|
||||||
|
|||||||
Alois Kolar,
Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja - Nutricionist
Vloga beljakovin v prehrani človeka je največkrat čustvene narave; poskušajte odvzeti zrezek, klobaso, pečenko mesojedcu; "Ampak jaz vendar potrebujem beljakovine za zdravo življenje," bo zajokal. Ko boste povedali svojim prijateljem, da ste vegetarijanka/anec (ne "vegetarijanec", ki je ribe, jajca, pije kravje mleko…), bodo verjetno postali zaskrbljeni, morda boste postali "moteč faktor" za njih, vprašali vas bodo: "Kje pa vendar dobite svoje beljakovine?" Tako zelo bodo zaskrbljeni, kot da boste umrli prav ta trenutek… postali bodo zmedeni, kar pa seveda ne čudi, saj večina ljudi ve zelo malo o tej temi.
Največ informacij o beljakovinah in njihovih potrebah pride v javnost od tako imenovanih Specialno Interesnih Skupin, kot npr. "pridelovalcev" (KMETJE GOVORIJO O PROIZVODNJI MESA - TO JE EDEN NAJGRŠIH IZRAZOV, KI SEM JIH KDAJKOLI SLIŠAL, kot da pri tem ne gre za življenja živih bitij, ki so že ob rojstvu samem obsojena na nenaravno trpljenje, na zakol - na nasilno smrt zato, da si bo pervertirani dvonožni primat s strokovno odrezanimi kosi mesa iz njihovih trupel, osmojenimi na žaru ali kako drugače termično obdelanimi prijedel bolezen! Meso ni naravna hrana za človeka!) in predelovalcev mesa in proizvajalcev mleka oziroma mlečnih proizvodov.
Posledično torej povprečna oseba verjame, da je hrana v obliki večjih količin mesa, jajc, mleka, sirov zelo zaželena; toda, ta hrana lahko povzroči raka, lahko povzroči bolezni ožilja in srca, vendar: ta hrana vsebuje magične substance, imenovane proteini ali beljakovine in takšno hrano (žal) silovito promovira umetnost medicine v vseh sredstvih javnega obveščanja kot nujno potrebno za razvoj otrok, mladostnikov in zdravje odrasle populacije.
Če smo pripravljeni ločiti čustva od razlogov in propagando od dejstev, se moramo najprej izobraziti o resničnih potrebah organizma glede beljakovin, moramo raziskati, koliko beljakovin zares potrebujemo, kako in kje jih najlažje dobimo in: kaj sploh so beljakovine?
Zakaj potrebujemo beljakovine: organizem potrebuje beljakovine iz dveh razlogov: 1.Rast in 2. Obnovo in zamenjavo tkiv. Beljakovine niso potrebne za mišično energijo, povečano aktivnost ali kot vir energije.
Rast: vlogo beljakovin je zagotovo lahko najbolje ponazoriti v razvoju otrok in novorojenih živali. Pri raziskavah so odkrili relativno visoko količino beljakovin v mleku doječih mater z namenom zagotavljanja rasti tkiv pri dojenčkih; potrebe po beljakovinah so največje takrat, kadar je rast najhitrejša.
Primerjava vsebnosti beljakovin v materinem mleku do 6. in po 6. mesecu rojstva otroka:
Od 1. do 8 dneva: - procent beljakovin: 2,38%
Od 20. do 40. dneva: 1,79%
Od 70. do 120 dneva: 1,49%
Od 170. dneva naprej: 1,07% beljakovin.
