Artemidin tempelj v Efezu, katerega obstoj je danes skoraj že pozabljen, predstavlja četrto čudo starega sveta. Nahajal se je v starodavnem mestu Efezu, na maloazijski obali, na področju današnjega Ajasoluka, približno 50 kilometrov južno od Izmira v Turčiji.

Eden prvih, ki je opisal to čudovito stavbo, je bil Plinij. Dolga leta ljudje njegovemu opisovanju templja niso verjeli. Kljub temu pa so ti prvi zapisi pomagali arheologom pri njihovem nadaljnjem raziskovanju in rekonstrukcijah templja. Mesto, kjer je nekoč stal Artemidin tempelj, je po dolgih letih iskanja odkril angleški inženir J. T. Wood ter dokazal, da Plinij nikakor ni pretiraval in da je tempelj v resnici moral biti svetovno čudo.

Tempelj posvečen boginji rodovitnosti - Artemidi, ki so jo najpogosteje upodabljali z mnogo prsmi ali ovito v jajca, je najverjetneje, nekje v 7. stoletju pr.n.š., dal zgraditi kralj Lidije Croesus, ki je risanje načrta zaupal grškemu arhitektu Chersiphonu. Številne bronaste kipe, ki so krasili ta mogočen tempelj, pa so izdelali nekateri najbolj znani umetniki tistega časa; Phedias, Polycletus, Kresilas in Phradmon. Temelji in nasploh njegova zgradba je bila podobna večini templjev tistega časa; za razliko od teh, pa je bil Artemidin tempelj zgrajen iz marmorja in je imel lepo okrašeno fasado.

Njegova površina je obsegala neverjetnih 73x141 metrov, krasilo pa ga je še 127 stebrov, visokih 20 metrov, od katerih jih je bilo 36 še dodatno okrašenih z raznimi okraski iz plastike. Stebri so bili enakomerno porazdeljeni po vsej ploščadi. Samoi v glavni dvorani, ki se je imenovala tudi hiša bogov, jih ni bilo. Iz marmorja so bile zgrajene tudi stopnice, ki so obdajale zgradbo in vodile vse do najvišje terase templja, na višini 80 m.

Tempelj, ki ni bil občudovan le zaradi svoje velikosti, temveč predvsem zaradi umetnosti, ki je krasila njegove stene, stebre in notranjost, pa ni služil le kot svetišče, temveč je bil tudi pomembno trgovsko središče. Privabljal je številne trgovce, turiste, umetnike, kralje, naključne obiskovalce itd.

Ponoči, 21. julija leta 356 pr.n.š., pa je Herostrat-človek željan slovesa ob misli, da bo s tem dejanjem njegovo ime postalo nesmrtno, požgal tempelj do tal. Dve stoletji kasneje je Dinokratos, po naročilu Aleksandra Velikega, ko je le-ta osvojil Azijo, na istem mestu ponovno izgradil tempelj, nato pa so ga leta 226 n.š. dokončno razdejali Goti, njegovi ostanki pa so se pogreznili v močvirna tla. Po tem dogodku Perzijci več niso imeli želje po vnovični izgradnji templja, poleg tega pa je, do leta 400 n.š., večji del Efeza preplavila krščanska vera. Z njo je tempelj izgubil svojo vero in sijaj.