Prva mi jesti da,
druga mi piti da,…..

Pri odločitvi po kateri cesti naj grem na Štajersko, ali čez Jezersko ali čez Ljubelj, je potem prevladal Ljubelj. Obisk Leobna in Judenburga sem načrtoval že od prejšnje poletja. Realizacija izleta je prišla pred prvomajskimi prazniki. Ob obisku Svetega Pavla lanskega leta sem odkril prospekt o tibetanskem muzeju v Hüttenbergu, ki ga je postavil avstrijski raziskovalec Heinrich Harrer. Širši javnosti Heinrich Harrer je bolj znan po filmu z naslovom Sedem let v Tibetu, ki opisuje njegovo življenje na dvoru Dalaj lame po letu 1940. Za pot čez Ljubelj in nato čez Celovec je bil še eden razlog. Obisk benediktanskega samostana Sveti Jurij ob Langsee-ju. Za ta samostan sem izvedel na mojih potepanjih po avstrijski Koroški. V samem Svetem Vidu zgrešim prvi cestni odcep za Sankt Georgen in Langsee. Nadaljujem pot naprej, saj je še eden izvoz. Zapeljem se mimo jezera Unterlatschach, ki leži pod samostanom.

Poleti imajo ob jezeru svoj prostor tudi nudisti. Samostan leži na majhnem hribčku. Zaradi bližnje kmetije je v zraku nešteto muh. Nekaj podobnega sem doslej v Sloveniji doživel edino pri Stični. Iz razobešenih plakatov na vhodu v samostanu, je razvidno, da je samostan odprt tudi za druge (verske) skupine. Prihaja čas združevanja ver? Zunanja podoba cerkve v samostanskem kompleksu je običajna. Na tej cerkvi so prav tako našli svoj dom ostanki iz rimskih prebivališč in grobišč iz okolice. To samo ponazarja, da se je krščanska cerkev imela za naslednico velikega rimskega imperija. Svete predmete je potrebno prenašati na sveti kraj. Notranjost cerkev človeka estetsko navduši. V zadnjem delu cerkve je celo nekakšen mini muzej s svetim Jurijem. Na ogled so tudi pastirske palice. Glavni oltar ima sliko svetega Jurija. Na njej sveti Jurij ubija čudnega zmaja, ki je napol človek. Tok energije je začutiti prav v zadnjem delu cerkve, kjer je muzej. Drugič začutiš energijo pred delom, kjer se berejo berila, pred glavnim oltarjem. Pred ogledom nisem vedel kako poteka čez samostan zmajeva črta.


Zemljevidi z velikim merili in nejasnimi napisi so postali moj velik problem na popotovanjih po tujih deželah. Slovenski zemljevidi pokrajin so glede tega odlični. Merilo v razmerju 1:50.000 daje idealne ponazoritve, saj je iz njih moč natančno ugotoviti, kje se nahajaš. Kasneje, ko doma pregledujem zemljevid Koroške, ugotovim, da čez samostan poteka pomožna zmajeva črta v smeri zahod-jug od samostana na dvorec Rottenstein. Ogledam si še bližnje pokopališče, kjer je kar nekaj slovenskih priimkov na grobovih. Ko zapuščam pokopališče, ob vhodu pokopališča opazim veliko marmoranto ploščo, posvečeno padlim nemškim borcem po I. svetovni vojniza južno mejo. Vsi ti napisi me spremljajo z nekakšno grenkobo.

Pomislim le, da padli so zaman. Tako na eni, kakor na drugi strani. Zapeljani stran, od misli velikega kolesa reinkarnacij. In kaj sedaj, čez slabih sto let, ko živimo vsi pod isto streho? Ko ni več meja. So se za to borili? Ta, ki pa prihaja, jim ne sodi po jeziku. Ampak po dejanjih.

Pot naprej me vodi mimo veličastnega gradu Hochosterwitz, ki še čaka na moj obisk. Do Hüttenberga pridem po regionalni cesti. Ta regionalna cesta se potem priključi na glavno cesto pri Neumarktu. Teče vzporedno med dvema večjima krajema, Freisachom in Wolfsbergom. Cesta je bila med tednom dokaj prazna, brez kakšnega velikega prometa. Hüttenberg je majhna vasica v dolini izpod Seetalerskih Alp, rojstni kraj raziskovalca Harrerja. Okoli Hüttenberga je bilo v preteklosti več rudnikov. V bližnjem Knappenbergu je tudi Geocenter, v Schaubergwerku pa rudarski muzej, vendar nisem imel časa za njun ogled. Ko prideš pred Harrerjev muzej na desni strani ceste, te na levi strani pričaka visoka stena. Čez steno je izobešena velika risba Padmasambhave. Naslikana je na kamionsko ponjavo. Do vrha stene so v različne smeri izpeljani mostički. Vsepovsod visijo tibetanske zastavice in pod steno je postavljena tibetanska stupa. Na zidu pred stupo so narisani tibetanski živalski simboli (beli lev, zmaj...), katere jahajo različne manifestacije boginj Tar. Za trenutek te objame občutek kakor, da si stopil v drug prostor. Neevropski. Pred vhodom v muzej je velik tibetanski molilni mlinček, narejen iz kovinskega soda, ki ga poganja voda, da se vrti v neskončnost.

