Bartolomej je prekoračil vse omejitve umrlih in njegova duša je še naprej prihajala k Ani. Ana je prepoznala, da je umeščena v nekakšen nadnaravni red pravil, ki jih je Bog zanjo posebej ustvaril, da ji mehča bolečino in jo moralno dviguje kvišku, da okrepi njeno srce in jo v posledici poražene človeškosti, ki jo je globoko prizadela s pokolom na gradu, posebej obdari in dvigne v svoje naročje kakor prijetno dišeči cvet jasmina, ki v svojem cvetenju potrebuje le tolažbo, mir in sončne žarke. Ogromne nepojasnjene valove svetlobe, ki pljuskajo neizživeto Bartolomejevo ljubezen in tisto obdarjenost, ki ji lajša življenje, je Ana sprejela kot olajšanje, kot balzam na rano, ki ji daje moč, da skrbi za sina Petra in Katarino.

Bartolemejeva duša jo je obiskala in Ani izpovedala: "Jaz nisem več tisti, s katerim si se ob reki ljubila in tudi mrtev nisem, jaz sem tisti, ki ga potrebuješ in ti ga Bog v svoji milosti pošilja tukaj in sedaj, da te bodri. Draga moja ljubljena Ana, ko me boš potrebovala, me boš videla v vsakem drevesu, v vsaki veji, v vsakem sadežu, v vsaki tvoji dobri misli in želji. Jaz se bom uresničeval in izgoreval v ljubezni, ki si jo tvoje srce želi. Moja ljubezen bo tudi v nasmehu najnega otroka, ki ga bo namenil tebi. Nežno bom plapolal med vejami in drevesi in te spremljal, ti poklanjal toplino ljubezni ob vsakem koraku. Vsako srečanje s teboj bo znanilka, da moja duša obstaja in se pomlaja, vsak moj obisk bo znak novih oblik moje pozornosti in prisotnosti."


Ko se je Ana tako v tišini v zmehčanem ozračju dneva pogovarjala z Bartolomejem, ni mogla skriti tudi velikega presenečenja, da je postala dedinja zlata po svoji materi. Sporočilo starca jo je tako osupnilo, da ni mogla molčati. Nobena stvar ne more biti tako zasebna, da je Ana ne bi zaupala Bartolomeju in Katarini. Novica o zapuščini denarja iz kovnice ji je vlila upanje, da bo odslej boljše. V nekem notranjem smislu je čutila zadovoljstvo, da bo lažje skrbela za sina in vse tiste, ki so pomoči potrebni.


Zvečer je Ana zamišljena sedela na dvorišču pod lipo, pila čaj in naenkrat se je pod zibajočimi vejami drevesa prikazal njen Bartolomej in ji rekel: "Ana, opazuj nocoj ta lep večer in uživaj večerno čarno svetlobo, ki vsa rožnata cveti nad vrhovi dreves. Nocoj bo poseben večer, poglej kako se luna očarljivo poigrava z nama in naju ziblje v sanjski omami večera in naju vodi skoz pogovor. Morda ima luna nocoj tudi kakšne posebne namene, Bog ve! Svet Vremske doline je nocoj začaran, toplo je in s tabo se bom potopil v premišljevanje in spremljal te bom. Morda se bova ljubila ob reki, kot sva se ljubila nokoč, morda pa nama Bog nameni tudi druge poti."

Iz notranjosti je Ano vabil Bartolomejev glas in jo vprašal: "Si pripravljena obuti tiste rožnate čeveljce, ki si jih imela obute tedaj, ko sva se sprehajala ob reki Reki in ko ti je pisana ptica z zlatim kljunom sedla v naročje, ti začivkala in jaz sem ti rekel, da te ljubim. Ti si vsa raznežena legla v svežnje zelenih bilk, me objela in jemala vase. Tedaj sem se potopil vate, v vsa polja, gozdove in reko Reko. Povsod sem in iz moje ljubezni do tebe raste ves ta svet, ta čudovita narava, ki diha in valovi."

