Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040915164712898

Po Koroški od Zmaja (4. del) ponedeljek, 20. september 2004 @ 06:47 CEST Uporabnik: aurigo SURA 32 ES-SEDŽDA * SEDŽDA * AS-SAJDA * PROSTRACIJA * BOGOČASTJE * ČEŠČENJE (Mekka, 30 ajet) V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega! 1. Alif. Lam. Mim. 32:1 (32:1 Ti znaki so čudež Kur’ana, katero poznavanje pripada samo Allahu. 32:4 Glej K. Glej ajet 7:54.) 2. Objava Knjige – je brez sumnje v to - od Gospadarja Svetov. 3. Ampak govorijo: »Izmislil si jo je?« Nasprotno, ona je Resnica od Gospodarja tvojega, da opominjaš narod, kateremu ni prišel nobeden opominjevalec pred teboj, da bi se oni napotili. ... 23. Zares, dali smo Knjigo Mojzesu. Zato ne posumi v njegovo srečanje, 32:23 in naredili smo jo za Navodilo sinovom Izraela. 25. Resnično, Gospodar tvoj – On bo presodil med njimi na Dan Zadnje Sodbe o tistemu, o čemur so si nasprotovali. Kur´an Ta teden sem dobil vsaj dva sporočila, da moram obiskati znano koroško goro. Tako se odločiš za pot. Nedelja zgodaj zjutraj. Mejni prehod čez Jezersko. Čakam že nekaj minut. Iz stavbe na slovenski strani ni nikogar. Kar naenkrat iz avstrijske stavbe priskaklja slovenski policaj in mi maha naj pridem na avstrijsko stran. Na avstrijski prehod. Povem mu, da nisem vedel, da so sedaj tam. Na kratko mi odgovori: »Sedaj smo skupaj.« Pokažem mu dokument in se odpeljem. Pred štririmi leti je bilo. Ko sem zaznal Božje. Božansko stanje, ob mavrici, ki se je vzdigovala iz kanjona. Čez 3 mesece sem srečal Božansko Zemljo. Nezavedajoče. Ko vidiš obraz. Dogodek podoben kot pri perzijskem pesniku in sufistu, Hafizu - Mohammedu Shamsi od-Dinu. Takrat sem ob pogledu obnemel. Od takrat jo vedno znova iščem. Sedaj vem. Današnje jutro mi veli, da naj prosim, da se Božanska Zemlja odpre. A za človeški rod, prehod za človeške duše na Zemljo zapre. Ob spustu v dolino Bele te na desni strani čez reko pričaka Krištofova skala na kateri je narisan Kristonosec. Stojim pod cerkvijo Device Marije v Trnju v Železni Kapli. Tu poteka Jurijeva črta. Pred dvema mesecema se mi je pripetil koincidenčni pripetljaj ob iskanju tega mesta v Ljubljani. Do cerkve se vzpenjata dve terasi grobov. Pred cerkvijo pokošena mehka trava. Cerkev je od zunaj poslikana s slikama na južni strani: Objokavanje mrtvega Kristusa in Marijina smrt ter na vzhodni strani nad desnim vhodom slika Marije in njenim plaščem. Na začetku severozahodne strani pa je oltar. Od zunaj, je to ena najbolj poslikanih cerkva na Koroškem, kar sem jih doslej videl. Ker je bilo še zgodaj zjutraj, je bila cerkev zaprta. A čutile so se mehke vibracije. Božjepotna cerkev Device Marije v Trnju naj bi nastala v 14. ali 15. stoletju. Ta kraj naj bi bil nekoč posejan s trnjem. Legenda pravi, da so se pastirjem velikokrat razkropile ovce. Mnoge ovce so čakale pastirje prav v tem trnju, kjer je sedaj postavljena cerkev, v posebnem položaju. Kleče. Vsako soboto po mlaju pa naj bi se na tem kraju prikazala v belih oblačilih Marija, se sprehajala po trnju, vendar se je ni noben mogel približati. Zaradi tega so ji na tem mestu postavili cerkev. Oče naš, ki si na nebesih,…… Daj nam danes dandanašnjo luč….Effete. Naj se odpre. Naprej proti Podjuni. Na levi strani ceste stoji grad Rebrca (Rechberg) s cerkvijo, ki sem jo obiskal enkrat