Kot vidimo, se beljakovine v materinem mleku začnejo zniževati takoj, ko se otrokova rast začne upočasnjevati. Zelo zanimivo je opozoriti, da je odstotek beljakovin, najdenih v materinem mleku domala enak odstotku beljakovin v večini vrst sadja in zelenjave. Na primer: grozdje: 1,3% beljakovin, malina: 1,5% beljakovin, dateljni: 2,2% beljakovin…
Prav tako lahko odkrijemo povezavo med vsebnostjo beljakovin v mleku doječih živali in stopnjo rasti njihovih mladičev v naslednji študiji:
| . | Število dni, potrebnih za podvojitev mase novorojenčka |
Povp. % beljakovin v materinem mleku |
| ČLOVEK: | 180 | 1,6 % |
| KONJ: | 60 | 2,0% |
| TELIČEK: | 47 | 3,5% |
| KOZLIČEK: | 19 | 4,3% |
| PRAŠIČKI: | 18 | 5,9% |
| JAGNJE: | 10 | 6,5% |
| PSIČEK: | 8 | 7,1% |
| MAČKA: | 7 | 9,5% |
Največja potreba po beljakovinah v prehrani se pri večini živalih pojavi v obdobju, ko novorojenček podvaja svojo maso, pridobljeno ob rojstvu. Pri tem je zelo pomembno, da končno uvidimo, da je vsebnost beljakovin v materinem mleku, ki je optimalna naravna hrana, ki jo je Narava pripravila za hitro rast mladička veliko, veliko nižja, kot je v običajni prehrani priporočena s strani specialistov, zaradi visoke vsebnosti beljakovin, kot npr:. meso, stročnice…Beljakovine so zares pomembne za rast, lahko pa si zastavimo vprašanje o menda tako potrebni visoko beljakovinski hrani.
Obnova in zamenjava tkiv: naslednja vloga beljakovin je v obnovi tkiv in - ali zamenjavi odmrlih - mrtvih celic. Med 18 in 22 letom starosti, ko človeški organizem doseže svojo polno rast, potrebuje beljakovine le za oskrbo ob izgubi ali odmrtju predhodnih celic. Degeneriranje celic in njihovi odpadki se pojavijo v največji meri zaradi toksikoze v telesu samem. Če spremenimo svoj Življenjski Slog in privzamemo takšnega - vključno z dieto - ki proizvaja minimalno količino strupov v telesu, se količina proizvedenih strupov opazno zniža; kot rezultat tega se seveda aktualne beljakovinske potrebe močno zmanjšajo.
Beljakovine - ne kot vir energije: beljakovine niso direkten vir energije za telo in mišično aktivnost. Pri mišični aktivnosti se dušik - kot rezultat rabe beljakovin - poveča za komaj omembe vredno vrednost; nasprotno pa je izločanje ogljikove kisline in absorbcija kisika tista, ki narašča; te spremembe nakazujejo, da lahko uporabljamo energijo, ki je proizvedena v glavnem iz hrane, ki ne vsebuje dušika, kot npr:. ogljikovi hidrati, maščobe in ne iz beljakovin.
Seveda je res, da telo lahko uporabi beljakovine za proizvodnjo goriva za fizično aktivnost, vendar ne skozi proces predelave beljakovin v formo ogljikovih hidratov. Beljakovine se uporabljajo kot gorivo edino v primeru visokega vnosa teh substanc v telo ali pri pomanjkanju ogljikovih hidratov, če pride do tega, telo loči dušikove snovi od beljakovinskih molekul in uporabi preostanek ogljikovih vsebnosti za proizvodnjo goriva. Ta proces ne samo da vpliva na izgubo energije, temveč povzroča nepotrebno preobremenjenost jeter, ledvic in drugih organov, ki se trudijo izločiti neuporabne dušikove odpadke. Vnos hrane, ki vsebuje visoko vsebnost beljakovin povzroča močna vnetja ledvic, ki so preobremenjena z izločanjem sečne kisline, ki se sprošča ob razčlenitvi beljakovin živalskega izvora in ob istočasni preobremenjenosti že tudi izčrpanih jeter.
Koliko beljakovin potrebujemo? Nobeno področje prehranjevalnih potreb ni tako močno kontraverzno, kot so dnevna beljakovinska priporočila. Nutricionisti in drugi znanstveniki so izdelali priporočila, ki varirajo med seboj za več kot 600%. Da bi se približali realni količini naših beljakovinskih potreb, moramo najprej razumeti, kako so bili izdelani nekateri standardi, ki veljajo še danes.
Ozadje sedanjih beljakovinskih priporočil: Baron Von Liebig je v poznem 19. stoletju bil prvi raziskovalec hrane, ki je ločil hrano na beljakovine (dušikove substance) in ogljikovodike (ne-dušikove substance). Ker je sestava mišic v glavnem beljakovinska, je Liebig zaključil (nepravilno), da beljakovine oskrbujejo mišice z energijo in da mora biti vnos beljakovin v odnosu od telesne aktivnosti.
