|  IMA VESOLJE SVOJ ZAČETEK IN KONEC ALI O USODI PESNIŠTVA NAŠE DRAGE TATJANE ? (1.del)
 Nekoč me je moja draga prijateljica Tatjana prosila, naj poskusim napovedati "kaj se bo s planetom Zemlja zgodilo nekoč............ v daljnji prihodnosti, čez milijone let, recimo. Ali nas bo pogoltnila črna luknja in bomo dosegli veliko, neizmerno težnost? Zanima me kaj bo tedaj z mojim pesništvom!" Težko je odgovoriti na tako "oddaljena" vprašanja draga Tatjana, morda pa boš lažje razmišljala ob mojih prispevkih o skrivnostnih globinah vesolja in razvoju človekovih predstav o njem.
Zakaj obstoja in zakaj je vesolje takšno kot je? Ali ima svojo usodo? Kaj se resnično dogaja v teh za um težko dojemljivih globinah? Kako je nastajalo vesolje, kako je nastajala in nastala Zemlja? Ali obstojajo meje človekovemu spoznavanju? Kam nas vodi pot prihodnosti? Ali se bomo res stisnili v majhno gmoto, v kateri sta energija in čas neskončna, ali bo uspel človek obvladati sile vesolja in kot civilizacija živeti večno? Ali je res mogoče, da se bo čas nekega lepega dne ustavil ali celo začel teči nazaj? Ali res obstojajo črne luknje in kakšne so videti? Zakaj pomnimo preteklost in ne bodočnost? Kakšne skrivnosti se odkrivajo z raziskovanjem vesoljnih modrih globin?
Mnogo je vprašanj in ljudje se trudijo nanje odgovoriti vsak na svoj način, na vse mogoče načine poskušajo "odkriti" svojo prihodnost, svojo usodo. Tako kot ti in jaz draga Tatjana.
Zvečer se iz ugasle dnevne svetlobe počasi prižigajo zvezde. Lepo, na videz nepremično nočno nebo, kot posuto s svetlečimi diamanti, pušča v človekovi zavesti močan vtis o nespremenljivosti Vesolja. Pod vedrim nebesnim svodom lahko z golim očesom preštejemo okoli 3000 zvezd. To pa je le mikroskopski del giganta, ki se skriva v ozadju.
Če je noč res lepa in nebo sprano in čisto bez mesečine, lahko po vsej verjetnosti najdemo na njemu najsvetlejša telesa: planete - Venero, Mars, Jupiter in Saturn. Vidimo tudi številne druge zvezde, ki so podobne našemu Soncu, vendar so na nedojemljivi oddaljenosti. Zaradi te oddaljenosti se nam zdijo zvezde nepremične, vendar ni temu povsem tako. Nekatere od teh "nepremičnih" zvezd se gibljejo s hitrostjo nekaj 100 kilometrov v sekundi in lahko v teku leta preletijo razdalje tudi do 10 miljard kilometrov, kar pa je še vedno 1000x krajša razdalja kot do prvih zvezd, ki jih vidimo z Zemlje.
Čeprav se nam mogoče zdi hitrost zvezd velika, pa se njihov položaj menja zelo počasi, celo tako počasi, da njihovega gibanja največkrat ni mogoče zaznati niti z najpotrpežljivejšim opazovanjem.
Pogled v skrivnostne globine nočnega neba in vse zvezde, ki jih vidimo, pa ne daje realne slike o celotnem vesolju. Človekova percepcija je omejena, zvezde na nebu pa vidimo takšne, kot so bile pred mnogimi leti. Porajajo se številna vprašanja in odgovori o silah, ki uravnavajo "nepremičnost" in držijo velikanske mase v nekem redu. Kozmos (vesolje) so stari Grki uporabljali za označevanje reda, urejenosti, lepote. In res, kako lepo je strmeti v nepremično kroglasto kupolo, polno neznane urejenosti in nedorečene lepote.
Domišljija človeka je neskončna in možnih interpretacij bodočnosti in usode človeške civilizacije je vedno več. Človek je bil vedno radoveden. Zanimalo ga je, kakšna je bila usoda prednikov in kakšna bo njegova usoda. To je verjetno najstarejša človekova želja. Želja za spoznanjem, želja odkriti kdo je in kaj bo z njim.