"Oh, ljubi moj Bartolomej, zakaj si priklical v moj spomin ta najina doživetja? Mar ne veš, da so vsi moji spomini obrnjeni navznoter in da me bolijo. Misel nate mi vliva voljo do življenja in Bogu sem hvaležna, da mi je to namenil. Tako nežno me božajo ti spomini na dobrikavo stran, da niti ne ločim več domišljije in resničnosti, v kateri sem se znašla, ko si mi ti odmanjkal. Tvoji obiski me spravljajo v neko notranjo poživljajočo odvisnost. Oh, ta tvoja neprekosljiva igra vračanja mi daje občutek, da mi skoz tvojo smrt Bog vrača neko živo snov, da te onostrano življenje znova oblikuje, ustvarja in te še bolj bleščečega vrača življenju in postavlja predme, v ta svet iger svetlobe in hrepenenja. Kako naj si obrazložim in dojamem to tvojo posvečeno skrivnost vračanja tvoje duše k meni? Kako naj ti s svojo človeško govorico povem koliko slovesnosti in lepote občutim, ko me obiščeš, ko me tako-le vabiš na ljubezenske sestanke. Kako si dragi moj ljubimec, vso mojo žalost speljal na stranski tir in si me presijal s svojim razumevanjem in ljubečnostjo ter mi pokazal pot, po kateri moram hoditi z najinim sinkom Petrom. Kako dobrodejno vpliva tvoja prisotnost name in kako se ujemajo tvoja prihajanja v mojo bližino z mojimi željami. Ne morem si več odmisliti sreče, ki mi jo prinaša spomin nate. Popolnoma mirna premišljujem o svojih odločitvah, kako bom svojo dediščino koristno uporabila za sinka, tvojo mater Katarino in kaj bom z njo lahko koristnega naredila tudi za druge ljudi. Koliko zunanjih okoliščin je, na katere moram paziti, da bom obvarovala sebe, najinega sinka in Katarino. Prosim, da me Bog in tvoja duša obvarujeta težkih preizkušenj in neugodnih vetrov, ki bi se kot neurje zaganjali v našo hišo in naše življenje."

Anino razmišljanje in večerno doživljanje srečanja z Bartolomejem, ko je zvon pozvanjal v vaškem zvoniku in vabil k Ave Mariji, je prekinila Katarina, ki je nesebično in pozorno pozdravila Ano. Več besed ni bilo potrebnih, saj je Katerina vedela za Anine misli. Vedela je, da je smer njenega razmišljanja osvetljena s svetlobnim sijem in poudarjena v svetlobnem žarku, ki ga s črtalom zarisana črta vodi v onostranost.

Katarina je ogovorila Ano in ji rekla: "Veš Ana, kovanje denarja je zelo preprosto: kovničar vloži oblikovano ploščico iz zlata, srebra ali kake zlitine med dva jeklena kalupa in z udarcem kladiva vtisne vanjo podobo, vladarja ali svoj grb. Ker so zlat denar malenkostno obrusili in opilili, so si nekateri naredili celo bogastvo. Zato še danes velja pregovor, da ga je "opilil", ko je nekdo nekoga okrog prinesel. Da so se temu izognili so kovance izdelovali tako, da so po obodu okrog in okrog naredili zarezice ali celo vgravirali napise, kar je onemogočalo goljufije. O raznih vrstah denarja sem prebirala knjige o numizmatiki na gradu. Te so mi dale kar širok vpogled v države, knezoškofije in mesta, ki so kovale svoj denar."

Ana se nato zamisli, preskoči pogovor o kovanju denarja in vpraša Ano:" Kako je bilo z Bartolomejevim očetom?" Katarina je malo pomislila in Ani odgovorila, da je to zgodba o kateri nerada govori, ker jo vedno znova pri duši in pri srcu zaboli in se znotraj in na skrivaj, da nihče ne vidi, zjoče. To so bila tista leta upora, ko je okrog divjalo tisto besno sovraštvo, ki je bilo uperjeno proti upornim kmetom "puntarjem". Tedaj so klali, obešali, požigali in davili ljudi, jih pošiljali na galeje, na katerih so umirali. Bartolomejev oče se je znašel na eni takšnih galej in ko je divjala strahotna nevihta, so strele udarjale v jamborjev vrh, da se je vse svetlikalo in hotelo razelektriti besno sovraštvo med ljudmi. Tedaj se je zgodilo. Udarila je strela in galeja je pogorela in potonila z vsemi prikovanimi galjoti. Z njo je potonil tudi Bartolomejev oče, Bog mu daj v miru počivati!

