Na strmi prepadni steni na robu soteske nad reko Reko pri Famljah, nedaleč od Škocjanskih jam pri Divači, se dvigajo razvaline gradu Školj. Tu se je v davni preteklosti odvijala pretresljiva ljubezenska zgodba, o kateri še danes priča bršljanovo drevo, ki raste iz svojih močnih korenin in se vije s svojimi vejami ter razrašča po vsem obzidju gradu v obliki srca.

Do gradu sem se peljala po kolovozu, zaraščenem z drevesi. Ko sem se vozila skoz ta skrivnosten in mističen gozd, sem s svojimi čuti zaznala duh srednjega veka, kot bi se kolo zgodovine zavrtelo za nekaj stoletij nazaj. Ob kolovozu stojijo starodavne murve še iz časov, ko so v gradu gojili sviloprejke. Razvaline gradu visijo nad prepadom in se raztezajo v notranjost grajskega dvorišča. Zamižala sem in videla dvorjane, oblečene v svoja plemiška oblačila, ki so nosili ob sebi orožje kot priviligiran lovski pripomoček ter plemkinje s svojimi bogatimi krinolinami, ki se sprehajajo po dvorišču, varuje pa jih budna grajska straža. V rokah držijo svilene senčnike in svilene robce, na katerih je vtkano znamenje njihovega stanu. Nekatere grajske gospodične se v sencah pod drevesi učijo tujih jezikov, slikajo ali berejo zgodbe, druge vezejo in se živahno pogovarjajo. Iz grajskih soban je slišati glasbo, ki je bila vedno del plemiške samozavesti in družabnosti.



Grad Školj ima svojo zgodovino, brez katere bi težko razumeli to zgodbo. Grad je bil nekdaj last oglejskega fevda gospodov Devinskih in njihovih sorodnikov grofov Valesee (Valzeji). Grad je prvič omenjen 1426. leta, ko je na njem gospodoval vitez Erhardus von Scolcum. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil grad verjetno pozidan že v prvi polovici 13. stoletja. Konec 16. stoletja so Rosettiji grad predelali v udobno rezidenco, uredili so cesto do Famelj in ob robu so posadili drevesa. Prvotni, verjetno še romanski ali zgodnjegotski grad je obsegal velik dvonadstropen dvotraktni stanovanjski palacij, ki so ga varovali močno in visoko obzidje z mogočnim okroglim obrambnim četverokotnim vhodnim stolpom, obrambni jarek in prepad. V gradu je bila grajska kapela, odznotraj obzidja pomožna poslopja, sredi dvorišča pa vodnjak. V renesančni dobi so uredili arkadne hodnike na dvoriščni strani palacija, v 17. stoletju pa na južni strani zasnove so prizidali še eno obzidje, ki je tvorilo ozko predgradje. Razvaline gradu sem pred kratkim obiskala, del zemljišča je v posesti Marjana Viteza iz Medvod, ki si je uredil v tej samoti svoje bivališče.

Razvaline gradu so ohranile svojo mističnost, nek nepojasnjen misterij, ki ga vsakdo občuti, ko pride v njegovo bližino. Kakor magnetna sila človeka vleče vase kar pogleda in česar se dotakne. Tu žarči neka nepojasnjena energija, ki človeku okrepi moč zaznave, da občuti to kot nenavadno silo, ki človeka potegne vase in ga prestavi v nek pretekli čas. Tam se razplamti človeška domišljija in radovednost. Če obiskovalec gradu zapre oči, sliši v daljavi topot turške konjenice ter mešana krika "Allah!" in "Kristus!". Zelena ravnica se utaplja v reko Reko in odnaša te glasove, ki zamirajo v daljavi. Vsa preteklost zaživi. Z njo se napolni ozračje, grajsko zidovje in vse kar grad obdaja s svojimi skrivnostmi.

Okrog življenja v gradu se pletejo razne zgodbe, ki so jih ljudje prenašali od ust do ust, nekatere so pa tudi zapisane v zgodovinskih virih. V "Slavi Vojvodine Krajnske", ki jo je Valvazor napisal 1689. leta, pri opisu gradu Školj piše: "Sedanji lastnik tega gradu gospod Ivan Franc Rosetti, je baron, poročen z grofico rojeno Petaz. Tu mu javno izrekam največjo zahvalo, ker mi je pomagal pri opisu Krasa in Vipave, ne le takrat, ko sem se v tistih krajih mudil, da bi jih po naravi narisal, temveč tudi v moji odsotnosti, ko so mi pošiljali različna poročila in priloge, če sem jih potreboval. Prav temu gospodu sem dolžan hvalo za obširno poročilo o požaru, ki ga je povzročil v vasi nedaleč od njegovega gradu po neprevidnosti vžgan smodnik. Bilo je februarja 1687. leta, ko so večjo množino smodnika, last rimskega veličastva, peljali po morju v Trst in od tod proti Ljubljani skoz vas Divača. Tu je po neprevidnosti padla nanj iskra, vnel se je požar in uničil veliko hiš, ljudi, živali in voz. V Divači bi se še danes dalo najti temelje starih hiš, ki so tu stale in sta jih uničila eksplozija smodnika in požar. Od tridesetih hiš jih je ostalo samo šest, nepoškodovana je bila samo cerkev." Ob nepoškodovani cerkvi so zgradili novo vas, ki stoji že nad 300 let. Voz s smodnikom, ki je povzročil požar je bil ustavljen pred gostilno v Divači na poti iz Trsta v Ljubljano. Ljudje govorijo, da je tisto iskro, ki je zažgala vas Divačo prinesel veter iz gradu Školj. To iskro pa je prižgala nesmrtna ljubezen med Ano in Bartolomejem. In tudi danes po tem ljudskem izročilu vse požare na Krasu povzročijo iskre, ki prihajajo iz gradu Školj.

