Po Koroški od Zmaja

četrtek, 19. avgust 2004 @ 06:12 CEST

Julijsko leto 2004 Vstanem ob 3.45. Ob 4.15 sem že v avtu. Med vožnjo poslušam radio. Vprašujem se ali se napovedovalki malce trga? Še ena pozitivka? Poleg svojega napovedovanja bere poezijo Hafiza. Ali ima v današnjem času na radiu že vsakdo lahko svoje interemezze, ali pa je res dogovorjeno z urednikom? Vprašujem se, le kaj jih vodi? Čeprav od zadaj ni videti slabega namena.

Tik ob Podbrezju začutim v določenem pasu energijo. Potem se prekine. Energija je nato še bolj zaznavna, ko se peljem mimo Brezij. Pred šesto uro pridem čez Korensko sedlo. Pot do Marije sedem studencev iščem. Zavijem na makadamsko pot na levo. Kakšnih dvesto metrov nižje se po jutranji rosi sprehaja srna.

Po kakšnem kilometru vožnje pridem po poti do ograde, ki označuje zasebno lastništvo. Zaklenjeno. Zapeljem se nazaj na glavno cesto in poskušam skozi vas. Po asfaltu pridem skozi vas, ob potoku navzgor po makadamu in zopet naletim na ograjo oziroma improvizirani vhod, kjer te zaustavita dve ribiški palici in opozorilo v nemščini. Zopet zasebno lastništvo? Stopim iz avtomobila, cerkev se nikjer ne vidi.Le kam se je skrila?

Mimo se pripelje mlada ženska v belem avtomobilu. Očitno iz žura ali nekaj podobnega. Zatem na drugi kolovozni cesti zagledam po poti prihajajočega lovec. Pozdravim ga po slovensko. Naredi se neumnega. Preskočim v angleščino in ga povprašam za cerkev. Kot da ne razume, kažem mu zemljevid, očitno po znaku za cerkev prepozna, kaj želim od njega in, da sprašujem kje leži cerkev. Z roko mi pokaže smer, zahodno od makadamske ceste.

Izstopim iz avtomobila vzamem plastično kanto za vodo in se odpravim na »tuje zemljišče«. Čez petdeset metrov, ko se cesta dvigne, ob drevoredu košatih smrek, zagledam kakšnih dobrih 300 metrov oddaljeno cerkev. Ko dospem do cerkve zagledam zabetonirano zajetje. Napis: prepoved gibanja 70 metrov. Potoček žubori in se vije naprej proti vasi. Na zahodni stran stene cerkve Krištof – Kristonosec. Zajamem vodo in odidem.

Iščem naslednjo postajo. Neža. Sledim zemljevidu do naslednje vasi. Sredi vasi je zajetje s kažipoti, ki vsi vodijo v hrib. Na vrhu ceste ob koncu vasi ponovno naletim na ograjo. Nikjer ne vidim cerkve.

Odpeljem se na levo mimo hiš in potem kakšnih 400 metrov na hribčku zagledam cerkvico. Po mokri, rosni travi kakšnih 200 metrov odidem do ograje. Potem še kakšnih 200 metrov mimo smrekovega gozdu do navedenega hribčka. Na poti ob smrečovju opazim gobe. Na ta je pa lepa. Majhen okoli 8 centimetrski jurček.

Odidem do cerkvice na vrhu homca. Na pročelju ima slabo poškodovano fresko reliefa Krištofa z Jezusom. Slika ni vredna veliko. Dež in druge vremenske razmere so sprale barvo in podobo iz nje. Zasadim smrekove palice v vse štiri neba.

Nazaj grede uberem še tri jurčke in par lisičk. Ta je dobra, na Avstrijsko Koroškem slučajno naberem gobe, doma, ko jih pa iščem, pa nič ne najdem. Zatlačim si jih v žep, saj verjetno ni varno nositi teh stvari v rokah. Malo bodo pomečkani, a bo že.

