Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050121155733919

Mreža informacij torek, 25. januar 2005 @ 06:57 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Miran Danes smo preko World Wide Weba (www) vsi aktivno vključeni v vse, kar se dogaja v naši »vesoljni vasi«. »Veliko oko« vidi v stanovanja, gospodarske dejavnosti in celo v skrivne arhive. Kdor ima denar, ima lahko vpogled v karkoli, kar je na internetu, in na tisto lahko tudi vpliva. Vsak uporabnik interneta – in teh je preko štiri milijarde – se lahko na enostaven način vključi ali izključi iz sistema. Tehnični prenos znanja in informacij je za sodobno družbo nujen in dragocen. Znanost, vojaški aparat, administracija itd. so odvisni od elektronske izmenjave podatkov, od nje je odvisna vsakršna oblika razvoja, ustvarjanja in kulture. Informacija je lahko že vsak napisan tekst. Razmišljanja velikih duhov preteklosti, kot so bili Lao Ce, Pitagora, Bruno in drugi, so nam tako dostopna tudi danes. Toda, da bi njihove misli zares lahko doumeli, je potrebno notranje doživljanje, ki se ga v večini primerov ne da sprejeti zgolj s pritiskom na tipko. Vedno se lahko vprašamo: Kaj posredujemo naprej? Od koga? Predvsem pa, kakšen je cilj in kakšen je motiv? Množični mediji ne morejo brez električne energije. Www deluje le s pomočjo električnega omrežja, kablov, oddajnikov in satelitov. Ko zmanjka elektrike, tudi www ne dela. Elektrika je sila, ki je na razpolago tudi brez kablov, oddajnikov in satelitov. Je posebna oblika onostrane – astralne sile, ki obdaja ves svet. Tehnika jo s sistematičnim električnem omrežjem le prestreza in potem uporablja. Tako smo kot človeštvo dobesedno ujeti v lastno mrežo, čeprav to morda niti ni bil namen tehnike, ampak tistih, ki so jo za to plačali. Tiskarstvo je za svoj razvoj potrebovalo kar nekaj stoletij, za televizijo pa je bilo dovolj le četrt stoletja. World Wide Web, danes nepogrešljiv za miljione ljudi, se je trdno ustoličil že v pičlih petih letih. Novo omrežje vpliva tudi na običajne medije. Skoraj vsi dnevni časopisi imajo svojo lastno »virtualno inačico« in vsako podjetje ima svojo spletno stran. Nekateri računalniki že lahko razvrščajo informacije glede na različne potrebe uporabniških skupin, kar je sicer nujno spričo naraščujočega pritoka informacij. Val informacij je tako preplavil človeštvo, da si le-to komajda še lahko najde drobec miru. Kdor ima v rokah medije, ima v rokah moč, kar politični sistemi hvaležno uporabljajo. Ker so mediji v večini držav prosto dostopni in ker domala že vsakdo lahko povprašuje po internetu, se ljudje ne bodo pustili vleči za nos. Tudi njihovo znanje je moč in kjer služi znanje v dobrobit vseh, odpadejo tudi meje norosti. Vendar pa obstaja velika nevarnost, da znanje, razširjeno po svetu, razvodeni, tako da ljudje še vedno ne bodo nič vedeli, čeprav bodo mislili, da veliko vedo. Tako mediji ne vplivajo le na politiko, religijo, gospodarstvo, znanost in umetnost, ampak predvsem na privatno življenje ljudi. Še poseben vpliv doživljanja življenja imata film in televizija. Vse je povezano z vsem. »Vesoljna vas«, možnost, ki se je še pred nekaj leti zdela zgolj pravljica, je zdaj neizogibna resničnost. Na milijone e-mailov šviga z enega konca Zemlje na drugega, vsak dan natisnejo na milijone ton papirja, vsako prosto frekvenco v hipu zasede nova radijska ali televizijska postaja ali telefonski oddajnik. Tako nastaja nova oblika virtualne kolektivne zavesti in posameznik se ji bo vse težje izognil. Če se je človek pred kratkim še lahko ubranil zaslonov v svojem stanovanje ali na delovnem mestu, je sedaj z novim medijem postal del vsesplošnega omrežja. Zakaj pa ne? Kaj naj bi sodobni misleči človek sploh imel proti združevanju svetovnega prebivalstva? Nič…? Človekova