V različnih obdobjih človeške zgodovine se je velikokrat menjal način razumevanja in tolmačenja Vesolja. Vsako obdobje zgodovine je imelo svojo sliko. Spoznanja pa so bila v veliki meri odvisna od razvitosti civilizacije ali morda njene nerazvitosti. Če se spomnimo tolmačenj Zemlje kot ravne plošče, ki pluje po vodi, si je težko zamisliti hipotezo o Velikem poku in verjetno še težje, kaj se bo v prihodnosti res dogajalo in kakšnim dogodkom bo priča človeška civilizacija, naši otroci in prihodnji rodovi.
Naše "današnje" astronomsko tolmačenje nastanka in usode Vesolja, je zasnovano na Einsteinovi splošni teoriji relativnosti in kvatni mehaniki, ogrodje različnih razmišljanj in rešitev pa tvorijo Friedmanove predpostavke o homogenosti in izotropnosti vesolja in njegovi trije možni modeli bodočega dogajanja. Porajajo pa se še nekatere druge teorije. Vse je relativno, tudi naše predstave se lahko spremenijo v trenutku z novimi spoznanji.
 Dejstvo pa je, da je človek počasi razvijal primerna orodja, kot tudi v vseh drugih njegovih dejavnostih in si tako olajševal življenje ter potešil svojo radovednost in bogatil svojo zakladnico znanja. Razvili so se in se še razvijajo vse primernejši inštrumenti in metode teoretična razmišljanja ter matematičnega dokazovanja.
Za natančno odkrivanje zakonitosti skrivnostnih pojavov Vesolja, je moral človek podrobno opazovati, raziskovati in razmišljati tako o nastanku Zemlje, osončja kot tudi vesolja, saj je vse skupaj povezano in prepleteno, eno v drugem. Vendar pa se je srečeval in se bo še, s številnimi problemi, ki mu onemogočajo pridobiti ustrezne informacije.
Kozmični objekti se nahajajo na ogromnih oddaljenostih, človekova zavest je omejena s čutili, ki sprejemajo dražljaje le v določenem območju, tehnologija je še nerazvita za daljša in hitra potovanja. Zato zaenkrat vesolje ni mogoče proučevati neposredno.
Zadovoljiti se je potrebno z meteoriti, ki padajo na tla, analizo kozmičnih sevanj in morda v zadnjih desetletjih z vzorci Meseca in direktnimi posnetki planetov in njihovih satelitov, ki prispejo v raziskovalne laboratorije. Orodje pa predstavljajo tudi skupni gradniki materije in energije, ki sestavljajo tako človeka, Zemljo, Sonce kot planete in zvezde. Tudi spoznanja o atomih in njihovi strukturi pomagajo razvozlati marsikatero skrivnost Vesolja.
Enako oddaljeni od atomov in zvezd, človeštvo širi svoja spoznanja, raziskovalne vidike in razmišljanja. Tako poskuša razumeti in zajeti vse tisto, kar je tako neskončno majhno in tisto, kar je tako nedojemljivo veliko. V iskanju svoje usode in usode Vesolja, se rojevajo različne teorije, vere, miti in legende. Govorimo o Velike poku, govorimo o Friedmanovih modelih vesolja, govorimo o hitrosti gravitacije, govorimo o Bogu in odsotnosti Boga, govorimo o Stvarnikih... Vedno pa pridemo do nepričakovanega zaključka - VESOLJE brez meja, brez začetka in konca v času....
|
NE ZAMUDITE
Kaj skrivajo globine vesolja?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 16. december 2004 @ 12:31 CET
čestitka za tale članek.
Miran.
Kaj skrivajo globine vesolja?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 17. december 2004 @ 13:25 CET
odličen članek. " ....Vedno pa pridemo do nepričakovanega zaključka-VESOLJE brez meja brez začetka in konca..." Te zadnje besede so se me najbolj dotaknile, in bi tudi sam na njih nekaj dodal.
