Nikola Petrovič, objavljeno v literarni reviji Sodobnost, aprila 2004
Ko so ljudje pozabili, kako živeti, so z zakoni določili ljubezen in poštenje.
-- Lao Tzu
Nedavno sem poslušal predavanje ukrajinskega športnega zdravnika Vladimirja
Kaliničenka in se zelo zabaval ob njegovih navihanih domislicah o zdravju, bolezni,
stresu, napetosti, odnosih ... Večkrat je poudaril, da je veliko laže biti zdrav
kot bolan. Da bi se razvila bolezen, moramo namreč biti napeti, zategnjeni in
v sebi nekaj stiskati, kar je naporno, za zdravje pa se moramo le sprostiti.
Ampak večini ljudi je to zelo težko, saj so navajeni biti pod pritiskom in v
stresu, biti bolni, ter z zdravili blažiti simptome. Res je, sem pomislil, na
to nas začnejo navajati že v osnovni šoli, tako da smo do gimnazije pravi strokovnjaki
za napetost; na delovnem mestu in v krogu družine se trend samo še nadaljuje,
tako da se postopoma mozolji, prehladi in zaprtje, prelevijo v ciste, tumorje
in rake. Neki poslušalec se je začel pritoževati nad svojo boleznijo in poizvedovati,
kako bi lahko ozdravel. Vladimir ga je vprašal, od kod je dobil to bolezen in
kaj sploh pomeni latinska beseda, s katero jo je označil. Ko je gospod odvrnil,
da ne ve in da niti znanost ne pozna točnega odgovora, je predavatelj komentiral:
"Vi sami ste vedno edini vir svoje bolezni in tudi edini vir svojega zdravja.
Zboleti je enako kot zmočiti se, ko stopite v reko ali jezero. Kako pridete
na suho? Obrnete se in greste ven! Ozdravite obratno, kot ste zboleli." Končal
je z vprašanjem: "Kaj ste do zdaj naredili, da bi ozdraveli?"
V odgovor je dobil tišino in zmigovanje z rameni.
Spomnil me je, kako sem nekoč iskal korenski vzrok problemov današnje civilizacije
in ostal brez zadovoljivih odgovorov, zdaj pa se mi je ob primerjavi med stopanjem
v vodo in obolevanjem pred očmi zavrtel cel film o zgodovini človeštva:
Nekoč, pred tisoči let, smo bosonogi stopili v vodo do gležnjev ter uživali
v njenem žuborenju, hladu in svežini. In bilo je dobro! Ko smo tako stali že
nekaj stoletij in se je pod nami nabralo že precej blata, smo ugotovili, da
od negibnega stanja, mraza, pijavk in bakterij nekateri člani naše vrste obolevajo
(in celo umirajo). Sklenili smo glave in poiskali preprosto praktično rešitev
- obuli smo nepremočljive škornje. Spet je bilo vse dobro. Noge so bile na suhem
in bili smo zdravi. Edini problem je bil v tem, da se stopala v nepredušno zaprti
obutvi niso počutila ravno najbolje. Začela so smrdeti. To je pregnalo sosede
daleč stran. Vsak v svojem zalivčku smo potem trpeli v smradu lastnih nog in
srbečici zaradi glivic med prsti. Ko je to postalo neznosno, smo si izmislili
nove rešitve - razne parfume, pudre, dezodorante, prezračevalne mehanizme, nove
materiale za škornje ... In bilo je dobro! Smrad je izginil in nastopila je
nova era sreče. Žal pa je od parfumov in pudrov koža postala luskava, novi materiali
so povzročali alergije, zaradi prezračevanja smo dobivali revmo. Povrhu vsega
se je od stanja na istem mestu blato vedno bolj ugrezalo, zato smo potrebovali
boljše, globlje škornje s patenti za zategovanje zgornjega roba, sicer je voda
pljuskala vanje. Vse to nam je prineslo naslednjo stopnjo blaginje ... in bilo
je dobro! Dokler nismo opazili, da nekateri patenti stiskajo žile in povzročajo
pokanje kapilar, drugi škodijo sklepom, tretji ščipajo mišice ... Takrat smo
izumili hlačne škornje, v katerih smo lahko brez teh težav ostali suhi do pasu,
nekateri pa so zaradi napovedi hitrega pogrezanja v prihodnjih desetletjih prisegali
na enodelne kombinezone do vratu. In bilo je dobro!
