Kronična utrujenost in fibromialgija

petek, 2. julij 2004 @ 06:42 CEST

Kronična utrujenost in fibromialgija — njuni vzroki in kako se ozdravita naravno

poslovenil, zbral in uredil
Mitja Fajdiga

Ozdravila sem si fibromialgijo;
pričevanje Janete Benton

(Vir: Rebound from Fibromyalgia, By Janet Benton, One Peaceful World Newsletter, No. 36, Becket, Massachusetts, 1998.)

Morda se je vse skupaj začelo že 1991, ko so me pri 28 letih starosti začele boleti roke. Ali pa morda dve leti kasneje, ko so se bolečine iz rok razširile tudi na ramenski obroč in vrat. Odšla sem k fizioterapevtu, ki mi je svetoval, naj neham z redno vadbo v telovadnici. Čez nekaj dni me je začelo boleti celo telo in bila sem povsem brez moči. Zato sem obiskala nevrologa. Pregledal me je in s pritiskanjem odkril nekaj bolečih mest, ki se jih sploh nisem zavedala. Preveril je namreč zdravstveno stane mojega živčevja, ko sem mu povedala, da se že več mesecev zjutraj zbujam umsko in telesno utrujena. Ko mi je povedal, da boleham za kronično utrujenostjo, ki se poleg stalne izčrpanosti odraža še v bolečinah po vsem telesu, mi ni bilo povsem jasno, kaj pomeni beseda "kronično". Razložil mi je: "Pomeni, da bo minilo čez deset, dvajset let ali pa ko boste prišla v meno; morda pa bo še najbolje, če se kar navadite nanjo."

Zgrozila sem se, a se kljub temu zbrala in pomislila: "Tako morda mislite vi in vaša zahodnjaška medicina." Odšla sem naravnost v trgovino z bolj zdravo hrano. Zase ne morem reči, da sem se vedno prehranjevala slabo, kar sicer dostikrat povedo ljudje, ki so se ozdravili s spremembo prehrane. Moja mama mi je že od 14. leta starosti nudila nemesno in nemlečno prehrano, občasno pa sem obiskala tudi kiropraktika in homeopata. Ko sem se odselila, sem razširila svoj jedilnik, toda pri svojih dvajsetih so moj jedilnik tvorila predvsem živila iz sonaravno pridelanega žita, stročnice in zelenjava, včasih pa sem si zaželela in privoščila tudi perutnino, jajca in ribe ter pecivo s črnim čajem ali kavo. Kadar sem se prehladila, sem si pripravila zeliščni zvarek ali obiskala akupunktista. Zato ni čudno, da sem redno zahajala v trgovine z bolj zdravo hrano. V eni takih trgovin sem preverila, kaj pomeni izraz sindrom fibromialgije, ki mi ga je zdravnik moral napisati na listek, da sem si ga zapomnila. Ko sem v knjigi pozorno brala opis fibromialgije, je prišla mimo neka ženska in opazila, kateri medicinski pojem berem.

"Jaz imam fibromialgijo," je rekla. "Meni pa je bila ravnokar ugotovljena," sem odgovorila, pri tem pa so me zalile solze. "Kako dolgo jo že imate?" sem jo vprašala. "Že dvanajst let," je odgovorila. Po nekaj trenutkih mučne tišine je stopila stran in odšla iz trgovine.

Kupila sem knjigo o prehranskih dodatkih, ki mi se je priporočala v medicinski knjigi. Prehranske dodatke sem jemala z advilom, ki mi ga je predpisal zdravnik. Advil je kratkotrajno pomagal, ko pa je popustil, sem se počutila še slabše kot prej. Niti dragi prehranski dodatki mi niso kaj prida koristili. Zato sem poskusila še z masažo, akupunkturo in s homeopatijo, a olajšanje po njih je bilo le začasno; najbolj je bila olajšana moja denarnica. Nevrolog mi je svetoval redno telovadbo. Rekel je: "Bolelo vas bo v vsakem primeru, a v primeru telovadbe bo vsaj nekaj koristi od tega." Jaz pa sem komaj hodila. Že če sem držala vilice v roki, me je bolela vsa roka in še zgornji del hrbta. Je izraz "kronično"" pomenil prav to? Ali se ne da nič narediti?

