|   Ali ste se že kdaj sredi teme znašli v neznanem prostoru, se izgubili in začeli hoditi v krogu, ko ste iskali izhod in ga niste našli? Zelo v težkem položaju se znajdemo, ko hodimo po težko prehodni, kaotični poti, na kateri se izgubljamo po zavitih stezah, morda med visoko pristriženim grmičevjem ali tudi sredi gozda brez kompasa, čez katerega ne vidimo ali ne vemo kam nas peljejo poti. Zgodi se nam, da stopamo po podzemnih temačnih hodnikih ali pa vstopimo v velik sklop hiš in parkov, zgrajenih oziroma raščenih tako, da ko vstopamo, ne najdemo več poti ven.
Labirinti niso obstajali samo na Kreti, v Egiptu in Angliji, po raznih gradovih in gotskih katedralah srednjega veka, najdemo jih tudi v
vsakdanjem življenju. Bistvo dandanašnjih labirintov ni v tem, da bi se izgubili, poti so natančno označene, zavoji in prehodi so dobro vidni, celo signalizirani, vendar pomembno je priti v središče. Bistvo je v tem, da se v življenju ne zavedamo, da smo vstopili v labirint in da je svet, ki nas obkroža v bistvu labirint, v katerem se bomo težko znašli.
Ko vstopimo v labirint življenja nam je zelo težko razumeti kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. V labirintu si ne znamo odgovoriti kakšen smisel ima naše življenje, zakaj se učimo, delamo, zakaj živimo, kaj je sreča. Kaj pravzaprav iščemo v labirintu, v katerega smo zašli.
Ko vstopamo v labirint je zelo pomembno, da vzamemo s seboj klobčič in da odvijamo nitko, ker si ne moremo zapomniti poti, po kateri smo hodili, ob katere kamne smo se sptaknili in kje lahko gremo ven. Ta nitka je naš spomin. Nitka je čudežna, kajti po njej lažje spoznavamo kraje, po katerih smo hodili skoz svoj razvoj in se zavemo katere poti moramo še prehoditi. Kdor najde izhod, uniči labirint.
Pri tem pa moramo vedeti, da je izhod iz labirinta v njegovem središču, v njegovem srcu, ne pa zunaj njega. Labirinta se ne reši tisti, ki tedaj, ko vstopi v labirint zasluti vse njegove zavoje in obrate ter pobegne. Tudi tisti ne, ki namerava pobegniti po stranskih poteh in ostati zunaj labirinta in vse nevarnosti potipati le po površini. Le v središču labirinta je izhod, tam se soočimo in spopademo z vsemi nevarnostmi, s katerimi se moramo v življenju boriti. V središču labirinta so pošasti, ki živijo v nas, a nimajo fizičnega telesa in vendar se moramo z njimi spopasti. Te pa so: strahovi, dvom, skrbi, obžalovanje, negotovosti, zamere, itd. Zoper vse te pošasti se zoperstavimo le s svojim najmočnejšim orožjem, kot so: volja, inteligenca, samokritičnost in spomin. Pri tem pa moramo paziti, da se naša hoja ne konča v horizontalnem labirintu, temveč da se usmerimo po stopnišču navzgor. Če nam to uspe, ustvarimo svoj čudovit in skrivnosten ples, ki mu pravimo evolucija ali preseganje samega sebe. Vendar nikoli si na noge ne privežimo kamnov. Ali ste že kdaj videli, da kamni plešejo? Kamni vedno težijo k dnu ali pa se kotalijo po strmem pobočju navzdol. S hojo po labirintu doživimo novo rojstvo, z vso močjo in novo kakovostjo. Hoja po labirintu je junaško dejanje in s tem ne postanemo mistični heroj, temveč človek občudovanja zaradi svoje osveščenosti in izboljšanja svojega življenja.
Tatjana Malec
|
NE ZAMUDITE
Ali ste se že kdaj znašli v labirintu?
