prostora. Tudi se ne pojavlja le vprašanje več ali manj energije v neki
točki. Energija se v vsaki točki lahko pojavlja v različnih oblikah. Različne
pojavne oblike energije zahtevajo ne le eno, ampak več energijskih razsežnosti
v prostoru.
Tako kot več prostorskih razsežnosti (x, y, z) omogoča pestre prostorske oblike,
tako več energijskih razsežnosti omogoča pestro energijsko zapolnitev prostora.
Vsaka od energijskih razsežnosti (električna polja, gravitacija, močne jedrske
sile, ...) na drugačen način energijsko oblikuje prostor, s tem pa različne
energijske razsežnosti energijskim tvorbam v prostoru omogočajo pestre prepoznavne
oblike.
Nekatere energijske razsežnosti omogočajo nastajanje elektromagnetnega valovanja,
druge nastajanje atomskih jeder in mase itn.
Elektrostatična polja
Ena od energijskih razsežnosti prostora omogoča nastajanje elektrostatičnih
nabojev in elektrostatičnih polj.
Spomnim se približevanja in oddaljevanja dveh elektrostatičnih nabojev na sliki
2.6 v poglavju Energija.
Naboja Q1 in Q2 in pripadajoče elektrostatično polje si tokrat ponovno ponazorim
na sliki 4.5 malo drugače, tako da ločujem med dvema energijskima razsežnostma.
Količino energije na sliki 4.5 naj predstavlja grbina v vertikalni smeri, električni
naboj pa puščice v horizontalni smeri.
Ker sta naboja Q1 in Q2 pozitivna, pri obeh nabojih puščice označim v desno.
Če naboja s silo potiskam drugega k drugemu, se električna naboja seštevata,
energijska grbina se povečuje, povečuje se skupna energija obeh nabojev po načinu,
kot ga prikazuje slika 2.10 (Energija).
Narava teži k čim manjši energiji, k čim manjši energijski grbini, zato se
naboja upirata približevanju.
Negativni električni naboj
Negativni elektrostatični naboj se od pozitivnega naboja razlikuje v na primer
šesti razsežnosti, kot prikazuje slika 4.6.
Ker je negativni električni naboj nasproten pozitivnemu naboju, puščice na sliki 4.6 obrnem v levo, v drugo smer, kot pri pozitivnem naboju.
Spremenil sem smer naboja, še vedno pa negativni električni naboj predstavlja
energijo in ne antienergije, zato ga označim kot energijsko grbino, ne pa kot
energijsko kotanjo, - ne kot antienergijo!
Na sliki 4.6 energijsko grbino negativnega naboja narišem navzgor, enako kot
pri pozitivnem naboju. Pri pozitivnem in pri negativnem električnem naboju imamo
opravka z energijo, ne z antienergijo.
O tem, da dva negativno elektrostatično nabita delca predstavljata energijo
in ne antienergije kaže odbojna silo med negativnima nabojema, podobno kot odbojna
sila kaže energijo pri pozitivnih elektrostatičnih nabojih.
Pozitivni in negativni električni naboj se privlačita
Razdajati se, upoštevati druge in jim izkazovati priznanje, ohranjati duhovno gibkost za zorenje in učenje - vse to poraja srečo, harmonijo zadovoljstvo in ustvarjalnost.
Jack C. Jewell
Kadar se v bližini znajdeta pozitivni in negativni električni naboj, kot prikazuje
slika 4.8, se naboja med seboj privlačita.
Ker imata naboja različno polarizacijo električnih nabojev, se ob združenju
elektrostatična naboja med seboj izničita.
Izničita se naboja, ne izgubi pa se njuna energija.
Elektrostatična energija nabojev se pretvori v drugo obliko
energije.
V primeru praznjenja električnih nabojev med oblaki med nevihto, se elektrostatična energija pretvori v obliki strele, to je toplotno, svetlobno in zvočno energijo. Njuna elektrostatična energija pa se ne izniči, ampak spremeni v drugo obliko energije.
Sile med delci so posledica delovanja več energijskih razsežnosti
Vsaka od teh zakonitosti je bolj ali manj učinkovita. Zakonitosti se včasih
med seboj vzpodbujajo, včasih pa si nasprotujejo.
