Ali kot Slovani poznamo svoje bogove, vraže in božanstva? Preberite spodnje vrstice in vstopili boste v svet naših prednikov in spoznali običaje, vraže in stvari, ki se nam danes zdijo tudi smešne.

Uvod
Danes imamo nekaj natančnih podatkov o slovanskem svetu v dnevih poganstva. Imamo samo del zapiskov o Slovanih, ki so jih zapisali grški in rimski zgodovinarji, imamo nekaj površnih opazovanj arabskih geografov, prav tako pa tudi površne kronike pravoslavnih menihov. To pa so tudi vsi viri s katerimi lahko spoznamo pogansko zgodovino in njihova religiozna prepričanja. Telesni in duhovni razvoj Slovanov je bil bolj poznejši in počasnejši, kot pri latinskih in germanskih ljudstvih zahodne Evrope.

V nedavni zgodovini slovanskih ras najdemo sledi in spomine preteklega obdobja. To dejstvo nam pomaga, da lahko iz sedanjosti spoznamo preteklost.

V 6. stoletju so se Slovani prvič predstavili svetu z raznolikostjo in okretnostjo množic, ki so poselile Balkan, Centralno in Vzhodno Evropo. Po vsej verjetnosti so se Slovanska plemena začela iz Zakarpatja seliti na sever, zahod in jugozahod. Slovani so tako tvorili tri velike etnične skupine, Južni, Zahodni in Vzhodni Slovani.

Pokrajina, na katero so Slovani prodrli in poselili je bila, skoraj povsod poraščena z ogromnimi površinami pokritimi z gozdovi, ki so bili prekinjeni z močvirji, jezeri in rekami. Živeli so od ribolova in lova, skrbeli so za živino v gozdnih jasah in na naravnih travnikih. Na zemlji so pridobivali tudi nekaj žita. V gozdu so pridobivali les s katerim so gradili svoje hiše.

Živeli so v majhnih skupinah družin, čutili so se izolirane in nemočne pred mogočnimi silami narave, pred skrivnostmi dneva in noči, spremembami letnih časov, nevihtami in viharji, poplavami rek, nepravilne zaporednosti bogov in slabe letine.
Za rešitev večne bojazni, pred temi skrivnostnimi pojavi narave, so stari Slovani čutili potrebo po razlagi teh pojavov. Zaradi tega najde v mitologiji razlago naravnih fenomenov, ta pa je zgrajena na njihovi kozmogoniji in na vsej skromni znanosti, ki jo imel slovanski svet.

Stari Slovan se ni fizično mogel boriti s silami narave, zato si je prizadeval za krotitev hudobnosti, ki je izhajala iz njega samega. Zato je bilo nujno najti nekoga na katerega se je lahko obračal. Morali so se sami podrediti prevladi skrivnostnih sil narave, podredil pa je te tudi prevladi ostaliim silam, ki jih poosebljajo številna božanstva s katerimi je naselil oblake in zemljo, gozdove in reke, svoja žitna polja, hleve in hišo, ki je dala zavetje njegovi družini.

Tako se je počasi oblikovala mitologija, ki je bila skupna vsem slovanskim plemenom. Ta je bila skrajno podeželska, saj je bila popolno prilagojena na okoliščine primitivnega življenja. Bila je le zatošišče slovanskega sveta - kjer so opogumljali svoje ljudi - tako so je ustvarile bolj zapletena verovanja s tem pa se je razvila mitologija, ki je imela manj podeželskih značilnosti. Samo Kiev in ob primorju baltiškega morja (na otoku Rugen) najdemo, med slovanjskimi sledmi, bolj ali manj ustaljeno hierarhijo nadrejenih božanstev z krutimi maliki, duhovnimi in obredi.

Na nasplošno v slovanski mitologiji ne najdemo dovolj točnih izrazov, ki bi prikazala natančno obliko svojih božanststev. Ostaja nejasena in brezličena, takšna kot je večina pokrajin, katero poseljuje slovanka rasa.

Rojstvo bogov

Belibog in Črnibog. Slovanska mitologija temelji na primitivnem dualizmu, ta izvira iz nasprotja med svetlobo, ki je ustvarijalna sila, in temo, ki je uničevalna sila. Ta nasprotujoča si prvina daje rojstvo dveh božanskih likov, ki jih najdemo med ljudmi zahodne veje slovanskega sveta: Belibog in Črnibog.

Zgradba njunih imen razkriva njuno osebnost. Belibog je bog svetlobe in dneva, Črnibog pa bog senc in moči: bog dobrega in bog zla. Boga sta si nasprotujoča. Volkhvy, pol svečenik pol čarovnik, poganski Slovan bi rekel v skladu z zapisanim pričevanjem: "Obstajata dva bogova, en zgoraj in en spodaj".

