Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041121105350173

Ozdravitve, ki vlivajo upanje (2. del) sobota, 27. november 2004 @ 06:53 CET Uporabnik: Pozitivke Ozdravitve, ki vlivajo upanje (2. del) ITP - Idiopatska trombocitopenična purpura; napisala Joan Young Ko sem stala na vrhu slalomskega smučišča v Koloradu in sem čez krivine smuči zrla v dolino ter vdihavala svež pomladanski zrak, si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila, kako povsem drugače sem se počutila pred letom dni. Januarja prejšnje leto sem ležala doma v dnevni sobi pred televizorjem in z zavistjo gledala ljudi na ekranu. Za razliko od mene so ti ljudje imeli lase. Lahko so se vzpenjali po stopnicah, ne da bi jim pohajala sapa in brez bolečin v prsnem košu. Lahko so si sami kuhali in prali perilo. Lahko so obiskovali svoje prijatelje. Lahko so zbrano razmišljali. Ni jim bilo treba jemati zdravil, zaradi katerih bi jim otopela čutila ter jih odtujila od prijateljev in družinskih svojcev. Meseca junija v letu pred tem sem začela vidno telesno slabeti. Mislila sem, da se me je lotila gripa, a nisem ozdravela kot ponavadi. Kar naprej sem bila utrujena. Opazila sem tudi nekakšne podplutbe, ki so se pojavljale kar same od sebe. Ko sem se enkrat ugriznila v jezik, se krvavenje zlepa ni hotelo ustaviti. Z nogo sem blago zadela ob vogal mize in na stegnu se mi je naredila velika modrica. Šla sem na zabavo, tam pojedla nekaj pice, spila malo piva in začutila, da mi taka hrana ne dene dobro. Še naprej sem hodila v službo in upala, da bom že nekako ozdravela in da se mi bodo nehale dogajati čudne stvari. Prizadevala sem si živeti običajno življenje, zato sem odšla na dolgo načrtovano službeno pot v San Francisco in upala, da me bo tamkajšnji morski zrak preporodil kakor že mnogokrat prej. Zalotila sem se v želji pobegniti iz kletnih prostorov, kjer je potekala konferenca, in se sprehajati na soncu. Pri obedih sem jedla zelenjavo. Ko sem hodila po mestu, me je vleklo v kitajsko četrt in tamkajšnje trgovine, ki so imele v izložbah nenavadna zdravila, v predalih prodajnih pultov pa zelišča. Želela sem si oditi tja in vprašati kakega častitljivega Kitajca, zakaj se moje telo tako čudno obnaša in če bi mi lahko kako pomagal. Nikoli nisem zbrala dovolj poguma. Domov sem se vrnila srečna, da sem spet doma, in se odločila, da bom šla k zdravniku. Diagnoza je bila ITP - idiopatska trombocitopenična purpura. Idiopatsko je pomenilo, da ni bil znan točen vzrok, trombocitopenično zmanjšano število krvnih ploščic (trombocitov), purpura pa pojavljanje pikčastih krvavitev pod kožo, modric in črnavk. Obolela sem za avtoimunsko boleznijo, ki spada v isto skupino bolezni kot lupus, multipla skleroza in revmatoidni artritis. Moja kri se je iz neznanega vzroka "odločila", da so krvne ploščice, ki so potrebne za strjevanje krvi, tujek. V krvi so se zato začela tvoriti protitelesa in jih začela uničevati. Modrice in črnavke, ki so nastajale same od sebe, so bile v resnici krvavitve. ITP navadno ni pogubna bolezen, vendar mi je zaradi majhnega števila trombocitov pretila krvavitev v možganih ali prebavilih. Zdrav človek ima v mm3 krvi 150.000-400.000 trombocitov. Za preprečevanje krvavitev jih mora imeti najmanj 30.000. Jaz sem jih imela 6.000 v mm3 krvi. Zdravnik mi je svetoval, naj takoj odidem v bolnišnico na preiskavo in začnem jemati prednizon, zdravilo, ki se predpisuje za tovrstno bolezen. Izvidi preiskave so potrdili predhodno diagnozo in z odporom sem privolila v jemanje prednizona, zavedajoč se znanih stranskih učinkov, t.j. sladkorne bolezni, preganjavičnosti, osteoporoze in epileptičnih napadov. Zdravljenje s prednizonom ni uspelo. Po pričakovanju se mi število trombocitov ni kaj dosti povečalo. Ko mi ga niso več dajali, sem doživela nekaj, kar je bilo kasneje označeno kot srčni napad, nato pa kot epileptični. V bolnišnici so mi izmerili 120 srčnih utripov na minuto v mirovanju. Poleg hematologa so mi naprtili še nevrologa in kardiologa, doma pa so se mi kopičili zdravstveni računi. Jemala sem zdravilo za srce, zdravilo proti krčem in dobivala sem injekcije imunoglobulinov v žilo (oblika zdravljenja za trombocite). A število trombocitov se niti po vsem tem ni kaj dosti povečalo. Dnevi so mi minevali v otopelosti. Včasih se mi je dihanje tako upočasnilo, da sem se morala opozoriti, da moram znova vdihniti. Ponoči med spanjem mi je duša poniknila v nekakšen temačen kraj, ki ni bil podoben ničemur. Bala sem se, da se sploh ne bom več zbudila. Zdravljenje z imunoglobulinskimi injekcijami, ki mi je sprva koristilo, ni več povečevalo števila krvnih ploščic. Odstranili so mi vranico. Učinkovalo je