Latentno vesolje 1.del - Projekcije

torek, 24. maj 2005 @ 06:15 CEST

Piše: Franc Rozman

Mislimo, da se je vesolje zgodilo,
ker se je nekaj moralo zgoditi.

Filozofi se čudijo genialnosti in dovršenosti vesolja.

Teisti občudujejo veličino stvarnika.

Uvod

Vsebina knjižice sovpada s tematiko, ki je izšla v knjižici Fizika in metafizika. Nekatere misli so iz omenjene knjižici le prenesene, bolj obrobne misli umaknjene, večina pričujoče knjižice pa pomeni nova ali bolj poglobljena spoznanja o snovnem vesolju.
Knjižica govori o snovi in energiji, predvsem iz fizikalnega vidika.
Knjižica ne vsebuje razmišljanj o biologiji, duhovnosti, teologiji itd.
Knjižica opisuje snovne pojave, to je tiste pojave, ki so nam najlažje zaznavni, merljivi in razumljivi. Posledično se pojavi vprašanje, zakaj naslov knjižice 'Latentno vesolje' ? Latentnost je namreč prikritost oziroma skritost.
Na žalost tudi snovi in energije ne vidimo celovito v vseh snovnih razsežnostih in lastnostih. Snov in energijo vidimo omejeno v mnogih primerih, na primer pri velikih hitrostih celo popačeno.
Snov in energija vesolja se nam kaže podobno kot ledena gora. Vidimo le vrh ledene gore, večji del ledene gore se skriva pod vodo.
Če hočemo razumeti snovno vesolje, moramo razumeti tako vidne in merljive snovne pojave, kot našim zaznavam in meritvam bolj prikrite in s tem težje zaznavne snovne pojave in zakonitosti.
Namen te knjižici je celovita osvetlitev snovnega dela vesolja, ki ga želim opazovati v luči fizikalnih zakonitosti. Opazovati želim tako zaznavne pojave kot tudi teže zaznavne pojave, do katerih včasih lahko pridemo le s posrednimi meritvami in kognitivno znanostjo.

Avtor

Največja radost za človeka, ki razmišlja, je radost nad raziskanim in tiha spoštljivost do neraziskanega.

Johann Wokfgang von Goethe

PROJEKCIJE

Isti dogodek z različnih zornih kotov lahko vidim različno. Različna videnja so posledica popačitev, ki jo ustvarjajo prenosni mediji.

Kadar gledam v prejšnjem stoletju posnet film, ki prikazuje vožnjo s starodavno kočijo na konjsko vprego, opazim, da se na filmu kolesa kočij vrtijo včasih naprej, včasih nazaj. Preseneča me to, da se v filmu kolesa kočije vrtijo nazaj tudi takrat, kadar se voz premika naprej. Protislovje me spravlja v zadrego:
· razum mi pravi, da se kolesa vrtijo naprej; če dobro pomislim, vem, da se pri vožnji naprej lahko vrtijo le naprej;
· filmska tehnika obrne smer vrtenja koles; vidim jih, kot da bi se vrtela nazaj.

Prikaz vožnje kočije v filmu me opozarja, da se videnje nekega dogajanja v naravi lahko razlikuje od tistega, kar se v resnici dogaja.
Popačenih slik nekih dogajanj ne opazim le v filmih. Stvari zaznavam drugače kot se zares dogodijo tudi neposredno, z vidom in sluhom, brez filmske tehnike. Naj navedem tak primer.

Sočasen pok več izvorov slišim pokati zaporedoma, drugega za drugim.

V miselnem poskusu sočasno sprožim tri petarde (A, B in C), ki so razporejene v ravni liniji, kot prikazuje Slika 1.2.
Pokov petard ne slišim takoj ob sprožitvi.
Zvok od petarde do mene potuje nekaj časa, zato nastane časovni zamik od sprožitve petarde do takrat, ko ga zaslišim.
Če se nahajam ob petardi A, pok te petarde slišim takoj. Razdalja do petarde B je večja, zato jo slišim kot drugo. Nazadnje slišim petardo C, ki je najbolj oddaljena.