Vse svoje moči sem vložila v opravljanje službe odgovorne urednica v univerzitetni tiskarni, na ta račun pa je trpelo vse ostalo v mojem življenju. Na koncu sem se odločila jemati majhen odmerek antidepresiva, ki ga službena medicina predpisuje kot najboljše blažilo za fibromialgijo in je marsikomu celo odpravil bolečine, saj kemikalija v možganih dejansko otopi ustrezni živčni center. Zaradi antidepresiva sem lahko obiskovala telovadnico, še bolj pa mi je pomagala sama telovadba. Tako sem preživela dve leti, s tem da sem delala le štiri dni v tednu.V tem času sem preizkusila tudi druge načine zdravljenja in druga zdravila ter ugotovila, da sem bila močno občutljiva na menjavanje letnih časov. Pozimi, ko je bil dan najkrajši, sem si pomagala z majhnim odmerkom antidepresiva. A energijo sta mi povrnila le pomladna svetloba in poletna toplota, ko sem lahko nehala jemati antidepresiv in si pomagala le z naravnimi zdravili.

Nato pa se je neko jesen vse zgrnilo name: mami so zdravniki odkrili raka. Takrat nisem mogla več tehtati, koliko zmorem, saj sem za obisk bolne mame morala vsakič prevoziti več sto kilometrov iz zahodnega Massachusettsa v južni Connecticut in nazaj. Nekega dne v novembru sem ji brala iz Ovidovih Preobrazb; sedela sem na številnih blazinah, podprta z vzglavniki, da me vrat in roke niso tako boleli, mama pa je skušala popiti več litrov dristila, kozarec za kozarcem, da bi si izčistila črevesje pred operacijo. Nenadoma naju je prešinilo, v kako nemogočem položaju sva se znašli in obe bruhnili v smeh. Naslednji dan sem jo odpeljala v bolnišnico. Črpala sem svoje zadnje moči, da sem uspela teden dni bedeti ob njeni postelji, ko je okrevala po hudi operaciji. Ko me je širokogrudno zamenjala svakinja, sem se za teden dni vrnila v službo, nato pa se z zadnjo trohico moči vrnila v Connecticut, da bi, domnevno, pomagala mami pri okrevanju in da se pripravi za obsevanje.

Ko sva, obdani z množico vzglavnikov in blazin na njeni postelji, skupaj gledali star film Teta Mima, je mama potožila, kako zelo si želi, da bi lahko vzgajala svoje vnuke, v zraku pa je obvisela neizrečena bojazen, da morda ne bo živela tako dolgo. Skozi okno sva gledali, kako so zunaj zaradi močnega sneženja okoli hiše nastajali veliki kupi snega, podobni velikim vzglavnikom. Med pogovorom sva skupaj ugotovili, da sama nisem v nič boljšem položaju. Nekega večera sva se pregovarjali, kdo bo pospravil posodo po večerji, ker je vzravnana stoja pri pomivanju obe zelo izčrpavala, sama pa sem vse teže uporabljala svoje roke.

Vrnila sem se v službo vedoč, da nujno potrebujem počitek. Kmalu zatem mi je zdravnik napisal potrdilo, da sem nesposobna opravljati kakršnokoli delo; opredelitev, ki je zvenela tuje in strašljivo. V 32. letu starosti, na isti dan, ko je mama zaključila pettedensko obsevanje, sem šla na bolniško. Prigovarjala sem si, da se bom po nekaj mesecih počitka in skrbi zase gotovo počutila bolje. Navsezadnje, sem si rekla, niti enkrat od ugotovitve diagnoze še nisem imela časa, da bi se povsem posvetila sebi.