le kratek čas. Jemala sem še dve drugi zdravili, kolhicin in danokrin. Nobeno mi ni pomagalo za dalj časa, davek za vse to pa je plačevalo telo. Ko so postajale opisane oblike zdravljenja vedno bolj nekoristne, možnost, da me ozdravijo, pa vedno manjša, sem začela iskati drugačne možnosti zdravljenja. Dala sem si preiskati preobčutljivost na hrano in se odpovedala alergenim živilom, med drugim tudi paradižniku, mlečnim izdelkom in umetnim prehranskim dodatkom. Kazalo je, da so se moje krvne ploščice ustalile. Šla sem k psihologu, da bi mi pomagal premostiti potrtost in da bi lažje prenašala slabenje telesa ter se bolje razumela z zdravniki. Psihologinja me je vprašala, če sem kdaj pomislila, da bi se lotila svoje bolezni s prehrano. Odgovorila sem ji, da po mojem mnenju z mojo prehrano ni nič narobe. Predlagala mi je, naj preberem knjigo Elaine Nussbaum Recovery from Cancer (Kako sem si ozdravila raka). Knjigo sem prebrala v nekaj dneh. Hotela sem oditi v trgovino in si kupiti dvajset kil rjavega riža. Povsem drugače sem začela dojemati pomen zdrave prehrane. Makrobiotika (veležitje) se mi je zdela smiselna. Nisem imela raka, a moje telo je, podobno kot pri tej bolezni, skrenilo s prave poti. Zaželela sem si, da bi lahko rekla, da sem spremenila prehrano in vse bi bilo čudovito. V resnici pa sem staknila nekakšno gripo in moje krvne ploščice so se redčile. Ni mi preostalo drugo, kot da grem v bolnišnico po transfuzijo trombocitov in se z zdravniki pogajam o svoji prehrani. Pristala sem na za absorpcijo protitelesc z aparatom (nekakšnim čistilcem krvi) in na zdravljenje s kemoterapijskim zdravilom vinkristinom. Moj veležitni kuharski učitelj mi je med zdravljenjem prinašal hrano v bolnišnico. Bil je res zanimiv prizor, ko me je v sobi, kjer je potekalo zdravljenje, medicinska sestra pitala z nekakšnimi algami. Sama sem imela namreč na rokah pripete cevke stroja za čiščenje krvi. Meseca januarja, ko sem šla zadnjič v bolnišnico, mi je medicina zadala udarec, ki je bil v moji bitki z njo kaplja čez rob - izpadli so mi lasje. Bolnišnično zdravljenje me je tako oslabilo, da se nisem mogla vzpeti po stopnicah. Odločila sem se, da tvegam in poiščem drugačno zdravljenje od uradno priznanega, kajti zavedala sem se, da me je sodobno zdravljenje ubijalo. Še naprej sem se prehranjevala veležitno in postopno se mi je počutje začelo izboljševati. Imela sem razmeroma dovolj trombocitov in njihovo število ni nihalo. Ko sem nekega dne stopila na sonce in dejansko začutila, da okrevam, sem se počutila kot zmagovalka. Končno sem imela dovolj časa in energije, da sem obiskala Elaine Nussbaum, ki mi je dala nekaj veležitnih nasvetov. Rekla mi je, da ni težko postaviti diagnoze za mojo bolezen. Bila sem zelo jinja, notranje razširjena in oslabela. Da pa bi bila mera polna, mi je še kri odtekala iz telesa. Z Elainino pomočjo sem si še dodatno izboljšala prehrano, da je postala jangnejša (bolj krepčilna). Aprila sem se vrnila v službo. Do srede poletja sem imela v krvi že priporočljivo število trombocitov in nisem več jemala zdravil. Hematolog mi je rekel, da je prišlo do spontane remisije. Nekako se nisem mogla strinjati z njim ob dejstvu, da sem vsak dan porabila več ur za kuhanje, meditiranje, zdravljenje pri reikijskem zdravilcu in za jogijske vaje. Kasneje je rekel, da so mi morda postavili napačno diagnozo, kljub dejstvu da so prvotno diagnozo potrdili trije hematologi. Število mojih trombocitov ostaja v zdravih mejah, jaz pa spet živim polno življenje. Povrnila se mi je energija. Zdaj sem notranje mirna - občutje, ki sem ga iskala dolga leta. Prijatelji mi pravijo, da izgledam mlajša kot pred boleznijo. Zdaj skrbim zase bolje kot kdajkoli prej; imam znanje in pogum, da si spreminjam počutje s prehrano in živim v sožitju z energijami v okolju. Spoznala sem čudovite nove prijatelje. Vrnilo se mi je veselje do vrtnarjenja. Rada živim in ljubim. Mislim, da končno vem, zakaj sem na svetu. Ozdravila sem si klasično migreno; napisala A. Visty Naj začnem z opisom dneva konec septembra 1997, ki me je usmeril v boljše, zdravja polno življenje. Že deset dni me je mučila migrena. Ne govorim le o glavobolu, temveč o močnih napadih klasične migrene, kakor jo je imenoval zdravnik, ki me je že leta zdravil. Simptomi so bili povišan krvni tlak (90/200 - vrednost, ki napoveduje srčni infarkt), vrtoglavica, napadi bruhanja in seveda oslepljujoči glavobol, ki je bil tako močan, da sem izgubljala prisebnost in spomin. Napad se je navadno tako stopnjeval, da sem morala na koncu iti na urgenco po injekcijo narkotika. Posledično sem bila nekaj dni nesposobna početi karkoli: nisem se mogla posvečati