Harrerjev muzej ima štiri tematske sklope eksponatov. Razporejen je čez 4 nadstropno nekdanjo šolsko stavbo. Največji del razstavnih eksponatov predstavljajo predmeti iz Tibeta. Drugi sklop eksponatov so osebni predmeti tega raziskovalca. Kovčki, fotoaparati, zapiski, knjige, odlikovanja. Tretji sklop predstavljajo predmeti iz Afrike. V spominu mi je ostalo pleme Turkmanov. Četrti del pa je namenjem Harrerjevemu raziskovanju na Borneu. Na ogled so podana različna orožja, od mečev, sabelj in ostala orodja vsakodnevnega življenja afriških in indonezijskih plemen. Na njih sem prepoznal, da se simbolika osmih poti, ali tudi dvojnega križa, pojavlja na vzorcih orožja pri Turkmenih (meč s simbolom Venere, obdan s štirimi krogci; križasta rozeta obdana s štirimi krogi), kakor pri plemenih z Bornea. Bolj pa sem si posvetil ogledovanju tibetanskih eksponatov, ki se razporejeni preko vseh nadstropij. Razstavljenih tibetanskih predmetov je kar veliko. Eksponate predstavljajo različni obredni predmeti iz budizma in predmeti iz tibetanskega vsakdanjega življenja. Pokrivala najvišjih svečenikov, potem pokrivala prebivalcev Butana in Tibeta. Kovanci, posode, oblačila, delovna orodja. Kakor, da ste se premaknili v drug časovni okvir, vsaj za 100 let nazaj v preteklost. Posebej je zanimiva obredna soba, ki predstavlja ožje tibetansko svetišče. Soba je v mraku. Po stenah so razprostrte tangke jogijev in svetnikov, kot je Milarepa. Na oltarju pa so shranjeni različni kipi Bud, boginj. V tem prostoru sta me s svoja energijo privlekla dva dorje-ta. Prvi dorje je bil največji dorje v tem prostoru, drugi manjši, a posebne oblike. Ogled se konča po poti navzdol po lesenih stopnicah. Tu Na stenah stopnišča vas razveseli še tibetanska medicina na tangkah. Zelo zanimiv je opis razvoja pri rojstvu človeka. Z nazornimi slikami od spočetja človeka, naprej čez razvoj iz jajčeca. Škoda je le ta, da je ves material opisan v nemškemu jeziku. Morda bo muzej postal evropski muzej, ko bodo izstavili še angleške napise. Muzej je vreden ogleda, posebej za tiste, ki jih Tibet privlači. Odpeljem se naprej in poskušam najti keltsko naselbino Noreia Tauriscorum. Čez njo naj bi približno tekla navpična Mihaelova črta. A moj trud je zaman, saj jo ne najdem, zato se odpravim naprej do Neumarkta. V Neumarktu je zelo stara cerkev svete Katarine. Zgrajena naj bi bila v 12. stoletju. Poleg nje je kostnica. Čez cerkev teče Nikolajeva zmajeva črta. Pred kosilom se poskusim ustaviti na Mihaelovi črti, vendar ne pridem do cerkvice, ki je na zemljevidu, saj sem napačno zavil. Ko se vračam nazaj na glavno cesto, se ustavim ob cesti pod gozdičkom, kjer je postavljena klopca. Privoščim si popotniško kosilo. Sir z jogurtom. A dlje časa, ko tam sedim, bolj mi pod nogami gori. Lahko da gre tukaj čez pomožna zmajeva črta.

Naprej proti Judenbergu. Ustavim se v manjšem mestecu Sankt Georgen. Ogledam si farno cerkev svetega Jurija. Čez cerkev teče črta svetega Jurija. Če imam prav, je to prva cerkev s tem imenom in čez katero teče Jurijeva črta ter katero sem do sedaj obiskal. Cerkev je bila zgrajena leta 1277 v romanskem stilu. Kasneje so na njej potekale še dozidave v gotskem in baročnem stilu. Notranje poslikave so zelo bogata. Na stenah so narisani vsi apostoli, nekaj prerokov iz Biblije in legenda o svetem Juriju. Na glavnem oltarju je slika svetega Jurija. Po fizionomiji obraza je podoben kakšnemu Turku, nosi pa turška oblačila iz 15. stoletja.