Obrazložila ti bom kako je bilo, draga Ana. Tedaj so se kmetje zbudili in se z nekakšno trmasto samozavestjo upirali podložništvu, zavedali so se tudi narodne enotnosti. Ljudstvo je bilo utrujeno in izčrpano od strahot turških vpadov, materialnega razdejanja in človeških žrtev. Koliko strahotnih tragedij je bilo in koliko naporov je zahtevalo ponovno obnavljanje uničenih gospodarstev, utrjevanje in obnavljanje gradov, mest, trdnjav in taborov, kjer so opozarjali na sovražnika z grmadami ali streljanjem s topovi. Nismo mi edini, ki smo doživeli takšno tragedijo z Bartolomejevim očetom in da so obglavili našega Bartolomeja, takšne tragedije so doživele tudi druge družine, skoraj vsaka družina.

Z novimi nalogami države rastejo tudi njeni izdatki, zato so se graščaki zatekli k pobiranju visokih davkov. Imajo svoje biriče, ki pobirajo tlako na zelo krut način. Na krut način novačijo tudi moške za najemniško vojsko. Nikoli jim ni dovolj. Uvedli so nov davek "glavarino" za vse stanove, tudi za berače, dninarje in dojenčke. Tudi mi ga bomo morali plačevati. Davek "tedenski vinar" pa je namenjen za boj proti Turkom. Uvedena je tudi "deženo-knežja tlaka" za igradnjo mestnih obzidj, kjer morajo poskrbeti za varnost z gradnjo taborov. Denar potrebujejo tudi za najemniško vojsko, za ohranitev miru. Podložnike bodo pritegnili neposredno v vojaško službo, saj plemiška vojska ne zadostuje več in se je tudi notranje razkrojila, plemiči se izmikajo svojim obveznostim. Graščaki so vpoklicali vsakega dvajsetega, desetega, petega moškega podložnika z natančno določeno opremo v orožju, orodju in hrani. Tisti, ki so ostali doma, bodo plačevali oskrbo zanj. Vse je vedno na plečih podložnikov. Tako je bilo tudi z našim Bartolomejem, ki je bil vpoklican v vojsko za obrambo gradu. Notranje avstrijski deželni stanovi res prevzemajo breme za vzdrževanjue obrambnega sistema, ki so ga organizirali Hasburžani, vendar to breme bodo nosili podložniki. Del obveznosti vojskovanja proti Turkom so prevzeli tudi Uskoki, ki se naseljujejo v naših krajih. Pustili so jim več verske svobode in so jih oprostili plačevanja davkov, samo da so ustvarili tamponski most v primeru Turških vpadov. Oboroževanje in prehranjevanje vojske zahteva ogromna sredstva, delo obrtnikov in kmetov ter vseh deželnih stanov. Sedaj, ko se sliši o zmagah nad Turki, se je začelo tudi bolj utrjevati krščanstvo, kar je z narodovega vidika zelo koristno in odrešilno. Vsi ti notranji in zunanji vzroki so poslabšali podložnikov položaj in prihaja do kmečkih uporov, tako velikih kot manjših gibanj. Sledi zahteva po "stari pravdi", po obremenitvah, ki so zapisane v urbarjih. Kmetje se hočejo vključiti v gospodarsko življenje in ne trpijo več tlačanstva, se hočejo iztrgati iz gosposkega zemljiškega nadzora", je zaključila svoje pripovedovanje Katarina.

Ana je Katerini rekla, da se bosta morali o razmerah, ki vplivajo na družinskih položaj in razmere v kraju še pogovarjati in jih temeljito preučiti.

Ko se je popolnoma stemnilo nebo, sta Katarina in Ana odšli v hišo in sedli k večerji. Zmoli sta molitev "Oče naš" in tedaj je nekdo potrkal na vrata. Bil je sivolasi starček, ki je Ani rekel, da je nocoj temna noč in primerna, da lahko jezdita na konjih, ne da bi ju kdo opazil. Povedal ji je, da jo bo peljal do skritega zlata iz kovnice in da ga bosta dala v močne vreče ter opasala z debelejšo vrvjo na konja in ga pregrnila s staro deko. Ana se je s starcem strinjala, saj ne sme zamuditi te priložnosti. Ana se je oblekla v staro ponošeno cajhasto moško obleko, ki jo je nekdaj nosil Bartolomejev oče pri delu, nadela si je moški klobuk, pod katerega si je stisnila lase, da bo potovala neprepoznavna, da je ženska. To naj bi bila izpeljava načrta, ki bo Ani in njeni družini omogočila drugačno življenje. Malce jo je zmedlo, vse se ji je zdelo skoraj ponižujoče in krivično - ona plemkinja z dediščino v zlatu, okrog nje pa vaščani, ki živijo v revščini. Sama si je zastavljala vprašanja kako bo poslej živela. Tudi starcu je postavila nekaj vprašanj o tem, vendar on jo je le pogledal in se nasmejal. Kar otrpnila je, ko je pomislila, da mora na pot. Ana je pogledala Katarino in ji rekla, da vidi v Bartolomejevi duši nekakšnega svetnika - vodnika, ki ji bo dovolil, da bo hodila ob njegovem sijaju in jo bo varno spremljal njegov sij.