svojim mladim otrokom, da izostajanja v službi niti ne omenjam. Ko sem konec septembra dobila že opisani napad, sem bila pripravljena storiti karkoli. Nagonsko sem čutila, da bom morala korenito spremeniti življenjske navade in se obenem tudi osebnostno spremeniti na bolje. Obup in strah, da bom na stara leta odvisna od zdravil, sta me prisilila, da sem začela iskati neobičajno rešitev. Čeprav nisem zares verjela, da se da kaj storiti, sem globoko v sebi čutila, da moram vsaj poskusiti. Takrat se nisem zavedala pomena svoje odločitve, ki me je v manj kot šestih mesecih pomladila za deset let in očistila telo strupov, ki bi ga sicer zastrupljali doživljenjsko. Zdaj, notranje prerojena, se zavedam, da je bilo opisano obdobje preobrat, ki ga sicer ne dojemam, a sem zanj hvaležna. Velja dodati, da sem bila takrat tudi sredi žolčnega pravdanja za skrbništvo nad otroki, ki se je po treh letih sodnega ločevanja zaostrilo do skrajnosti. Telesno in duševno sem bila tako na psu, da nisem vedela, kje se me drži glava. Niti sanjalo se mi ni, kaj naj si zdravim najprej, glavo ali srce, a sem sumila, da sta povezana in se odločila za zdravljenje telesa; za ostalo pa sem menila, da se bo že samo ozdravilo. Najprej sem šla k akupunktistu. Pogledala sem v rumene strani telefonskega imenika in poskušala iz oglasov razbrati, kateri je najbolj strokoven. Prvi, ki sem ga poklicala, je bil prezaseden in ni sprejemal novih strank (!), zato mi je priporočil dr. Diano Credennda. Poklicala sem jo in kar elektronski tajnici zaupala svojo razdvojenost. V mojem glasu je bilo moč razbrati klic na pomoč. Zdravnica me je kmalu poklicala in rekla, da mi bo skušala pomagati. Njena sočutnost, ki sicer ni obljubljala nobenih čudežev, me je pomirila in mi vlila upanje. Sledil je kiropraktik. Sumila sem, da so mi migreno povzročale stalno napete mišice v vratu in zakrčena ramena. Kiropraktika ni bilo treba iskati; spomnila sem se zdravnika kiropraktika, ki je pred dvema letoma pomagal bratu odpraviti hude težave s hrbtenico. Priznati moram, da sem takrat še hodila k svojemu splošnemu zdravniku po zdravila. Nisem mogla oditi zdoma, ne da bi pred tem vzela močan narkotik. Prisegla sem si, da se ga bom rešila, vendar sem ga morala jemati, da sem prišla do novih, nešolskih zdravilcev. Želim opozoriti vse, ki bi se znašli v podobnem položaju, naj se ne odrečejo klasičnim zdravilom takoj, ko se začnejo zdraviti drugače - priporočam postopnost! Pregled pri kiropraktiku je pokazal, kar sem pričakovala; skrajna napetost in zakrčenost mišic, ki sta skoraj gotovo ovirali prekrvitev glave. K sreči je bil doktor Bayley izjemen strokovnjak za sproščanje mišic, z obsežnimi izkušnjami prav iz sproščanja ramenskega obroča in vratnega predela ter njunega naravnavanja. Kiropraktika sem sprva obiskovala 3-krat tedensko, postopno pa se je število obiskov zmanjšalo na enkrat mesečno. Dr. Bayley se je posvetil tudi moji prehrani in mi priporočil številne naravne prehranske dodatke, ki naj bi pomagali mojim oslabelim prebavilom, da si opomorejo. Zdravnica Diana pa je delala čudeže na svojem področju. Ugotovila je moje celotno zdravstveno stanje, ki ga ne bom opisovala zaradi pomanjkanja prostora. Nedvomno je bilo moje telo energijsko zelo razrvano, dr. Diana pa ga je začela energijsko uravnavati z akunpukturo. Za glavobol mi je predpisala zeliščno zdravilo, ki ga je sama pripravila, obenem pa mi je svetovala tudi prehransko, saj je menila, da so od tu izvirale vse moje zdravstvene težave. Takrat sem se oprijela veležitnih (makrobiotičnih) prehrambnih in življenjskih navad, ki jih še dandanes ohranjam in izboljšujem. Moja prehrana je zelo zapletena, saj sem alergična na ducat živil (pšenico, koruzo, lubenico, avokado ..., če jih naštejem le nekaj). Zato je bilo načrtovanje moje veležitne prehrane zahtevnejše, saj sem od žita lahko jedla le rjavi riž in polnovredni oves v zrnju. A splačalo se je, kakor vse ostalo, čeprav mi je jemalo veliko časa. Povsem sem se posvetila sebi in novim življenjskim navadam. Nagrada je bila sledeča: moje telo se je takoj začelo čistiti, česar si še danes ne znam razložiti; moja mlahava in otekla stegna so začela plahneti; korenita, a v bistvu preprosta sprememba prehrane me je, skupaj z zelo uspešnim kiropraktičnim in akupunktno-zeliščnim zdravljenjem, napolnjevala s tolikšno energijo, da sem začela telovaditi. Sčasoma sem izbirala napornejše telovadne vaje in začela še sama raziskovati prehrano in vplive njenega spreminjanja. Z zeliščnim obkladkom sem si še dodatno razstrupljala telo. Vse to pišem 8 mesecev po tem, ko sem se podala na romanje za krepko zdravje. Narkotikov ne jemljem že od