Bartolomejeva mati Katarina je bila do nesrečne Ane ljubeča in pozorna. Tudi vaščani so prihajali k njima, da bi se izpovedali in vsaj malo znebili nakopičene žalosti, ki jih je pestila zaradi izgube svojcev ob turškem vpadu. Hkrati so nudili tudi Ani in Katarini svojo tolažbo. Drug drugega so tolažili v svoji bolesti. Vaščani so Ano sprejeli ljubeznivo in so jo pozorno poslušali. Prinašali so ji cvetje, jabolka, lešnike in vse kar jim je narava dajala.
Ana je bila izobražena, prebrala je mnogo knjig in pokazalo se je, da so njeno znanje in veščine še kako dobrodošle vaščanom, da se od nje kaj naučijo. Nadarjena je bila v glasbi, slikarstvu in vezenju, obvladala je gospodinjske veščine in vrtnarstvo. Veliko je vedela zlasti na področju gojenja jablan. Znala je tudi francoščino, italijanščino in ruščino. Veliko je vedela o zgodovini in o življenju ljudi iz daljnih tujih dežel, koder so potovali plemiči in prinašali na grad svoje izkušnje ter pripovedovali o svojih doživetjih.
Za Ano je bil dogodek že sam po sebi, da so sočustvovali z njo in da so jo sprejeli. Po napadu Turkov so bili ljudje drug do drugega boljši in bolj povezani. Ana se je popolnoma prepustila njihovim navadam in običajem. Z ljudmi je odhajala v naravo, prisluškovala je šumenju dreves, reke Reke in sedela ure in ure v hladni senci ter razmišljala o sebi in otroku, ki ga nosi pod srcem. Razmišljala je kako lepo bi bilo, če bi bil Bartolomej živ in bi se z njo veselil rojstva njunega otroka.
Ljudem je hotela biti koristna. Svetovala jim je kako naj cepijo sorte jablan, kdaj naj sejejo poljščine in sadijo vrtnine. Bila je zares prava učiteljica, saj je prinesla svoja znanja, ki jih je pridobila na gradu med ljudi, ki so njene nauke koristno uporabili v vsakdanjem življenju.
Ana je potrebovala ljubezen in toplino. Na ljudi se je zelo navezala. Med Katarino in Ano se je razvilo pristno, popolno in zaupno prijateljsko razumevanje. Katarina je prikrila bolečino, da Ane ne bi prizadela s svojo žalostjo. Kazala je veselje za pričakovano rojstvo Aninega in Bartolomejevega otroka. Ana se je v svojem novem domu počutila varno in ljubljeno, saj je bila Katarina do nje zelo materinska. Skrbela je zanjo, za vse najmanjše potankosti Aninega počutja in njenih potreb. Trudila se je in v vsem ji je skušla ustreči. Ana je v sijočem daru svoje hvaležnosti izkazovala spoštovanje do Bartolomejeve matere in neizmerno hvaležnost, da jo je sprejela za svojo.
Z izrazom navdušenja nad pričakovanim rojstvom sta si izkazovali naklonjenost, ki je prikrivala bolečino obeh zaradi izgube Bartolomeja. Anin položaj je zahteval veliko uvidevnost in zadržanost, da ne bi prevelika žalost vplivala na otroka. Ana je vedela, da tudi Bartolomejeva mati zelo trpi. Razumela je, da ker je že v letih, ji lahko huda žalost škoduje na zdravju in od žalosti zboli.
Pošastni prizor obglavljenega Bartolomeja in drugih grajskih stražarjev, divji vzkliki Turkov in prestrašeni kriki obglavljenih žrtev ter groza, ki so jo doživljali, so jima odmevali v ušesih in prizori so se jima neprestano ponoči in podnevi ponavljali pred očmi. Iz suhega grla nesrečne matere in Ane je bilo čuti težke vzdihe in navdajal ju je obup, a ena pred drugo sta prikrivali ta svoja žalostna občutja.
Ob lepem, kakor tudi ob mrzlem vremenu, ko je deževalo in zmrzovalo, sta odhajali pred grad na Bartolomejev grob in se vsakič milo razjokali, ko sta prižigali sveče. Vzhodnik je sušil njune solze. Tihi in s solzami v očeh, skoraj prez pogleda in brez besed, sta se vračali domov. Samo dih vetra je hladil njuno bolečino. Otožnost in gorest sta vsakič legli na njuni srci, ko sta drsali od bolečine sključeni in upognjeni domov. Sedli sta na ognjišče in žerjavica na njem je tlela, polena so prasketala in dvigala plamen, kakor da bi ogenj gorel v Aninem srcu in se dvigal visoko, kjer prebiva Bartolomejeva duša.