Ukrajinci še vedno pravijo: "Črni bog te lahko uniči".

V Belorusiji verjamejo v obstoj Byeluna. V ljudskih legendah se to božanstvo prikazuje, kot stari mož z belo brado in belo obleko. Pojavlja je samo podnevi. Njegova dejanja so vedno dobronamerna: rešuje pred krivico ljudi, ki so izgubili svojo pot in pomaga nesrečnim kmetom z njihovim delom na polju.

Čaščenje narave: Podeželski bogovi:

Nebo in njegovi otroci
Ko poganski Slovan naslovi svojo molitev v nebo in reče. "nebo, ti me vidiš!, nebo, ti me slišiš! On ni uporabil metaforičnega izraza. Mislil je na nebo kot na boga, najvišjega bitja.

Kasneje, ko so antropomorfični elementi prodrli v primitivno religijo poganskih Slovanov so personificirali nebo, kot bog Svarog. Korenina imena (svar - svetel,čist) izvira iz Sanskrita.

Nebo (Svarog), je dal življenje dvema sinovoma, sin sonca Daždbog in sinu ognja Svarogič.

John Malala, bizantinski kronolog povzema mitološko kozmogonijo poganskih slovanov v teh besedah:

Svarog je vladal nad svojim sinom, Soncem imenovanim Dažbog in drugim sinom Ognjem imenovanim Svarogič, ki je omenjen v delu prastarega avtorja, imenovanega "Neznan oboževalec Kristusa", ki je govoril o poganskih Slovanih:
"... Oni prav tako naslavljajo molitve ognju, ki ga kličejo Svarogič.

Svarog (nebo) je vendarle oče vseh bogov.
Sklicujoč se na staro slovansko mitologijo, je Svarog, ki je vladal nad celotnem univerzumom, prenesel svojo kreativno suvereno moč na svoje otroke. V mnogih slovanski deželah ljudje na podeželju še danes ohranjajo mistično spoštovanje do ognja, ki je imel vedno značaj svetosti. Starejši prepovedujejo mlajšim preklinjati ali kričati v trenutku, ko se v hiši prižiga ogenj.

Legende in ljudske zgodbe še vedno ohranjajo poetične sledi prastarih mitov, ko govorijo o "Ognjeni kači", krilati pošasti, ki je bruhala plamene iz ust.

Ruski učenjak Afanasijev govori o Svarogovem drugem sinu, Dažbogu:
"Svarog, poosebljeno nebo, včasih obvetljeno s sončnimi žarki, včasih pokrito z oblaki in bleščečo od strele, se je smatralo kot oče sonca in ognja."

V sencah oblakov je on zanetil strelin plamen in tako je postaj stvaritelj nebeškega ognja. Zemeljski ogenj je bil nebeški dar zemlji. Zato Slovani slavijo ogenj kot Svarogovega sina. Ko je poslal ogenj v obliki strele na zemlje je razprl oblake in povzrčil, da se je prikazalo sonce, ali v slovanskem metaforičnem jeziku, prižgal je bakljo sonca, ki ga je iztrgal demonom in sencam.

Ta poetični jezik se je uporabilo tudi, ko se je jutranjo sonce prikazalo iz pajčolana noči. Z vzhodom in ponovnim zanetenjem ognja se je povezovala ideja ponovnega rojstva. svarog je tako dal ponovno življenje soncu in rojstvo Dažbogu.

Sklicujoč se na Slovenski mitologijo je sonce živelo na vzhodu, k deželi večnega poletja in obilja. Tam je imel zlato palačo, od koder se je pojavil vsako jutro v svojem svetlem vozu, ki so ga vsekli beli konji, ki so bruhali ogenj, da bi obšli nebeški svod.
V popularni poljski zgodbi je sonce vozilo svoj dvokolesni diamantni voz, vpreženem z dvanajstimi belimi konji z zlatimi grivami.

V drugi legendi je sonce živelo na vzhodu, na svojo pot je šel vozom, ki so ga vlekli trije koje, srebrni, zlati in diamantni.

V srbski verziji je sonce bil mlad in lep kralj. Živel je v kraljestvu stetlobe, na prestolu polnem zlata in škrlatine. Ob njegovi strani sta bili dve lepi devici, Jutranja in Večerna zarja, sedem sodnikov (planeti) in sedem selov, ki so leteli po vesolju v obliki "repatih zvezd" (kometi). Prisoten je bil tudi njego plešast stric, Mesec.

