Kraljevo skrivnost je treba skrivati; Božje dela pa je treba razkrivati in spoštljivo oznanjati.
Devterokanonične knjige, Tob 12,7

S Plečnikom sem se prvič srečal pri cerkvi svetega Mihaela na Barju. To je še v času, ko sem bil v iskanju, koder naj bi tekle ljubljanske zmajeve črt. Poprej na njega nisem dajal kakšne pozornosti. Bil je le eden iz mnogih slovenskih arhitektov. Sicer malo bolje slaven, ob tem po samoosvojitvenem pompu, a še vedno arhitekt. Še bolj sem postal pozoren na njega, ko sem na internetu odkri trditev, da naj bil Plečnik prostozidar! Ta domneva se mi je zdela že od samega začetka dokaj absurdna, saj je bil Plečnik po svoji naravi, precej blizu cerkvi, kakor pa kakšnim »liberalnim« prostozidarjem. Lahko, da se je z njimi družil, povzemal določena njihova znanja, saj naj bi preko njih tekla ena veja znanja Hiramovega graditeljstva v stavbeništvu. (Hiram je bil legendarni graditelj templja v Jeruzalemu, ki sta ga ubila njegova učenca, da si prisvojita njegovo znanje.) A nič več od tega. Samo srečanja med velikimi mojstri ob svojem delu. V tekstih nekega drugega sodobnega slovenskega arhitekta sem odkril, da naj bi Plečnik po svoji naravi sovražil komuniste. V svojih delih, običajno na spomenikih, naj bi vgrajeval v stavke ali besede, gematrična* pravila, ki naj bi zrušila sistem komunizma in ponovno restavrirala katoliško vero ali morebiti tudi »Jezusovo kraljestvo«.

Po vseh teh odkritjih sem tudi sam malo vzel pod drobnogled Plečnika, da razčistimo, ali je resnično kaj vedel o zmajevih črtah. Kje naj bi Plečnik pridobil znanje o zmajevih črtah? A tudi od koga naj bi pridobil znanje postavljanja cerkva na svetih prostorih? To me je zanimalo še bolj zato, da izvem, koliko je v to stvar vpletena slovenska arhitektura in njeni arhitekti. V tem odvozlavanju se ne bom posvetil Plečnikovemu delu na Dunaju ali v Pragi ter Hradčanih. Usmerjeno bo predvsem na njegova dela v Ljubljani. To pa preko njegovega študijska potovanja po Italiji v letih 1889-1890, ko prepotuje Italijo, preko Benetk, Firenc, Ancone, Neaplja, vse do Rima ter kasneje Pariza, ko njegovo popotovanje prekine materina smrt. To so Plečnikova pisma iz Italije bratu Andreja, ki je bil župnik. Vendar je pregled lahko nepopoln, saj so ohranila samo Plečnikova pisma. Pisma brata Andreja se niso ohranila, zato nekako predstavljajo vozel v celotni zadevi. Ta podatek je še toliko bolj pomemben, saj naj bi bil prav brat Plečniku mentor v liturgičnih vprašanjih in svetovalec v zvezi s kultno arhitekturo in opremo. Iz nekaterih drugih pisem je razvidno, da je bil Plečnik seznanjen tudi s kitajskimi feng shui-jem. Koliko pa je resnično vedel o njemu, je na podlagi zapisanega težko sklepati. Prej bi zadeli, če bi rekli, da mu je feng-shui bil všečen kot kitajska ideja – zlitja prostora z naravo. Kot nekaj intuicijskega.

