Pričakovanja in želje po ureditvi področja zdravilstva v Sloveniji niso nova, današnji posvet v organizaciji Inštituta za varovanje zdravja je bil tako še ena od priložnosti za razmislek o možnih rešitvah, predvsem pa, kot je uvodoma dejal direktor inštituta Andrej Marušič, za sproščen pogovor med zdravstvom in zdravilstvom, ki sta velikokrat vsako na svojem "okopu". Kot je menil Alojz Ihan z ljubljanske Medicinske fakultete, "ljudi, ki bi lajšali človekovo trpljenje, ne bo nikoli preveč", nujno pa je, da ima alternativna medicina svoja združenja in metode.
Ihan meni, da je pomembno, da se vsak, ki skuša lajšati človeško trpljenje, zaveda svojega znanja in možnosti. Za takšno zavedanje je nujno povezovanje terapevtov v strokovna združenja, ki skrbijo za natančno opredeljevanje potrebnega strokovnega znanja svojih članov in hkrati opredeljujejo meje posameznih strok, pa naj gre za zdravniške stroke ali za razne zdravilske stroke. Petar Papuga z Inštituta BION, ki je predstavil tradicionalne kitajske metode zdravljenja, pa je izpostavil potrebo po ureditvi bazičnega raziskovanja, pomen kliničnega preverjanja uspešnosti in spremljanja učinkovitosti, pa tudi nadzora nad delom terapevtov ter ukrepanja v primeru kršitev.
Po besedah Dunje Piškur-Kosmač z ministrstva za zdravje je leta 2000 kazalo, da bodo pripravljene zakonodajne rešitve za področje zdravilstva. Vendar se je dosedanji zdravstveni minister odločil, da bo tudi zdravilstvo urejal zakon o zdravju, kar je ta prizadevanja upočasnilo. Za neurejeno stanje na področju zdravilstva pa je po njenih besedah mnogokrat vzrok tudi nepopustljivo nasprotovanje s strani znanstvene medicine. Pri tem je Piškur-Kosmačeva opozorila, da se področje zdravilstva deli na dve veliki skupini; v prvo skupino sodijo homeopatija, kiropraktika, akupunktura-akupresura in osteopatija. Ta skupina je v večini držav EU urejena s predpisi, ki se dotikajo zdravstvenega sistema. V drugo skupino pa sodijo mnoge druge metode zdravilstva, ki človeku pomagajo k boljšemu psihofizičnemu počutju in s tem k dvigu kakovosti življenja.
V evropskih državah obstajata dva različna pristopa pri izvajanju zdravilstva. V južni Evropi velja, da so za vsako obravnavo bolnikov odgovorni le zdravniki in v njihovi domeni je tudi alternativna medicina (pretežno zdravilske metode iz prve skupine). V skandinavskih državah, Veliki Britaniji, na Nizozemskem pa lahko te metode izvaja vsaka oseba, ki ima tovrstno znanje in licenco, ki jo zavezuje k določenim etičnim kodeksom. Tako bo tudi v Sloveniji potrebno najti neke rešitve; Piškur-Kosmačeva je omenila možno spremembo zakona o zdravniški službi, ki zdravnikom prepoveduje opravljanje alternativnih metod zdravljenja, vendar bi morali biti zdravniki za ukvarjanje z določeno metodo ustrezno izobraženi. Drugi zdravilci, ki v osnovi nimajo zdravstvenega poklica, pa bi se morali združevati v društva in zbornice, ki bi določile ustrezne standarde.