Usta so se ji izsušila in vse skrčena se je skrila in se pogreznila v obleko Bartolomejevega očeta. Jezdila bo varno po starčevi sledi skoz neskončne večrazsežne svetlobne žarke Bartolomejevega spremstva.

Zamišljena se je zatopila vase, poljubila sina Petra in Katarino ter starcu rekla: "Greva!" Zunaj sta jo čakala dva spočita konja, ki sta jih zajahala in izginila v noč. Več ur sta jezdila po ozkih kolovozih in stezah, ki sta jih zapuščala v noč. Luna jima je svetila in bila nekakšna vodnica skoz teman gozd. Med potjo je mislila tudi na svojo mater in se nanjo obrnila s prošnjo:"Vodi me srečno, Bog me vari pred pregreho in sebičnostjo."

Spomin na Bartolomeja je bil na tej poti nepogrešljiv. Spomnila se je grajskega življenja, ki je tedaj živahno utripalo in bilo brezskrbno. Vendar na zdolgočaseni površini in ponavljajočem se ritmu plemiškega načina bivanja, ki ga je ohranila kot zanimivost v spominu. Neke globine dogajanja tedaj ni doživljala in dojela, izhajala je iz eksistenčno utemeljene nujnosti, ki je bila filozofija plemiškega lagodnega življenja, vendar nekega duhovnega dojemanja težkih usod sočloveka, s katerimi se je pozneje srečevala, na gradu ni bilo opaziti. Pri Katarini je bilo vse nekaj drugega. Tu so vzklile in pognale moči, ki ganejo človeka, čustveno vzgajajo in mu plemenitijo dušo. Sama sebi ni mogla verjeti iz koliko zornih kotov je spoznavala življenje med preprostimi ljudmi, med ljudmi, ki jih je sama spoštljiva dobrohotnost in poštenje. Medtem si je mislila, da plemstvo, h kateremu tudi sama pripada, obstaja kot nekakšen staromodni dodatek družbi, ki se prebuja v kmečkih uporih in nezadovoljna s fevdalnim sistemom, ki prinaša toliko krivic in je po svojem bistvu egoizem določenih kast, ki živijo na račun podložnikov. Čutila se je kar nekam človeško osramočeno, da je podedovala toliko denarja v zlatu, ki so ga njeni predniki pobirali tlačanom. Poglavitno je, da pride do zlata, potem bo že modro odločila kaj bo z njim.

Starec se je oglasil in rekel Ani, da bosta kmalu na cilju. Po ozki zaraščeni stezici, se je začel spuščati v globel. Vladala je grobna tišina. Le kakšna gozdna žival se je oglasila in pretrgala tišino noči, nakar so ob šumenju vej in topotanju konjskih kopit glasovi popolnoma zamrli. Prišla sta do majhnega pastirskega zatočišča, male "kažete" zgrajene iz kamna, brez vezanega materiala na suho. Starec in Ana vstopita in pred njima se pojavi bleščeč duh Bele dame z Devinskega gradu, ki je ožaril ves prostor. Tedaj zaslišita neko pritajeno melodijo po prostoru, kot bi ju navdajalo stanje milosti in blaženosti sta se čutila. V ozračju je bilo nekaj, kar pripada smo dušam. Bleščanja se ni bilo mogoče dotakniti in glasba ju je pomirjala. Odmaknjenost in nadčutno bleščanje je iztegnilo roko in na tem mestu je zagorel plamen z zvesto izpolnjujočo obljubo. Starec in Ana sta na mestu, ki ga e označil plamen, začela odmikati kamenje in izkopavati z zemljo zasut rov.

(se nadaljuje v ponedeljek...)