lanskega oktobra. Ni mi več treba jemati močnega imitrexa, ki sem ga prej morala jemati celo do 15-krat na mesec (največkrat sem si sama dajala injekcije). Zdaj me razganja od energije. Spim približno 6 ur in se zjutraj zbujam spočita. Vid ni več prizadet s slepim poljem in, odkar sem izgubila 14 kg odvečne teže, sem sloka, moja koža pa gladka in sijoča. Ste presenečeni? Zdi se, da so se v meni kopičile kemikalije, strupi in maščobne celice, ki so se med razstrupljanjem telesa dobesedno stopile. Da, telovadba dejansko zelo pomaga; tvorila je delček sestavljanke, ni pa bila odločilna. Ne pripovedujem vam zgodbe o izgubljanju čezmerne teže, kar je sicer bilo presenetljiva in dobrodošla stranska korist - zmanjševanje garderobnih številk s 60 na 46 so sicer opazili sorodniki in prijatelji, a vem, da je bil to le zunanji, vidni del notranjega preporoda, ki sem ga dosegla s tem, da sem svoje telo iz kemične obare spremenila v energijsko uravnoteženo bitje. Naj dodam, da sta se mi korenito ublažili tudi astma in alergičnost (za oboje sem jemala tablete), moj naslednji cilj pa je, da postopno opustim tudi zdravila zanju. Pri tem sodelujem z pulmologom, ki je navdušen nad mojim zdravstvenim izboljšanjem in me povsem podpira v mojih prizadevanjih. S tem pričevanjem želim izraziti svojo globoko hvaležnost zdravnikom, ki so mi pomagali preroditi se, in številnim raziskovalcem veležitnih življenjskih navad, ki so nesebično razdajali svoja spoznanja. Če bi se mi vse skupaj zgodilo 1957 in ne 1997, sem prepričana, da bi prezgodaj umrla, pred tem pa še več let trpela. Namesto tega se zdaj, pri 170 cm višine, 54 1 kg ter 35 letih starosti, počutim kot 25-letnica. Veselim se vsakega dneva in vem, da sem edino s pomočjo telesne ozdravitve preprečila, da se mi ni zmešalo med dolgotrajnim bojevanjem z dušo in s telesom ter da sem premagala težave, ki so mi jih povzročale napačne življenjske navade. Ozdravel vsem pričakovanjem navkljub: ozdravitev raka trebušne slinavke z metastazami v jetrih; napisal Norman Arnold Leta 1986 so zdravniki povedali Normanu Arnoldu, da je zbolel za najhujšo vrsto raka - rakom trebušne slinavke, ki se je že razsejal v jetra. Arnold je bil takrat star 52 let, zdravniki pa so mu napovedali, da bo morda živel še 4-9 mesecev. Medicinska statistika je navajala, da ljudje z rakom trebušne slinavke živijo v povprečju še pet mesecev po ugotovljeni diagnozi. Norman Arnold je zdaj zdrav. Številne računalniške tomografije, krvne preiskave in jetrni izvidi so pokazali, da je popolnoma ozdravel od raka. Zdravniki ne znajo pojasniti njegove ozdravitve. Razlaga pa je sledeče: Arnold se je bil odrekel običajnemu zdravljenju raka in se oprijel medicinsko nepriznanih zvrsti zdravilstva, med drugim tudi veležitja (makrobiotike). Norman Arnold je 28. junija 1982 prišel v bolnišnico Providence Hospital v Columbiji, Južna Karolina, na običajno operacijo žolčnika. Med operativnim posegom pa je kirurg dr. Dan Davis na sprednjem delu Normanove trebušne slinavke odkril veliko tumorsko raščo. Manjšo novotvorbo je odkril tudi na bezgavkah in tri rakotvorne rane na jetrih. Ugotovil je, da se je rak najprej razvil na bezgavkah in se nato razsejal po telesu. Novotvorba se je laboratorijsko pregledala in patološke spremembe odvzetega tkiva so pokazale raka žleznih celic, ki se zelo hitro širi. Kirurg Davis je ocenil, da Normanu ne more pomagati nobena operacija več. Odstranil mu je žolčnik in zašil trebušno votlino. Po operaciji je kirurg brez ovinkarjenja povedal Normanu in njegovi soprogi Gerry Sue, da je neozdravljivo bolan in da bo kmalu umrl. Izmed vseh vrst raka je rek trebušne slinavke najbolj nevaren; kemoterapija ne učinkuje, bolniki pa po odkritju raka na slinavki živijo le še nekaj mesecev. Norman je od otroštva živel v Columbiji v Južni Karolini. Je eden najbolj znanih poslovnežev in človekoljubov v Južni Karolini. Bil je član številih krajevnih in državnih nadzornih svetov v zdravstvu, zaposlovanju in drugih svetih javnih zavodov. Na kratko povedano, ni bil vajen sprijazniti se z neugodnimi novicami. Prebral je vse o alternativnih zvrsteh zdravljenja raka, med drugim o interferonu, zdravljenju z vročino, obsevanjem in različnimi poskusnimi fermacevtiki. Naročil se je na medicinske revije, novice in e-obvestila. Da bi se rešil pred smrtjo, je pregledal vso razpoložljivo medicinsko literaturo. Pri tem so mu pomagali tudi številni prijatelji iz zdravniških vrst. Izmed vseh nešolskih zdravilstev sta na koncu obetali le dve zvrsti. Prva je bila velžitje (makrobiotika), modrost o življenju in prehranjevanju, ki se je pred 2.500 leti razvila na Kitajskem; druga je bilo poskusno