Zasidrani smo, vsaj zase lahko trdim, v enem luteranskem pogledu na svet, ki predpostavlja predanost delu in hkrati odrekanje užitkom z namenom čim večje materializacije vloženih energij. S to usojenostjo pa se je najbolje sprijazniti ali pa z njo vsaj potrpeti, saj je edino materializirano energijo mogoče ukrotiti, olastniniti in jo pod nadzorom razplojevati.
Prepričan pa sem, da to našo dušo izčrpava, ji nanaša eno trpljenje. Tako stanje duha zagotovo ni nujno, saj je človek v svoji duhovni zgodovini že preživljal realizaciji duše bolj naklonjena obdobja. Eno takih bližnjih je renesansa, saj so nam njena umetniška in filozofska dela lahko le nedosegljiv zgled celovitega pogleda na dušo in telo, ki sta danes ločena in razstavljena na prafaktorje z namenom, da bi ju nadzorovali po delih, če ju že ne moremo ujeti kot celoto. Zelo blizu mi je tista tedanja definicija duše, po kateri je umeščena med duha in telo in po kateri nima nič skupnega z egom in ima svojo usodo, ki je skoraj vselej v nasprotju s pričakovanji in željami ega. Kot taka naj bi daleč presegala naše sposobnosti, da bi jo načrtovali in nadzirali, lahko pa skrbimo zanjo in z njo sodelujemo.
Znano je, da se protestantska etika pokriva z začetkom kapitalizma, to je prvotno akumulacijo kapitala. Slepimo se, da delamo za svojo dušo, v resnici pa sistem pod peklenskim tempom goni naprej profit. Večji del naše energije se tako materializira, od nas odtuji in gre brez neposrednega vpliva kogarkoli od nas svojo pot. Po logiki profita v tisto smer, ki nas sili k še tršemu delu in hkrati še večjemu odtujevanju. Luteranska etika, ki se je kontinuirano razvijala na severnem delu Evrope in Amerike pa v postindustrijski dobi ne nadzoruje več samo psihofizičnih energij, ampak se je zažrla v ekonomizacijo in izrabljanje vseh, tudi naslutenih teles in svetov. Zato tako široko tolerira, absorbira in nazadnje komercializira metafizična vedenja, filozofska spoznanja in duhovne prakse in nam dopušča tako široko svobodo pri urejanju družinskih in družbenih razmerij. V resnici pa se vrtimo v enem začaranem krogu kapitalizacije lastniških deležev in nadzora nad nečim, česar si po trdnem prepričanju antičnih modrecev ni možno lastiti, še manj nadzorovati. Profitni motiv je skrit in zahrbten, a ravno zaradi tega tako močan. Danes je edini sposoben svet globalizirati in ga hkrati nadzirati. Nobena cerkev doslej ni bila in najbrž tudi ne bo tako močna, da bi lahko tak univerzalizem vzpostavila. Je (še) ni enosti, ki bi jo bilo mogoče bolj intenzivno občutiti in se ji predati, kot je enost v materialnem bogastvu in oblasti in po drugi strani v revščini in podrejenosti.
Ampak protestantska materializacija sveta, ki omogoča oblast in nadzor, je le odgovor na nesposobnost Cerkve, da bi si obdržala oblast in nadzor nad človekovim duhom. Jung o tem pravi: "Ko so protestanti podrli obrambni zid Cerkve proti svobodnemu ravnanju arhetipičnih moči, so izgubili svete podobe kot izraz pomembnih nezavednih dejavnikov, skupno z obredom, ki je bil že v sivi davnini gotova pot, kako razložiti neizračunljive moči nezavednega. Velika količina energije se je sprostila in istočasno izlila v stare kanale radovednosti in želje po osvajanju. Tako je postala Evropa mati zmajev, ki so požrli večji del zemeljske oble. Od tistega dne je protestantizem postal poganjek shizem, istočasno pa je soudeležen pri hitrem razvoju znanosti in tehnike, ki je vpregla človeško zavest tako, da je le-ta pozabila na neizračunljive moči nezavednega. ... Ta celoten razvoj je usoden.... Moderni človek, protestant ali ne, je daljnosežno izgubil zavetje cerkvenih zidov in zaradi te izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega ognja. Življenje je postalo hitrejše in intenzivnejše. Naš svet je pretresen in presunjen od valov nemira in strahu."
Moderni človek je torej spustil k sebi svet po vseh kanalih, tudi po tistih, s katerimi je nekoč davno predokušal božjo resničnost. Tisto območje duše, ki je zakladnica simbolov, so zavzeli simboli kot so §, $, € in logotipi globalnih blagovnih znamk, s katerimi vzpostavljamo življenje v "sveto" celovitost. Verovanje v vitalnost in tehnicistično urejenost potrošniške družbe kot edine možne oblike medsebojnega sožitja močnejših in šibkejših mu pomeni novo "čisto religijo". Iskanje "čiste božje besede" je prepuščeno sposobnosti posameznika, da se zazre vase, kjer pa naleti povečini le na svoj ego, ki mu narekuje le to, kaj si mora še prilastiti in kam se mora še razširiti. Slej ko prej pa človek smisla ne more črpati le iz vedno več ali pa manj kruha. Ko ni več smiselnega doživetja podobe in duha, pridejo časi, ko lahko vsak tiran govori božje besede in se vsaka zavojevalska ideologija prodaja kot čista religija. Taka je zgodovina 20. stoletja tako na medosebnem kot na družbenem oz. mednarodnem nivoju: zgodovina neuspešnih poskusov vzpostavitve nadzora in reda. Zato so tudi v začetku 21. stoletja uspešni le osvajalci, ki sejejo nemir na valovih strahu.
Ampak zmaji so se že začeli zažirati v svoj lasten rep.
Brez tega zavedanja bo duša postmodernega človeka težko dosegla zveličanje. Z njim pa nič lažje.
Zasidrani smo, vsaj zase lahko trdim, v enem luteranskem pogledu na svet, ki predpostavlja predanost delu in hkrati odrekanje užitkom z namenom čim večje materializacije vloženih energij. S to usojenostjo pa se je najbolje sprijazniti ali pa z njo vsaj potrpeti, saj je edino materializirano energijo mogoče ukrotiti, olastniniti in jo pod nadzorom razplojevati.