Če stojim ob petardi C, slišim poke petard v zaporedju CBA. Če se postavim na sredino, ob petardo B, najprej slišim pok petarde B, nato pa sočasna poka petard A in C. Vedno najprej slišim najbližjo petardo, potem pa po vrsti vse ostale glede na oddaljenost.
Poke petard lahko slišim v mnogo zaporedjih, odvisno od tega, na katerem mestu jih poslušam. Slišati ne morem le sočasnega poka, to je tistega zaporedja pokov, ki se je resnično dogodil.
Videnje nekega dogajanja se lahko razlikuje od resničnega poteka tega dogajanja.
Poke ene same sprožitve petard lahko torej slišim na toliko načinov, na kolikor krajih jih poslušam. Na vsaki lokaciji slišim drugo zaporedje pokov. Ena sama hkratna sprožitev treh petard ima lahko nepreštevno število zaznavnih projekcij.

Kadar opisujem dogajanje v naravi, moram torej nujno ločevati:
Izvor, to je dogajanje v obliki, kot se je v resnici dogodilo.
Projekcije, to so mnogotere oblike zaznavanja izbranega dogajanja na različnih lokacijah (različnih okoliščinah).

Naše videnje dogajanja se praviloma bolj ali manj razlikuje od dogajanja na izvoru.
Nekega dogajanja ni mogoče enoumno opisati, če ne povem, ali opis govori o izvornem dogajanju ali o projekciji. V primeru proženja petard lahko na primer opišem izvorno zaporedje sprožitve petard (hkratna sprožitev petard), ali pa opazne projekcije te sprožitve, kot oblike zaznavanja te sprožitve.

Zaznavam in merim lahko le projekcije. Izvornega dogajanja ne morem zaznati.

Čeprav sem petarde sprožil hkrati, hkratne sprožitve ne morem zaznati. Sprijazniti se moram z dejstvom, da lahko opazujem in merim le projekcije pojavov. Odvisen sem od tistega, kar vidim in izmerim, to pa so projekcije.
Izvorne oblike dogajanja, ne morem niti zaznati niti meriti, ker signali, ki mi prikazujejo izvorno dogajanje vedno bolj ali manj zamujajo, ali pa so popačeni iz drugih razlogov.

Trenutni pojav zaznam kot pojav, ki traja

Za ilustracijo naj navedem še nekaj primerov, ki prikazujejo razlike med izvorno obliko nekega dogodka in projekcijami tega dogodka.

Žico, ki vsa naenkrat v nekem trenutku zasveti in ugasne, vidim kot svetlobno točko, ki potuje po žici.

Petarde A, B in C v tem miselnem poskusu razporedim med Zemljo in Luno.V primeru razporeditve petard med Zemljo in Luno le-teh ne bom slišal, bom pa opazil njihove bliske. Petarde tudi v tem poskusu sprožim sočasno s pomočjo primernih sprožilnih mehanizmov.
Svetloba ima podobno kot zvok omejeno hitrost gibanja. Bliskov torej ne zaznam naenkrat, čeprav se v resnici naenkrat dogodijo. Bliske zaznam drugega za drugim.
Z Zemlje najprej vidim blisk najbližje petarde, tiste na Zemlji, nato petarde na sredini in nazadnje najbolj oddaljene petarde na Luni. Petardo na Luni vidim toliko kasneje, kolikor časa potrebuje svetloba, da preleti pot z Lune do Zemlje.
Poskus lahko popestrim tako, da med Zemljo in Luno sočasno sprožim veliko petard. Če je teh petard dovolj, z Zemlje hkratno sprožitev petard vidim kot svetlobno točko, ki s svetlobno hitrostjo potuje z Zemlje proti Luni. Najprej opazim bliske bližnjih petard, potem pa z vse večjo zakasnitvijo bliske petard iz vse večje oddaljenosti.
Namesto petard si lahko zamislim tudi napeto žico med Zemljo in Luno. Žica za trenutek po vsej dolžini naenkrat zažari in ugasne.
Podobno kot sočasne sprožitve petard ne zaznam sočasno, tudi enkratnega svetlobnega utrinka žice ne zaznam kot trenuten pojav, ampak kot svetlobno točko, ki potuje po žici med Zemljo in Luno.
Sočasno sprožitev petard oziroma enkraten svetlobni utrinek žice, žice ki naenkrat zažari po vsej dolžini, opazim kot nekaj časa trajajoče gibanje svetlobne točke po tej žici.