zdravljenje raka z monoklonskimi protitelesi. Norman se je seznanil z veležitjem že v bolnišnici, ko je okreval po preiskovalni operaciji, ki je odkrila raka. Ko je ležal v bolniški postelji, še ves pretresen od hudih novic, mu je nekdo dal izvod revije Life z avgusta 1982. V njej je bil objavljen povzetek prihajajoče knjige Recalled By Life (Življenje me je znova poklicalo) - pričevanje zdravnika, ki si je z veležitnim prehranjevanjem ozdravil raka. Veležitna prehrana sestoji v glavnem iz polnovrednega žita v zrnju, zelenjave in morskih alg, stročnic, rib in sadja. Takšna prehrana je skoraj brez maščob in holesterola, obenem pa vsebuje v izobilju vsa osnovna hranila, z vlakninami vred. Temelji na starodavni modrosti o silah širjenja in krčenja ter naziranju sveta, da se nasprotja privlačijo in tvorijo vse pojave. Zdravje pa se vrača in ohranja z uravnovešanjem obeh prasil v telesu. Norman je raziskal veležitje in naletel na številna pričevanja ljudi, ki so si z veležitno prehrano in življenjskimi navadami ozdravili raka. Dvomil je, obenem pa ga je vznemirjalo in mikalo, da bi poskusil z njo. Zato je Arnold prosil prijatelja, odvetnika Johna Raineya, da preveri resničnost pričevanj. Rainey je pregledal arhiv dveh izobraževalnih veležitnih ustanov v Bostonu, Kushijevega zavoda in dobrodelne ustanove East West Foundation. Preučil je tudi resničnost zapisov o zdravniku iz Illinoisa, ki je v svoji zdravniški praksi uporabljal veležitje in številnim ljudem pomagal, da so si ozdravili hude bolezni, med drugim tudi raka. Rainey je osebno obiskal pričevalce, ki so si z veležitjem ozdravili raka. In res je ugotovil, da je bila velika večina pričevanj resničnih; dotičnim ljudem je bil v resnici ugotovljen rak v zadnjem stadiju (tkim. "neozdravljiv"), in ozdraveli so predvsem zaradi veležitnih življenjskih navad in prehrane. Medtem pa je Normanov bratranec, dr. Charles Banov, alergolog in imunolog, raziskoval medicinske metode zdravljenja, ki bi lahko pomagale Normanu. Banov je kmalu naletel na monoklonska protitelesa, vrsto zdravljenja, ki je bila še v zelo poskusni fazi. Monoklonska protitelesa so beljakovine, s katerimi se miši, ki jih proizvajajo, borijo proti rakavim celicam, s kakršnimi se sooča človek. Po tej metodi se človekova kri vbrizga v miš; miš ustvarja v sebi protitelesa, ki naj bi po pričakovanju zdravnikov uspešno napadala točno določeno vrsto raka, ki ogroža dotičnega človeka. Ko miš tvori želena protitelesa proti raku, ji jih znanstvenik odvzame iz krvi in jih vbrizga bolniku, kar naj bi spodbudilo njegovo telo, da začne tvoriti protitelesa, ki bi uničevala rakave celice. Leta 1982 še ni bilo znano, ali so monoklonska protitelesa sploh učinkovita proti katerikoli vrsti raka. (Še dandanes ni ugotovljeno, ali monoklonska protitelesa zdravijo raka. Tega ni potrdila še nobena raziskava.) Norman se je odločil, da bo poskusil z veležitjem in tudi s protitelesi. Avgusta 1982 so se Gerry Sue, Norman in njuni trije sinovi začeli prehranjevati veležitno. Mesec dni kasneje je Norman dobil injekcijo manoklonskih protiteles, ki so jih pridelali znanstveniki s filadelfijskega Wistarjevega inštituta, Pensilvanija, ki je podružnica Pensilvanijske univerzitetne medicinske fakultete. Dobil naj bi le eno injekcijo. Potem bi naj le čakal, da začnejo protitelesa delovati, če sploh. Vendar se Arnold s tem ni zadovoljil. Hotel je preskusiti kakršnokoli vrsto zdravljenja, ki je obetala vsak kanček upanja in ni imela hudih stranskih posledic. V georgetownskem Centru Vince Lombardi je dr. Philip Schein proučeval več kemoterapijskih pripravkov proti raku. Schein je bil eden izmed dveh najuglednejših ameriških znanstvenikov za raka trebušne slinavke in spadal med peščico vodilnih specialistov na svetu. Septembra 1982 je Norman pod Scheinovim nadzorom začel s kemoterapijo. Prestal je pet kemoterapij. Njihove posledice so bile strašne: shujšal je, bil je stalno utrujen, izgubljal je mišično maso, sililo ga je na bruhanje in izgubil je vso dlako po telesu. S 73 kg je shujšal na 51kg. Izgubljal je voljo do življenja. Ko je nastopila jesen, se je začel spraševati o smiselnosti kemoterapije in zakaj se ji je sploh podvrgel. Norman, Gerry Sue in njuni sinovi so se na žetveni praznik konec novembra 1982 odpravili na Bahame. Med naravnimi lepotami otoka in obkrožen s svojimi najbližjimi se je Norman še naprej spraševal o smiselnosti kemoterapije. Dr. Schein je izrecno poudaril, da kemoterapija ni zdravilo, le nekakšno zagotovilo za še nekaj mesecev življenja. Kljub temu je dr. Schein prepričeval Normana, naj nadaljuje s kemoterapijo, dokler bo zdržal. Zdravnik je upal, da bo rak zaradi