Čez dobro desetletje se je izkazalo, da se napredni misleci niso zmotili v ocenah.
Takrat so mnogi že nosili prave potapljaške obleke z najnovejšo opremo, ki je
zajemala vse rešitve problemov, povezanih z nošenjem takih oblek (okvare dihal,
hromljenje sklepov, krnenje sluha, bledenje polti), kot tudi vse rešitve problemov,
ki so jih povzročale slednje rešitve (nevroza, skleroza, šizofrenija) ... in
celo rešitve iz tega izvirajočih problemov ... ter zdravila za vse znane stranske
učinke. Skratka - proizvajalci so pomislili na vse, kar se vam utegne zgoditi
med stanjem na mestu v blatnem jezeru in postopnim potapljanjem v motno brozgo.
Celo posebne svetilke in očala za infrardečo svetlobo so bila vgrajena v čelado
za boljši pregled nad rjavim dnom celo do globine petintridesetih metrov. Bilo
je odlično!
Iz leta v leto pa je jezero postajalo vedno bolj motno in zastrupljeno, saj
smo proizvodne obrate za zaščitne obleke postavili na njegovem bregu. Potem
smo zgradili nove tovarne, da bi proizvedli sredstva proti boleznim, ki so jih
povzročali strupi v reki, ter spet druge tovarne, da bi proizvedli filtre za
čiščenje vode. Nesnago iz filtrov smo odvažali na odpade v hribe, kjer so na
soncu nastajale nove strupene snovi, te pa so potočki in rečice prinašali nazaj
v naše blatno jezero. Zato smo naredili betonske bunkerje, iz katerih strupi
niso mogli iztekati, ker pa je pri razkrajanju nastajalo obilo plinov, smo jih
morali zajeziti in z uporabo radioaktivnih materialov pretvoriti nazaj v trdno
snov. Nekajkrat so nam radioaktivne snovi ušle, zato smo nove modele oblek za
stanje v blatu oskrbeli z zaščito proti sevanju. Vsa dodatna oprema nam je poleg
tega omogočala, da smo stali celo na globini petdesetih metrov, po ekranu, vgrajenem
v čelado, smo imeli možnost vizualne komunikacije ne le z bližnjimi sosedi,
temveč celo s tistimi na drugi strani jezera. V konferenco se je lahko hkrati
vključilo tudi deset in več sogovornikov. Vsi smo bili vzhičeni nad neverjetnim
napredkom. Bilo je čudovito!
Žal najbližjih sosedov nismo utegnili dobro spoznati, ker so še mladi umrli
zaradi elektromagnetnega sevanja ekranov in anten v prejšnjem modelu čelad,
toda obljubljeno nam je bilo, da bo kmalu naprednejša tehnologija nadomestila
staro in s tem bodo te težave odpravljene. Nova tehnologija bo veliko prijaznejša
za okolje in uporabnika. Z njo se boste lahko veselo pogrezali v blato celo
do globine dvestotih metrov in brez novih zdravstvenih tveganj komunicirali
z več kot petdesetimi prijatelji. Poleg tega boste v paketu dobili tudi zavitke
ekstrakta zdravilnega blata imenovanega "Glin" iz neokrnjenega zaliva na skrajnjem
severu, s katerim boste lahko odpravili vse težave s kožo, sklepi in sluznico,
ki nastajajo ob stiku s kontaminiranim blatom v jezeru. Na zavitkih piše: "Klin
se s Glinom izbija!" To je čudežno zdravilo proti najnovejšim oblikam
raka, za katere domnevajo, da so se razvile pred ukinitvijo materialov za predpredzadnji
model oblek, pa tudi nekaterih drugih bolezni presnove, ožilja in kosti. Živeli
boste dlje, bolj udobno in zdravo tudi na velikih globinah in v najbolj umazanem
blatu ... Fantastično bo! Nasmiha se nam bleščeča prihodnost v supermodernih
lupinah na dnu našega gnijočega jezera!
Vse samo zato, ker nas je malo zeblo v noge in so nam pijavke spile nekaj kapelj
krvi! Povrhu tega, pa to pravzaprav niti ni bil problem! Problem je bil v tem,
da smo - ne vem zakaj - mislili, da moramo vztrajati v vodi. Namesto, da bi
se preprosto obrnili in stopili na suho ter s tem rešili vse probleme, smo se
začeli zapletati in zapletati in zapletati ... Danes izpod gromozanskega vozla
niti približno ne vidimo več, kako se je vse skupaj začelo. Razvitost človeka
povezujemo z razvitostjo tehnologije, zato mislimo, da v davnih časih, preden
smo stopili v vodo, nikakor nismo mogli biti pametnejši in naprednejši kot danes.