V vasi splezam pod ograjo, saj je pot zaprta. Le zakaj potem obešajo smerne table 20 metrov nižje, z napisom kirche (cerkev) 30 min Hrib. »***«, pa pol ure? A potem ob 9. uri dopoldne slavnostno odprejo vrata? Nič več ni tako, kot je bilo. Napotim se do avta in se odpeljem, kar se le da hitro.

Beljak. Danes nimam namena raziskovati to mesto, saj nimam osnovnega pripomočka – zemljevida. Zato se lahko izgubim na vsakemu koraku. Ustavim se pred cerkvijo, ki stoji tik pred Dravo. Cerkev svetega Nikolaja je bila zgrajena okoli leta 1700. Bogoslužje je šele ob devetih, zdaj pa je nekaj minut čez sedmo uro.

Opazim na nabitemu plakatu, da je 25.7.2004, dan svetega Krištofa ali Christoforosa. V knjigi Jelšev kralj sem se prvič srečal z njim. Tisti, ki ga nosi na ramenu. Zavetnika voznikov. Tisti, ki opozarja in je opozarjal ljudi s fasad cerkva. Stoječ z obema nogama v vodi, opirajoč se na palico. Ponekod mu je namesto gorjačaste palice potisnjeno v roke drevo življenja. Zavetnika proti prerani smrti. Vsaki dan naj bi ga pogledali.

Ali naj se bi te Gospod zato usmilil prerane smrti, zaradi pogleda? Tudi svetnik anti-pijančevanja je bil. Ali svetnik druščin, ki so bile ustanovljene v njegovo ime zoper popivanje? Te druščine pa so od vekomaj po svoje tako in tako zanimive.

Na stropu nad vhodom cerkve je freska. Jezus sedi z zvezanimi rokami v sredini, v družbi židovskih svečenikov. Tako ob njemu na desni strani stoji Kajfa. Očitno zbor duhovnov. Potem pa levo od njega sedijo ali si sledijo Nicodemus, Ptolomesa, Diarabias, Rabam, na koncu Josef of Arimatia. Na njegovi levi strani pa Josaphat, Samech, Subach, Joram, Rosmofin, Ehieris. No zanimivo se bom še kaj naučil. Jožef iz Arimateje je zadnji, na njegovi desni strani. Kakor je zaslediti iz nekaterih virov, naj bi podpiral Kristusa, zato na njegovi strani. Slika je očitno običajna delitev na desne in leve, na dobre in slabe. A ta delitev je tako in tako pesek v oči, nevednim. Vzadaj je vedno oblastiželjenost. Ali pa včasih tudi vsakdanji kruh.

Tukaj nimam več kaj iskati, zato se odpravim naprej, iskat sveto Marjeto. Zavijem na desno. Ustavim se pred pokopališčem. Očitno je bila zgradba nekoč cerkev, od nje je ostalo le vhod na pokopališče oziroma pokrito obzidje cerkve z dvema prehodoma. Na začetku je postavljen velik lesen križ, obdaja ga zeleni travnat krog. Tu je najmočneje čutiti. Začneš globoko dihati.

Spomnim se tistega mojstra tantre ali prvega učenca filmarke, ko je prišel na tibetansko mandalo Bude zdravljenja. Kar lovil je sapo. In je kar dober proti ostalim.

Odpeljem se naprej do cerkve svete Margarete. Vzpenjam se na majhno vzpetinico. Majhna cerkvica. Ob njej se zbirajo ljudje v zelenih suknjičih. Avstrijski Korošci? Odidejo v gostilno. Desno, nasproti cerkve je gostilna. Na levi strani so štanti, očitno je bila včeraj veselica, ali pa še bo danes živo. Iz gostilne je slišati petje. Prej oponašanje neke živali. Globok zamolkel glas. Divjega petelina? Koroška lovska folklora, ki je preživela ali bila preživetje? Večinoma moških. Sedaj, ko to pišem in premišljujem - bila je le ena ženska. Verjetno dirigentka. Tudi to gre vsled sodobnemu času. Kajti ni več dirigenta. Morda ga tudi nikoli ni bilo.