ŠTUDIJSKO POTOVANJE PO ITALIJI
Plečnikov prvi cilj študijskega ogleda v Italiji so predvsem cerkve ali sakramentalna arhitektura. Vse ostalo je dodatek. V pismih je večkrat izpostavljal arhitektonski problem postavitve kupole na cerkvah. Sprva Plečnik na svoji poti jamra nad svoja nedelavnost ob ogledih velikih umetnin. Študijsko potovanje mu od začetka poteka kot lenarjenje, saj ne dela in ne riše. Očitno je bil navajen na trdo delo. To je povsem razumljivo, saj še preden je začel svoj študij arhitekture na Dunaj, se je dobro izmojstril kot »navaden« risar v Gradcu (Graz). Tako, da ni kar naenkrat čez noč postal, veliki arhitekt. Pisma so zanimiva tudi za to, ker dajejo uvid v tisto, kar je kasneje ustvarjal. Zanimajo ga praktične rešitve v gradbeništvu. V Raveni Plečnik pravi za mozaik: »Žal pa nisem mogel določiti izredno dobre mase, v katero se vstavljajo kamenčki.« Ogleduje si tudi relikvije obložene z dragimi in poldragimi kamni. V pismu svoji materi Plečnik svoje arhitekturno znanje (p)o(d)cenjuje, a iz pisanja je vidna tudi njegova skromnost: »Dalj ko gledam, bolj se mi vrti, ter šele videvam, da nič ne poznam.« Opazimo tudi strogost in varčnost, ki se izkazuje ob ogledu cerkve v Sieni: »Akademija, galerija, stari mojstri, zelo zanimivo, človek se lahko veliko nauči. Bog vedi ali so ti Bizantinci res tako preziranja vredni. Za me ima ta strogost nekaj posebnega, vsekakor bi si človek tudi to galerijo večkrat ogledal, ena lira pa je previsoka cena.«

Iz pisem veje tudi močno domotožje. To hrepenenje po domu daje Mojstra posebej na sveti večer v Firencah, ko zapiše: »Bože mili, kud sam zašo, noč me stigla v tudjini, ne znam puta, ne znam staze.« Potem piše bratu pred božičem v Florencah: »Včasih se radujem kot otrok ob gotovih delih, katere vidim, včasih mraz čez hrbet, solza v oko; v takšnih slučaji bi se kar pritisnil na koga, na mamo, na Andreja, čutim, da je preveč.« Z oznako današnjega časa in navedb v pismu, bi psihiatri lahko dejali, da je bil umetnik tudi malce depresiven, a se tega kar dobro zaveda: »Ta vedni jamer je svinjarija, vem, pa le ko bi kak izhod znal.« A poznal je tudi vulgaren črni humor v svoji življenjski situaciji: »Torej smo se vendar skobacali iz te res slavne, pa tudi drekaste Firenze.« Zanimivo bi bilo poiskati še ostale vire, ali so imeli Firenčani v tistem času res toliko težav s kanalizacijo.

Kaj je Mojster res vedel o »božji ali sveti geometriji«? To vprašanje se je še posebej izpostavilo pred kratkim, ko sem na začetku Tivolija iskal potek zmajeve črte. Za ta iskanja in lociranje pa so kriva predvsem merila v zemljevidih. Motal sem se med bazenom Tivoli in parkiriščem. Nekje sredi travnika, ob bazenu, stoji drog. Naenkrat se pogled uperi kvišku po drogu v nebo, kjer me čaka lahkotno presenečenje. Na drog je postavljen kovinski zmaj. Tam zgoraj visi vsaj 25 let, če ne že več. Ta pomožna zmajeva črta teče prek RTV-ja in preko Vrhovnega sodišča v Ljubljani in nato preko hotela Lev, čez Cekinov grad ali tako imenovani Muzej novejše zgodovine. Kaj ima ta zmajeva črta opraviti s Plečnikom? Plečnikov načrt za novi slovenski povojni parlament je famozen. Lokacij za parlament je bilo v igri več. Plečnik si je zamislil novi parlament tam, kjer stoji Ljubljanski grad. Druga lokacija novega parlamenta po II. svetovni vojni je bila predvidena v Tivoliju, tam kjer je sedaj kopališče Ilirije. Druga v parku Tivoliju, kjer so pred kratkim postavljali Kosovelov »imaginarni« spomenik. Dejansko se je parlament zgodil na Marijini črti, kjer stoji še danes. Prav zanimivo bi bilo pogledati v arhive, kako se je odločalo, da stoji prav tam. Saj v marsikateremu arhitektnemu delu prebereš, da gre za »neprepoznavno«, celo zanikrno, nekako skrito lokacijo.