Prispeval/a: titanic dne torek, 9. november 2004 @ 09:31 CET
Članek, ki si ga opisala želim komentirati in v strinjanju s teboj podati še malo svoj pogled. Če se zavedamo ali ne, je življenje vsakega primerljivo z labirintom. Srečujemo se dnevno z zidovi, pred katerimi smo nemočni in jih ne moremo podreti. Včasih, predvsem trmasti ljudje, želimo skozi, pa ko nas že močno boli glava, vidimo, da škodujemo sebi in da to ni mogoče. Res, potrebno se je obrniti nazaj in nadaljevati pot do sredine po drugi poti. Kako vemo, da smo na pravi poti? Kako vemo, da ne bomo spet prišli do zidu, kjer ni poti naprej - proti sredini? Koliko časa bomo še hodili in se zaletavali v zid? Kako lahko povprečni človek vse to ve? Ne more.
Pred težavami (zidovi) se moramo ustaviti in narediti korak nazaj, da vidimo, da je zid visok in ne moremo ga podreti. Ne moremo ga obiti, iti okoli, se mu izogniti. Stopiti moramo malo nazaj in se ozreti gor v vertikalo kjer vidimo izhod. Vendar stopnice, ki jih zagledamo je treba uporabiti in iti po njih, da gremo lahko čez težavo (zid). Po stopnicah se moramo povzpeti, imeti moramo moč za hojo po stopnicah… to je preseganje samega sebe, kjer priznamo, da smo premalo, da bi sami zmogli premagovati zidove, ki so na naši poti. Lahko gremo nazaj, vendar moramo iti potem po drugi poti, ki je prosta, v sredino pa še dolgo časa ne bomo prišli. Lahko se igramo sami, se trudimo, vračamo in menjamo smeri, a koliko časa? Če vemo za stopnice, se lahko ozremo za njimi in si zaželimo iti po njih ter premagovati napore, s katerimi se srečujemo pri hoji navzgor. Stopnice so obsijane s svetlobo, da vidimo kam gremo in spremlja nas še nekdo. Zato nam ni potrebno hoditi po labirintu življenja sami, v temi, biti samozadostni, vzvišeni in prepričani, da zmoremo. Imamo možnost in se je zavedamo, sami pa izberemo lahko pomoč in jo sprejmemo ali svojo pot.
Mislim, da govoriva o isti stvari, saj le tako se približujemo središču labirinta, kjer nas čaka poleg negotovosti neizmerna sreča in zadovoljstvo. Ta središče labirinta je človekovo srce, v njega pa pridemo po vzpenjanju po svetlih stopnicah v središče labirinta, tja kamor si želimo. Tja kamor pravijo tisti, ki so že bili, da je ve, da je Eno in brezmejno.
Pozdravlja te tvoja duhovna prijateljica, Titanic
Ali ste se že kdaj znašli v labirintu?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 9. november 2004 @ 10:08 CET
boljše ne bi mogla komentirati mojega prispevka, kajti središe in vzpenjanje po stopnicah lahko vodijo samo v naše srce. Škoda, da ni tvoj komentar objavljen na prvi strani, kar nadaljevanjega mojega. Zares je tako, da brezmejnost odprtega prostora, ki se vijuga po zamotanih poteh pred nami, nas vodi lahko le v srce, ki je naša končna postaja.
Lep pozdrav tebi tvoja duhovna prijateljica
Tatjana
Ali ste se že kdaj znašli v labirintu?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 9. november 2004 @ 20:05 CET
odličen članek. Sam sem se že mnogokrat. In prav na tem mestu bi opozoril na Jenezovo vizijo.nadnaravno vizijo v Novi zavezi " Apokalipsi ".
Ko sem jo pret leti začel brati in jo še berem, sem pri branju te čudovite in mogočne Janezove vizije občutil veliko nemoč zmožnosti razumevanja. A verjamem, da kdor koli jo je bral ali jo bo bral, da bo to isto občutil. To je nadnaravna vizija, ki presega običajne naše razunske omejenosti. Vendar je kljub temu nenehno prisotna nepremagljiva privlačna moč, ki pripelje našega človeškega duha do te zadnje svetopisemske knjige, do zadnjega poglavja, v katerem sedaj smo!
