Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050427234638716

Slovanska mitologija 2.del ponedeljek, 9. maj 2005 @ 06:21 CEST Uporabnik: Pozitivke Mati-syra-zemlja Poganski slovani so častili zemljo kot posebno božanstvo, a je v njenem čaščenju in kultu samem le malo znanega. Med številnimi slovanskimi narodi lahko sicer zasledimo različne navade, ki bi se lahko nanašale na ta kult, vseeno pa ostajajo glede Matere-zemlje neodprta vprašanja. Rusi so tako poznali božanstvo Mati syra zemlja (personificirana vlažna zemlja). Mitološki in ritualni spomini matere syre zemlje so zaznavni predvsem v različnih običajih in obnašanju slovanskih kmetov. V nekaterih pokrajinah se je v mesecu avgustu odvijal poseben ritual. Ljudje so se ob svitu zbrali na poljih in s seboj prinesli lonce napoljnjene s konopljinim oljem. Nato so se obrnili proti vzhodu in govorili: "Mati syra zemlja, obvladaj vse umazano in nečisto biti, da nas ne more uročiti ter ne škodovati." Med to molitvijo so polivali olje po tleh. Za tem so se obrnili proti zahodu in dejali: "Mati syra zemlja pogoltni nečiste moči v tvoj vreli pekel, v tvoje žareče ognje." Ko so se obrnili še proti jugu so spregovorili: "Mati syra zemlja pomiri južne vetrove in slabo vreme. Umiri peščene sipine in zračne vrtince." Končno so se obrnili še proti severu: "Mati syra zemlja pomiri severne vetrove in oblake, obvladaj snežne viharje in mraz." Pri vsaki teh molitev so polivali olje, na koncu, ko je naposled lonec bil prazen, so le-tega vrgli ob tla. Zemlja je predstavljala človeku razvitejše bitje, čustveno in pravično. Kdor je razumel njen skrivostni jezik, temu je lahko napovedala prihodnost. V nekaterih delih rusije je verovanje šlo tako daleč, da so ljudje s palico ali kar z roko skopali luknje v zemljo, nato pa sklonili glavo nad njo, ter tako poslušali zemljine besede. Ako je nekdo v takem primeru zaslišal zvok podoben tistemu, ki so ga delale dobro obložene sani, drseče po snegu, je to zanj pomenilo, da bo njegova letina dobra. Nasprotno je pomenil zvok, kateri je spominjal na prazne sani, slabo letino. Zemlja je bila pravična in prevarati jo je bilo prepovedano. Tako so skozi stoletja nekateri slovanski narodi reševali zemljiške spore, sklicujoč se na zemljo kot pričo. Če je nekdo zaprisegel tako, da si je na glavo poveznil grudo zemlje, je bilo tako početje spoznano kot obvezujoče in neizpodbitno. Sledovi starega čaščenja zemlje so vidni še v rituali, ki se je na območju Rusije vršil v noči pred prvo svetovno vojno in katerega so sodelujoči opravljali, da bi njihove vasi branili pred epidemijami, kugo ali kolero. Ob polnoči so starejše ženske obhodile vas in skrivaj zbrale še druge žene, ne, da bi moški o tem kaj vedeli. Nato so izmed prisotnih izbrale devet devic in tri vdove, ki so zapustile vas in si slekle obleke. Device so spustile svoje lase, vdove pa pokrile svoje glave z belimi šali. Eno od vdov so druge zavezale za plug, katerega je poganjala druga vdova. Vseh devet devic je istočasno zgrabile za koso, med tem ko so ostale ženske pograbile različne predmete tudi take straha vzbujajoče, kot so lobanje živali. Tako sestavljena procesija se je za tem pomikala po vasi, spremljalo pa jo je tuljenje in vreščanje. Ob tem so delale brazdo, ki bi naj dopuščala duhovom zemlje priti na dan in uničiti kali zla. Če je imel kak moški to nesrečo, da je procesijo srečal, so ga žene brez usmiljenja podrle na tla in razkosale. Mala kmečka božanstva Krščanstvo je napadlo slovansko pogansko mitologijo, še preden je ta dosegla svoj razcvet. Bila je tako rekoč zatrta v kali. O zmagoslavju krščanstva nad poganstvom so izginili veliki bogovi in božansva. Kar je ostalo so bili t.i. dii minores ali majhna božanstva. Slovani vzgojeni kot kristjani so ohranili mnogo poganskih verovanj, tudi še v 20. stoletju. Tako poznamo danes veliko majhnih bogov in boginj ter dobrih in zlih duhov, ki so se ohranili kljub ostrim napadom krščanske vere. Domovoj Domovoj katerega koren besede izhaja iz samostalnika dom, je predstavljal hišnega duha. Slovani so se izogibali temu imenu in so tako hišnega duha raje klicali "stari oče", "gospodar hiše" ali celo "on", to pa verjetno iz vražjevernosti. Podoba Domovoja ni povsem jasno razvidna. Prikazoval se je v podobi starca, ki je navadno imel brado in bil poraščen po celem telesu z mehkimi dlakami. Včasih je imel tudi rogove ali rep, ponekod se je prikazoval celo v podobi dimače živali ali kopice sena. Le težko, včasih celo nevarno, je bilo videvati Domovoja, nasprotno, pa je njegov glas bil večkrat prisoten in zaznaven, prav tako njegovo stokanje in dušeče ječanje. Govorjenje hišnega boga je navadno bilo milo, skrbeče, a tudi osorno ali