Liebig je bil prvi znanstvenik, ki je izdelal priporočila za vnos beljakovin. Določil je potrebe telesa po beljakovinah na osnovi merjenj konzumiranja aktualne količine beljakovin skupine moških, ki so bili zelo fizično aktivni in so uživali "težko" hrano. Razmišljal je, da bi z merjenjem vnosa beljakovin moških, ki so uživali več hrane, kot povprečni ljudje, in delali težja dela, kot običajni ljudje, lahko prišel do varnih priporočenih količin vnosa beljakovin za vse ljudi.
"Prav takšno primerjalno tehniko so uporabili, kot standard pri določanju hitrosti, ki naj bi jo dosegali šoferji avtomobilov pri vožnji skozi "varne cone" in cone v bližini šol, vrtcev…", pove o tem T. C. Fry, Dr. Medicine.
No, Liebig je ugotovil, da lahko vnos okrog 120 g beljakovin dnevno popolnoma zadovolji potrebe povprečno aktivnega odraslega človeka. (17 jajc, kg mesa, 69 dag mandeljnov…) Voit je sledil Liebeg-a in je leta 1881 izvedel serije poskusov z psi in tako ugotovil, da lahko brez nevarnosti konzumiramo 100 do 120 g beljakovin dnevno. Brez dvoma lahko pes, kot biološki mesojedec poje 125 g beljakovin dnevno, kajti beljakovinske potrebe majhnega, hitro rastočega kužka so vsaj 5 krat višje, kot pri rastočem človeškemu dojenčku, teh temeljnih razlik med ljudmi in psi pa Voit ni zmogel ugotoviti, vkalkulirati in vnesti v svoje raziskave.
V samem začetku raziskav in primerjanj lahko ugotovimo, da so bile ugotovljene in določene količine beljakovin izjemno visoke; čeprav so raziskave v Nemčiji leta 1887 pokazale, da dnevni vnos beljakovin v višini 40 g popolnoma zadovolji potrebam človeka - torej le 1/3 do takrat priporočene s strani Liebig-a in Voit-a, so se stari standardi teh dveh raziskovalcev trdno zasidrali v glavah medicinskega establišmenta, ki je vztrajno verjel, da visoko beljakovinska dieta koristi zdravju, zakaj bi torej zniževali priporočila.
Po mnogih eksperimentih, ki so dokazovali da je vnos beljakovin med 30 in 40 g dnevno popolnoma zadovoljiv, je medicinski establišment vendarle znižal priporočila na 60 - 70 g. Torej, kar polovica od prej predpisanih dnevnih vnosov beljakovin, je tudi zdaj še vedno 50% previsoka, celo ob konservativnih prehranjevalnih standardih. Danes pa s podporo mesne, mlečne in jajčne industrije beljakovinska priporočila še vedno dosegajo okrog 70 g dnevno.
Resnične potrebe po beljakovinah: morda bi bilo razumneje ugotoviti resnične potrebe po beljakovinah z raziskovanji o dnevnih vnosih beljakovin na dveh ciljnih skupinah ljudi, ki:
1. ki zagotavljajo zadovoljiv nivo zdravja in
2. ki sledijo tradicionalni dieti daljše obdobje.
Čeprav nam celo ta metoda pove malo o količini beljakovin, ki jih oseba mora vnesti v telo, je pa zanimiv primer študije, ki ima zagotovo večjo vrednost, kot laboratorijski poskusi na psih i.t.n.
Tako so na Japonskem kmetijska področja, kjer so se prehranjevalne navade obdržale skozi več stoletij (v primerjavi z zahodnimi dietami, kjer so se izredno hitro menjavale predvsem v zadnjih 80 - 100 letih). Na teh področjih je prehrana v glavnem vegetarijanska, vsebuje pa mnogo sadja, zelenjave, rozin, divjega sadja in občasno rib v zelo majhnih količinah. Dnevno zaužijejo kakšnih 30 g beljakovin, kar je polovica od uradno dnevnih priporočil.