Nekatere zakonitosti lahko prevladujejo nad drugimi zakonitostmi in lastnostmi.
Naboja se na primer odbijata zaradi vsebovane energije, zaradi naboja pa se
odbijata le, kadar je njun naboj enake polarizacije. Kadar je njun naboj različnih
polarizacij se naboja privlačita.
Ob električnih praznjenjih lahko ugotovim, da je privlačna sila zaradi različnih
smeri nabojev močnejša od odbojne sile, ki izhaja iz količine energije teh nabojev.
Združitev energije in antienergije pomeni njuno popolno izničenje.
Kadar se združita energija in antienergija se dogodi nekaj drugega, kot ob
združitvi pozitivnega in negativnega elektrostatičnega naboja.
Rezultat združitve energije in antienergije ni sprememba oblike energije v
neko drugo obliko energije. Združitev energije in antienergije preprosto pomeni
njuno dokončno in popolno izničenje, izginotje brez sledi.
Ko se foton zaleti v elektron in ga izbije iz krožnice atoma (slika 4.1), foton in vezalna energija fotona v celoti in dokončno izgineta, preprosto ne obstajata več. V nobeno drugo obliko energije se ne spremenita.
Modreci niso mnenja, da je blagoslov,
če človek ne stori nič narobe. Prepričani so, da je velika človekova krepost
skrita v zmožnosti, da zna popraviti svoje napake.
Wang Yang-ming
Imena elektrostatičnih nabojev so zavajajoča.
Pojem negativni električni naboj zaradi nerodnega načina imenovanja predstavlja
miselno past in nevarnost, da negativni električni naboj v mislih nehote enačimo
z negativno energijo, z antienergijo. Tega pa ne smemo.
Ime negativnega električnega naboja je zavajajoče, ker nima nič skupnega s
pojmom negativne energije.
Električna naboja bi namesto pozitivni ali negativni naboj bilo bolj smiselno imenovati na primer levi in desni naboj, ali rdeči in zeleni naboj, ali naboj A in B, ali drugima nevtralnima imenoma.
Valovanja in nihanja
Nevarnost zmotnega razumevanja energije in antienergije obstaja tudi pri površnem
razumevanju valovanj in nihanj.
Elektromagnetno valovanje, na primer foton, predstavlja takšno obliko valovanja,
kjer se energija električnega polja (E) pretaka v energijo magnetnega polja
(H) in obratno. Pretaka se ena oblika energije v drugo obliko energijo.
V primeru elektromagnetnega valovanja ne opažam prisotnosti antienergije.
Energijsko valovanje
Na sliki 4.8 na navpični osi prikažem količino energije, ki jo v določenem trenutku vsebuje električno polje (E) oziroma magnetno polje (H).
Tretjo razsežnost na diagramu 4.8 pa uporabim za prikaz smeri električnega
in magnetnega polja. Prikazana shema na drug energijski način prikazuje na primer
elektromagnetno valovanje fotona, opisanega v poglavju Foton
Električno in magnetno polje ves čas valovanja spreminjata smer iz pozitivne
smeri v negativno smer in nazaj.
Menjajoča smer električnega in magnetnega polja, pa ne pomeni pozitivne in
negativne oblike energije, kar je poudarjeno na slikah 4.5 in 4.6.
Obe, tako pozitivna, kot negativna smer električnega oziroma magnetnega polja
predstavljajo pozitivne oblike energije, tako kot prikazuje slika 4.8.
Smeri električnega in magnetnega polja so torej dodatna energijska razsežnost,
ki omogoča valovanje pozitivnih oblik energij v tej razsežnosti, v smislu slike
4.5 in 4.6.
Primer antienergijskega valovanja
Za lažjo predstavo si lahko zamislim tudi primer nihanja energije in antienergije.
Obstajajo namreč tudi oblike nihanj v obliki pretakanj med energijo in antienergijo.
Zamislim si primer, ko se našemu sončnemu sistemu počasi približa kamen. Sonce
ga privlači. Kamen dobiva vse večjo hitrost.