V zaključku govoriš o neskončnosti, ki je gledano iz mojega vidika ključnega pomena tega kar naj bi poskušali dojeti. Obstaja torej nešteto veliko nebesnih teles, zvezd, zvezdnih sistemov in skupin zvezdnih sistemov, kot tudi nepredstavljiva gibanja z nepopisno hitrostjo v nedojemljivem prostoru.vendra to še vedno ni brezkončnost. Ko rečemo "še vedno ne ", vzguja vtis, kot da bi brezkončnost nekoč lahko dojeli, če bi obrnili svoj pogled navzgor ali nevzven.
S sodobnim Hubblovim prostorskim teleskopom, ki je verjetno najboljši daljnogled, kar jih je, astronomi vidijo 15 milijard svetlobnih let daleč. Ena svetlobna sekunda je 300.000 km. 15 milijard svetlobnih sekund ni nobena malenkost, v razmerju z neskončnostjo pa je manj kot malenkost.
Neskončnost ni mogoče razdeliti na območja, na razdalje, ali na časovno sklenjene celote. Ne obstaja nekaj takega kot je polovica neskončnosti, kajti potem bi bila vsaka predstavljiva polovica neskončna. Tudi, če bi neskončnost zmanjšali le za en milimeter, bi ta samo en milimeter " velika " neskončnost, postala neskončna. Ker pa je le ena neskončnost, ni nobene druge, tretje, četrte ali katerekoli že. Raznovrstnost se zdi le naši zavesti, ki deluje v treh dimenzijah. Sama neskončnost pa ni pojav. Je popolni pratemelj vsega obstoječega, je popolnost sama.
Vse, kar se pojavi v neskončnosti, se giblje. Neskončnost sama pa je negibna, kajti zunaj neskončnosti ni prostora, v katerem bi se lahko gibala. Če bi bil zunaj neskončnosti tudi prostor, neskončnost ne bi bila neskončna. Če ponoči dvignemo svoje oči proti zvezdnemu nebu, potem zagledamo nenavadno veliko igro gibanja, spreminjanja, premikov in hitrosti v neizmernem prostoru, ki pa si ga težko predstavljamo. Tako vidimo kozmični, medkozmični ples na brezmejnem plesišču.
Nslednji galaktični sistem je torej oddaljen od nas približno 2,5 milijonov svetlobnih let. Astronomi ocenjujejo, da je sedaj 400 milijard galaktičnih sistemov. Onemimo pred neizmerno veličino misterija, ki je za tem. Misterij pa je skrit tudi v nas ljudeh!! In prav iz tega izvira iskanje, hrepenenje po spoznanju in modrosti, po uvidu, dojemanju in zaobseganju. Enako pač privlači enako, išče enako. V nas ljudeh in po nas neskončnost prepozna samo sebe. Eno se izraža v mnogem in se izrazi v neskončni mnogoterosti. Človek, ki je del te mnogoterosti, je po mnogih potovanjih, po mnogih plesnih korakih na kozmičnem plesišču, lahko soudeležen pri neskončnem, pri popolni biti. Potem postane ples, neizmerni ples veselja. Le kdo si lahko predstavlja hitrost, s katero Zemlja kroži okoli Sonca in hitrost, s katero Sonce in več kot 400 milijard galaskij plava v prostoru? Kdo lahko dojame, zaobjame razdalje in prostore, neskončnost, med zvezdnimi sistemi?
Zakaj ljudje sploh govorimo o tem? Zato, ker je nepredstavljivo vendarle dejstvo. To dejstvo kaže na nepopiseno skrivnost, ki je za tem. To je skrivnost vesolja, skrivnost življenja, skrivnost človeka. Te tri skrivnosti so eno in ključ zanje je v nas samih.
lep pozdrav in vse dobro od
Mirana.