Na različnih otočjih v Pacifiku so plemena ljudi, ki sledijo enako dieto, dieto z ogromno sadja, koreninic, tudi nekaj gomoljnic (krompir), njihov nivo zdravja je izjemno visok, zaužijejo pa cca 12 g beljakovin dnevno.
Študija, ki jo je opravil Dr. Jaffe na UCLA - Kalifornijski univerzi je pokazala, da ljudje, na katerih je opravil študijo ne jedo mesa že več generacij, jedo v glavnem sadje, nekaj zelenjave, orehe, lešnike, in res občasno nekoliko medu. Ta dieta jih oskrbuje s cca 20 - 30 g beljakovin dnevno. Med študijo in po končani študiji ni bilo ugotovljen kakršen koli primanjkljaj beljakovin ali kakršnih koli drugih hranilnih vrednosti. Vsi so bili izjemnega zdravja.
Pravzaprav velike skupine ljudi po svetu živijo v dobrem zdravju z dnevnim vnosom med 10 - 30 g beljakovin dnevno in tako živijo že mnogo generacij, na stotine let; gledano s tega zornega kota so beljakovinska priporočila za vnos 70 g dnevno izjemno visoka. V obdobju zadnjih 60 let je več raziskovalcev (Rose, Boyd, Berg…) v neodvisnih raziskovanjih dokazalo, da je med 3 - 4,65% od skupnega vnosa hrane potrebna stopnja za vnos beljakovin, ki lahko zagotavljajo zdravje. Ta procentualna stopnja je enaka 20 do 30 g dnevno zaužitih beljakovin.
Čeprav Naravno Zdravje, Higienisti in Življenjska Znanost ne odobravajo štetje gramov, štetje kalorij, preobremenjenosti z minimalnimi dnevnimi potrebami, se zdi razumna stopnja beljakovinskih potreb odraslega med 20 - 30 g dnevno, kar je drugače povedano 1 g na 2,8 kg mase odraslega človeka. Če je na jedilniku odrasle osebe sadje različnih vrst, nekaj zelenjave, nekaj orehov, lešnikov, semen, je ta lahko prepričana, da bodo s to prehrano zagotovljene vse potrebe po beljakovinah, kot tudi po vseh ostalih hranilnih snoveh. Moj dnevni vnos beljakovin znaša od 10 do 20 g že 10 let (10 let bo 23 septembra 2004), sem popolnoma zdrav in brez kakršnih koli primanjkljajev.
Prekomeren vnos beljakovin je škodljiv: zelo pomembno je, da imamo jasne predstave o resničnih potrebah telesa po beljakovinah, zaradi poškodb, ki lahko nastanejo, kadar uživamo hrano, ki presega potrebe organizma po beljakovinah. Skoraj vsak Američan in Evropejec zahodne strani poje ogromne količine beljakovin tudi zaradi močno napihnjenih vladnih standardov; pomanjkanje beljakovin je zelo, zelo redek pojav, je pa zelo pogost pojav zastrupljenosti z beljakovinami. Kadar je konzumirana večja količina beljakovin, kot jih telo lahko predela in uporabi, se pojavi zastrupitev - toksikoza, zaradi velike količine dušika v krvi; ta ekstra dušik se v mišicah akumulira kot kinotoxin in povzroča kronično utrujenost.
Proteinoza ali akutna beljakovinska zastrupitev povzroča glavobole, in splošne bolečine. Različni simptomi beljakovinske zastrupitve, kot na primer vnetje v ustni votlini, vnetje ustnic, grla, zaletavosti in lahkomiselnosti, so zelo podobni simptomom, ki se navezujejo na alergije. V bistvu so tako imenovane alergije povzročene ravno z beljakovinsko zastrupitvijo. Visoko beljakovinska dieta uničuje sistem žlez z notranjim in zunanjim izločanjem, močno preobremenjuje jetra vrši močan pritisk na adrenalne žleze in ledvici, ki skušata odstraniti strupe, ki nastanejo kot produkt tovrstne hrane. Simptomi artritisa izginejo pri večini ljudi, ki sprejmejo nizko-beljakovinsko dieto.