Ker nismo imeli stolpnic, letal in računalnikov, smo gotovo bili primitivni,
ne? V današnji različici pravljice o kraljevih oblačilih otrok ne bi vzkliknil:
"Ampak kralj je nag!" temveč: "Ampak obleka je prazna!" V mnogih starodavnih
kulturah so se modri starci - ko tehnika še ni imela takega monopola nad miselnostjo
ljudi - še zavedali, da je naš razvoj le navidezen. Videli so, kam tako zapletanje
vodi, zato so množice poskušali osveščati s preprostimi zgodbami, od katerih
mi je najbolj pri srcu tale:
Preprost asket je srečno živel brez vsakršne lastnine. Vse, kar je imel, sta
bila dva para preprostih spodnjic. Vsak dan jih je preoblekel, stare opral in
obesil na vejo drevesa, pod katerim je meditiral. Nekoč ga je pri meditaciji
zmotilo škrebljanje. Ozrl se je navzgor in opazil, da je neka miška začela grizljati
njegove spodnjice! V jezi jo je pregnal, toda trmasto je prišla nazaj. Spodnjice
je premeščal na druge veje, ampak miška jih je vedno znova našla. Na koncu se
je ves razburjen odločil, da bo v najbližji vasi poiskal mačko. Ljudje so mu
jo z veseljem podarili in vrnil se je pod svoje drevo. Spodnjice so bile zdaj
varne in lahko je spet v miru meditiral. Toda čez nekaj dni se je mački zahotelo
mleka, ker v gozdu ni našla dovolj hrane. Začela je smukati okoli asketa in
glasno mijavkati. Tega ni mogel dolgo prenašati, zato se je vrnil v vas in pripeljal
kozo. Vsako jutro in vsak večer jo je pomolzel, nahranil mačko in tudi sam spil
nekaj mleka. Vse se mu je zdelo lepo in prav, dokler ni začelo okrog koze smrdeti.
Čiščenje iztrebkov mu je jemalo vedno več časa, tako da več ni mogel meditirati
enako dolgo in poglobljeno kot prej.
Vrnil se je v vas in zaprosil mlado vaščanko, da mu pomaga skrbeti za kozo in
mačko. Prišla je in res lepo skrbela za vse, asket pa je spet lahko v miru meditiral.
Na njegove spodnjice je pazila mačka, mačko je hranila koza, za kozo pa je skrbela
prijazna vaščanka. Toda čez nekaj mesecev je ženska začela godrnjati, da je
do vasi daleč in da bi rada imela hiško za prenočevanje tudi tam, pri asketu,
saj ni mogla spati kar na odprtem kot on. Torej sta se lotila postavljanja manjše
brunarice. Ker sta med delom veliko časa preživljala skupaj, sta se zaljubila.
Asket je vedno manj meditiral in se je tudi sam preselil v toplo hišo. Kozi
se je pridružila še ena, potem še kozel in krava, spravila pa sta jih v nanovo
postavljen hlev. Minevala so leta, množili so se otroci in asketovo meditacijo
so že kmalu požrle vsakdanje skrbi v zvezi z domom, ženo, otroci in vsem, kar
spada zraven. Povsem je pozabil na svoje spodnjice in miško, zaradi katere si
je vse to nakopal. Potem pa je nekega dne, ko je šel mimo drevesa, pod katerim
je nekoč meditiral, na veji opazil nekaj osivelih niti. Kot strela z jasnega
ga je prešinil spomin na vsa minula leta. V želodcu je začutil velikanski cmok,
zavrtelo se mu je v glavi. Zavedel se je, v kaj se je zapletel zaradi navadne
miške. Vstal je, domu pokazal hrbet in za vedno odkorakal v gozd. Tokrat bo
zmogel tudi nag!