A pričakovanega okrevanja, ki sem si ga tako želela, kar ni in ni bilo. Namesto okrevanja se mi je stanje še poslabšalo. Po neštetih neuspelih poskusih zdravljenja z novimi načini zdravljenja mi je nova znanka s fibromialgijo povedala za veležitje (makrobiotiko). V maju 1996, ko sem dobila napad bolečin v ramenskem obroču in vratu ter se več kot teden dni skoraj nisem mogla premakniti, ne da bi me pri tem strašno bolelo, me je prijateljica odpeljala k Waynu Diotti, gostujočemu prahrambno-zdravstvenemu svetovalcu iz Kanade. Wayne me je seznanil z veležitnim naukom in mi dal nekaj posebnih priporočil, da sem se že naslednji dan začela prehranjevati drugače. Ob pomoči veležitne kuharice in učiteljice Lynne Paterson sem se naučila prvih kuharskih veščin. In že po nekaj dnevih se mi je povrnila energija, čustvena razrvanost pa se je umirila. Nato se je prebudilo tudi telo in prejšnje hude bolečine so začele pojemati in izginjati.

Wayne me je malo podučil tudi o veležitni modrosti, povezani s prehranjevanjem, rekoč, "Če si želiš doseči kaj velikega, si moraš okrepiti zdravje in življenjsko moč. Odreci se razvadam in poželenju po hrani, ki ti škoduje, v prid poželenju po polnem življenju." Ničesar si nisem želela bolj kot znova zaživeti polno. Ko se mi je zdravstveno stanje z vsakim novim dnem izboljševalo, sem začela verjeti, da mi bo uspelo.

V aprilu sem zvedela za Kushijev zavod v bližnjem Becketu (zvezna država Massachusetts) in odšla tja za teden dni na dopust. Tamkajšnji ljudje, hrana in okolje so delovali name zelo pomirjujoče in spodbudno. Da sem si povrnila nekaj moči, sem sonaravnemu vrtnarju Masatu Fryju pomagala lopatati zemljo in premetavati gnoj, delala sem do-inske* vaje ter vadila jogo, obenem pa sem tudi veliko hodila. Ko sem se vrnila na svoj vikend v Amherstu, sem začela obdelovati svoj vrt; telo sem si urila z obračanjem zemlje, odnašala sem kamenje, delala gredice in sadila vrtnine. Veležitne obroke sem pripravljala tudi za mamo, ki je bila še vedno šibka zaradi operacije, a je uspešno okrevala, ter za prijatelja; oba sta se navzela mojih novih prehrambnih in življenjskih navad in obema je koristilo. Telefonirala sem v združenje One Peaceful World (Zedinjen miroljubni svet) in se prijavila za prostovoljno delo. Kmalu nato sem se enkrat tedensko vozila v Becket. Ko se mi je zdravje izboljšalo, sem začela delati še jogijske vaje, meditirala, si drgnila telo z vročo vlažno brisačo in se vsak dan sprehajala. Začeli so se mi vračati energija, radost, moč in telesna gibkost - vendar sem za to porabila ves svoj čas. Spraševala sem se, ali se bom v življenju lahko ukvarjala še s čim drugim?

Zdaj, dve leti kasneje, se vsak dan vprašam, kaj bi počela tisti dan, in si tudi znam odgovoriti. Moje telo je še vedno zelo zahtevno in bolj občutljivo, kot bi si želela, zato mi skrb zanj jemlje veliko dragocenega časa. Vendar, če se spomnim, kako nisem mogla dvigniti glave z blazine, ne da bi se pri tem skoraj onesvestila od hudih bolečin, sem neizmerno napredovala in si izboljšala zdravje. Zdaj sem svobodna pisateljica in urednica, da lahko doma skrbim zase in uresničujem svoje sanje - dodelujem in objavljam leposlovje in domišljijsko literaturo. Za ozdravitev moje delovne invalidnosti je zaslužno veležitje, ki mi vsak dan omogoča, da si izpolnjujem željo po boljšem in polnejšem življenju. Zaslužna je tudi fibromialgija, ki me je naučila usmerjati svojo pozornost in energijo v zadeve, ki me veselijo. Vedno znova lovim ravnotežje med svojimi hotenji in zmožnostmi. In, veste, sploh ni tako slabo!