Nesrečen človek ne sme izgubiti ljubezni, srečevati se mora s svojimi željami in upi ter čakati na njihovo spolnitev. Ana je znala proseče in ljubeče priklicati Bartolomeja in nežno govoriti z njegovo dušo. Bila je z njo globoko povezana, občutila je vse spremembe duše, njen soj in njeno barvo, zelo natančno je poznala njene čute in njeno dojetje nastalega položaja. Ona je bila tu, on pa je tam strmel v njen bledi in zaskrbljeni obraz. Od daleč ji je njegova podoba pomagala lajšati stisko, pridružil se ji je v njeni molitvi in jo varoval, da se ne bi zrušila v sebi.
Glas je pretrgal tišino, ko je Katarina vprašala Ano, kakšno ime bo dala otroku, ko bo krščen. Ana je tedaj stopila iz hiše in se zagledala v bleščeče svetlo nebo, kakor da ji bo Bartolomej odzgoraj sporočil kakšno ime naj da njunemu otroku. Velika in svetla zvezda Večernica je povesila svoj trebuh na nebu in Ana se je vrnila v hišo in rekla: "Čutim, da bo sin. Peter naj bo!" je rekla.
Črke imena Peter je Bartolomej raztrosil v noč, svetille so se in pozlačene dvignile v nebo ter izginile.Iskre so deževale kot bi stresal semensko zlato žito z zvezdnega neba.
Čeprav so bili lasje Katarine že pobeljeni in razredčeni, je njen obraz v tistem trenutku zacvetel od velike sreče. Vse okrog nje se je v trenutku spremenilo v zeleno oazo, imela je občutek kakor da se je pravkar rodila. Simfonija miru je preplavila prostor in njena duša se je dotaknila tistega davnega trenutka, ki jo je osrečil, ko je Bartolomej privekal na svet. Dolgo se je upirala trpinčenju duše, a v trenutku je njeno življenje dobilo smisel in vsebino pomlajevanja, ki raste iz moči, da bo Ani pomagala pri rojstvu in vzgoji otroka. Doumela je, da bo kmalu napočil srečen dogodek.
Polje je tisto leto, kmalu po vpadu Turkov sušilo rastline, ki naj bi obrodile pridelek, te so trdovatno pokale in povešale glavo, da je padalo nedozorelo seme na tla. Kakor bi se tudi Bog zarotil proti ljudem in jih kaznoval. V cerkvah so prirejali procesije, ki so se jih ljudje udeleževali, prepevali so in goreče molili.
Bartolomejeva duša je ob Anini prošnji izabila priložnost in je Ano obiskala. Ana pa je želela vedeti ali bedi Bartolomejeva duša nad njo in ko je Ana videla zlata znamenja ne nebu, je vzdihnila in vprašala: "Zakaj si me Bartolomej, zapustil?" Odgovora ni bilo.
Svetloba zvezd vedno kaže misli umrlih, ko se njihove duše vračajo med žive in jih oskrbijo s potrebnimi odgovori na številna vprašanja z zaupanjem, modrostjo in s svojo ljubeznijo, kot bi še vedno duše živele v svojih telesih. Dušam umrlih je edina lastnina, ki jim ostane od življenja svetloba, tista luč, ki se s svojimi sporočili in željami vrača med žive zaradi svoje dolžnosti, prizanesljivosti in ljubezni do živečih, na katere je še vedno navezana s svojim spominom in duhom. Duša ohrani po smrti vse veselje, ki ga je nabrala, ko je živela v telesu ter vljudnost in ponižnost. Ko duša kaj sporoča ne želi nobeni živeči in žalujoči duši prizadeti bolečine. V nočeh, ko luna presvetljuje kot kraljica, so ta sporočila skoz igro svetlobe in zvoke vesolja prirejena tako, da človek strmeč v nebo razume njeno govorico. Včasih zahrešči veja v gozdu, včasih se oglasi šumenje vetra, ki sporoča in prinaša modre misli za premišljevanje in poezave z onostranim svetom.
