Pričujoči tekst je povzetek in priredba izvirnega znanstvenega članka Sodobne teorije o sektantskem pranju možganov, objavljenega v lanski prvi številki družboslovne revije Teorija in praksa. Avtor članka Gregor Lesjak je doktorski študent sociologije religije na Filozofski fakulteti.


Nastanek hipoteze o sektantskem pranju možganov (brainwashing in cults) Lesjak postavlja v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Združevala je interpretacije razmeroma uspešnega in agresivnega novačenja starejših mladostnikov v nekonvencionalne komunske skupnosti. Svoj vrhunec je hipoteza dosegla v zatrjevanju izgube svobodne volje novaka/rekruta, ki naj bi se kazala v disociativnih motnjah, ki jih je mogoče opaziti pri prisilnem prepričevanju, miselni prevzgoji in indoktrinaciji v ujetništvu. Ta hipoteza napoveduje psihološko zmedo ali dezorientacijo v nekaterih izmed vmesnih stopenj procesa pranja možganov. Zgradba močno disociativne osebnosti naj bi spominjala na 'zombija' ali robota, med bedaste ali robotske disorientacije pa naj bi sodil srep pogled, nezmožnost končanja začetnega stavka in strašljiv nasmeh. V končnem stanju pa pranje možganov ljudi ne razstavlja, ampak jih sestavlja na nov in funkcionalno ustrezen način. Oseba z opranimi možgani je po tej tezi emotivno in duševno funkcionalna, dokler ne začne razmišljati o nepokorščini ali odhodu iz skupine. Takšna oseba nima nikakršnih nenavadnih fizičnih značilnosti, če ne upoštevamo njene nepripravljenosti za pogovor ali celo razmislek o določenih prepovedanih temah.



Lesjak ugotavlja, da so bile v preteklosti glavni predmet znanstvenega proučevanja 'spreobrnitve' rekrutov, kasnejša proučevanja pa razlikujejo še pripadnike (agent) in preverjene pripadnike (deployable agent) sekte. Prvi o članstvu v njej zgolj razmišljajo ali pa jih skupina že snubi; drugi so vanjo že vstopili in sprejeli njene cilje; tretji so prek vrste transakcij med izoliranim pripadnikom in karizmatično vodenim kolektivom ali pranja možganov ponotranjili cilje skupine do takšne mere, da jim gre vse zaupanje za uresničevanje le teh tudi brez neposrednega nadzora in celo tedaj, kadar se ti cilji razhajajo z njihovimi cilji. Pojasnjevanje tako opredeljenega pranja možganov ob opori na klasične študije prisilnega prepričevanja (coercive persuasion) v času kitajske komunistične revolucije in korejske vojne ne zahteva dejavnika fizične prisile.

Kasnejša raziskovanja pranja možganov ugotavljajo, da v sektah nove pripadnike pridobiva karizma, pranje možganov pa jih le v izjemnih primerih ohranja. Če je prej proces pranja možganov dosegal razsežnosti pandemije v populaciji, ki je v ranljivem položaju, išče partnerja ali tovariša oziroma smisel bivanja v obdobju prehoda ali trenutku izgube, naj bi šlo le še za statistično redek pojav, ki naj bi bil smiseln le, kadar sredstva prihranjena prek zmanjšanega nadzora skupnosti presegajo sredstva, investirana v proces pranja možganov. Pranje možganov tako ni več edina pojasnitev sektantske pokorščine, temveč so pomembnejši drugi dejavniki, napr. obredje skupine ali preprosta konformnost njenih članov. Enosmerne razlage sektantske pokorščine se opuščajo, pranja možganov ni mogoče več raziskovati na način vse-ali-nič. Te hipoteze o pranju možganov kljub zmanjševanju razširjenosti še ne ukinjajo možnosti pranja. To argumentirajo s tezo, da iz dejstva, če sekta ni oprala možganov vsem njenim članom, ni mogoče sklepati, da česa takega sploh ne prakticira, saj celo 'Mao ni nikoli skušal oprati možganov vseh prebivalcev Kitajske, ker noben poveljnik ne potrebuje toliko preverjenega kadra'.

Novejše hipoteze pranje možganov povezujejo izključno s prisilo. Zanikajo možnost kreiranja podvojenega sebstva in pranje možganov zreducirajo na oblikovanje mnogo bolj profane, v procesu pranja možganov edino stalne 'uklonljivosti sotrpinov' različnim ciljem totalitarističnega okolja, napr. izsiljevanju priznanja v stalinističnih čistkah, ideološki spreobrnitvi v kitajskih institucijah za miselno prevzgojo in kolaboraciji v taboriščih za zajete pripadnike enot OZN.

Najnovejše teorije pa praktično vse hipoteze o pranju možganov pripisujejo socialni konstrukciji, zgrajeni na protisektantskem gibanju, ki je za nasilne ugrabitve mladih ljudi iz komun, za njihovo 'deprogramiranje' in za sodne pregone proti različnim novim religijskim gibanjem potrebovalo strokovne argumente in znanstveno podlago v akademskih krogih.


Lesjak pregled hipotez o pranju možganov zaključuje z mnenjem, da pranje možganov ni empiričen pojem, ki bi ga lahko prepoznali s preprostim opazovanjem iz prve roke, ampak da sodi v domeno interpretacije oz. teorije. V tem primeru se lahko odločimo pač za boljšo teorijo, kar pa še ne pomeni, da je pluralizem teorij v znanosti zgolj začasen pojav, ki bo nadomeščen z eno pravo teorijo. Zanj je pluralizem teorij bistvena poteza vsega znanja, ki hoče biti objektivno. Pri tem niso nobene teorije apriori izključene, celo takšne ne, kot so astrologija ali mitologija Hopi indijancev.