Ali je mojster res kaj vedel o zmajevih črtah in simbolu zmaja. Vsekakor je uporabil ta simbol, saj ga najdemo na skici za gradnjo novega magistrata, ki pa se ni uresničil. Na desno stran stavbe je Plečnik postavil (figuro) zmaja. Vendar to še nič ne pove ali dokazuje. Nekaj bi lahko zasledili tudi iz izbrane razglednice, ki jo je poslal svojemu prijatelju, nekdanjemu sošolcu Čehu Koteri, iz Pariza. Razglednica prikazuje Himere na Notre-damu. A vendar se je na popotovanju po Italiji Plečniku vsekakor odpiral neki notranji svet. Neka notranja doživetja, ki so ga kasneje tudi označila kot mistika. To je razvidno na več mestih. V Padovi v katedrali svetega Antona Padovanskega, se mu kar nekaj začne dogajati: »Dopoldan (nedelja) sem se bil že poslovil od Antona, pa nisem imel miru, zato sem šel popoldan zopet tja, zato sem lahko užival. Vsa mladost je šla mimo mene pri kornem petju in psalmih. Sijajna glasba, tako lepo kakršna je, jo izvajajo. … Gospod, odpusti mi, jokal sem kot otrok;…«
Ali potem v Bologni v cerkvi San Pietro e Paolo: »Pri prvi sem bil popolnoma osupel; in ki sem jo pred odhodom še enkrat razgledoval, so začela okna šklepetati – zbežal sem. Pretresljivo resna stavba; prezidana iz starokrščanske bazilike v romansko opečno zgradbo.« V to cerkev in cerkev San Sepulchro, se vrne ponovno na ogled, očitno je seznanjen, da gre starokrščansko baziliko ali star kultni prostor.

LJUBLJANSKE ŽALE - je eno najbolj monumentalnih mojstrovih del v Ljubljani. Vendar iz poteka črt ni videti, da bi Plečnik resnično sledil zmajevim črtam. Ljubljanske Žale prečkata vsaj dve pomožni zmajevi črti. Prva teče ob po zahodnem delu pokopališča v smeri jugozahod-severovzhod. Ta črta teče dejansko naprej proti cerkvi svete Marjete v Tomačevem. Druga pomožna zmajeva črta pa poteka po zadnjem delu Žal, oziroma po poti tik pred zadnjim delom pokopališča, gre čez osnovno šolo v Novih Jaršah in naprej čez Geološki zavod. Poudariti je potrebno, da je glavni del Plečnikovih del (mrliške vežice, cerkev Svetega križa) odmaknjeno od zmajev črte, kakšnih 30 do 50 metrov zračne linije. Ali imamo še kaj oprijemljivega v njegovih pismih bratu o znanju prostozidarjev pri Mojstru. Nekaj se seveda najde. O sienski stolnici mojster pravi: »Stolnica je naredila name presenetljiv vtis; če je razčlenimo; je slabše, celota pa je famozna. … Tlak me je poučil o vseh modernih Angležih. Kratko povedano, da je veliko lopovstva v modernem svetu, če bi ga ne tako spoznavali.« Tlak v sienski stolnici predstavljajo različni liki, ki so jih razvili v renesansi iz grške mitologije, kot je recimo Alegorija na krepost, Delfska Sibila, Helespontska Sibila ali Mercurio Trismegisto . V Bologni o kipu Uga Barisa: »Duhoven, framoson, na trgu kaže z roko na oni kraj. Talar in brada, spodaj je trikot, šestilo in zvezda, zato sem včeraj vprašal, če je bil arhitekt, nato sem zvedel, da je bil garibaldinski duhoven, ki se je spoznal tudi na to znanje.« Vprašanje je, na kaj misli Plečnik in na »kateri kraj« kaže z roko duhoven, framason Barisa. (Trikotnik in šestilo sta osnovna simbola prostozidarjev.) Ali pa Santa Spiriti v Firenca: »famozen je načrt zakristije:osmerokoten.«

Os NUK-ČEVLJARSKI MOST. V bistvu gre za pomožno zmajevo črto, ki teče direktno čez Narodno univerzitetno knjižnico, se nadaljuje čez Čevljarski most, potem teče ob zidovju ljubljanskega gradu in seka ortopedsko kliniko pri kliničnem centru. Ob ogledu palače Albergati v Bologni, se Plečniku zasvita tudi problematika (težave) z ometom, ki je kasneje razviden iz njegovih del, posebej fasade Narodne univerzitetne knjižnice: »Začel sem močno razmišljati o ometu. Zdi se mi, da je bolj prav, če pustimo ta drek, ki odletava – kamen in opeka sama – samo to je prav.«

Zapornica na Ljubljanici – Zakaj naj bi šel delati to zapornico pod Šentpetrskim mostom ni jasno. Ali. Čeprav je zapornica nekaj 100 metrov nižje od potega glavne črte ali Mihaelove črte in nekaj 10 metrov pred pomožno zmajevo črto, mi intuicija veleva, kakor, da je mojster želel postaviti zapornico na varni razdalji od mostu, a vseeno z mislijo: »Naj moje vode oplajajo zemljo, preden in ko spustim brano.«