Človek doseže popolnost, če uživa v tistem, kar počne.

Bhagavat Gita

Gibanje lahko navidezno spremeni smer

Če v prejšnjem poskusu opisan pojav opazujem z Zemlje, svetlobna točka potuje proti Luni; če pojav opazujem z Lune, opažam potovanje svetlobne točke v obratni smeri. Svetlobna točka vedno potuje stran od opazovalca.
Gibanje svetlobne točke iste sprožitve petard opazim v dveh različnih smereh, odvisno od tega ali sprožitev opazujem z Zemlje ali z Lune.
Petard v naslednjem poskusu ne sprožim sočasno, ampak z majhnim časovnim zamikom v smeri z Zemlje proti Luni. Najprej sprožim petardo na Zemlji, potem pa po vrsti ostale petarde proti Luni.
Če je čas med proženji petard dovolj kratek, če so petarde sprožene dovolj hitro druga za drugo, bom svetlobno točko še vedno zaznal kot gibanje svetlobne točke v obeh smereh; gledano z Zemlje kot gibanje svetlobne točke proti Luni, gledano z Lune kot gibanje proti Zemlji.
Iz Lune opažam, kot bi bila najprej sprožena petarda ob Luni potem po vrsti petarde proti Zemlji, v resnici pa petarde prožim po vrsti v smeri od Zemlje proti Luni.
Z Lune torej opazim, da proženje petard poteka v smeri z Lune proti Zemlji, ne pa v smeri resnične sprožitve, od Zemlje proti Luni.
Gibanje svetlobne točke torej opazim v nasprotni smeri od smeri resničnega proženja petard.

Hitra gibanja zaznam kot počasna

Ljudje zaznavamo pojave v naravi preko svetlobe. Svetloba nam prinaša sliko predmetov iz okolja.

Če bi se svetloba gibala s hitrostjo 10 m/s, bi bila največja opažena hitrost oddaljujočih se objektov le 10 m/s.

Vprašam se, kako bi zaznaval dogajanje v okolici, če dogajanja ne bi zaznaval preko svetlobe, ampak preko mnogo počasnejših zvočnih valov. Zamislim si, da sem netopir in da okolje le poslušam; da mi sliko predmetov ustvarja iz okolice prihajajoč zvok.
Da bo primer še bolj nazoren, naj se zvočni valovi, na osnovi katerih zaznavam okolje, gibljejo še počasneje kot zvok, na primer le s hitrostjo 10 m/s.
Zamislim si posebna očala, ki mi zvok spreminjajo v sliko. Zvok mi skozi namišljena očala prikazuje sliko okolice.
Slika od opazovanega objekta proti meni potuje s hitrostjo 10 m/s, zato dogajanje vidim s tej hitrosti primerno zakasnitvijo. Skozi očala vidim sliko dogajanja na opazovanem objektu šele takrat, ko slika z opazovanega objekta prispe do mene.
Nataknem si torej očala, stopim k cesti in gledam oddaljujoče se avtomobile. V projekciji skozi očala vidim, da avtomobili vozijo zelo počasi. Gledano skozi očala se nihče od avtomobilov ne oddaljuje hitreje kot s hitrostjo 10 m/s. Snamem si očala in vidim, da avtomobili v resnici drvijo in da mi jih le moja očala prikazujejo v počasni vožnji.
Ne glede na to, kako hitro v resnici vozijo avtomobili, jih skozi očala ne morem videti voziti hitreje kot s hitrostjo 10 m/s, tudi kadar je njihova prava hitrost zelo velika. Primer ilustrira Slika 1.3.

Počasna gibanja zaznam kot hitra

Opazovanje avtomobila skozi zamišljena očala je še bolj zanimivo, kadar opazujem približujoče se avtomobile.

Projekcije ne omogočajo zaznavanja vseh dogodkov.