Končno prispem v Judenburg ali mesto Judov. Mesto se je znašlo na mojem seznamu obiskov, ko sem prebiral o obrednem vozu Keltov iz Strettwega. Obredni voz hranijo v graškem muzeju. Naselje Strettweg je le nekaj kilometrov oddaljeno od centra Judenburga. Prespati sem se namenil v prenočišču, ki se nahaja v nekdanjem jezuitskem samostanu. Samostan so ustanovili leta 1364 Avguštinci. Drugo prenočišče je bilo na voljo šele v Brucku na Muri, a to je bilo že predaleč za normalno ogledovanje in vmes je bil še Leoben. A že takoj na začetku so se začele moje težave. Prvo s parkiranjem. S seboj sem pozabil ponesti evropski drobiž. Parkirnina za 10, 20, in 50 centov.

V slaščičarni prinakupu sladoleda prejmem nazaj 1,30 eura. V avtomat vržem 30 centov, a mi jih vrne. Vržem en euro, a mi tudi ta kovanec vrže nazaj. Na mojo srečo, mi prijazen Avstrijec zamenja euro za dva kovanca po 50 centov. Avtomat je sprejemal samo do 50 centov. V drugih mestih so parkirnine od 50 centov naprej, če vržeš euro, dlje časa parkiraš. Tukaj so nekaj posebnega, maksimalno 50 centov. Tako je bolje, da imate pripravljen drobiž. Pri ogledovanja mesta dobim občutek, kot da je mesto sterilno. Čisto sterilno, brez tistega pravega utripa, brez tistega pravega življenja. Življenje v mestu Goga. Pridem do cerkve sv. Nikolaja. Cerkev leži na pomožni zmajevi črti. Ob cerkvi stoji mestni stolp z 254 stopnicami. Zgrajen naj bi bil leta 1582, ampak stolp je odprt samo čez poletje. Čez drugi del mesto teče še Nikolajeva črta. Najdem prenočišče, ampak je zaprto in se odpre šele ob 17. uri. Istočasno si ogledujem freske v samostanu in to je edina stvar, ki se jo je splačalo videti v tem mestu. Sprehajam se počasi čez mesto, saj imam še dobro uro časa. Pridem do šole. Na dvorišču šole je kopija strettveškega obrednega vozu.

Okoli postavljene kopije je čutiti, kako deluje energija. Voz je nekaj posebnega v svetovnem merilu, saj niso našli še kaj podobnega. Na njemu so keltski vojščaki. Glavna oseba na vozu, čisto spredaj, pa bi bila lahko tudi svečenik. Iz glave mu gresta »jelenja« rogova. To »keltsko rogovje« je nekakšen star simbol. Za njega še nisem imel dovolj časa, da bi ga raziskal. Nazaj po avtomobil in pred hotel. Tam me čaka hladen tuš, saj mi povedo, da nimajo nič prostora. Celotna situacija se zdi malce čudna. Govorim s šefinjo, a končni rezultat je ta, da se odpravim naprej. Občutek: nezaželeni. Vsi načrti se podrejo. Ta dan bi obiskal še Zeltweg, zgodaj zjutraj nadaljeval pot proti Leobnu in se pred tem ustavil v majhnem naselju Sankt Michael, saj je razstava odprta od 9. do 18. ure. S čakanjem sem izgubil vsaj eno uro. Kaj sedaj? Odločim se za pot naprej. V avtomobil bo dovolj časa za razmislek. Za konec vseh teh neprijetnosti, se še lovim pri odcepu za Zeltweg. Tu se začenja avtocesta za Leoben, nalepke pa nimam. Gor dol, gor dol v krožno križišče. Ponekod je prav slabo označeno. Vsaj dvakrat zapeljem po križišču. Potem se odločim za varianto: po slabi cesti naprej, saj vse ceste nekam vodijo. Za povrhu vsega začnejo naletavati drobne kaplje dežja. Le to mi je še manjkalo. Ob prvi bencinski postaji se odločim za nakup avtocestne nalepke. Ne morem več izgubljati časa po teh stranskih poteh in morda se odločim za pot domov po avtocesti čez Gradec. Zapeljem na avtocesto. Od Knittelfelda do Leobna je 25 kilometrov. Prostori dežja se izmenjuje s prostori suhega. Tako, kakor se sreča izmenjuje z nesrečo. Pred menoj in na drugi strani avtoceste vozijo težki kamioni. Avtocesta je glavna povezava s Koroško. Ob nastali situaciji sem že malo obupan. Človeku gre na jok. V tistemu trenutku, se pred menoj na vzhodnem obzorju pojavita dve veličastni mavrici. Da zajočem in spustim solze. Moj pogled spremlja njuna dva loka. Opazim, da se eden lok ustavi na levi strani, za cerkvico, ki stoji na višjem platoju ob avtocesti. O moj Bog, še nisi pozabil name, pomislim. Tvoja znamenja so mi v oporo v mojih delih in dejanjih. Tako veličastnega prizora še nisem opazil v tem življenju. Tisto zgodnje avgustovsko jutro si mi stal ob strani, ko sem se namenil v Italijo, na Goro angelov k svetišču svetega Mihaela poprositi. Ob pol osmih zjutraj, si nad goro in nad morje poslal mavrico, ko sem se vprašal, kaj delam tam doli v tujini. Ali je smiselno? Sedaj si mi naklonil dve.