TROMOSTOVJE – in pokrite TRŽNICE v Ljubljani. Kaj naj rečemo o teh dveh znamenitostih Ljubljane? Tromostovje. Pri sprehodu čez Tromostovje imam vedno občutek, da vstop (mostov) ni bil narejen proti magistratu, ampak proti Prešernovem (Marijinem) trgu in proti frančiškanski cerkvi Marijinega vnebovzetja, četudi ne poteka čez Tromostovje zmajeva črta. Perspektiva: Zdi se, da Plečnik ob obisku Rima, ko gleda na Angelski most in Castello Angelo oziroma oba mosta, ki vodita v Vatikan, dobi idejo o Tromostovju. V svojem pismu zaprosi brata Andreja, da mu nemudoma pošlje karto Ljubljane, posebej od Čevljarskega mostu od ljubljanskega gradu oziroma celotnega ljubljanskega hriba in vojaške specialke iz katere so razvidne kote grajskega hriba.
O Tržnicah lahko porečemo, da jih seka vodoravna Marijina črta. Tam pri koncu tržnic, pri Zmajskem mostu. Morda zadostuje ta informacija, da je Plečnik hotel pokriti Čevljarski most ali nekdanji Mesarski most. Praviloma naj bi bile na Čevljarskemu mostu pokrite tržnice. Čez ta most pa teče pomožna zmajeva črta naprej proti NUK-u in potem naprej, poleg spomenika obeliska posvečenega Napoleonu. Vendar njegova ideja o pokriti tržnici na Čevljarskem mostu ni bila sprejeta.

ŠANCE – s Kristusom v sredini. Kaj naj rečemo o tem delu na vrhu Grajskega griča. Ali so postavljene na tem mestu zaradi sredine. Tukaj se je mojster zmotil, razen, če se je igral s prostorom, saj zmajeva črta poteka kakšnih 100 metrov zahodno proti gradu. Ob tem, da je Plečnik v svojih pismih pokazal neko zavračanje do kipov. Bolje se zdi, da se je Mojster hotel malo poigrati, postaviti ravnovesje med Orlovim hribom in Grajskim hribom.

CERKEV SVETEGA FRANČIŠKA v Šiški. Sprva naj bi bila navedena cerkev po Plečnikovem predlogu zgrajena na vrhu Šišenskega hriba. Kakšnih 100 metrov stran od Šišenskega vrha teče pomožna zmajeva črta. Vendar so frančiškani kasneje kupili nepozidano zemljišče v Šiški, ki je ležalo še sredi njiv. Ta cerkev ne stoji na zmajevi črti, od jugovzhodne-severozahodne Jurijeve črte, pa je cerkev oddaljena kakšnih 100 metrov severno.

CENTRALNI STADION za Bežigradom. Tudi centralni stadion ne stoji direktno na zmajevi črti. Ampak je pomožna zmajeva črta oddaljena od stadiona kakšnih 50 metrov in poteka preko osnovne šole na ulici 9. Maja.

BARAGOVO SEMENIŠČE. Zadetek v sredino. Ta pomožna zmajeva črta se nadaljuje potem čez Baragovo semenišče, čez Navje in teče preko cerkve Srca Jezusovega.

STAVBA VZAJEMNE ZAVAROVALNICE (1928-1930), ali sedanja stavba zavarovalnice Triglav na Miklošičevi ulici. Ob mojem prvem vstopu v stavbo zavarovalnice Triglav na Miklošičevi oziroma nekdanje Vzajemne zavarovalnice, me je dobesedno prestrašila velika postava rimskega vojaka, ki iz čebra izliva vodo. Rimski vojak predstavlja cerkvenega svetnika Florjana. Ta zgodba se mi je pripetila pred kakšnimi desetimi leti nazaj. Takrat še prav nič nisem razmišljal o zmajevih črtah, pa tudi ne o cerkveni simboliki patronov. Plečnik je tako ovil ta kip, svetega Florjana, v dvojno simboliko. Sveti Florjan, zaščitnik pred ognjem, požaru, ki z zlivanjem vode iz vedra gasi požar. Ali čim manj prijav požarov v zavarovalnici, ali pa tudi: »Naj se zgodi čim manj požarov.« Drugo simboliko sem opazil šele pred kratkim, v določenem trenutku, ob mimohodu stavbe. Od roba Miklošičeve ulice poteka Jurijeva črta, na vrhu nasprotne stavbe od Vzajemne zavarovalnice je plastika leva, ki drži zemeljsko kroglo v roki. Ob pogledu na Florjanov kip s strani, kako izliva vodo, sem zapazil, da jo izliva v nekakšen obdelan poglobljen krog pod seboj. Mojstrsko je mojster mojstril. V bistvu je razširil zmajevo črto od knjigarne z druge strani ulice vse do Vzajemne z dodajanjem nove energije (vode iz čebra), ki se s pljuskom zliva v krožnat vodnjak. Prav zaradi tega zlivanja pa sem se lotil pisanja.