Janet Benton, magistra lepih umetnosti, je pisateljica in urednica, ki je neštetim ljudem pomagala izboljšati svoje pisne izdelke. Dobite jo v Filadelfiji na telefonski št. +1 215 735-17-85 ali ji pišite na e-naslov jbgoodbook@aol.com.

----------
* do-in je japonski naziv za posebne vaje za urjenje telesa in duha; kitajska istopomenka je tu-in - prevajalčeva opomba

Paralitična fibromialgija
(Čudežna ozdravitev z veležitjem);
pričevanje Lizzze Klein

(Vir: The Miracle of Macrobiotic Healing, By Lizzz Klein, One Peaceful World Newsletter, No. 38, Becket, Massachusetts, 1999.)

Bila sem prava deloholičarka in zelo ambiciozna. Uspela sem že v mladih letih, pri čemer mi je pomagala, priznam, tudi moja osebnostna naravnanost - sem človek tipa A*. Zgodaj sem se zaposlila, delala v več podjetjih in celo sodelovala pri iznajdbi novega proizvoda in njegovem patentiranju. Živela sem zelo tvorno in razgibano življenje.

Ker sem takrat živela zelo hitro, sem si 1985 dala operativno polepšati dojke in dobila silikonske vsadke. Od takrat dalje sem bila kar naprej prehlajena, strašno utrujena, bolela me je glava in mučila me je nespečnost. Znaki zmanjšane zdravstvene odpornosti so bili prvo opozorilo, da je z zdravjem nekaj narobe.

Telesno stanje se mi je še naprej slabšalo. Zdravniki niso mogli ugotoviti pravega vzroka. Začeli so mi izpadati lasje, izpadle so mi obrvi in tudi večina trepalnic, obenem pa mi je začel pešati vid. Izgubila sem voh in čut za okušanje ter se začela grozno rediti, ne glede ali sem jedla malo ali veliko. Izgubljala sem spomin, ponoči nisem mogla spati - oblival me je pot in bila sem stalno utrujena. V naslednjih letih sem imela toliko raznih bolezenskih znakov, da bi se lahko potegovala za uvrstitev v Guinessovo knjigo rekordov. Bila sem kronično utrujena, neredno in težko sem opravljala veliko potrebo, s težavo sem urinirala, imela težave z mehurjem, srčno aritmijo, bila sem potrta, doživljala napade mišičnih krčev, porušilo se mi je hormonsko ravnovesje, za povrh vsega pa so se mi v dojkah pojavile zadebeline, ki so se razvile v tumorje. Odpovedovalo mi je celotno telo.

Po sedem in pol letih se mi je stanje tako poslabšalo, da sem postala invalidna in pristala v invalidskem vozičku. Ohromela mi je leva roka, nato leva noga, pa desna noga in na koncu še skoraj cela desna roka. Zdravstvene preiskave so pokazale prizadetost leve polovice možganov, tako da sem bila tudi umsko-duševno prizadeta. Kot bolnica, ki jo je prizadela kap, sem sicer lahko razumela, kaj so mi ljudje govorili, nisem pa mogla odgovarjati. Ker sem bila po naravi zelo zgovorna, sem zaradi nezmožnosti govora strašansko trpela.