nenehnega napadanja kemikalij morda zastal v rasti ali jo vsaj upočasnil in s tem Normanu podaljšal življenje. Toda kakšno življenje je omogočala kemoterapija? Norman je hiral. Najbolj pa ga je zbodlo, ko je v očeh svojih prijateljev videl, kako ga pomilujejo. Niso izražali samo obžalovanje; nihče ni verjel, da za Normana obstaja vsaj še kanček upanja. Norman si je rekel: "Raje umrem dostojanstvene smrti, kot pa da se me sinovi spominjajo takega." Takrat se je začel vse bolj navduševati za prehrambno-zdravstveno (makrobiotično) zdravljenje. Že pred tem se je navduševal nad prehrano, čeprav se je zanašal predvsem na vitamine. Veležitna trditev, da so življenjske navade in prehrana odločilni povzročitelj bolezni, obenem pa tudi ključ za njeno ozdravitev, mu je dala resnično misliti. Zato se je novembra, med žetvenimi prazniki, odločil opustiti kemoterapijo in se povsem osredotočiti na veležitno zdravljenje. V vmesnem času pa je še naprej iskal odgovore. V novembru sta se Norman in Gerry Sue na Simontonovi kliniki v Dallasu, Teksas, udeležila 5-dnevnega seminarja, ki je slovel po uspešnem urjenju v zdravljenju raka z miselnimi podobami. Učila ju je Stephanie Simonton, soproga ustanovitelja klinike, dr. O. Carla Simontona, tako da sta Norman in Gerry Sue spoznala, kako pomemben je um pri ohranjanju zdravstvene odpornosti in njenem izboljševanju. Zamišljanje podob je postalo eno temeljnih Normanovih vsakodnevnih opravil. Med drugim si je v mislih predstavljal svoj tumor, kako ga kri odnaša, ki je bila zdaj zaradi upoštevanja veležitnih priporočil boljše kakovosti. Norman se je prebijal skozi negotovost in nasprotujoče si trditve na eni strani zdravnika šolske medicine ter na drugi strani modreca in veležitnega učitelja. Zdravnik je bil Charles Banov, Normanov bratranec in prijatelj že od otroštva, veležitni učitelj pa Michio Kushi, človek globokih spoznanj o življenju in modrec, ki je uporabljal veščine in znanje vzhodnega zdravilstva, da bi Normanu pomagal ozdraveti. Predstavljala sta najboljše, kar premoreta Zahod in Vzhod, sodobna medicina in tradicionalno zdravilstvo. Najbolj so obetale in mu budile up Kushijeve trditve. V skladu z veležitno modrostjo je ameriška prehrana, v kateri prevladujejo maščobe, holesterol, sladkor, osiromašeno (glazirano) žito in kemikalije, dejansko vsebovala toliko strupenih in odvečnih snovi, da so se v telesu kopičile v naslagah in tvorih. Nakopičene odvečne snovi in strupi so preprečevali dotok krvi do organov in tkiv ter s tem preprečevali obnavljanje celic. Zato se je začela porajati cela vrsta bolezni, med drugim sladkorna in artritis. Ker tkiva niso dobivala kisika, obenem pa so se v telesu kopičili strupi, je vsakodnevna prehrana vplivala na DNK, t.j. gene v celicah. Ko je DNK degenerirala, so se izrojene celice začele nenadzorovano množiti in postale rakave. Kushi pa je trdil, da se telo začne zdraviti, če dobiva hrano brez omenjenih strupov in ki obenem vsebuje vsa potrebna hranila, saj telo začne izločati nakopičene strupene in odvečne snovi ter obnavljati energijsko ravnovesje. V veležitju se izločanje odvečnih snovi imenuje "pospešeno razstrupljanje" (discharging). Ko se je Norman začel prehranjevati veležitno, se je njegovo telo v resnici začelo pospešeno čistiti. Začel je hujšati in mučila ga je cela vrsta kratkotrajnih neprijetnih simptomov. Eden najbolj strašljivih je bila barva njegovega jezika, ki se je obarval črno. Ko se je nekega jutra zbudil in si hotel umiti zobe, je opazil, da mu je jezik počrnel. Gerry Sue je bila zgrožena. Vsa prestrašena je poklicala Kushija. Pomiril jo je in ji zagotovil, da je črnost jezika dober znak. Normanovo se je pospešeno razstrupljalo. In res je jezik čez čas dobil nazaj običajno barvo, a izkušnja je bila strašljiva. Gerry Sue je redno klicala Michia in tožila, da Norman stalno hujša. Kushi jo je vsakič pomirjal rekoč, da bo Norman nehal hujšati, ko bo dosegel najprimernejšo telesno težo. In tako se je tudi zgodilo. Zaradi diagnosticiranega raka je Norman redno hodil na računalniško tomografijo, ki je na začetku nedvoumno odkrila rakave tvorbe na jetrih in trebušni slinavki. A čez nekaj mesecev se je Norman že počutil bolje, polnejši življenja in moči, kot se ni počutil že leta nazaj. Vedel je, da je prehrana odločilno in temeljito vplivala na njegovo življenje v vseh ozirih: izboljšala se mu je umska bistrost, imel je več energije in njegova telesna teža se je ustalila na najprimernejši. 24. junija 1983, le devet mesecev po postavljeni diagnozi in privzeti veležitni prehrani je Norman šel na še eno tomografijo, ki je odkrila le še sledove novotvorb. Brez dvoma so se začele krčiti. 