otožno. Razlaga o izvoru Domovoja in nehaterih podobnih malih božanstev v slovanski mitologiji je naslednja: Ko je vrhovni bog ustvaril nebo in zemljo, so nekateri duhovi, ki so ga obkrožali zoper njega zanetili upor. Ta se je končal tako, da je Perun uporne duhove nagnal z neba na zemljo. Nekateri izmed njih so popadali na strehe hiš ali dvorišča. Ti so za razliko od tistih, kateri so padli v vodo ali gozdove in postali zlobni, razvili svojo podobo ob družbi ljudi ter tako postali dobrohotni. Domovoj je navadno tako vzljubil hišo v kateri je bival, da se je upiral in nasprotoval selitvi. Ko je ruski kmet zgradil novo izbo, je njegova žena pred vselitvijo dala pod sobno peč kos kruha, ki bi naj privabil hišnega duha. Domovoj je rad bival blizu peči ali izpod praga hišnih vrat. Njegova žena Domovikha ali Domania, pa je raje živela v kleti. Hišni duh je v naprej posvaril prebivalce hiše pred težavami, ki jih bodo doletele. Naprimer je pred smrtjo enega izmed članov družine jokal, ali povlekel lase ženi, da jo bi svaril pred moževim nasilnim obnašanjem. Domovoj se je pri Slovanih pojavil komaj, ko se je družinski krog ločil od plemenskega. Pred nji se je kot zaščitnik plemena pojavljal Rod ali Chur, katerega lahko povezujemo s predniki ali dedi pripadnikov plemena. Drugi domači bogovi V soseščini Domovoja so bili drugi duhovi, ki jih smatrali za njegove bližnje sorodnike. To so bili, kot na primer Dvorovoj, duh dvorišča, duh Banik, ki izhaja iz besede banja - živel je v izbi, v poslopju, katerega so kmetje uporabljali za kopanje in umivanje, Ovinnik pa je bil duh skednja. Ti bogovi so bili bolj dolgo ločeni od človeške družbe kot Domovoj, bili so manj prijazni kot on, brez tega, da bi bili divji kot gozd in vodni izvir. Zlasti Dvorovoj je sovražil vse živali z belim krznim, zlasti bele mačke, pse in konje. Samo bele kokoši se niso bale Dvorovoja, kajti njih je varovalo posebno božanstvo bog kokoši. Ta se je kazal v okroglih luknjastih kamnih, ki jih včasih najdemo na polju. Kdor se je hotel Dvorovojem pobotati je položil v hlev malo ovčje volne, nekaj malih bleščečih predmetov in rezino kruha. Med tem opravilom je moral reči "Car Dvorovoj, gospod, prijazen najhen sosed, ponujem ti ta tri darila v znak hvaležnosti. Bodi prijazen z živino pazi nanjo in dobro jo hrani". Če se je Dvorovoj slabo obnašal, ga je lahko kaznoval, tako da je zabodel vile v leseno ograjo okoli dvorišča ali pa z pretepanjem demona z bičem, ta pa je moral biti tkan iz niti mrtvaškega prta. Dvorovoj se je prav tako bal mrtvega telesa na polju obešene srake. Včasih so se Dvorovoji zaljubili v ženske. En od njih je hrepenel za dekletom in nekaj let je živel z njo. Njene lase je spletel v kito in ji prepovedal kito razplesti. Ko je bila stara petintrideset let, se je obločila, da se bo omožila in na poročno večer si je počasala lase. Naslednje jutro so jo našli mrtvo; v postelji, jo je zadavil Dovorovoj. Banik je živel v banji (kopališču). Dovolil je trem skupinam kopalcev, da vztopijo, četrti pa je bil on. Na obisk je povabil hudiče in gozdne duhove. Če ga je kdo motil medtem, ko se je umival, je na vsiljivca vlil vrelo vodo in včasih ga je celo zadavil. Ko je kdo zapustil kopališče je nujno zapustil nekaj vode na Banika. Banik je lahko napovedoval prihodnost. Če si jo hotel izvedeti, si moral pokazati nagi hrbet nasproti napol odprtih vratam banje in počakati. Če te je Banik udaril s svojo šapo je bilo slabo znamenje; če pa te je nežno pobožal z mehko dlanjo na njegovih rokah, je prihodnost bila ugodna. Ovinik (duh skednja) je navadno živel v kotu skednja. Imel je videz velikega razkuštranegačrnega mačka. Lahko je lajal kot pes in se njemu smejal v obraz. Njegove oči so sijale kot goreč premog. Tako slabo se je obnašal, da je bil zmožen sedeti na gorečem skednju. Samo en domač duh je bil ženskega spola. To je bila Kikimora, v nekaterih predelih je prikazana kot Domovojeva žena. Številni miti, bajke in legende o Kikimoti ne dajo njene natančne slike. Včasih je njena izključna dolžnost bila skrb za prerutnino; včasih je sodelovala pri vseh domačih opraviih in to samo, če je bila gospodinja marljiva in delavna. Če je bila lena, ji je Kikomora delala precej težav, ščegezala je tudi otroke med nočjo. Edini način s katerim si se ponovno spoprijateljil s Kikimoro je bil ta, da si šel v gozd nabral praprot in pripravil praprotov čaj s katerim so morali biti v kuhinji oprani vsi lonci in vsa posoda. Prepričanja, še živeča, v vse te domače bogove ni nič več kot kult preživetja, s katerim so se primitivni Slovani prikupili božanstvom, ki so jim varovala njihova ognjišča. Avtor: Kolektiv Svarog www.svorog.org Se nadaljuje Komentarji (0) www.pozitivke.net