Kadar se avto v resnici približuje hitreje kot 10 m/s, ga skozi namišljena očala sploh ne bom videl. Avto se mi namreč približa hitreje kot zvok, ki mi prinaša njegovo sliko.
Podoben pojav lahko opazimo na letalskem mitingu, ko nadzvočno letalo z nadzvočno hitrostjo v nizkem letu preleti obiskovalce. Vidimo letalo, kako se približuje, ob tem pa ne slišimo nobenega zvoka. Približuje se nam v popolni tišini. Šele ko nas preleti, zaslišimo neznosen hrup. Nekdo, ki bi letalo zaznaval le preko sluha, ne bi mogel zaznati prihajajočega se letala.
Projekcije nam torej ne prikazujejo vsega dogajanja. Nekaterih dogajanj, v tem primeru bodisi zvoka prihajajočega nadzvočnega letala ali opazovanja hitrih avtomobilov skozi namišljena očala, sploh ne morem zaznati.
Nekatera dogajanja so mi preko projekcij torej prikrita in nevidna, jih ne zaznam. V projekciji nekatera dogajanja ne obstajajo, "jih ni".

V primeru približevanja objektov lahko zaznam veliko večje hitrosti od resničnih hitrosti.

Če se avto približuje počasneje od hitrosti zvoka, na primer s hitrostjo 9 m/s, vožnjo takega avtomobila v projekciji skozi namišljena očala vidim kot drvenje z veliko hitrostjo, ki krepko presega namišljeno hitrost zvoka 10 m/s.
Ugotovitev je na prvi pogled nepričakovana.
Avto, prikazan na Sliki 1.4 naj na začetku stoji na oddaljenosti 90 metrov od opazovalca. Opazovalec avto gleda skozi namišljena očala, ki mu s hitrostjo 10 m/s prinašajo informacijo o lokaciji avta.
Avto začne svojo pot proti opazovalcu v času t=0. Opazovalec prvi premik avta opazi šele ob deveti sekundi, saj toliko časa potrebuje zvok za pot 90 m od avta na startu do opazovalca.
V času od starta do devete sekunde se opazovalcu približuje tako avto kot tudi zvočni signali, drug za drugim. Zvočni signali, ki jih avto oddaja ves čas, potujejo le malo pred avtomobilom, toliko kolikor prednosti jim dopušča malenkost večja hitrost zvoka v primerjavi s hitrostjo avtomobila.
Ob deveti sekundi do opazovalca prispe prvi signal, ki opazovalcu naznani prvi premik avta na startu. Takrat (po deveti sekundi) opazovalec avto vidi na startu, čeprav je v resnici avto že v njegovi bližini.

Raziskovati izvor ali projekcije?

Nekega dne je oko reklo: "Za dolinami vidim goro. Ali ni čudovita?" Uho je prisluhnilo in reklo: "Kaj je gora, ne slišim je." Potem je rekla roka: "Zastonj jo hočem prijeti. Nobene gore ne najdem." Nos je rekel: "Nič ne voham, tu ni gore." Tedaj se je oko obrnilo v drugo smer. Ostali pa so še naprej razpravljali in zaključili: "Z očesom nekaj ni v redu."
Kahil Gibran

Primeri kažejo, da se stvari v resnici lahko potekajo precej drugače, kot jih zaznavam. Tudi meritve mi kažejo popačene projekcije resničnega dogajanja.
Opisani primeri kažejo, kako trenutni pojav lahko opazujem kot dogajanje, ki traja, kako gibanje v eno smer lahko opazim kot gibanje v nasprotno smer, kako hitra gibanja lahko opazim kot počasna, kako počasna gibanja lahko opazim kot hitra.
Zaznava oziroma projekcija je odvisna od tega, od kod in na kakšen način dogajanje opazujem.

Znajdem se pred vprašanjem kako raziskovati pojave v vesolju. Imam dve možnosti:
· da skušam razumeti dogajanje na izvoru, tako kot se dogodi ali
· da raziskujem projekcije.

Fizika pojave skuša opisati z zakonitostmi, ki se nanašajo na projekcije.

Za fiziko je resnično tisto, kar izmerimo. Če meritev na enem mestu kaže eno zaporedje pokanja petard, je na tistem mestu resnica pač taka. Če na drugem mestu isto sprožitev petard slišim v drugačnem zaporedju, potem je na drugem mestu resnica drugačna.
Za fiziko je resnica tisto, kar vidimo in merimo.
Šibka stran takega opazovanja je v tem, da na osnovi opazovanja zgolj projekcij, brez odkrivanja izvornega dogajanja, praviloma dobimo "več resnic" istega dogodka, odvisno od mesta in načina opazovanja.
Metafizika raziskuje izvore dogajanj.
Z omejevanjem na raziskovanje projekcij tvegam, da naravnih pojavov ne bom v celoti razumel. Tvegam, da bom naravne pojave razumel le površno in enostransko.
V izogib površinskosti razumevanja naravnih pojavov, se lahko polotimo raziskovanja dogajanj na izvoru ter zakonitostih preslikovanja izvornega dogajanja v projekcije.