CERKEV SV. MIHAELA NA BARJU OZIROMA V ČRNI VASI*** Sprva sem bil v zmoti, ko sem preverjal ali cerkev sv. Mihaela leži na zmajevi črti. Cerkev je bila postavljena za Barjane. Pobudnik za graditev cerkve je bil trnovski župnik Franc Saleški Finžgar in nečak Plečnika, katehet Karel Matkovič. Nečak Matkovič je pozneje tudi vodil v njej pastirsko službo. Če pogledamo na zemljevidu lokacijo cerkve ali njen položaj, opazimo, da cerkev leži precej na samem. Kakor zapuščena od Boga. In od ljudi. Zelo blizu te lokacije je cerkev v Mateni. Zato dejansko ni razloga, da bi jo Plečnik postavljal na tem mestu. Razen, če ni bila resnično tako velika želja vaščanov Črne vasi, v kar pa ne verjamem. Iz ljubljanske strani daleč naokoli ni nobene cerkve. Vendar če gledamo to ljubljansko stran, lahko poiščemo dosti bolj primeren prostor proti Ljubljani ob zdajšnji cesti Ižanki (Ljubljana-Ig). Zakaj jo je Plečnik postavil sem, je vprašanje za mlade raziskovalce! Morda zato, da ovekoveči svoje delo in sebe na določenem mestu? Ta linija sploh ni pogosto posejana s sakralnimi objekti. Linija pa teče kakšnih 200 metrov vzhodno od cerkve Marijinega obiskanja na Rožniku. Iz druge strani linija nekako teče na cerkev sv. Valentina v Kremenici pri Igu.

Cerkev Vnebohoda v Bogojini – falus. Prezidana Bogojinska cerkev ne stoji na zmajevi črti, razen v primeru, če je ključ do dodatne rešitve tudi številka 32. Kaj lahko še rečemo o Plečniku pri kakšnih drugih delih izven Slovenije, katera kar presenetijo. Veličastna je cerkev in samostan Angelske Matere Božje v Sarajevu. Tloris stavbišča je zgrajeno v obliki trikotnika, v katerega se znotraj postavljena stavba, ki je včrtana v obliki šestograma.

Če pogledamo še eno njegovo delo, škofovski sedež v stolnici v Ljubljani, vidimo, da se celo angel ki stoji, nad škofovskim prestolom, sklanja k škofu. Kot da, ponižno ponuja škofu (roko) pomoč. Ali ni to celo malo bogokletno? Škof, naj bi bil več kot angel. Je to lahko v posmeh verujočim? Njegova študijska pot je že nakazovala njegovo kasnejšo samskost. O pohotnosti zapiše ob nekem srečanju z mladoporočencema na potovanju z vlakom in pravi takole: »Nekaj groznega: bolj smešnega si ni mogoče misliti kakor dva pohotna zaročenca posebno ženska, zraven še kaj kar mogoče gnusnejšega.« Očitno so bile ženske namenjene samo za reprodukcijo. Vendar iz njega veje tudi visoka estetika ob ogledu Botticelijevega dela: »Razumem, da je svet tako zaljubljen »Botticelijevo Primavero«; odkar sem videl original, tudi sam rad trobim v ta rog. Človek ne ve, kaj mu bolj ugaja, ali celota, ali kaka posameznost in katera izmed njih.« V pismih lahko zasledimo ponižnost do mojstrov arhitekture, življenja, resnost, a tudi depresivno domotožje na njegovem potovanju. Otroško nagajivost, a tudi veličastnost, kasnejšega mojstra. Iz vsega napisanega lahko razberemo, da je kljub vsemu imel neko samokritiko. Vendar je Plečnik zelo cenil svojo zasebnost. V svojih pismu piše tudi tako: »da se po sestri in Gabra ves svet krmi z mojimi doživljaji.«