Sneti oblačila ni težko, sleči stare predstave, zmote, zablode in navade pa
je velik zalogaj za vse, razen za zelo, zelo redke izjeme. Družbeni obrazci,
ki so nas odtrgali od naravnega - in nas držijo globoko zasidrane v blatu -
so nas povsem zasužnjili. Še najbolj pri vsakdanjih navadicah. Nekoč sem na
TV videl posnetke alpinistične odprave visoko v zasneženih hribih in se ob enem
prizoru kar zdrznil - skoraj do vrha gore so s seboj vlačili improvizirano straniščno
desko na zložljivem stolu, da bi lahko kakali sede. Tudi ob osvajanju kolonij
so mnogim evropskim uglajencem sužnji nosili stole z luknjo, skozi katere so
srali kot gospodje. Največji absurd pri tem je, da je najbolj naraven položaj
za opravljanje potrebe čepe - s tem najbolje spodbujamo črevesno peristaltiko
in izločanje. Če niti alpinisti, razgibani možje z odlično telesno kondicijo
ne morejo počepniti in se pokakati v improvizirano luknjo v snegu, kaj potem
pričakovati od vseh ostalih, ki počepniti niti ne morejo? Kako naj se znebimo
tega umetnega, škodljivega vzorca, ko pa je naše telo preveč togo in polenjeno,
pravzaprav že zakrnelo? In ta primer, ki sem ga navedel, je le bežna drobnarija.
Še veliko več bi lahko napisal o škodljivih prehrambnih navadah, spačenih družbenih
vzorcih, bolnih mehanizmih izobraževanja, (do)larpur(do)lartistični ekonomiji
in politiki v katere smo zaviti kot gosenica v bubo. Sužnji smo svojih težkih
potapljaških oblek in potrošniške mreže, ki jih preskrbuje. Če je Lao Tzu že
v 6. st. pr. n. št. rekel, da smo pozabili, kako živeti, kaj bi rekel šele danes?
Z "razvojem" smo uničili tako svet kot same sebe; brez zaščitne obleke smo preveč
ranljivi, krhki, da bi v naravnem okolju sploh preživeli. Sami zase smo v imenu
napredka zgradili zapor in ko smo se tega zavedeli, se nismo več mogli vrniti
v naravno svobodo. Ker pa brez (vsaj občutka) svobode ne moremo živeti, smo
si začeli ustvarjati mini kotičke svobode znotraj zapora, včeraj imenovanega
socializem, danes imenovanega demokracija, jutri pa ... Kaj jutri? A ni demokracija
za zmeraj? Seveda, tudi socializem je bil. Vse to so le tanke slamice, po katerih
- utopljenci - hlastamo in nas vedno znova razočarajo. Nobena od dosedanjih
rešitev ni odpravila bolezni, ker ni segla do njenega vzroka; pravzaprav
se je bolezen le še poglabljala. Treba bi bilo takoj na začetku narediti korak
nazaj, ker pa je danes za kaj takega že prepozno, je treba narediti vsaj prvi
majhen korak nazaj in se lotiti temelja bolezni. A kako, ko nas že pomisel na
življenje izven tehničnih lupin navdaja s smrtnim strahom? Saj vendar še srati
ne moremo brez straniščne školjke! Začeti je treba s spremembo miselnosti, z
novim (ali bolje rečeno starim, praizvornim) pristopom k reševanju problemov
- brez tega bodo vse nove družbene ureditve drle naprej v isti smeri zaradi
inercije starih navad in predstav.
Stare navade so res železne srajce. Zarjaveli, okorni oklepi, ki smo jih podedovali
od starih in prastarih staršev, so strašno breme, pa vendar jih je le redko
kdo pripravljen sneti. Raje smo vsi napeti, zategnjeni, pod stresom in bolni,
kot da bi si privoščili dejansko svobodo. Pa tudi, če bi si želeli take svobode,
kje bi jo lahko dobili? Plastični, betonski red se je razgrnil že čez ves planet
in nas vedno bolj sili, da smo del njega. Delček narave sme životariti še samo
zato, ker smo se v šoli težkih udarcev naučili, da brez nje ne moremo; tiste
dele nje, ki nam niso tako potrebni, pa po hitrem postopku žrtvujemo za višje,
politične in zlasti gospodarske cilje. Kralja več ni, obleka je prazna - kot
navita nam dirigira, mi pa pohlevno beremo note in igramo, igramo ... sredi
kakofoničnega crescenda.