Beljakovinski dodatki: zaradi teh kot tudi drugih razlogov se beljakovinski dodatki ne bi smeli uporabljati. Ti dodatki "oskrbujejo telo" z ogromno količino dušika, porušijo ravnovesje in vplivajo na izgubo in pomanjkanje drugih hranilnih snovi. Telo se trudi izločiti beljakovine, ki jih ne more uporabiti - ki so v teh dodatkih in pojavljati se začnejo posamezna vnetja. Vsi beljakovinski dodatki so izdelani iz fragmentirane hrane, kot sojin prah, jajca v prahu, kravje mleko v prahu. Če zaužijemo tovrstno hrano, le ta poruši ravnovesje in vpliva na izgubo ali pomanjkanje drugih hranljivih snovi in s tem moti hranljivo ravnovesje v telesu. Takšna ne-hrana je MRTVA, saj so bili v njej uničeni vsi vitalni sestavni deli, še preden je sploh prišla v prodajo. Tako jajca v prahu vzrok zaprtju, soja v prahu vsebuje encime, ki onemogočajo absorbcijo nekaterih amino kislin; uporaba mleka v prahu povzroča tvorbo sluzi v telesu.
Pomembnost amino kislin: poznamo veliko različnih beljakovin - več kot 100.000 - toda vsi so sestavljeni, izdelani iz 23 osnovnih amino kislin, to so gradniki vseh rastlinskih in živalskih beljakovin. Ena sama molekula lahko vsebuje od nekaj 100 do nekaj 1000 teh amino kislin, ki so povezane v beljakovinski molekuli z unikatno formula, imenovano: peptidna povezava. Telo ne more asimilirati beljakovine v njihovi osnovi, takšni, kot jih jemo; pred tem morajo biti prebavljene in razgrajene na posamezne komponente amino kislin. Končna vrednost beljakovin leži torej v vrednosti njihovih amino kislin.
Viri aminokislin:
Zunanje beljakovine: aminokisline so končni proizvod beljakovinske presnove. Ko pojemo beljakovinsko hrano, encimi v želodcu in tankem črevesu začnejo razgrajevati povezave beljakovinskih molekul in tako proizvajajo krajše in krajše verige amino kislin, ki so sposobne preiti skozi stene črevesa v krvni obtok, od koder jih kri prenese skozi glavno veno jetrom v obdelavo in potem poslano v kri, limfo in celicam.
Notranje beljakovine: beljakovine se lahko izdela kar telo samo. Te beljakovine ne pridejo v telo kot vir hrane, pač pa so sinteza beljakovin znotraj telesa. Da dobimo beljakovine v telo s pomočjo hrane, je splošno znano dejstvo, da pa telo samo sintetizira beljakovine iz svojih lastnih beljakovinskih odpadkov, pa komaj kdo kaj ve. Dejstvo je, da več kot 2/3 teh beljakovinskih potreb sintetizira telo samo iz notranjega vira, ne iz zunanjih prehranjevalnih virov - to dejstvo zelo pogosto spregledajo konvencionalni pisci nutricionizma.
In kaj sploh so beljakovine? Zdaj vemo, zakaj v prehrani potrebujemo beljakovine. Če povprečnega človeka vprašamo kaj so proteini, bo povedal, da so to snovi, ki jih nujno potrebujemo v prehrani in da se nahajajo v mesu, jajcih in predvsem kravjem mleku. Beljakovine so ena izmed treh kategorij hrane (drugi dve sta: ogljikovi hidrati in maščobe). Beljakovine so visoko kompleksne sestavine ogljika, vodika, dušika, kisika in manjša količina žvepla in/ ali joda. So prisotne v protoplazmi vsake žive celice in so vpletene v vse organske aktivnosti organizma.
Amino kislinski bazen: Iz prebave beljakovin iz hrane in od sprejemanja beljakovinskih odpadkov od presnove le teh, ima telo na razpolago različne amino kisline, ki krožijo v krvnem in limfnem sistemu. Kadar celice potrebujejo te amino kisline, jih uporabijo - prisvojijo iz krvi ali limfe. Ta konstantno krožeč vir amino kislin se imenuje amino kislinski bazen; je kot banka, ki je odprta 24 ur dnevno. Jetra in celice kontinuirano delajo depozit in odstranjujejo odpadke amino kislin, odvisno od koncentracije aminokislin v krvi. Kadar je koncentracija visoka, jih jetra absorbirajo in shranijo, dokler ne bodo uporabljene.