21. decembra 1983 je bila tomografija nedvoumna: Brez posebnosti! Slikanje je potrdilo, da je rak izginil. Sledile so še številne druge preiskave - krvna, ultrazvočna in izvidi jeter - in vse so potrjevale dejstvo, da v Normanovem telesu ni bilo več raka. Njegovi zdravniki so bili osupli. Norman pa je slavil zmago. Januarja 1990, na svoj 60. rojstni dan, se je Norman povzpel na 5.896 m visoki Kilimandžaro. Redno igra tenis in se potaplja v morske globine. Norman Arnold je odličnega zdravja. Njegovi zdravniki ne znajo pojasniti, zakaj je ozdravel. Vir: The Norman Arnold Story: Conquering Cancer of the Pancreas by Tom Monte; objavljeno v knjigi Cancer-Free 30 Who Triumphed Over Cancer Naturally; iz zbirke dobrodelne ustanove East West Foundation pridobljeno ob pomoči Anne Fawcett in Cynthie Smith. Nasprotujem žitu? Jaz že ne! zgodbo Mika Maloneya zapisal Graeme Whitcroft White Igralec Mike Maloney sedi v londonski kavarni in sproščeno srka kapučino. Je vitke postave in oblečen v udoben modni suknič, njegov obraz izžareva zdravje in pri svojih 44 letih vzbuja vtis, da je deset let mlajši. V najstniških letih pa je Maloney vzbujal prav nasproten vtis, saj je bil zaradi svoje čezmerne telesne teže tako nesrečen, da je postal ujetnik raznih modnih diet in na koncu pristal v bolnišnici. "Begal sem od ene diete do druge," se spominja in se pri tem smeje v zadregi. "Moja skrita strast so bile ženske revije s članki o shujševalnih dietah. Vedite, da takrat ni bilo skoraj nobenih revij za moške in se za moškega ni spodobilo, da se zaskrbljeno ukvarja s svojim videzom." "Res, prav oboževal sem revije, ki so obljubljale hitro hujšanje v slogu: 'V 10 dneh lahko shujšate 13 kg.' Večinoma so priporočale le uživanje grenivk; poskusil sem s skutno dieto ali pa sem tri dni jedel samo zrezke; ker sem bil tako obupan, sem poskusil vse, kar se je priporočalo, vendar ni nič od tega pomagalo." Mike je kot pubertetnik od 13. leta starosti dalje imel čezmerno telesno težo, zato je strašno trpel zaradi svojega videza. Celo njegovi najboljši prijatelji so ga klicali Debelko. "Niso me klicali tisti debeli, temveč preprosto Debelko," se spominja Mike in se spačeno reži. "Ko sem odšel na igralsko akademijo študirat igralstvo, sem imel 20 kg preveč in bil zelo nesrečen. Takrat je bila sicer najvažnejša odlika biti talentiran igralec, a pomagalo je tudi, če si bil čeden, zato je bila moja samozavest na psu." Ob koncu prvega letnika na akademiji je Mike imel še vedno preveliko telesno težo, zato se je odločil poskusiti shujšati tako, da je 10 dni jedel samo rjav riž in pil vodo. Poskus je bil prav poučen, čeprav ne v zaželeni smeri, kot je bil sprva pričakoval. Veležitje (makrobiotika) so bolj življenjske navade kot pa prehranska usmeritev. Makrobiotika - njeni privrženci so tudi Madonna, Guy Ritchie, Boy George in Geri Halliwell - ni toliko prehranska usmeritev kot so življenjske navade, ki temeljijo na petih načelih: hrana je temelj zdravja in sreče v hrani sta osnovni kemični prvini natrij in kalij, ki se medsebojno dopolnjujeta in si nasprotujeta žito je osnovno človekovo živilo hrana naj ne bo osiromašena (rafinirana - prevajalčeva op.), temveč naravna uživa naj se hrana iz okoliških krajev in v svojem letnem času Značilen veležitni obrok sestoji iz rjavega riža z rjavo lečo, brokolija, belomesne ribe, sledi sadna solata iz jabolk, hrušk in marelic ter regratov zvarek ali navadna voda. Odsvetujejo se južno sadje, med, čokolada, mlečni izdelki, kofein, voda iz vodovoda, meso, jajca in perutnina. Lahko pa se pije žitni alkohol, recimo whiskey in pivo - občasno. Mike se spominja: "Ko sem prvič bral o makrobiotiki, sem zvedel, da izraz izvira iz grščine, pomeni živeti polno, in omenjala se je dieta iz rjavega riža, ki je dobesedno priporočala jesti samo rjavi riž. No, sam sem bil takrat dovzeten za karkoli, zato sem poskusil in se je držal kot pijanec plota. Bilo je precej grozno, a je delovalo, saj sem v 10 dneh shujšal dobrih 6 kg. Izgledal sem bolje in se tako tudi počutil. Kasneje sem ugotovil, da je ekološko pridelan riž najboljša hrana za uravnoteženo prehranjevanje. "Takrat sem delal kot točaj v gledališču Royal Court. Po desetih dneh rižne diete sem srečal nekaj svojih prijateljev, ki so mi rekli: 'Dobro izgledaš! Dajmo, proslavimo to s torto.' In sem pojedel marmornati kolač. Naval sladkorja v telesu je bil tako silovit, da sem pojedel še 12 kolačev, sledilo jim je pol ducata pocukranih piškotov, ki sem jih poplaknil z dvema kavama. Kar nisem se mogel ustaviti; kot da se mi je zmešalo." "Deset dni nazaj mi taka hrana ne bi povzročala nikakršnih težav, takrat pa me je že čez eno uro