Nobena "oblast ljudstva" nima moči nad gospodarskimi monopolisti. Oblast ljudstva
je velika laž, saj je "denar sveta vladar". Denar množi samega sebe, človek
pa je glavno orodje množenja; vse ostalo so dodatni pripomočki. Niti zrak, voda
in zemlja niso več samo to, kar so, ampak so po kvaliteti razvrščeni v cenovne
razrede. Ničesar več ni, kar bi imelo ločeno vrednost od denarne - še huje -
ničesar ni, kar bi imelo v denarju realno vrednost. Cene se določajo
po drugačnih merilih: tako, da je zaslužek bogatih maksimalen, večina potrošnikov
pa mora živeti razpeta med gnanjem za "užitkom" in bojem za obstoj. Prepad med
bogatimi in revnimi državami je zaželen, saj je podlaga velikanskim zaslužkom;
v revnih državah moški, ženske in otroci delajo praktično zastonj, v bogatih
pa potrošniki nimajo druge izbire, kot da drago kupujejo. Razlika konča na računih
tistih, ki znajo najbolje vpreči ene in/ali druge, dejansko pa so tudi oni le
nemočne marionete. Pa naj še kdo reče, da na svetu ni več sužnjelastništva!
Temeljna miselnost kapitalističnega potrošništva (samo zamaskiranega z besedo
"demokracija") je bolno, zato so seveda bolni tudi njegovi gradniki, mali ljudje,
ki ga (tudi nehote) podpirajo. Za koliko res zdravih ljudi veste? Brez
plomb v ustih, očal na nosu, bolečin v sklepih, prebavnih motenj, izpuščajev
na koži ...? Dvomim da sploh za koga. Če pa ga slučajno le poznate, je po splošno
sprejetih merilih prav gotovo čudak, ki se je tako ali drugače distanciral od
danes standardnih družbenih okvirov in vzorcev. Zaradi zakonitosti socialne
dinamike v vseh skupinah s kolektivnimi vrednotami, normami in načeli, morajo
praktično vsi pripadniki bolne skupnosti prav tako biti bolni. Bolezni posameznikov
so odsev bolezni družbe, čeprav je v globalnem merilu težko postavljati diagnoze.
V srednjem veku, ko je bila družba gnila tako zunaj kot znotraj, so harale brutalne
bolezni, kot so gobavost, kuga in tuberkuloza, danes pa, ko je družba navzven
sofisticirana ter gnila predvsem v globini, nas pestijo temu ustrezne bolezni
- navzven se nič ne vidi, znotraj pa živa groza. Imamo rake, tumorje, AIDS,
hepatitis, nore krave itn., ker ima na kolektivni ravni podobne socialne bolezni
celotna ureditev.
Nespamet vodilnih mož razvoja je bila vso zgodovino tolikšna, da so bolezen
človeštva samo še poglabljali, namesto da bi dojeli, da je treba narediti korak
"nazaj" in stopiti iz vode. Napredek gospodarstva in množenje denarja sta bila
pomembnejša od vsega ostalega: od zdravja in sreče ljudi, od zdravja in sreče
živali in rastlin okoli nas, od zdravja in sreče Zemlje. Šele ko vsi skupaj
priznamo zmoto in naredimo korak "nazaj", bomo naredili prvi pravi korak naprej
v razvoju civilizacije. Za zdaj je o tem še prepovedano govoriti. In ko neposvečeni
z raznih strani s prstom dovolj očitno pokažejo na koren problema, jih čuvaji
trenutno veljavne resnice tako ali drugače pometejo pod prag. V srednjem veku
so jih pred tem upepelili, kasneje so jih procesirali v duševnih azilih, danes
pa jih pokupijo ali zradirajo. Kam to vodi?
Razvoj družbe v smeri administrativno neskončno zapletene kapitalistično potrošniške
demokracije ter v smeri gospodarstva, ki temelji na nenehni rasti in izkoriščanju
ter spodbuja centralizacijo sredstev v velikih multikorporacijah, ni prinesel
ničesar pozitivnega. Za vsako "korist", ki jo lahko navede povprečen
zagovornik znanosti, demokracije in gospodarstva, lahko razgledan, osveščen
posameznik najde vsaj deset škodljivih stranskih učinkov. Zaradi bremena robustnih
potapljaških oblek se v blato potapljamo še hitreje kot prej, kar bo terjalo
nove raziskave in nove rešitve, s katerimi bomo samo odpravljali samoumevne
stranske učinke. In vendar se oglasi za blatonične obleke ne zaključijo s "pred
uporabo pozorno preberite navodila in se posvetujte s ...". S kom vendar?! S
kom naj bi se posvetovali, ko pa je večina "strokovnjakov" za obleke še najbolj
zaverovana v blagoslov gume in plastike? Če ne bi iztrebili Indijancev, bi se
morda lahko posvetovali z njimi. Ali pa z drugimi domorodci po svetu, če ne
bi že praktično vsem, naivnim in nič hudega slutečim, nadeli kak škorenj ali
neprepustne hlače - vsaj za šminko.