zavest se tako po eni strani razširja, po drugi pa zožuje v nekakšen skupek predpisanih in iskanih informacij. Toda zavest se spreminja! Kjer se ne spreminja od znotraj navzven, se jo izsili s pomočjo lepega videza in iluzij. Tehnološke spremembe tega trenutka se porajajo iz sprememb v zavesti. Tudi sprememba omejene zavesti srednjega veka v odprtejšo zavest renesanse je bila po eni strani posledica novih tehnologij, po drugi strani pa novih duhovnih spodbud. Četudi se človek pogosto čuti kot žrtev okoliščin, je žrtev postalo življenje na Zemlji. Individualno in kolektivno ustvarja človek svoj svet na temelju svoje zavesti in znotraj časovno-prostorskih meja. Če se spremeni narava in kakovost njegove zavesti, se ustrezno spremenijo tudi življenjski pogoji. Tako kot danes. Zavest, ki koplje vse globlje po materiji, se ob tem spreminja in si tako ustvarja ustrezajoče življenjsko okolje. Ker pa izhaja človekovo ustvarjanje iz sprevržene resničnosti, lahko človek ustvarja samo disharmonijo. Kljub vsem lepim stvarem, ki so mu v veselje, se disharmonično vede do svojega Stvarnika. Očitno je, da spodbud, ki prihajajo v čisti obliki, ni zmožen čisto in nepotvorjeno izražati. Človek je ogledalo, v katerem odseva podoba. Ker se je ogledalo zaradi notranje disharmonije poškodovalo, prikazuje zdaj izkrivljeno podobo. Ne gre le za ljudi, ki izgledajo malce čudno ali nenavadno, povedano velja za vsakogar. Jezus ugotavlja: »Nihče ni dober.« Že od t.im. izvirnega greha dalje je človek pripet na kolo rojstva in smrti. Njegovo življenje niha med veselostjo in žalostjo, med bolj ali manj zastrtim vpogledom v lasten življenjski cilj. Ukvarja se sam s seboj in se potrjuje, ker ne pozna nič boljšega. Izvirni greh se nanaša na stanje, ko je bil storjen prvi greh. Pred tem greha ni bilo, ni obstajal. Človek je svoje sposobnosti ki so mu bile prvotno dane, očitno izgubil. Življenje se ob svojem času v milosti konča z brezizhodnostjo, starostjo in smrtjo. Kaj ima vse to opraviti z mediji? Kraljestvo prvotne svetlobe kliče človeka, naj pogumno preskoči na višjo raven zavesti in življenja. Njegovo počeno in orošeno ogledalo pa pretvarja višje spodbude v neki » popolnoma novi svet«, ki ni nič drugega kot preobleka za staro stanje. Svet se spreminja s človekom in človek z njim. Tudi rastline, živali in minerali se spreminjajo zaradi našega ravnanja. Prenova sveta je zrcalna slika prenove, ki bi se morala v notranjosti. Človek to sliko posnema in poskuša svojo osebnost poveličati v božansko. »Postali bomo Bog!« Notranje poslanstvo: »Zgradite nove sposobnosti mišljenja« je človek razumel tako, da je ustvaril računalnik, ki »misli na mesto njega« Nalogo: »Porušite svoje omejitve« je razumel tako, da je odstranil vsa pravila in ustaljene vrednote ter ustvaril medij, v katerem se nerazrešljivo prepletajo najvišje in najbolj nizkotne vsebine. Tako duša trpi in se pogublja. Zaradi pomanjkanja pravega znanja si je duhovno spodbudo prikrojil svojemu plehkemu vsakdanjemu življenju. Potrebno se je osvoboditi. Nekateri znanstveniki pravijo, da je vse le vibracija, valovanje. Trenutno obstaja tudi teorija, ki pravi, da je ves svet pravzaprav le informacija. Pomislimo samo na DNK. Ves svet informacija? Sicer res že vsakogar slišimo kričati o informacijah, vendar – mar ni to posledica kroničnega pomanjkanja znanja, informacije? »Vse je informacija, vse se prične z informacijo«, pravijo mnogi računalniški zasenjaki. Toda informacija v svojem najčistejšem stanju še nima oblike. Načelno bi se lahko izrazila v vsakršni zamišljeni obliki, torej v neskončnem številu oblik. Šele tedaj nastanejo verjetnosti. Najprej so to grobe oblike splošnih okoliščin in predstavljajo nekakšen material, v katerem se informacija izrazi. Število oblik mora biti končno, omejeno, ker sta tudi čas in prostor končna. »Zaradi omejenosti materiala in okoliščin se število oblik še nadalje zmanjšuje, tako da jih na koncu ostane še nekaj,« bi dejal računalniški um. »Zadnje verjetnosti skorajda lahko že zaznamo. Imenujemo jih vitualnosti, ker so skorajda resnične, z našimi čutili jih moramo le še občutiti. Potem bodo zares resnične, ali bolje rečeno – za nas bodo resnične oz. sestavljale bodo našo resničnost. Tako je vsakdo neka resničnost, ki se razlikuje od vsake druge resničnosti.