začelo močno zvijati v želodcu. Tako hudo je bilo, da sem moral v bolnišnico. Zdravnik me je vprašal, s čim sem se zadrogiral; ko sem mu povedal, kaj sem pojedel, je bil strašno nejevoljen, ker mi ni smel izprati želodca. Nazadnje me je poslal domov, da narava opravi svoje." Takrat je vse skupaj izgledalo kot nekakšna zabloda, a Mike je nevede naletel na dieto, ki mu je spremenila življenje. "Če odmislim opitost s pijačo, se še nikoli nisem zastrupil s hrano," je povedal. Na vsem lepem sem postal preobčutljiv na hrano, t.j. kavo in sladkor, ki sem ju zlahka prepoznal kot škodljiva in prešinilo me je spoznanje, da komaj kaj vem o prehrani in kako vpliva na telo." "Preden sem šel študirat igralstvo na akademijo, sem bil vedno jedel meso s tremi listki zelenjave, čemur je sledilo nekaj s smetano; med študijem sem v glavnem jedel musako in francoski krompirček ali pa, kot vsi drugi, piščanca s curryjem in krompirčkom. Po izkušnji z riževo dieto pa se mi je taka hrana uprla in je nisem mogel več jesti. Začel sem proučevati različne diete. Takrat sem prvič naletel na veležitje (makrobiotiko), ker jo je omenjala Bela knjiga o prehranjevanju iz 1976, ki sem jo prebiral. In Bela knjiga je kategorično odsvetovala veležitje." "Toda to me ni odvrnilo in sem še naprej jedel riž. Čtivo o veležitju me je navduševalo, zlasti knjige o prehrani na Japonskem, kjer že stoletja prevladuje prehrana iz riža in zelenjave. Goratost Japonske narekuje Japoncem kmetijstvo, ki skoraj ne pozna pašne živinoreje, obenem pa gojijo 300 različnih rastlin za prehrano. Mi jih gojimo približno 60." S tem, ko si je Mike širil obzorje, je postajal vse bolj zaskrbljen nad britansko prehransko industrijo. "Od 2. svetovne vojne dalje se v našo hrano dodajajo neizmerne količine kemikalij, zato me resno skrbi za splošno zdravje sodobnega človeka," pravi. "Prepričan sem, da se v povprečju naše zdravje poslabšuje in se reševanje zdravstvenih težav le odlaga na prihodnost." Mika je raziskoval še naprej, kar ga je pripeljalo do zdravega prehranjevanja. Sčasoma se je naučil prehranjevati se sredinsko uravnoteženo* in bolj zdravo. "Nova prehrana me je tako pritegnila, da sem postal kar malo obseden z njo, vendar se temu ni dalo izogniti. Čez čas pa sem razširil svoj jedilnik." "Recimo, sprva sem bil dosleden in odklanjal vsako alkoholno pijačo, enako tudi sladkano hrano; sčasoma pa sem spoznal, da je bolje, če si občasno privoščim manjši odklon, sicer svojo rigoroznost na koncu plačaš z vdajanjem žrtju sladkarij ali alkoholni krokariji. Če jem riž, ga jem z malo zelenjave, po zrezku pa si za njegovo uravnoteženje privoščim kaj sladkega. Skoraj dve leti sem rabil, da sem ujel pravo mero v prehranjevanju, a se je splačalo, saj se mi je počutje korenito izboljšalo, uspeval sem v igralstvu in ko sem zaključil študij, sem takoj dobil službo na televiziji." Od takrat je Mike javna oseba; najbolj je znan po svoji vlogi v filmu Truly Madly Deeply. Nastopa na ITV, v dramah The Swap in The Jury, ter se pripravlja za novo televizijsko dramo Me and Mrs Jones. Mikova ženska, Kim Andreolli, modna fotografinja, se tudi prehranjuje veležitno. V prehrani, ki mu je spremenila življenje, Mike vidi le eno slabo stran. "Če odmislim pravo kavo, ki je moja razvada, sem pri veležitni prehrani zelo dosleden. Pazim, kaj jem - ogibam se hrani s kemičnimi dodatki in umetnimi barvili. Slaba stran moje doslednosti pa je, da me zaradi nje le redko kdo povabi na večerjo."----------* sredinsko uravnoteženo prehranjevanje pomeni uživati predvsem živila, ki niso energijsko skrajna; to pomeni ogibanje živilom, ki močno grejejo telo in ga krčijo, ter živilom, ki ga močno hladijo in razpuščajo; pogosto uporabljen angleški izraz balanced diet ne pove dovolj oziroma ga marsikdo ne razume; bolj ali manj uravnoteženo se prehranjuje vsak, ko, recimo, mesno in preslano hrano energijsko uravnotežuje s sladkarijami, južnim sadjem, sladoledom, alkoholom, močnimi poživili idr.; pri sredinsko uravnoteženem prehranjevanju pa se odsvetujejo take energijske skrajnosti, zato tudi beseda sredinsko; tako prehranjevanje sestoji predvsem iz polnovrednega žita v zrnju, zelenjave, stročnic, alg in sadja - dodal M.F. "Človek se ne zaveda, kako usodno hrana vpliva na njegovo telo in duševnost."Michio Kushi Izjavljam, da sem zgornja pričevanja prevedel na svojo pobudo in brez kakršnekoli podpore kogarkoli. Menim, da le koristi, če so zgornje informacije na voljo javnosti. In zahvaljujem se Tanji Šalamon za kakovostno tipkanje! Izbral in poslovenil Mitja Fajdigamitja.fajdiga@siol.net Ozdravitve, ki vlivajo upanje (1. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net