Nekoč pa so še znali razmišljati drugače. Poglavar plemena Duwamish je leta
1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo, napisal tedanjemu
predsedniku ZDA Franklinu Pierceu naslednje pismo:
"Kako lahko prodate ali kupite nebo, toplino zemlje? Ta ideja nam je tuja.
Saj ne posedujemo svežine zraka ali bistrine vode, kako naj jo torej kupite
od nas? Vemo, da beli mož ne razume naših navad. En kos zemlje je zanj enak
kot drugi, saj je le tujec, ki pride ponoči in vzame od zemlje vse, kar potrebuje.
Zemlja ni njegov brat, ampak njegov sovražnik; ko jo osvoji, odide naprej. Grobove
svojih očetov in dediščino svojih otrok prepušča pozabi.
Rdečemu človeku je zrak dragocen, saj si vse reči delijo isti dih - zveri, drevesa,
človek. Kot da se beli mož ne zaveda zraka, ki ga diha. Kakor človek je, ki
že več dni umira in je otopel za smrad okoli sebe. Beli mož bi moral ravnati
z živalmi v svoji deželi kot z brati. Jaz sem divjak, zato ne razumem, kako
je sploh lahko drugače. Na poti skozi prerijo sem videl na tisoče gnijočih trupel
bizonov; postrelili so jih beli možje z vlaka, ki je peljal mimo. Kaj je človek
brez živali? Če bi vse živali izginile, bi človek umrl, ker bi njegov duh ostal
osamljen, saj se človeku zgodi prav vse, kar se zgodi živalim. Vse je povezano.
Kar doleti zemljo, doleti tudi njene sinove.
Mi vemo nekaj, kar bo beli mož odkril šele nekoč v prihodnosti. Naš Bog je isti
Bog. Mogoče zdaj mislite, da je Bog vaša last, kakor bi želeli, da bi bila tudi
zemlja vaša last, ampak to ni možno. On je Telo človeka. In njegovo sočutje
je enako tako do belih kot do rdečih. Zemlja je zanj zelo dragocena. Kdor škodi
njej, kaže zaničevanje do njenega stvarnika ... Če boste še naprej tako onesnaževali
svojo posteljo, se boste neke noči zadušili v lastnih odpadkih.
Mogoče bi razumeli belega moža, če bi vedeli, kakšne so njegove sanje, o kakšnih
upih govori svojim otrokom v dolgih zimskih nočeh, kakšne vizije prižiga v njihovih
glavah ..."
Kakšni upi, kakšne vizije neki! Posedemo jih pred TV, jim preberemo pravljico,
za kaj več nimamo časa, ker moramo naprej streči mogočnemu gospodarju; ljubimo
ga - slepo in hladno kot deček iz pravljice o ledeni kraljici - in radi bi,
da ga vzljubijo tudi naši otroci. In kje bi našli boljšega vzgojitelja za ta
namen, kot je TV? Čas nam požirajo nesmiselna opravila, s katerimi niti najmanj
ne bogatimo sebe, denimo monotono delo za strojem, stresna vožnja z avtomobilom
po natrpanih cestah, poslušanje vsak dan istih novic, izpolnjevanje neskončnih
kupov administrativne dokumentacije, togo sedenje za računalnikom, branje puhlic
v rumenem tisku, čiščenje in pospravljanje neštetih mrtvih predmetov, s katerimi
smo se obdali ... Kot da nam to ni dovolj si dragoceni preostali čas krajšamo
z enigmatiko in gledanjem televizije, v politiki, kulturi, znanosti in umetnosti
pa sodelujemo (če sploh) le kot pasivni opazovalec. Kje so tisti časovni presežki
za vzvišena opravila, ki naj bi jih prinesel razvoj civilizacije in naj bi opredeljevala
človeka?