Kadar se nivo koncentracije amino kislin v krvi zniža zaradi porabe celic, jetra odložijo nekaj teh shranjenih amino kislin nazaj v sistem krvnega obtoka. Tudi celice imajo sposobnost shranjevati amino kisline, tako v primeru, da koncentracija amino kislin v krvi pade, ali če nekatere druge celice "zahtevajo" specifične amino kisline, celice lahko sprostijo te shranjene amino kisline v krvni obtok. Večina telesnih celic sintetizira več beljakovin, kot je potrebno za podporo življenja elice, zato celice preprosto vračajo te beljakovine v amino kislinski bazen in tvorijo v njem depozit. Ta amino kislinski bazen je zelo pomemben za razumevanje, zakaj Kompletne beljakovine v prehrani niso potrebne.
Aminokisline: od 23 amino kislinje 8 esencialnih….teh telo ne more proizvesti s pomočjo redukcije - oksidacije iz drugih amino kislin, drugače povedano: te amino kisline morajo biti zagotovljene iz prehrane in jih telo samo ne more proizvesti - sintetizirati. Ne-esencialne kisline (15) so sicer potrebne za normalno delovanje organizma, vendar ni nujno, da so prisotne v hrani, ki jo jemo.
Kompletni Proteini - beljakovine: zdaj, ko razumemo pojem amino kislin, lahko inteligentno razpravljamo o enem največjih mitov v prehrani - potreba po uživanju kompletnih beljakovin.
Definicija: Kompletne beljakovine so definirane kot samostojen ali kombiniran beljakovinski vir, ki naj bi vseboval vseh 8 esencialnih amino kislin. Meso, na primer naj bi bilo kompletna beljakovina, potem jajca, mlečni proizvodi, stročnice. Vse to priporočajo posamezniki in interesne skupine; v vsakem obroku naj bi bile zastopane te kombinacije z namenom zagotoviti vseh 8 esencialnih amino kislin.
Kompletne beljakovine v prehrani niso potrebne: ideja o kompletnih beljakovinah je močno oglaševana prav od specialnih interesnih skupin (sem spada tudi umetnost medicine) kot so mesna, mlečna in jajčna industrija; tako naj bi povprečen človek verjel, da morajo njegovi obroki vsebovati meso, mleko in jajca, ali če je nekdo vegetarijanec, vsaj pripravljati kombinacije med žitaricami in stročnicami, ki naj bi omogočile pridobiti "dovolj" visoko kvalitetnih beljakovin. Vsa ta prepričanja so napačna, vodijo do prakse, ki povzroča naraščanje toksikoze telesa.
Samo mesojede živali v naravi jedo kompletne beljakovine, večina vegetarijanskih živali, je travo, gomolje, sadje, zrnje, semena in druge variante, pa vendar ni opaziti znakov beljakovinskih manjkov. Tako kuhane beljakovine ali drugače termično obdelane, kot meso, jajca, mlečni proizvodi izgubijo več kot 50% esencialnih aminokislin. Med termično obdelavo se formirajo povezave med amino kislinskimi verigami, te pa so odporne na encimsko delovanje; človeško telo ne more razgraditi teh kislin in jih uporabiti. Takšni kuhane, termično obdelane beljakovine postanejo vir strupenih snovi v telesu samem.
Beljakovinska in optimalna dieta Znanosti Življenja, Naravnega Zdravja - Naravne Higiene je: zdaj je čas, da raziščemo Optimalno dieto, ki zagotavlja vse beljakovinske potrebe telesa. Hrana, sestavljena iz svežega sadja, zelenjave, orehov, lešnikov, semen, nekaj poganjkov, zagotavlja telesu visoko kvalitetne beljakovine v obliki, ki je lahko in takoj prebavljiva ter asimilirana, ne povzroča toksikoze.
Beljakovine v takšni hrani so najboljše za človeško telo iz naslednjih razlogov:
MESO!