predtem. Grad v obliki petkotnika, naj bi bil sezidan v 13. stoletju. Bolj gre za gradiček in očitno eno od utrdb, iz katere je bil mogoč nadzor poti, naprej proti Podjuni. Ko pogledaš v nebo nad cerkvijo, beli oblaki dobesedno letijo po nebeški modrini. Cerkev je precej značilna za Koroško, saj iz sredine cerkve raste zvonik. Zakaj takšna oblika, morda kdaj drugič. Ali zaradi kasnejših dozidav ali pa zaradi iskanja svetega prostora. Vse ima svoj vzrok. Preko cerkve poteka pomožna zmajeva črta. Iz knjige Zadnikarja sem pobral, da ima cerkev zanimive freske. A je zaklenjena. Na vsaki strani kroga sta dva naša junaka. Na levi strani arhangel sv. Mihael za kateirm je rumeno ozadje, na desni strani pa sveti Jurij z modrim ozadjem. Poleg cerkve je okrogla romanska kostnica, ki je ena najbolj ohranjenih na Koroškem, saj so človeške kosti še lepo vidne. Božji angel Mihael, šteje kosti. Še ne razumem enega znamenja. Ustavim se še v Banji vasi ali Pfannsdorfu, kjer je postavljena majhna cerkvica. Tudi tu poteka pomožna zmajeva črta. Na glavnem oltarju kip device Marije z dvanajstimi žarki. Ko ustavim avto, se iz slemen hiš spustijo lastovice, kar me prepriča. Tudi tukaj se oblaki dobesedno lovijo po nebu. Na poti v Dobrlo vas ležijo Kokje s cerkvico sv. Mohorja in Fortunata. Ker imajo jutri žegnanje, mi odpre vrata cerkvice domačinka, ki še govori slovensko. Na stropu so lepe lesene poslikave svetnikov. Ena od njih predstavlja sv. Marjeto. Ko sem prvič obiskal Podjuno sem izpustil Dobrlo vas ali Eberndorf. Sedaj ko sem prišel sem, sem videl, da je bilo neupravičeno. V Dobrli vasi je bil benediktanski samostan. Skozi Dobrlo vas teče Marijina zemeljska črta. Potrebno je priznati, da skozi to naselje teče ena od pomirjajočih energij. Župnijska – samostanska cerkev je vredna ogleda, stala pa naj bi že leta 1106. Odprta je. Njena notranjost je relativno velika. Na začetku cerkve, na severni strani je na steni slika grofa Ahacija Kacelina in njegove žene Kunigunde. Na južni strani pa je mavzolej iz rdečega marmorja za viteza oziroma grofa Krištofa Ungnada. Ko se vračam proti avtu opazim, da je odzadaj, na jugovzhodni strani ob cerkvi postavljena litopunktura. Podobna je litopunkuri enega od slovenskih geomantov. Poprimem jo, deluje pomirjajoče. Za ogled si izberem še eno slovensko vas naprej. Sama cerkev, v kateri je svetnica v eni roki z mečem, v drugi kelih, me ne prepriča. Morda sv. Barbara. Zato se zapeljem iz vasi. Na križišču treh poti stoji znamenje, kjer je na eni strani poslikava Kristusa, na ostalih pa so svetniki. Meter in pol pred znamenjem začutiš črto, ki se vije iz Doberle vasi. Vročino pod podplati, ko začne teči linija Marijine črte. Napotim se na Junsko goro k sv. Hemi. (Hemmaberg, 842 m). Čez Junsko goro teče pomožna zmajeva črta. Obiskal sem jo že najmanj trikrat. Prvič sem se napotil na njo, ali pa se temu reče odkril, po članku Cortesa v Nedelu, ki je opisoval »energetske kraje«. Opisal jo je kot: nič posebnega. Tam ni nič začutil nič, le lepo naravo. Na vrhu je cerkev, poleg cerkve pa izkopanine starokrščanske bazilike iz 5. stoletja. Glavni razlog, zakaj obiskujejo ta kraj ljudje, je zdravilna voda, ki priteče iz Rozalijine votline Voda se priporoča. Vendar ne po dežju. Rozalija, naj bi bila krščanska svetnica, ki je živela v votlini pod Junsko goro na severni strani. Ob poti do votline so postavljene meditacijske točke. Vsekakor je najboljša energetska točka nekaj metrov stran od izvira pod strmo skalo. Pod njo je klopca in tabla z napisom v nemškem in slovenskem jeziku za lažjo meditacijo, ki se glasi: Marija je sedla gospodovim nogam in poslušala njegove besede.