Vsaka svetovna knjiga ima skrivnostno pisanje, duhovno oporoko. Ta Knjiga Razodetja je zaradi svojega bistva labirint, v katerem lahko brez dvoma zaidemo. Toda v njem obstaja tudi tenka nit, ki lahko z gotovostjo pripelje skozi vse dvorane in hodnike. Vsaka svetovna religija oznanja teh opisanih sedem praduhov, sinovi skrivnosti pa morajo skozi sedem stopenj, podvreči se morajo sedmim preizkušnjam, obvladati morajo sedem zakonov in na določeni stopnji razvoja norajo izkusiti sedem darov milosti. Sedaj je lahko uvod dovolj jasen. Na tem svetu obstaja razodetje Boga, sveta skrivnost, ki jo lahko v in po Jezusu Kristusu dosežejo vsi tisti, ki so se za to odrešili in so naravnani na to.
Če je naše notranje iskanje mišljeno resno, se nam pogostoma pokažejo povezave med poznanimi in domnevnimi pojavi. Tako je, kot bi se odprla knjiga in bi se vrstico za vrstico, črko za črko razkrivali novi svetovi. Črke se tako povežejo v besede, besede v stavke, stavki v podobe še neznanih ali ne več znanih?-razsežnosti in vsebin.
Tako nove podobe lahko vodijo do novih uvidov in izkušenj. Iz celotne zmede se končno izlušči spoznanje, ki je povezano z resničnim ciljem vseh nas na zemlji.
Zdi se, da so preteklost, sedanjost in prihodnost med seboj ločene. Vendar temu ni tako, kajti kdor živi zavestno-budno, bo vedno bolj spoznaval, da so med seboj neločljivo povezane. Smo produkt preteklosti in izhodišče za prihodnost. Tako je v vsakem človeku prisotna ta velika skrivnost-misterij; razvija se kot popek, ki se odpira za cvetenje, hoče se razodeti, se izraziti. Na drugi strani pa obstaja v nas in zunaj nas sila, ki nam ovira to razodevanje. In tako so nam dane tudi možnosti, da zaidemo v labirint.
Da ne bi zašli v ta labirint moramo poznati cilj svojega življenja. Če človek torej ne pozna tega cilja, se ne more braniti pred nasprotniki ali se jim umakniti. To je položaj človeka v tretjem tisočletju. Običajno človek tega cilja ne vidi ali pa ga noče videti. In zato postane žrtev razmer. Takrat pa se nas dotakne božanska Previdnost, da nam pojasni, kakšno je naše stanje in nam pokaže izhod. Z tem božanskim dotikom in njegovimi posledicami se tako spremeni naša zavest-zavedanje, spremenijo se naši uvidi, svet tako dobi za nas drugačen izgled.
Po eni strani so to dejstva, ki nam jih mediji močno približujejo: nasilje, vojne, kri, sovraštvo, goljufije, kraje in zločini. Po drugi strani pa sta prisotni humanost in želja po medsebojni pomoči v največji stiski. Obstaja pa še tretji vidik stvarjenja, ki trpi, ker ga njegovi otroci ne dojemajo, ker se medsebojno borijo ali tolažeče trepljajo po ramenih, vendar ne da bi pogledali vase in začeli iskati vzroke vse te bede. Vzrok je sam človek, njegovo zadrževanje na tem smrti podvrženem svetu in predvsem, da se tu počuti preveč dobro in mu zadošča nenehno prilagajanje in prezidavanje hiše, da bi tako zadržal bedo zunaj nje. To je vzrok vseh naših strahov in trpljenja. Ob vseh teh prizadevanjih na nas potrka Kristusova zavest. Dotakne se našega srca, najbolj občutljive točke, v kateri je zapisan ves celotni načtrt božanskega nastanka.
Ta dotik pa v nas povzroči trpljenje, kajti človeku pokaže, da je še vedno na napačni poti, o čemer seveda nočemo ničesar vedeti, temu se upiramo. Vendar pa nam je vedno znova pokazana prava pot, pot uničenja vira vse bede. Kajti tako se odpre pot v novo življenje, v katerem nimata osnovna bolezen našega življenja in smrti, kot posledica te bolezni več nobene možnosti.
vse dobro draga Tatjana od Mirana.