« Tako informacija postane resničnost: najprej je povsem čista, najvišja abstrakcija, potem pa od končnega števila verjetnosti preide k omejenemu številu virtualnosti, dokler te informacije nekdo ne zazna in ne postane zanj resničnost. Potem informacija ugasne. Torej življenje in smrt. Nastopi začetek vseh možnosti. Sčasoma odpade vse več možnosti, dokler končno ne preostane ena sama, namreč smrt. Toda, kdo jo zazna? Tukaj se vidi povezovalna točka za spoznavanje »življenja« prvotnega božanskega življenja. Kajti tudi to hoče biti prepoznano, zato pa išče ustrezno obliko, po kateri bi se izrazilo. Življenje, ki se poraja iz božanskega Izvira, se hoče človekovemu dojemanju približati s svojo ljubeznijo. Najprej je tu mentalna, razumska zamisel, božanska ideja, kar se v precejšni meri ujema z »informacijo« mladega računalniškega uma. V danem časovno-prostorskem trenutku se božanska ideja poveže z našo astralno dušo, ki ima dvoje pomembnih sposobnosti: kreiranje oblike in zavedanje. Sposobnost kreiranja oblike omogoča, da se ideja razodene zavesti. Tako onstransko-astralna oblikuje eterično-fluidno strukturo, iz katere se potem razvijejo čutila in telo. Z delovanjem tako oduševljenega človeka se razodeva in uresničuje izvirna božanska ideja, kar se dogaja skorajda v enem zamahu, od znotraj navzven. Zavest prepoznava to razodevanje s pomočjo čutil, ki služijo predvsem kot nosilci informacij med razodevanjem in rastočo zavestjo. Danes uporablja človek čutila svojega telesa predvsem za doživljanje tiste resničnosti, ki ga obdaja, oz. tistega, kar običajno imenujemo resničnost. Ta resničnost pa je sestavljena samo iz bitij in stvari, ki so izgubile stik s Izvirom in so le preostanki prave resničnosti, z božansko idejo niso več povezane po zavestno delujočem človeku. V takšni navidezni resničnosti zdaj zbiramo in kreiramo svoja doživetja in izkušnje. V tej krhki resničnosti kličemo po informacijah, pri tem pa nam naš računalnik zbira in shranjuje morje neskončnih podatkov iz sveta.. Te nato urejamo in sestavljamo ter hočemo dobiti spoznanje o izviru življenja. Tu pa tiči šibka točka teorije računalniškega uma. Da je vse informacija in da obstaja le v abstraktni obliki, se sicer lepo sliši, toda današnjemu človeku je svet, ki ga obdaja, edina resničnost, edina informacija. Svoje izkušnje ima za vezni člen med notranjim in zunanjim.. Njegove zaznave se torej zelo očitno gibljejo od zunanjega k notranjemu tudi tedaj, ko hoče ozavestiti svoje notranje, dušno življenje. Njegovo mišljenje določa potem njegovo dušo kot celostnost njegovih zunanjih lastnosti. Svoje notranje nadomešča z zunanjim. Tako prirejena resničnost pa se ne konča le pri znanstvenih zaznavah, ampak jo človek uporablja predvsem pri globljem razmišljanju, pretehtavanju dejstev in pri iskanju smiselnih odgovorov na vprašanja, kot so: Kdo sem? Zakaj obstajam? Kaj je resnica? Današnji način razmišljanja ne dopušča skorajda nobene drugačne možnosti. Zato so odgovori nezadovoljivi, pa naj si kot posameznik ali skupina še tako prizadevamo, da bi našli nekaj boljšega. In medtem, ko iščemo odgovore okoli nas ali v sebi, določa »navidezna resničnost« rezultate naših iskanj. Tako zmeda narašča, kajti zgradbe, ki smo