Kaj skrivajo globine vesolja?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 17. december 2004 @ 23:00 CET
Težko je govoriti o usodi poezije. Poezija ima dva mejnika. Enenga v srcu tistega, ki jo piše in drugega v srcu tistega, ki jo bere in sprejema. Poezija je skrita globoko v človekovi duši in ko pride na dan, se pokaže v vsem svojem pomenu. Poezija vedno poustvarja notranje bistvo stvari. Presega stvarnost, vzbuja čustva, prodre v dušo. Njen namen je doseči dobro, pravično, resnično, pokazati pot spoznavanja in pot resnice. Predstavlja najvišje spoznanje kot ideja, ker opeva to kar naj bi bilo, kar je najbližje ideji, vendar človek je ne more nikoli popolnoma doseči. Pokaže se kot počelo vsega pravičnega in lepega. Njeni zvoki so estetsko čisti, jasni, vonji so prijetni. Teži k resnici in lepoti. Poezija osvežuje, očisti, osvobaja, s svojo lepoto je pomočnica pri rojstvu dobrote in ljubezni. Grška beseda poiezis pomeni človekovo ustvarjanje. Razvila se je z govorništvom in retoriko. Pojav lepega, pojav umetnosti oziroma umetniškega ustvarjanja je človeka spremljalo že od vsega začetka, od tedaj, ko je človek postal družbeno bitje. Poezija pomeni harmonijo in ubranost. Poezija ima svojo funkcijo za časa pesnikovega življenje in tudi po njem, če jo naslednji rod sprejema z zanimanjem in spošljivostjo. Poezija je v funkciji dobrega, če je uspela s svojo sugestivnostjo vplivati na ljudi k osveščenju in dobrim dejanjem. Dobra dejanja pa rodijo druga dobra dejanja in tako je vpliv poezije lahko tudi za človeštvo dolgoročen.
Že od nekdaj so pojmovali filozofijo, etiko, poezijo kot opisovanje stopnjevite urejenosti posameznih sfer, posameznih emancipacij, sevanj prvobitnega in prabitnega nespoznatnega enega boga, temeljne biti, ki seva iz sebe mnoštvo vsega, kar je, ne da bi se pri tem sonce, ki seva svetlobo in toploto, zmanjšalo, kakorkoli samo reduciralo po svoji moči. Mnoštvo teh stvari je manj popolno glede na eno in tudi manj stvarno. Najbolj oddaljeno pa je to, kar je brez duha: to je tisto, čemur pravimo snovno, materialno. Emancipacija, sevanje gre torej od duhovnega k matrialnemu, od bolj popolnega k manj popolnemu. Zato bi opredelili materijo po stari grški filozofiji kot pomanjkanje odsotnosti duhovnega. V tem pretakanju sfer iz duhovne v materialno in nazaj, je najpomembnejši dejavnik, ki ima dvojni pomen. Na eni strani kozmičnega, metafizičnega, na drugi strani pa umetniškega, ustvarjalnega. Ko se namreč od materije duh vrača skoz lepoto čutnih, materialnih, izkustvenih stvari in potem pa lepota duha, ki je ena sama večna resnica in nespremenljiva, ki vsemu podeljuje milino in breztelesnost. Lepota v stvareh je nižjega reda. Lepota duše pa je neumrljiva. Zato ko se bo planet Zemlja sploščila in recimo čez milijarde let zdrknila v črno luknjo, bo poezija kot navdih višjega reda živela v kozmičnosti kot svetloba, kot harmonija sestavljena iz različnih delov, ki pomenijo duhovnost. Poezija se vedno vrača k idejam, iz katerih izhaja narava sama, je nosilka lepote in dodaja naravi tam, kjer je pomanjkljiva. Ko opravi svojo funkcijo na Zemlji se vrača v svojo kozmično domovino. Navdih vedno pride iz kozmosa. Pesnika navdihne svetloba in energija višjega reda. Veliko krat pesnik niti ne ve da piše. Dobiva signale iz višjih bitnih redov. Poezija koristi in ustvarja trajne vrednote in ko je svojo funkcijo opravila se vrača domov v kozmične daljave. Poezija je le sredstvo za dosego višjega namena, ki ga imajo vse stvari v Bogu, ki se razodeva skozi nas.
Tatjana
Kaj skrivajo globine vesolja?
Prispeval/a: batina dne četrtek, 6. december 2007 @ 16:22 CET
S tvojim pesništvom se ne bo zgodilo nič. Pesništvo je dar!
Bog je pravičen. Je energija, ki se je razvila v veleum, program, ki ga ne moreš uničiti, je odločitev, da reši in očisti cosmos pred uničenjem, ter ponovno zasadi drevo življenja, na pravo mesto. To zna samo ona.
Kar se tiče pekla, v prispodobi velja, da šiba vedno najde pravo rit.
Tako se zemlja čisti, tako se vzpostavi ravnovesje.
Pozdrav