(Lk 10.39) Sedem. Želim si odpočiti. Ob sedenju se tudi moja duša umiri. Privoščim si ta čas. Sedaj hočem biti tu. Pred njim. Mnogo stvari me zaposluje in skrbi. Toliko stvari bi bilo potrebno postoriti. Sprejemam pritiske in tudi sam, sama pritiskam na druge. Vedno hitreje se vrtimo v krogu. Bo šlo tako naprej? Kako dolgo še? Sedaj sedim samo tu. In ničesar ne delam. Kakšni občutki se pojavljajo? Ali postajam nemiren, nemirna? Ali to sploh zdržim? Kako dolgo? Bog tu sem. Tudi ti si tu. Sedaj, ko mirujem pred teboj in se ti prepuščam, lahko kaj ti storiš z menoj. Kdor je to bil napisal, je mojster, ki je razumel božjo besedo, da je vse to povzel. Vsakič, ko sem bral ta tekst pod to skalo, so mi spolzele solze po licu. Razen danes. Po Lukovem evangeliju se obisk pri Marti in Mariji glasi: 38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« Ko vse od sebe odpustiš. Se ustaviš. V sebi. Kaj ima človek, ki mu je (od)vzeto vse. Od hrane do ponosa. Obrne se, ali spozna, lahko samo Gospoda. Pretok energija se začuti predvsem preko vratnega dela hrbtenice. Skočim še do romarskega Božjega Groba pri Pliberku ali Humca (Helingengrab). Cerkev z dvema zvonikoma se vzdiguje levo nad cesto, nad ravnino. Preko Humca pomožna zmajeva črta. Ob poti me spremljajo plakati za koncert Sidharte. Tudi tukaj je cerkev zaprta. Pogledam še v Pliberk (Bleiburg), vendar me cerkev sv. Petra in Pavla ne prepriča. Kasneje ugotovim po knjigi, da staro cerkveno središče s sedežem prafare ni bilo v Pliberku, temveč v bližnjem Šmihelu. Sredi Pliberka je znamenje, kjer stoji Marija na Mesecu in Zemlji. Pomožna črta teče pa nižje od cerkve, preko železniške postaje. Odpeljem se čez mejo na slovensko stran Koroške. Med vožnjo mantram besede: Gospod je moj vodnik, in jaz sem njegovo jagnje. Gospod je moj vodnik, in jaz sem njegovo jagnje. Gospod je moj vodnik, in jaz sem njegovo jagnje. Čez čas dobim misel in nadaljujem še s tremi vrsticami: Gospod je moj sodnik, …… Ustavim se v Črnečah pri sv. Andreju pri Dravogradu, potem še pri Šentjanžu pri svetem Janezu. Čez ta dva kraja teče poševna Jurijeva črta. Ta linija na Koroškem je kar odprta. Čutiš jo, kako diha. Cerkev svetega Jurija v Legnu pri Slovenj Gradcu. V Legen sem se odpravljal že dlje časa. Vsaj že eno leto. Ko pridem tam, je začel pihati kar orjaški veter. Cerkev ima steklen pod skozi katerega vidiš najdišče, grobove, pa tudi kakšno lobanjo. Kakor je zapisal eden od obiskovalcev: »Obuješ velike copate in drsaš po steklu.« Če se ne motim, je to eno od treh zgodovinskih najdišč s takšnim steklenim podom v Sloveniji. Zdi se mi, da je eno še v Ljubljani. Prvobitno svetišče – staroslovansko- naj bi bilo iz 9.stoletja. Energija se kar malo čuti. Čez cerkev gre pomožna zmajeva črta. Imajo zelo lep kip svojega zaščitnika, ki prebada s sulico zmaja. Tudi oltar je spodoben. Potem na levi strani ob oltarju zagledam »zlato« 180 cm palico, ki je podobna Izisovem vozlu. Kaj pa je zdaj to? Odkod se je ta »palica« vzela, je to morda od kakšnega prošta