V ruski mitologoji je sonce imelo dvanajst kraljestev, to je dvanajst mesecev ali znakov zodijaka. Živel je na solarnem disku in njegovimi otroki, med zvezdami, služile so jim "sončeve hčeri", ki so jih kopale, skrbele za njih in jim pele.
Dnevno potovanje sonca čez nebesni svod je bilo prikazano kot spremembo njegove starosti, rodil se je zjutraj, prikazal se je kot lep otrok, dosegel zrelost opoldne in umrl zvečer kot starec. Letno gibanje sonca razlagajo na analogijski način.

Nekateri slovanski miti in legende dajejo antromorfično (počlovečeno) razlago odnosa med Soncem in Mesecem. Čeprav naj bi Mesec bil moškega spola, se v mnogih legendah Mesec prikazuje kot mlada lepotica, s katero se Sonce poroči na začetku poletja, jo zapusti pozimi in se vrne pomladi. Nebeški par, Sonce in Mesec sta imela veliko otrok, to je zvezd. In ko sta bila zelo slabe volje ali sta prišla v spor, je prišlo do potresov.

V drugih mitih je vloga zamenjana, Mesec je mož in Sonce je žena. Ukrajinska pesem govori o nebesnem svodu, ki je palača, katere gospod je bleščeč Mesec s svojo ženo soncem in otroci, zvezdami.

Celo dandanes je v nekaterih uroki najti klice k "lepem mladem Mesecu" in jo prosijo naj ozdravi bolezen, v nekaterih ukrajinskih pesmih najdemo, kako heroj v pesmi:
"Malo sonce, Bog, pomagaj mi". Bog - sin Dažbog, veliko božanstvo dneva, luč dneva, osvajalec senc, mraza in nesreče je postal sinonim sreče. Človekova usoda je bila odvisno od njega. On je kaznoval zlobne in nagradil krepkostne.

Slovani v Galiciji še vedno govorijo, ko želijo komu bolezen:
"Naj te sonce ugnobi". Hrvati rečejo: "Naj me sonce maščuje".

Prej smo govorili o legendi v kateri smo omenjali dve sončni hčeri, Zarji, ki sta bili ob strani očetu, Soncu.

Tudi zarji so smatrali kot božanstvi. Jutranja Zarja je odprla nebeški vrata, ko se je oče Sonce odpravljal na svojo vsakodnevno potovanje preko neba. Večerna Zarje je zaprla nebeški vrata, ko je Sonce končal svojo pot. Mit o ponavljanju govori o posebnih nalogah Zarje: "Tam na nebu so tri male sestre, Jutranje, Večerna in Polnočna. Njihova naloga je čuvati psa, ki je privezan z železno verigo k ogrodju Malega medveda (Mali voz). Ko se bo veriga pretrgala, bo to konec sveta.
Tri male Zarje so zato zaščitnice celotnega vesolja.

V nekaterih mitih dve sestri Zarje spremljata dve zvezdi, zvezda Danica in Večerna zvezda. Zvezdi delita delo z zarjami, saj usmerjata Sončeve bele konje.
Zvezda Danica zamenja Sonce, ki je žena Meseca (moški).
Kot govori srbska pesem, Mesec stopi do Danice: "Kje si bila Danica, kje si izgubila dneve, tri svetle dneve?"

V starem ruskem uroku se Danice pojavlja kot božanstvo, skoraj enako največjemu božanstvu: "zjutraj vstanimo in molimo Bogu in Danici".

V drugem uroki je naslovljena večerna zvezda: "Večerna zvezda, mati moja, tebi se pritožim, zaradi dvanastih hčera, dvanajstih zlobnih deklic (bolezni).
Poganski Slovani so verjeli v boga ali bogove vetrov. Sledove teh verovanj zasledimo v starih urokih:
"Na morju, oceanu, na otoku Bujan, živijo trije bratje, vetrovi: Severni veter, Vzhodni veter, Zahodni veter.
"Pihajte, pihajte vetrovi, neznansko žalost (tej in tej delici), da ne bo mogla živeti niti enega dneva, da ne bi pomislila name"
Zahodni veter, nežen in božajoč so imenovali Dagoda.
V nekaterih legendah je bilo sedem vetrov. Nekaterima slovanska plemena so častila boga vetrov, Striboga. Govorili so tudi o bugu vetrov Varpulu, ki jr spremljal boga Peruna in povzročih hrup pri viharju. Erisvorš je bil bog svetega viharja. No, ta zadnja imena spominjajo na besede germanskega ali litvanskega izvora.

Avtor: Kolektiv Svarog
www.svorog.org

Se nadaljuje