Ko sem bil majhen, so me v šoli učili, da je bila materialna in duhovna rast
človeštva posledica viška časa. Na začetku naj bi se ljudje ukvarjali z nabiralništvom
in lovom, kar jim je vzelo toliko časa in energije, da niso razmišljali o politiki,
kulturi, znanosti in trgovini. Potem so udomačili rastline in živali ter si
tako olajšali pridobivanje hrane. Razvijali so vedno popolnejše pripomočke in
zato imeli vedno več časa za politiko, kulturo, znanost in trgovino. Danes imajo
že tako popolne pripomočke, da se s pridelavo osnovnih prehrambnih dobrin ukvarja
le peščica kmetov, vsa ostala množica pa (le še) s politiko, kulturo, znanostjo
in (zlasti) trgovino. Lažem - množica se s tem ne ukvarja, vsemu temu
le streže, dejansko aktivnih udeležencev pa je bore malo. Imamo res več
časa za izpolnjevanje duhovnih potreb kot naši "primitivni" predniki? Zdi se
mi, da ne. Pa še tisto, kar nam ga ostaja, ne uporabimo za samorazvoj, ampak
za oddih od hitenja, stresa in napetosti. Sistem nam ga pušča ravno dovolj,
da smo za silo zdravi in lahko opravljamo vsa potrebna opravila v njem. Ste
vedeli, da za povsem spodobno življenje človeku zadostujejo slabe tri ure dela
na dan? Vse ostalo - osem, deset, petnajst ur dela dnevno - je nujno za vzdrževanje
potapljaške obleke, oskrbovanje tovarn na bregovih jezera in menjavo filtrov
za vodo.
Našim daljnim prednikom ni bilo treba s polno glavo brezveznih skrbi garati
za nekaj povsem ločenega od sebe, jumbo-plakati jih niso vabili k nakupovanju
nepotrebnih potrebščin, lahko so po ves dan na jasi nabirali gozdne jagode,
se neobremenjeno sprehajali po gozdnih prostranstvih, dotikali so se prsti,
kamna, lesa, ne pa plastike, gume in betona. Njihovega duha niso burile za srečo
in blaginjo človeka (kot telesno-duševno-duhovnega bitja) trivialne zadeve,
kot so nihanje vrednosti delnic, volilni boji politikov, teroristični napadi
na drugem koncu sveta, uspehi in neuspehi športnikov ... Tako dolgo smo že zaprti
v potapljaško obleko globoko v blatu na dnu jezera, da se povsem enačimo z njo
- njene potrebe so naše potrebe. Gordijsko zapletene globalne ureditve ne potrebujemo
za oskrbovanje sebe kot naravnega bitja, ampak izključno za varovanje sebe kot
debele potapljaške obleke. Ker to dejansko nismo mi, nas na vsakem koraku
spremljajo nezadovoljstvo, nemir, napetost, skrb in bolezen. Ne vemo več, zakaj
je tako, saj znamo v umetnem svetu začutiti le umetnega sebe, vse naravno pa
je zadušeno z umetnimi snovmi. Nič več nismo duša, zdaj smo le še serijska številka,
vtisnjena na gumijasti rob pod pasom obleke ter utripajoča v kotu ekrančka na
čeladi. Je res dobro?
Včasih smo tistemu, ki je rezal vejo, na kateri je sedel, rekli norec, danes
pa modrijanom, ki so se z družnimi močmi že dodobra zažagali v deblo, rečemo
strokovnjaki, voditelji, profesorji, učenjaki ... Saj po svoje imajo prav -
zakaj bi se mučili z vsako vejo posebej, ko pa lahko vse skupaj rešimo z enim
konkretnim rezom. Uporabimo motorne žage, sad našega napredka! Kdo ve, morda
pa tako mora biti, saj gordijskega vozla itak več ni mogoče razplesti in ga
bomo preprosto morali presekati. Vprašanje je le, ali smo pripravljeni na posledice.
Nedavno sem poslušal predavanje ukrajinskega športnega zdravnika Vladimirja
Kaliničenka in se zelo zabaval ob njegovih navihanih domislicah o zdravju, bolezni,
stresu, napetosti, odnosih ... Večkrat je poudaril, da je veliko laže biti zdrav
kot bolan. Da bi se razvila bolezen, moramo namreč biti napeti, zategnjeni in
v sebi nekaj stiskati, kar je naporno, za zdravje pa se moramo le sprostiti.