jo zgradili iz zbranih informaciji, oskrbujemo in negujemo kot svojemu duhu najlubše otroke in si jih zaradi pomanjkanje vere ne upamo porušiti. Naša »resničnost« se spreminja v mentalno zatočišče, ki naj bi nas ščitilo predvsem pred nevarnimi, negotovimi in nepoznanimi klici, ki prihajajo v nas od zunaj. S sodobnimi tehnikami lahko takšna zatočišča do skrajnosti izpopolnimo. Tako nastane virtualni svet interneta. Vstopamo v virtualni prostor čutil, ki je ustvarjen iz snovnega sveta in s pomočjo zbranih znanj o materiji in njenih zakonih. V resnici pa se premikamo tako rekoč vzratno in se čedalje bolj oddaljujemo od Izvira. Razum poglablja prepad med Izvirom in našo »resničnostjo«. Razumsko vedenje ne omogoča dostopa k božanski ideji. Človek išče resnico. Spoznati hočemo korenine svojega obstoja. Znastveniki, umetniki, mistiki, okultisti, psihologi, politiki in podjetja zbirajo svoje informacije z zunanje plati. Vsak poskuša resničnost zajeti na svoj način, kar pa se na koncu izkaže za zelo pomanjkljivo, navidezno ali neuporabno. Kdor odkrije, da ga njegovo notranje zunanje otipavanje stvari nikakor ne približuje Izviru lahko prekine začarani krog. Nujno, brezpogojno mora utihniti. Tako stopimo na točko, na kateri se lahko obrnemo. Preobrat je tako korenit, da mu mora slediti tudi naša osebnost. Tako se postopoma naučimo, kako naj svoje želje in način življenja uskladimo z informacijkim valom, ki se poraja iz našega srca, iz biti, ki je povezano s Izvirom življenja. Premik od zunanjega k notranjemu pomeni razodetje. Premika je sposoben resnično kreativen človek, ki je svojo vero utrdil v ljubezni in zato lahko brezpogojno služi soljudem. Ne razsoja in ne sodi, zato ne povzroča nobenega razkola med svojim notranjim in zunanjim življenjem. Sledi Izviru in tako kreira prostor, v katerem se lahko razodeva resnično božansko vedenje. Potrebno mu je uskladiti pomembnost življenja z zahtevami božanskega sveta. Kdor se zna pozitivno odzivati na stari spomin v sebi, več ne pričakuje osvoboditve od človeške dobrote. Da bi se osvobodil v nas božanski princip, ki je skrit v nas samih, moramo opustiti svoje samoljubno življenje. Potem lahko sledimo popolni dobroti, ki nam govori v semenu duhovne esence nefizičnega srca. Ne bežimo več v nasprotja. Potrebno pa se je potruditi razlikovati duhove in se vse manj pogosto in hitro pustiti ujeti zemeljskemu dobremu in zlu. Korak po koraku lahko prilagodimo pomembnost svojega življenja z zahtevami božanskega sveta. Tako lahko ta svet, kot šolo življenja, sprejmemo in s pomočjo v njem zbranih izkušenj položimo nov temelj za popolnoma novo, osvobojeno življenje. Na žalost je mogoče tudi drugače. Človekov odnos je lahko tudi odklonilen. V tem primeru spozna izvor relativno dobrega in zla, nasprotja, relativnost in potrebo po samopotrjevanju ega. Nekaj mu manjka, da bi naredil odločilen korak in se otresel vseh zmot. Omahuje, da bi prevzel posledice, skupaj z drugimi omahljivci si razbija glavo ali bo podvig uspel ali ne. Ne upošteva dejstev, beži v svet domišljije in se počasi preda udobju in lastni varnosti. Če se ne zavedamo lastnega zgodovinskega spomina v sebi, se predajamo utvari, svetu domišljije, ki nam omogoča samopotrjevanje »jaz nekaj sem«. Tak človek si predstavlja, da dela z vzvodi in gumbi, z »navidezno resnico«, v kateri nastopa kot vladar. S svojega čarovniškega zaslona opazuje svet, ki si ga ja sam skreiral. V tem svetu deluje v skladu z znanstvenimi idejami, ki so nevarnejše kot manipulacija dogmatičnih ver. Tudi v našem prostoru vedno znova vidimo, slišimo in govorimo o možnosti, da gradimo in kreiramo z neresničnimi elementi. Ko zaslon zakrije zavest, je svet le njegova podoba. Taka je pač eone dolga zgodovina zmedenega človeka. Kajti človek je