palica? Še nič podobnega nisel videl. Pa mi prodajalec karte pojasni, da je to viteška palica. Še bolj sem zmeden. Pa nadaljuje, da je to palico izoblikoval znani slovenski oblikovalec. Da je noter 12 viteških stolov, ki jih je tudi oblikoval ta oblikovalec. Da imajo tukaj sedeže vitezi sv. Fortunata. Noter med temi vitezi je tudi bivši predsednik, pa neki medved. Hop, hop, si mislim, kaj se pa tile gredo? In kako, da jim je cerkev odstopila za bivališče cerkev? Zanimivo, zanimivo. Vse bolj zanimivo postaja v tej Sloveniji. Kaj pa je takšne svetovljane prepričalo, da se gredo takšne burke. Je pa zelo zanimiva ta palica, podbna Anku. A o tem kdaj drugič. Ob odhodu povprašam prodajalca ali vedo tako piha veter? »Skoraj nikoli«, je njegov odgovor. Še na kavo v Slovenj Gradec v center mesta pred cerkev sv. Elizabete skočim. Božanska Zemlja. Na človeka deluje, kar pomirjajoče. Tu od kipa do cerkve teče pomožna črta, druga pomožna črta pa poteka odzadaj za cerkvijo. V bistvu se črti srečata nekje pri bolnišnici. Odpravim se še preko Grajske vasi na Grajski grič k cerkvi sv. Pankracija. Cerkva s tem svetnikom je v Sloveniji zelo malo. Še ena legenda: Pankracij naj bi se pridružil kristjanom in zanje porabil vse premoženje. Ker je vtrajal v novi veri je bil, kot štirinajstletnik obglavljen. Upodabljajo ga z mečem v roki, mučeniško krono na glavi ter palmo in krono v roki. Je zaščitnik prvoobhajancev in predvsem zavetnik pred krivim pričanjem. Malce čudna zgodba, štirinajstletnik, pa bogataš. Ko sem prvič zagledal vhodno stopnišče te cerkve sem doživel šok. Doživel deja vu. A ne vem, ali je imel vmes kaj, kakšen prizor iz kakšnega slovenskega filma ali kaj drugega. Ali pa je bilo vzeto iz akashe? Grajski grič, kjer je bil nekoč grad. Potem se je ob selitvi gospode v Stari trg in potem v Slovenj Gradec, spremenil v nekam čudno oblikovano cerkev. Znotraj cerkve na stropu je zanimiva poslikava angelov. Če se ne motim: Zadnje sodbe. Čez to cerkev poteka navpična Mihaelova črta. Kdo kakor Bog. V tem času začne padati dež. Hitim po mokri cesti proti koči. Prav ulije se. Iz asfalta zapeljem na makadam. Pripeljem se do treh kmetij in ne vem naprej. Za katero pot naj se odločim? Levo ali desno. Makadamske poti so na zemljevidu čudno speljane. Odločim se na levo. Potem spet križišče. Zavijem na levo in pripeljem do dveh hiš. Pred prvo stoji napis: Dobrodošla ženin in nevesta. Luč gori, hiša je prazna, odprta garažna vrata. Vseeno povprašam za pot. Dobim nasvet, da moram iti nazaj. Vrnem se na križišče. Lije kot iz škafa. V prvem križišču pri prvi hiši ponovno povprašam. Odpre mi mlad fant okoli 25 let, iz njega žari toplota. Ima jantarni prstan na roki. Pove, da gre pot do koče, na desno v hrib. Vendar v to strmino vozijo samo z džipi in mi ne priporoča. Odpeljem se. Makadamska cesta je res slaba. Razrita od neurij. A avtomobilček vseeno zdrži pot za terenska vozila. Čez pol ure se pripeljem do koče. Nekaj ljudi. Iz radia se sliši intervju z igralko: iz filma Carmen. Poceni prenočišče. Ljudje pa kar prihajajo iz dežja. Le od kod se vzamejo. Verjetno ne po moji poti. Za konec, mi večer popestri slovenska družinska zadeva. Kontrola mora biti, čeprav slaba. Lahko noč. Na Marijini črti. Po Koroški od Zmaja Po Koroški od Zmaja (2) Po Koroški od Zmaja (3) Komentarji (0) www.pozitivke.net