Ana je z Bartolomejem živela tu in v onostranstvu. Njena duša je doživela naporna potovanja z odhajanjem in vračanjem. Imela je ključ za odklepanje neba in se je vzpenjala ponoči po lestvah k njemu, njenemu Bartolomeju, s katerim je ostala duševno povezana in Bartolomej je pogosto v sanjah poljubil njen nežni obraz in blagoslovil njeno nosečnost. Položil je roko na njeno blagoslovljeno telo in jo pokril z avro svoje duše, ona pa je sprejemala čaščenje in darove njegovega srca. Čutila je, da ljubezen traja večno in v prostoru, v vseh premah časa in v vsaki dimenziji cvete njena krepost, cvete vsa njena moč in ta ljubezen ji pomaga, da živi.
Ljubezen je oblikovana po božji zamisli in v njej preživijo le duhovni bratje in sestre, tisti ki so videli in doživeli njen lesket in okusili njen vonj z daritvijo, ki je prihajala iz božjih rok. Ljubezen med Ano in Bartolomejem je bila dozoreli sadež nebeškega kraljestva, njeno drevo pa je raslo iz nesmrtnih korenin njunega spoznanja. Zajemala je strast in moč svoje rasti v pobožnosti duha ter strmljenju in občudovanju celotnega Stvarstva, s katerim se je čutila kot enovita duša in telo. Bartolomej je Ani poslal željo, da naj bi njun sin Peter, Ano varoval tako, kot jo je skala v globeli obvarovala pred Turki.
Ob večerih so se vaščani zbirali okrog Ane in se pogovarjali kako bi se postavili v obrambo proti Turkom. Na svojih domačijah so brusili kose, izdelovali cepce in vile. To je bilo edino njihovo orožje, s katerim se lahko postavijo v bran. Našli so tudi kraško votlino, v katero bi se lahko zatekli, če jih Turki ne bodo pri naslednjem vpadu presenetili, ko bodo spali. Določili so tudi dežurno vaško stražo, ki bi jih pravočasno obvestila ob vsakem najmanjšem dvomu, da Turki spet prihajajo v vas.
Večerilo se je in Ani se je zdelo, da prihaja čas rojstva njenega in Bartolomejevega sina. Preplavila jo je sreča težko pričakovanega trenutka. Dotaknil se jo je tisti čudoviti trenutek, tisti skrivnostni občutek, ko je v sebi začutila močno bolečino in srečo hkrati. Čutila je spremembo srčnega utripa, spreletavajoči srh v hrbtenjači in krče, ki so jo stiskali in odpirali ter pripravljali pot novorojencu. Tesnobni in bolečinski trenutek tistih usodnih ur je prenašala z veliko potrpežljivostjo, kakor da ni obtežena z detetom, ki mu bo morala pomagati, da zagleda luč sveta. Z zadovoljstvom je čutila kako se mala glavica deteta skoz njo pomika in prihaja na svet. S smehljajem, ki je prikrival bolečino je bila vsa prevzeta od lepote osrečujočega trenutka, da bo lahko z rokami pobožala svoje dete, ga prejela za majhne prstke in ga pogledala v oči. Pogledala je zmagovitim sončnim žarkom naproti, ki so sijali skoz okno njene sobe in v njih je zagledala Bartolomejevo dušo, ki je valovila skoz jutranjo svetlobo. Stegnila je desnico, prijela v svoje naročje ravnokar rojenega dečka in ga skoz belkasto toplotno roso podala Bartolomeju v naročje. Bartolomej ga je poljubil, vzdignil pogled in poljubil tudi Ano, ji položil sina v naročje, jo nežno in ljubeče pogledal in izginil. Ana je ležala zamaknjena na postelji in oči so ji zalile solze sreče in osvetlili so jo žarki blaženosti od tiste božanskosti, ki je značilna za svetnice. Z besedami blagoslova in dobrodošlice je sinka sitisnila k sebi in ga brezumno poljubljala z naraščajočo skrbjo za njegovo ugodje in srečo. Srečna Katarina je Ano in svojega vnuka poljubila, ga položila v zibelko ob Ani in angeli so mu s piščalkami zaigrali uspavanko.
Bartolomejeva mati Katarina je bila do nesrečne Ane ljubeča in pozorna. Tudi vaščani so prihajali k njima, da bi se izpovedali in vsaj malo znebili nakopičene žalosti, ki jih je pestila zaradi izgube svojcev ob turškem vpadu. Hkrati so nudili tudi Ani in Katarini svojo tolažbo. Drug drugega so tolažili v svoji bolesti. Vaščani so Ano sprejeli ljubeznivo in so jo pozorno poslušali. Prinašali so ji cvetje, jabolka, lešnike in vse kar jim je narava dajala.