Ko se kamen Soncu približa, naj ne zadene vanj, ampak naj ga obkroži in nato
odleti nazaj v vesolje, kot prikazuje slika 4.9.
Skušam si izostriti sliko o energijskem dogajanju potovanja takega kamna.
Na začetku naj ima kamen majhno hitrost in s tem zanemarljivo kinetično energijo.
Zaradi velike oddaljenosti in svobode tavanja po vesolju, naj kamen tudi nima omembe vredne vezalne energije. Energijsko stanje kamna daleč v vesolju kaže slika 4.10 v čast t=0.
Pri padanju kamna proti soncu se kamnu povečuje hitrost in s tem kinetična
energija. S padanjem pa je kamen tudi vse bolj vezan na gravitacijsko polje
Sonca, kar pomeni, da se mu povečuje vezalna energija od vrednosti nič proti
negativnim energijskim vrednostim.
Ko se kamen približa Soncu ima veliko kinetično energijo in veliko energijsko
zadolženost. Velika energijska priklenjenost kamna k Soncu obenem pomeni veliko
vrednost njegove antienergije.
Po obkrožitvi se kamen začne od Sonca oddaljevati. Ko se kamen vrne v praznino
vesolja, kjer ni vpliva gravitacij, se izničita tako kinetična energija, kot
antienergija tega kamna.
V nekem trenutku opazovanja sta se pojavili kinetična energija in po količini
enak del vezalne energije (antienergije), ki pa sta brez sledi izginili, ko
se je kamen po obkrožitvi ponovno izgubil v vesolju.
Kroženje asteroida okrog sonca
Masno telo na sliki 4.9 lahko valuje med mnogimi sončnimi sistemi, če ima dovolj
energije, da vsakemu sončnemu sistemu, ko ga obkroži, lahko pobegne in se napoti
drugemu soncu naproti. V tem primeru količina kinetične energije prevladuje
nad količino vezalne energije v vsakem trenutku.
Če masno telo na poti okrog Sonca zgubi del kinetične energije, na primer zaradi
stika z atmosfero, se lahko dogodi, da postane kinetična energija takega kamna
manjša od njegove vezalne energije.
Tak kamen ostane ujetnik Sonca in kroži le še okrog sonca. Njegovo 'valovanje' med sončnimi sistemi se spremeni v kroženje okrog Sonca.
Kamen v tem primeru Soncu ne more pobegniti. Kamen postane ujetnik sončnega
sistema.
V takem primeru se slika 4.10 ponavlja in dobimo nihanje, ki ga povzroča periodično
hkratno nastajanje in izginjanje energije in antienergije v paru.
Dve obliki nihanja
Način nihanja energije in antienergije, se razlikuje od elektromagnetnega valovanja.
V primeru elektromagnetnega valovanja se električna in magnetna energija izmenjujeta,
druga v drugo. Ko je električno polje najmočnejše, je magnetno najšibkejše in
obratno.
V primeru valovanja energije z antienergijo pa se energija in antienergija
pojavljata in izginjata sočasno.
Obe sta naenkrat na maksimumu absolutnih vrednosti in čez nekaj časa sta obe
naenkrat na minimumu.
Kadar je količina kinetične energije maksimalna, je največja tudi količina
antienergije, količina vezalne energije, stopnja ujetosti kamna.
Prevlada energije valuje, prevlada antienergija niha
Opažam torej nove in pestre možnosti valovanj in nihanj, ne le v smislu spreminjanja
ene oblike energije v drugo, ampak tudi v smislu ustvarjanja in izničevanja
energije in antienergije v paru.
Pri oblikah valovanj in nihanj, opažam pomembno vlogo, ki jo ima količina energije
in antienergije v takem nihanju ali valovanju. Valovanja in nihanja se razlikujejo,
kadar prevladuje energija nad antienergijo, v primerjav z razmerami kadar prevladuje
antienergija nad energijo.
Valovanje praviloma opažam, kadar v nekem opazovanem sistemu prevladuje količina
energije nad količino antienergije.
Kadar količina antienergije prevladuje nad količino energije, takrat praviloma
opažam nihanje.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050701224622921
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