Takoj za tem dogodkom se pojavi napis za odcep za Sankt Michael. Ali sveti Mihael. Odcep je zaprt, vendar se brez skrbi, ki so me poprej tako trle, odpeljem naprej proti Leobnu. Nekoč popišem simbol mavrice v celoti. Od tistega v stari zavezi, ko Bog sklene zavezo z Noetom po potopu in reče Noetu:˝»To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsemi živimi bitji, ki so pri vas, za vse prihodnje rodove. In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom; vode nikoli ne bodo nikoli več narasle v potop, da bi iztrebile vse meso. Kadar bo v oblakih, jo bom pogledal in se spomnil večne zaveze med Bogom in vsemi živimi bitji in vsem mesom, ki je na zemlji.«

Bog je rekel Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji.« (Geneza, 1 Mz 9,12-17)˝Sedaj vem, da sem na pravi poti in da jo moram nadaljevati. Zmotil je le pojav dvojne mavrice. A ne občutek pri tem pojavu. Ena od simbolike dvojne mavrice pravi, da pri dvojni mavrici, hudič tekmuje z Bogom, kdo naredi lepšo mavro. Kasneje, doma sem poiskal ali pomeni še kaj drugega. Simbolika ali skrivnost dvojne mavrice naj bi bila povezana tudi s Templarji. Dve mavrica naj bi se nahajali na deseti karti kup iz tarota. Deset kup, nad njimi pa sta narisani dve mavrici Pri tarotu as kupe predstavlja čisto obliko elementa vode. Karta desetih kup pa predstavlja zvezo z ostalimi ali s seboj. Predstavlja osebno integriteto. Poroko. Posvetitev. Združitev. Ko se duša združi z Bogom.Tik ob vhodu v Leoben se ustavim v trgovini. Dežja je konec. V zraku je čutiti vonj po smrekovini. Energije so tukaj povsem drugačne kakor v Judenburgu. Mehkobne. Mehke kakor mahovina izpod smrek. Ustavim se v križišču, kjer se zavije v center mesta, a rajši zavijem na desno, kjer izstopa mogočna cerkev. Cerkev je zaklenjena. Na vrtu so postavljene smerokazi z oštevilčenimi kilometri do romarskih krajev. Mariazell, Compostella, Assisi, Lurd, itd.. Ugibam, da jih je verjetno postavil tamkajšnji župnik, po svojih romanjih v te kraje. Prav mehkobno je tukaj. Naslednji dan sem si nabavil zemljevid severne Štajerske v merilu 1: 120.000. Doma ugotovim, da naj bi čez to cerkev tekla Nikolajeva črta. V primeru, da je moja Mihaelova črta pravilno postavljena. Zavijem še v center mesta in se sprehodim po njem. Po slabi uri, ko se za prvič dovolj razgledam, se okoli pol osmih zvečer odpravim naprej v Bruck in Mur, da poiščem tisto prenočišče. Med vožnjo ponovno začne deževati. VBruck in Muru že kar dobro lije iz nebeških dvoran. V Brucku krožim po krožnem križišču in začutim, da z mojim prenočiščem tukaj ne bo nič. Ne ostane mi drugega kakor, da se odpeljem naprej proti Mariazellu. Vse je v božjih rokah. Naliv se stopnjuje in vozim v mraku. Od Mariazella naprej je še eno prenočišče. Vendar je ura že kar dobro čez osem, tako da pridem tam šeleokoli desete ure. To pa običajno pomeni za obiskovalca zaprta vrata. Iščem primeren parkirni prostor. Nocoj si bomo privoščili spanje v avtu, pa še privarčeval bom tistih par jurjev za prenočišče. Nekje na tretjini poti, od Kapfenberga do Mariazella, končno opazim primeren prostor. Parkiram. Dež se samo stopnjuje. Zunaj je mrzlo, okoli 5 stopinj. Če ne pade sneg, bom imel veliko srečo, saj so bližnji vrhovi gora pobeljeni s snegom. Mimo vozijo težki tovornjaki. Čez noč se premetavam na zadnjem sedežu. Spanje na 1 uro do 2 ure. Potem se prebudimo in zamenjamo položaj. Vzravnamo vratne vretence. Vse bolj je mrzlo in vlažno.

Aurigo