Odpravim se, ali proti Strmecu ali Gurku v Krki. Iščem cesto in ne najdem pravo pot za Strmec oziroma bi moral zaviti na avtocesto, zato se na črpalki odločim za pot nazaj, mimo Osojskega jezera proti Gurku. Ko zavijem na sever, se pred menoj prikaže na vrhu večjega hriba veličasten grad. Landskrone. Spuščati se začno prve dežne kaplje.

Feldkirch. Zavijem na levo, cesta se začne vzdigovati. Redko posejana naselja. Boljši opis, posamezne hiše z gospodarskimi poslopji v obilju zelenja. V križišču ceste proti Gurku se odločim za Zweinitz in da poiščem cerkev. Na levi strani naselja je grad. Iščem cerkev, a je ne najdem.

Izvozim že izven naselja. Vrnem se nazaj v vas in zagledam na levi strani ceste zvonik. Matere mi, danes imam res težave z iskanjem in odkrivanjem teh cerkva. Parkiram. Pričaka me vodnjak, v obliki turške glave. Očitno so tudi tukaj nekoč harali Turki. Šele sedaj, ko to pišem, razumem njihov (avstrijski) strah pred Turki. »Domači« Slovenci ali okoliški Slovani so bili tedaj že civilizirani. Niso več tako harali kakor Turki, ampak so sklonili glavo. V glavo se prikrade misel. Včeraj Nemci, danes Židi, jutri Izraelci. Le da ne vedo, kaj delajo.

Sveti Egidij. Kasneje ko pogledam in vidim, da naj bi bila cerkev zgrajena okoli leta 1144. Res bolj naključno sem zavil v ta kraj. Zweinitz, ime kraja naj bi izhajalo iz slovenske besede. Svinica ali Svinjica. Lahko bi bilo, da so pasli tukaj svinje. Zunaj relief »nagrobne plošče« bika? Lepa, mehka, pokošena travica ob cerkvi in med grobovi, za zaspati. To najdeš običajno le na avstrijskih pokopališčih ob cerkvah.

Naprej še manjša cerkvica. Matere Marije. Na srečo ali zaradi nedelje je vse odprto. Potem priteče soseda. V cerkvi svetega Egidija se nahajajo zelo stare freske. Na levi strani cerkve prikazuje »tri kralje« - »tri mage« ali bolje povedano; običajno tri tamkajšnje plemiče. Dali so se ovekovečiti. Nosijo praporje v rokah.

Prvi prapor s sedmimi osemkrakimi zvezdami, drugi prapor polmesec in osemkrako zvezdo. Očitno zelo stare freske. Kajti krščanstvo je izbrisalo pomen lune. Nad oltarjem štiri evangelijske podobe. Bik, orel, človek s krili ali angel in krilati lev. Na vrhu Jezus z mudro. Spodaj pod njim, apostoli.

Odpravim se naprej v Gurk. Pred menoj se pojavi stolnica. Zunaj pred stolnico, pred obzidjem, plapolajo zastave. Gledam tega karantanskega »črnega panterja« na zastavah. Zadnjič, ko sem ga ugledal, mi je v oči vpadlo, da ima na črni glavi dva rdeča roga. Ali so to ušesa? Šinila mi je misel, ma kakšen panter, to je zmaj. Ta karantanski panter s temi rogovi je skoraj podoben tistemu mehkemu kitajskemu zmaju.

Stolnica nič kaj posebnega. Tudi energetsko me ne presune. Energetsko deluje na jugovzhodni strani. Jurijeva črta. Razen seveda starih slik in fresk. Kasneje, ko proučujem literaturo, vidim, da bi moral obiskati nadškofovo kapelo. Tam so skrivnosti. Molitve.