Zgodovinskih virov o gradu Školj ni veliko, nekatere zgodbe pa so se prenašale od ust do ust in so postale legenda, ki je že skoraj šla v pozabo s spominom umrlih. Od časa do časa v nočnih urah še danes zagori grmada in na njej se zabliska handžar, nad grmado in mečem pa se pokaže veliko srce. V notranjosti grajskega dvorišča tedaj zalesketajo sveče, kot zlati šivi noči in zabliska bodalo. Tedaj zadoni glasba in zaplapola Anino srce ter izgine v noč. V mirni noči je slišati tudi lajež psa, okrog katerega se posveti svetloba in brizgne iz Bartolomeja kri. Vse to so znamenja preteklosti, ki se vsako noč tešijo med svečami, ob glasovih topotanja turških konj. Razžrto skalovje bregov reke Reke v nočnih urah jadikuje in vzdihuje z ženskim glasom. Izza grajskega obzidja vstaja rdeča luna in tedaj zaškripajo železna grajska vrata. Nato se pa spet narava umiri, slišati je le še kakšen nočni skovik, ko se oglasijo gozdne živali.

Zgodba, o kateri je tu govora, sodi v zgodovinsko obdobje, ko so Turki osvajali naše dežele in je bil grad Školj še pod Devinskimi patriarhi in njihovimi nasledniki v 14. stoletju in po njem. V tistem obdobju so grofje na gradu prirejali razne sprejeme in gostije plemičev od vsepovsod. Prirejali so srečanja in slavili so zaroke, poroke, sklepali pogodbe in usklajevali svoje medsebojne kupčije. Prihajali so v razkošnih kočijah na grad. Vozili so se s svojimi kočijami tudi po več dni, da so prišli na cilj. V poletnih mesecih so se po naporni poti okopali v reki Reki, nato so odjezdili na lov, po lovu pa so ure in ure sedeli ob dolgih lesenih mizah in se gostili. Na mizah je bila dolga vrsta sedmeroglavih srebrnih svečnikov in točil se je kraški teran. Plemiči so se gostili z gobami in gnjatjo ter raznimi pecivi iz brkinskih jabolk, ki so bile že tedaj tradicionalne v visokih krogih.

Ko se je v kočiji peljala kakšna plemkinja lepotica, so kočijo še bolj zavarovali s spremstvom. Med vožnjo so plemiške kočije pogosto napadli cestni roparji ali cigani, najhuje pa je bilo v času turških vpadov. Tedaj je vse prebivalstvo zbežalo v gozd. Na Bistriškem so prebivalci vseh vasi zbežali na Snežnik, na Vipavskem pa v Trnovski gozd. S seboj so gnali živino in odpeljali vse, kar je bilo mogoče vzeti s seboj. Tudi po več mesecev se niso vrnili, dokler turške tolpe niso odšle. Vrnili so se v svoje razdejane domove. O prihodu Turkov ali o turških vpadih v sosednjih vaseh so se ljudje obveščali s tabornimi ognji. Najhujši turški vpadi pri nas so bili v štirinajstem in petnajstem soletju. Turki so bili šiba božja za naše ljudi in za njihove grehe. Ljudje naj bi se kesali in molili, da bi si kot grešniki izprosili nezasluženo milost in bi Bog dal srečo vojakom, ki se borijo proti Turkom. "Allah!" je bil stalni bojni klic Turkov. Turško konjenico, ki je vdirala v naše kraje so sestavljali na levem krilu oklepniki, na desnem pa konjeniki. Janičarji so sestavljali turško vojsko in so bili vzgojeni bojevniki iz vrst v naših krajih pokradenih dečkov. Ti so bili praviloma pešaki, oboroženi s puškami, handžarji in bodali. Protiobramba v naših krajih pa je bila najemniška vojska, ki se je imenovala regiment. Imela je stotnike, četovodje, praporščaka, bobnarje, piskače, sodnika, kaplana, zdravnika, rablje, kuharje in cipe, vendar ko so Turki napadli vasi, najemniške vojske ni bilo nikjer, se je razbežala in poskrila po gozdovih. Bala se je šibe božje. Tako so pravili Turkom. Nekatere hiše so imele tedaj iz roda v rod samo vojake (soldate). Pri hiši, v kateri je bil rojen moj praded v Famljah, še danes pravijo po domače pri Soldatovih. Bojeval se je v najemniški vojski in se šele po tridesetih letih vrnil s fronte domov.

(se nadaljuje naslednji ponedeljek)