v svojem namišljenem prostoru povsod prisoten. Vendar pa se njegova zavest ne razvija. Osrednji del njegove resničnosti, je le navidezna resničnost, posnemanje »resničnosti«. Tako lahko misli in kreira situacije, v katerih se izpolnitev globljega notranjega hrepenenja spremeni v ničle in enice binarnega sistema. Ali ima to kaj skupnega z resničnostjo, iz katere je življenje nastalo? Se je za človeka v preteklih desetletjih zaradi velikega tehničnega in elektronskega razvoja kaj bistveno spremenilo? Ali je sodobna tehnika le posledica in nadaljevanje eone dolge zgodovine zmedenega človeka? Čovek išče svoje zdravilo v domišljiji ali moderni tehniki. Biološko življenje ima za razočaranega človeka tako vedno manjšo vrednost. Vzpodbude, kot so hrepenenje po ljubezni, svobodo in mir, želi utišati ali pa jih le posnema. Tako želi pobegniti klicu božanskega človeka v sebi. Resničnost ne želi spoznati in si, da bi varal sebe in druge, kreira navidezno resničnost. Tako notranji in zunanji svet postajata površna projekcija njegovih utvar brez globljega čustvenega doživljanja. Resnični pomen podob in besed se izgubi. Prostor in čas, podlaga rojstva in smrti, izgineta. Človeštvo je tako ujeto v množico slik in informacij. In vsak iz tega kreira zase »lastno indentiteto«, vzporedno življenje. Pogosto nezavedno, poskuša zgraditi v svoji notranjosti podobo, kot jo želi. V resnici pa se sam ne spreminja. In ni prostora niti za samospoznanje, za zavestno doživljanje lastne nezmožnosti, niti za hrepenenje po izvirnem življenju. Zaradi svetovne projekcije iluzije je dragoceno, ki živi v človeku, resno poškodovano. Sredstva javnega obveščanja manipulirajo z njegovim vpogledom, njegovo zmožnostjo presoje, njegovim hrepenenjem. Dejansko je vsak človek sam svoj sodnik. S tem ko se človel prepusti programirani iluziji, izgubi svoj občutek za odnose, svojo vrednost, svoj občutek odgovornosti in svoj pogled na svoj življenski cilj. Sredstva javnega obveščanja predstavljajo dober zaslužek. Sodobni človek brez njih ne more več živeti. Njegova vloga se je v zadnjem desetletju zelo spremenila. Informacije in razvedrilo so pomešani in se vsiljujejo gledalcu, poslušalcu in bralcu. Časa, da bi kaj sami spoznali in presodili, ni več. Kdo se še lahko znajde v tej zmešnjavi sporočil, agresivne glasbe, slik o vojnah, spolnosti, reklam in predvsem sprevrženih dejstev? Informacije in reklame služijo zabavi in vlečejo moralo na doslej neznano najnižjo točko. Ponujajo jih kot hitro hrano in jih privlačno zavijejo. Kajti človek potrebuje informacije, razvedrilo, predvsem pa toplino, da bi prikril svoj notranji hlad. Informacija človeku ni več nemenjena zato, da bi ga obveščala, ampak da bi ga zaposlovala. Zato človek išče stalno nove dražljaje. Petnajst let stari filmi so zgodbe za otroke v primerjavi s tem, kar se sedaj ponuja. Vedno več, vedno bolj plitko, vedno višje, bolj šokantno, bolj agresivno. S tem se človekova sposobnost presojanja tako spremeni, da je posledica elektronsko suženjstvo. Človek kot posameznik, predvsem pa človeštvo kot skupnost, je tako ločeno od resničnosti življenja. Človekova zavest je omamljena. Slike in besede, ki so ga nekoč povezovale z njegovim božanskim izvorom, so sistematsko odstranjene. Vprašanje pa je, kako dolgo gre lahko še tako naprej? Tako dolgo, dokler človek ne bo imel dovolj. Ne njegov jaz-igo, kajti jaz je proizvod lastnih stvaritev. V njegovi duši je v najglobljem bistvu kot dih nežna povezava z izvorom. Dokler ta vez še obstaja, lahko prekine val, ki ga vodi navzdol in se lahko znebi nepovabljenih gostov, ki mu neprestano sledijo. Potrebno je raztrgati mrežo v sebi in okrog sebe. Miran Zupančič, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec. Komentarji (0) www.pozitivke.net