Odpravim se naprej in zgrešim odcep za Št. Vid ob Glini. Pred mano se odpre pogled na grad. To je Strassburg. Nad mestom, na hribu leži grad. Iščem kje je Lieding. Pred dvema mesecema sem na bolšaku kupil avstrijsko knjigo o keltsko-svetih- zgodovinskih avstrijskih krajih. S prodajalcem sem se kar cenkal, na koncu mi je spustil na 1500 tolarjev za knjigo, a še to je preveč. Takšne knjige so vredne tam okoli tisočaka. Vendar sem čutil, da jo bom potreboval. Ustavim se in grem že čez naselje.

Spodaj pod gradom še ena cerkev. Na drugi strani ceste, na vhodu v mesto, manjša cerkev. Svetega Duha. Bolnišnična cerkev naj bi včasih bila. Na zemljevidu mi kaže, da gre črta čez njo. Na drugi strani na hribčku, nasproti gradu pa cerkev v Liedingu. Tu se sekata Jurijeva in Nikolajeva črta. Nikolajeva črta se nadaljuje na grad. Prav vedeli so, kam postavljajo stvari. Grad nad Strassburgu je bil v bistvu knežje-škofje prebivališče. V bistvu združeni funkciji duhovnika in vladarja.

Odpravim se v Lieding. Tudi tukaj imajo veselico. Proščenje ali žegnanje. Nad vhodom vstavljen vklesan portal, ki sem ga že zasledil v knjigi. Sveta Marjeta z zmajem. Prav čuden je ta zmaj, bolj voden. V cerkvi je maša, zato se sprehodim okoli cerkve, po pokopališču. Samo dva izvirna slovenska priimka odkrijem. Golob in Koren. Vsi ostali bi lahko bili, so z tch, itd..

Starejše ženske v narodnih noša. Prinesejo sveto Margareto ali Marijo ven. Zdi se mi bolj sveta Marjeta. Procesija odide ven iz cerkve. Izkoristim priložnost in smuknem v cerkev. Cerkvica je majhna. Pred korom dva angela iz marmorja. Kasneje preberem, da je ta kor najlepši od korov, ki se nahajajo na Koroškem. Cerkev je zelo stara, zgrajena leta 975. Zgradila naj bi jo koroška svetnica grofinja sv. Ema ali Hemma. Na levi strani je verjetno Mihael, z ognjenim mečem. Na desni drugi angel, ki vaga človeške duše. Vse se pomeša. Le kdo res vaga duše? Zunaj govori župnik v nemščini, vse kar razumem, je to, da nekaj govori o Babilonu.

Počasi se odpravim proti avtu in se odpeljem proti Št. Vidu ob Glini. Ustavim se v Kriegu. Veduto kraja je naredil že Valvazor. Ime me spominjsa na kreg. Pravilno se piše Kraig. Ime kraja naj bi izhajalo iz besede Chriwig, pojasnjuje Siegfried Hartwahner. Bolje povedano, ime kraja naj bi izhajalo iz slovenske besede Krivice. Že to pove veliko, da je bila zgodovina kraja verjetno zanimiva.

Cerkev se vzdiguje desno nad cesto na hribčku. Sv. Janez iz leta 1216. Zelo stare cerkve. Tudi tukaj očitno poteka črta in tudi tukaj imajo danes v spodnji gostilni veselico, kjer igra kravji ansambel. Vaški ansambel dobro fuša in želi ujeti neko melodijo »obmorske Marine« in jo spariti z jodlarsko muziko.

Naprej v Št. Vid. Pripeljem se skoraj naravnost v center mesta. Sprehodim se po glavnem trgu in dobim občutek, da gre za sterilno mestece. A kar prijetno. Več kot štiristo let glavno mesto Koroške. Potem je izgubilo primat in glavno mesto se preseli v Celovec. V Celolovcu me moti le ena stvar. Tisti zmaj na glavnem trgu. In pred njim Herkules. Tam ni nobenih linij. Očitno se je morala narodnostna meja premakniti.