Raymond Barnard, Dr. Medicine pravi: "Meso zaklane živali je strupeno; še nekaj ur po smrti poteka izmenjava med celicami in ostankom krvi. Odpadne strupene snovi, ki jih celice izločajo nimajo več izhoda iz ubite živali, oziroma njenega trupla, mesa." Prav te snovi pa dajo juhi tako značilen okus, čeprav so e snovi kemično URIN in imajo tudi takšen vonj. Močna, zdrava krepčilna juha, ki jo priporoča celo umetnost medicine je praktično koncentriran živalski urin! Če te odpadne snovi iz mesa izperejo, ostanejo samo mesna, beljakovinska vlakna (kot edina sestavina mesa), ki so popolnoma brez okusa, torej neprivlačna za hranilni obrok. Prav ti strupi so tiste snovi, po katerih mesojedi ljudje tako zelo hrepenijo, čeprav se tega ne zavedajo. Če so odstranjeni - izprani, meso izgubi svojo privlačnost.
"Meso je srčno vzpodbujevalo, strupi v njem neposredno vplivajo na delovanje srca; srce vegetarijanca srednjih let utripa cca 58 krat na minuto, mesojedega človeka pa kar 72 krat - to so povprečne vrednosti, toda teh 1500 srčnih utripov več v 24 urah ima seveda svoje posledice za življenjsko moč: visok krvni tlak, bolezni ožilja in srca - otrditve žilnih sten, zgodnja senilnost.", razlaga Dr. Medicine R. Barnard.
Nesporno dejstvo je, da razlika med prebavnim traktom mesojede živali in človeka igra pomembno vlogo: prebavni trakt mesojedih živali je 3 krat daljši od trupa, črevesje je gladko; pri sadjejedih humanoidnih opicah in pri človeku je prebavni trakt 12 krat daljši od trupa, črevesje pa večkrat pregibano in nagubano. Ko se v želodcu delno prebavljeni ostanki mesa pomaknejo v črevesje človeka, ki je skozzi dolgo obdobje desetine milijonov let razvilo sposobnosti za dolgotrajno prebavljanje rastlinske hrane, ti ostanki hitro fermentirajo in razpadajo, pri čemer se proizvajajo strupi, katere vsrka kri in jih raznaša povsod po telesu; tako nastaja idealna snov za nastanek bolezni.
Maerlinck v svoji knjigi Buried Temple piše, da strupi, ki nastajajo ob fermentaciji in razpadanju mesa - mesnih ostankov, stimulirajo delovanje srca in dajejo prividni občutek moči in da meso vzbuja željo po alkoholnih pijačah, kavi drogah. Blagi stimulansi, ki jih človek redno uživa sčasoma izgubijo učinek in terjajo stimulanse z močnejšim delovanjem. Prehranjevanje z mesom je torej odlična osnova za razvoj in povečanje želje po kajenju, kavi, alkoholu in trdih drogah, toda mogočni medicinski establišment nikakor ne uvidi vzrokov za odvisnosti vseh vrst - oni raje zdravijo in: menda se jim celo izplača; tako ugotavlja Maerlinck.
Ne samo da meso, kravje mleko, mlečni proizvodi, ribe, jajca vsebujejo naravne strupe, ki škodujejo telesu, so tudi zelo pogosto zastrupljene skozi produkcijo, vzrejo in pa prodajo:
Meso, ribe vsebujejo naravne toksine, ki ob razpadanju celičnih jeder mesa, kot tudi živali nasploh, ki jih sprošča, ko je ubita.
Optimalna prehrana (vključno z doslednim izvajanjem celotnega sloga Naravnega Zdravja - Naravne Higiene) zagotavlja primerno količino visoko kvalitetnih beljakovin, kot tudi vseh ostalih, znanosti do sedaj poznanih in še nepoznanih vitalnih snovi. Nobenih strokovnih razlogov ni, da bi se prehranjevali s hrano živalskega izvora in nikar ne poslušajte, berite strokovna mnenja ljudi (umetnosti medicine), ki niti za svoje zdravje niso sposobni poskrbeti!
Če želite (p)ostati, vitalni, vitki, zdravi, je ravno sedaj pravi čas, da spremenite svoje življenjske - prehrambene navade in "zdravnika" ne boste potrebovali nikoli več.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2004062913092348
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