Ampak večini ljudi je to zelo težko, saj so navajeni biti pod pritiskom in v
stresu, biti bolni, ter z zdravili blažiti simptome. Res je, sem pomislil, na
to nas začnejo navajati že v osnovni šoli, tako da smo do gimnazije pravi strokovnjaki
za napetost; na delovnem mestu in v krogu družine se trend samo še nadaljuje,
tako da se postopoma mozolji, prehladi in zaprtje, prelevijo v ciste, tumorje
in rake. Neki poslušalec se je začel pritoževati nad svojo boleznijo in poizvedovati,
kako bi lahko ozdravel. Vladimir ga je vprašal, od kod je dobil to bolezen in
kaj sploh pomeni latinska beseda, s katero jo je označil. Ko je gospod odvrnil,
da ne ve in da niti znanost ne pozna točnega odgovora, je predavatelj komentiral:
"Vi sami ste vedno edini vir svoje bolezni in tudi edini vir svojega zdravja.
Zboleti je enako kot zmočiti se, ko stopite v reko ali jezero. Kako pridete
na suho? Obrnete se in greste ven! Ozdravite obratno, kot ste zboleli." Končal
je z vprašanjem: "Kaj ste do zdaj naredili, da bi ozdraveli?"
V odgovor je dobil tišino in zmigovanje z rameni.
Sneti oblačila ni težko, sleči stare predstave, zmote, zablode in navade pa
je velik zalogaj za vse, razen za zelo, zelo redke izjeme. Družbeni obrazci,
ki so nas odtrgali od naravnega - in nas držijo globoko zasidrane v blatu -
so nas povsem zasužnjili. Še najbolj pri vsakdanjih navadicah. Nekoč sem na
TV videl posnetke alpinistične odprave visoko v zasneženih hribih in se ob enem
prizoru kar zdrznil - skoraj do vrha gore so s seboj vlačili improvizirano straniščno
desko na zložljivem stolu, da bi lahko kakali sede. Tudi ob osvajanju kolonij
so mnogim evropskim uglajencem sužnji nosili stole z luknjo, skozi katere so
srali kot gospodje. Največji absurd pri tem je, da je najbolj naraven položaj
za opravljanje potrebe čepe - s tem najbolje spodbujamo črevesno peristaltiko
in izločanje. Če niti alpinisti, razgibani možje z odlično telesno kondicijo
ne morejo počepniti in se pokakati v improvizirano luknjo v snegu, kaj potem
pričakovati od vseh ostalih, ki počepniti niti ne morejo? Kako naj se znebimo
tega umetnega, škodljivega vzorca, ko pa je naše telo preveč togo in polenjeno,
pravzaprav že zakrnelo? In ta primer, ki sem ga navedel, je le bežna drobnarija.
Še veliko več bi lahko napisal o škodljivih prehrambnih navadah, spačenih družbenih
vzorcih, bolnih mehanizmih izobraževanja, (do)larpur(do)lartistični ekonomiji
in politiki v katere smo zaviti kot gosenica v bubo. Sužnji smo svojih težkih
potapljaških oblek in potrošniške mreže, ki jih preskrbuje. Če je Lao Tzu že
v 6. st. pr. n. št. rekel, da smo pozabili, kako živeti, kaj bi rekel šele danes?
Kakšni upi, kakšne vizije neki! Posedemo jih pred TV, jim preberemo pravljico,
za kaj več nimamo časa, ker moramo naprej streči mogočnemu gospodarju; ljubimo
ga - slepo in hladno kot deček iz pravljice o ledeni kraljici - in radi bi,
da ga vzljubijo tudi naši otroci. In kje bi našli boljšega vzgojitelja za ta
namen, kot je TV? Čas nam požirajo nesmiselna opravila, s katerimi niti najmanj
ne bogatimo sebe, denimo monotono delo za strojem, stresna vožnja z avtomobilom
po natrpanih cestah, poslušanje vsak dan istih novic, izpolnjevanje neskončnih
kupov administrativne dokumentacije, togo sedenje za računalnikom, branje puhlic
v rumenem tisku, čiščenje in pospravljanje neštetih mrtvih predmetov, s katerimi
smo se obdali ... Kot da nam to ni dovolj si dragoceni preostali čas krajšamo
z enigmatiko in gledanjem televizije, v politiki, kulturi, znanosti in umetnosti
pa sodelujemo (če sploh) le kot pasivni opazovalec. Kje so tisti časovni presežki
za vzvišena opravila, ki naj bi jih prinesel razvoj civilizacije in naj bi opredeljevala
človeka? 