Ja, dalo bi se tukaj v Št. Vidu živeti. Sicer pa Št. Vid sekata Mihaelova črta in Jurijeva črta. Na sredini trga Št. Vida kip z Marijo. Ali pa je to kužno Marijino znamenje? Okoli nje štiri svetniki. Marija stoji na zemlji in na luni. Pod nogami se ji vije kača, ki je tako debela in močna, da če bi ji dodali krila, bi lahko bila zmaj. Na desni strani Marijinega kipa, na nasprotni hiši Jezušček, ki drži globus ali plavo Zemljico v roki.

Radovedno si zastavljam vprašanje, zakaj prav plava barva že takrat, pred dvesto, tristo leti, ko še ni bilo satelitskih posnetkov? Enake barve lahko zasledimo tudi na današnjih fotografijah Zemlje iz vesolja ali zemeljske orbite!?

Sprehodim se še do cerkve. Opazim kostnico. Sveti Mihael šteje kosti. Kostnica je očitno prazna. Na desni strani vidim, da je nekdo naredil litopunkturos s kozmogramom. Spominja me na delo enega geomanta. V sredini kamna risba človeka, z več rokami, kakor da bi mahal z njimi. Sprašujem se ali je res to on postavljal? Levo roko položim na litopunkturo. Dobim občutek, kakor da mi bo odtrgalo roko! Litopunktura očitno vleče v zemljo in ne, da bi razširjala energijo v prostor. Slabo vsajena. Morala bi odpirati. Ne zapirati! Da vleče v Zemljo. V temino. V globočino. V Had. Zdi se mi, da tudi ni postavljena na pravo stran.

Potem iščem Ulrichsberg 1022 m ali Uršlja gora. Zdi se mi druga gora velikonočnega romanja, ali vsaj včasih slovenskega naroda božja pot, tako imenovanega teka po štirih gorah v 24 urah. Magdalensberg 1059 m, Veitsberg 1171 m in Lorenziberg 971 m. Ko pridem do tja bi moral vsaj dve uri peš, zato se odpravim naprej na Krnski grad. Ko pa pridem na vrh grička, ugotovim, da imajo tudi tukaj vaško veselico.

Skočim še v Borovlje, že toliko časa se obotavljam oditi tam. Strma pot me čaka proti Loiblpassu ali Ljubelju. Ustavim se pred znamenje pod cerkvico, spodaj je ovinek, pod ovinkom teče hudournik. Na znamenju je posvetitev za nekega doktorja v nemščini. Marijina črta.

Odpeljem se naprej proti Ljubelju. Na mejo pridem sam. Sprva mi carinik z roko kaže, jo vrti, da naj grem čez. Ko dam po plinu, začne mahati z roko gor in dol, da naj ustavim. Mater zajebava. Zaviram in se vrnem kakšna dva metra nazaj. Prav osladen nasmeh ima in začne komentirati v nemščini. Damjan ino Kozma bi komentiral, ko daš malemu človeku oblast v roke. Podam mu pasoš. Začne preverjati po računalniku. Ker ne najde nič pretresljivega, me povpraša ali govorim nemško ali angleško. Odgovorim, da angleško. Potem mi izusti: Dreams are illusion. Morda smatra, da sem budist ali kaj? Nočem mu odgovoriti. Se samo veselo zasmejim. Vrne mi pasoš in tudi on se zasmeji. Odpeljem se.

Če bi mu že odgovoril, bi mu dal ta odgovor: »Everything is illusion.« Samo potem bi jaz imel kakšno iluzijo, s pregledi na meji. Na slovenski strani brez problema. Ustavim se na kavi, prva kava danes. Tukaj teče ponovno Marijina Črta. Še do sošolca v Tržič. No končajmo, tudi za vas, ta moj potopis.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040814121221868