Izvorno dogajanje je zgolj hipotetično

Izvorne oblike dogajanj so nam lahko nezaznavne (latentne), zato jih ne morem preverjati in potrjevati z neposrednimi meritvami. Izmerim lahko projekcije nekega dogajanja in iz projekcij sklepam tako na:
· izvorno obliko nekega dogajanja, kot na
· zakonitosti preslikav izvornih oblika dogajanj v njihove projekcije.
Na osnovi ene same projekcije ni mogoče razkriti nam prikrite izvorne oblike nekega dogajanja in zakonitosti preslikav te izvorne oblike dogajanja v projekcije.
Na srečo se izvorne oblike nekega dogajanja v različnih okoliščinah kažejo na mnoge načine, v obliki mnogih projekcij, kar povečuje možnosti razumevanja izvornega dogajanja.

Vsakič, ko se vam zbudi radovednost, izrabite trenutek in si jo potolažite; če dovolite, da mine, se želja mogoče nikoli ne povrne in tistega nikoli ne boste izvedeli.

William Wirt

Dogajanja v naravi so ljudem prikrita.

Čim več različnih projekcij potrjuje neko hipotezo raziskovanega izvornega dogajanja, tem bolj je takšna hipoteza verjetna. Vsaka projekcija, ki neke hipoteze ne potrjuje, tako hipotezo ovrže.
O hipotetičnem izvornem dogajanju lahko govorim le tedaj, če nam vse poznane projekcije potrjujejo hipotezo o prikritem izvornem dogajanju.
Nikoli ne poznamo vseh projekcij izvornega dogajanja, zato nikoli ne moremo z gotovostjo trditi, da je neko hipotetično razumevanje dogajanja zanesljivo in s tem dokazano. Niti o enem samem izvornem dogajanju torej ne morem biti prepričan.
Dogajanja na izvoru so torej bolj ali manj prikrita našim zaznavam.

Naravne pojave torej lahko spoznavam:
· na osnovi projekcij, za katere vem, da mi kažejo popačeno in nepopolno sliko dogajanja, ali
· na osnovi raziskovanja izvornega dogajanja, na katerega se nikoli z gotovostjo ne morem zanesti.

Pri raziskovanju naravnih pojavov torej nimamo nič dokončnega, nič takega, na čemer bi z vso gotovostjo lahko temeljila naša spoznanja.
Upravičeno tudi v fiziki lahko govorimo o latentnem vesolju.

Vsebina knjižice:

Projekcije
Energija
Foton
Antienergija
Masa
Gravitacija
Galaktika
Svetloba
Objekt
Relativnost

Mnenje

Knjižica je vredna temeljitega razmisleka. Ne le, da na enostaven in razumljiv način opozarja na protislovja, ki so vgrajena v same temelje sodobne znanosti, podaja tudi razlago in zamisli, ki presegajo ta protislovja. Do pomembnih spoznanj se torej še vedno da priti s svinčnikom, papirjem in zdravo pametjo, brez dragih raziskovalnih projektov!
Bistvo teksta temelji na pojasnjevanju razhajanja med realnostjo in njeno projekcijo, kot jo vidimo. To razhajanje nastane zaradi končne hitrosti signala, preko katerih opažamo dogajanja v vesolju. V realnosti tečejo stvari same po sebi, v projekciji pa opazovalec glede na svoj položaj (lego, hitrost, …) vidi njemu lastno projekcijo realnega dogajanja. S tekstom se ni mogoče ne strinjati. Resnično vznemirljivo!
Kljub temu da v podrobnostih sodobne fizike ne poznam, vse bolj dojemam, da fizika potrebuje ne le lepotne, temveč celovito prenovo.
Prepričan sem, da se bo fizika razvijala v tej knjižici pokazani smeri, da bo takšna fizika enostavnejša, globlja in bolj vseobsegajoča.

S spoštovanjem in zavistjo,
Janez Berce

1 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050522215508293