Za konec še to, koliko naj bi mojster vedel. Plečnik pa je uredil tudi iztok Gradaščice. Čez iztok Gradaščice v Ljubljanico te1če zmajeva črta ali Nikolajeva črta. Celo klošarji se radi zadržujejo tukaj. Ljubljanski klošarji imajo očitno nekakšen samoohranitveni nagon. Kakor, da bi Mojster uporabil staro znanje Kitajcev in usmeril vodni tok Gradaščice natančno preko zmajeve črte. A morda tudi, da bi ta energija oplajala njegov življenjski prostor. Zato si dovolimo citirati enega od Plečnikovih biografov, ki piše o Plečnikovi hiši****, ki jo je kupil v Trnovem, zadaj za trnovsko cerkvijo takole: »V Plečnikovi odločitvi, da se naseli v Trnovem, v njegovem snovanju prizidka, njegovem nastanku in dopolnjevanju, četudi s še tako skromnimi sredstvi, ni bilo NA-KLJUČ-IJ, naj vtis o improviziranosti celote še tako prevladuje. Najprej njegov nagovor. Plečnik hote nagovori obiskovalca, morebitnega naročnika:
»ZAME JE DOBRO, ZA VAS PA NAPRAVIM PALAČO.« Ta zmajeva črta ali Nikolajeva črta, kakor jo poimenujem, teče preko Florjanove cerkve v starem delu mesta, naprej čez iztok Gradaščice in čez vrt pri Mojstrovi hiši ali odzadnjem delu vrta trnovske cerkve. Tam nekje so energetske silnice, med kipom Marije matere božje, ki kaže na svoje srce in kipom Jezusa Kristusa. Al: »Dal(a) vam bom žive vode.«***** M. Pogačnik v svoji knjigi Ljubljanski trikotnik navaja, da gredo tam pri mojstrovi hiši in cerkvi v Trnovem tri zmajeve črte oziroma, da predstavljajo sečišče na tem prostoru. Prva naj bi šla čez iztok Gradaščice. Druga čez trnovsko cerkev, preko mostu čez Gradaščico in Krakovske kapelice. Tretja zmajeva črta pa naj bi tekla od stolnice do Trnovske cerkve in nato v Hotavlje.

Menim, da se Pogačnik v tej razlagi linij moti. Tretja črta ne obstaja. Druga črta pa teče bistveno malce drugače, malce nižje. In to v liniji Deželni dvorec******, Križanke ali preko Križevniške cerkve in potem čez Fakulteto za arhitekturo. Temu bi se tudi lahko reklo, prvo je Bog ustvaril brado sebi.

Naj zaključim z naslednjimi mislimi. Plečnik je vsekakor, kar nekaj vedel o zmajevih črtah, ne glede kako so se takrat imenovale. Koliko veliko, tega ni možno doreči. Očitno tudi ni imel kaj dosti s prostozidarji ali t.i. framasoni. Morda je tudi vsakdanji kruh bil pred tem (torej postavitev določenega objekta), da bi za vsako ceno bil postavljalec zmajevih objektov. Skrivnost o tem svojem vedenju je verjetno odnesel v svoj grob. (Ali morda kaj zaupal kakšnemu svojemu učencu!?) Vendar naj nam bo za prihodnost pred očmi, za izhodišče o arhitektovih ravnanjih in znanju, upodobitev znane slike; kako Bog - Nebeški Oče drži šestilo v rokah in očrtuje po Zemlji, (ko jo ustvarja).

LEGENDA:
* Gematrija (gematria) je veda o numerični vrednosti besed. Izhaja iz tega, da ima vsaka črka svojo številčno vrednost.

**Ena od definicij za feng šui je tudi: »Zavestna preureditev bivanjskega prostora ali tudi umeščanje doma na dobre prostore v naravi.«

*** Tik pred dokončanjem sestavka, sem na eni izmed slovenskih internetnih strani (luznar) odkril, komentar, da pročelje cerkve svetega Mihaela na Barju izraža kabalistični vidik, oziroma predstavlja drevo življenja.

**** Sedaj je v tej hiši muzej arhitekture.

***** »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode. Jn 7,37«

******* Deželni dvorec, tudi nekdanja pravna fakulteta ali stavba, kjer se sedaj nahaja ljubljanska Univerza. Neko zimo sem stal točno na sredini vhoda, pred tem dvorcem in čez kolena sem začutil žarek, ki se je nadaljeval naprej proti Bacchusu.


Aurigo - spremljevalec duš