Zdravila mi niso prav nič ublažila bolečin. Vnela so se mi vsa vezivna tkiva, kar je bila skrajna oblika fibromialgije. Migrenski glavobol in fibromialgija sta trajala in trajala, da sta me skoraj ubila. Na nekaterih mestih me je koža tako pekla, kot da bi bila opečena in nisem mogla nositi niti najlahnejših oblačil. Da nisem kričala od bolečin zaradi pritiska odeje na mojo preobčutljivo kožo, sem na posteljo dobila poseben okvir, ki je držal odejo.

Nič mi ni pomagalo. Tudi duševno sem bila čisto uničena. Molila sem za edino možno odrešitev - naj čimprej in brez bolečin umrem. Umirala sem počasi in v strašnih mukah.

Ko so se name zgrinjale nove in nove bolezni, sem prodala ali izgubila vse napeljane posle, naložbe, dom in osebno lastnino. Zdravniki so storili vse, da bi mi pomagali, a so bili povsem izgubljeni. Ugotovila sem, da prsni vsadki škodujejo zdravju, zato sem si jih dala odstraniti, a telo je bilo že preveč prizadeto. Zdravniki so mi nazadnje povedali, da bom živela le še dva ali tri tedne, zato naj si uredim vse potrebno za svoj pogreb. To smrtno obsodbo bom pomnila do konca svojih dni. A takrat sem se sprijaznila z njo in izrazila željo, da umrem doma. Odpustili so me domov, uredila sem vse potrebno za svoj pogreb in čakala na konec.

Od osebnih stvari sem poleg nekaj drobnarij obdržala le knjige. Ležale so povsod okrog moje postelje - knjige o zdravljenju, raku in vseh možnih boleznih. Imela sem polno medicinskih knjig, knjige za somopomoč, o zeliščarstvu, knjige za molitev in meditacijo. Negovalka je menila, da sem zmešana. Čeprav sem bila že skoraj slepa, nisem mogla govoriti in sem le stežka obrnila stran v knjigi, sem ohranila nekakšen gon po samoohranitvi. Moj zaročenec je bil znanstvenik in naučil me je, kako pomembno je raziskovanje.

Ko sem tako nekega dne ležala v postelji, se jokala od bolečin in z edino gibljivo roko počasi listala po knjigi o manj znanih zvrsteh zdravilstva, so me nenadoma pritegnile besede "veležitje" in "naravno zdravljenje". Tistega trenutke se še zdaj spomnim zelo natančno. Nekaj nenavadnega je bilo v teh neobičajnih besedah, zato sem na tisto stran v knjigi položila roko in počakala da se vrne domov zaročenec. Ko je prišel, je vzel knjigo in jo začel brati ... in takrat se je zgodil moj prvi čudež - znanstvenik je tlesknil s prsti in vzkliknil: "To bo!"

V naslednjih tednih sva prebrala še več o veležitju (makrobiotiki) - čudežu "velikega življenja". Negovalke so mi kuhale in pripravljale veležitne obroke, polagale obliže in ingverjev obkladek, me masirale in drgnile z vročo vlažno brisačo** po vsem telesu in prepevale malce prismuknjene pesmice, da so mi dvigovale moralo. Čez tri tedne sem vstala z invalidskega vozička. Vsi smo bili osupli, potem vzhičeni od veselja in na koncu smo si globoko oddahnili.

V naslednjih tednih in mesecih se je moje telo zaradi zdravega prehranjevanja še naprej pomlajalo in krepilo; uživala sem sledečo zdravo hrano: rjavi riž in drugo polnovredno žito v zrnju, misno*** juho, stročnice in živila iz njih (recimo tofu in tempeh****), svežo zelenjavo z domačega vrta in vsak dan tudi malo morskih alg kot dodatek k jedem.

Spet so mi začeli rasti lasje, popuščale so bolečine po vsem telesu in vračal se mi je vid. Kmalu so prenehali tudi napadi migrene in povrnila se mi je sposobnost govora. (Zdaj ne morem nehati govoriti.) Obnovile so se mi umske sposobnosti, telo se je na splošno okrepilo in si povrnilo gibalno sposobnost, tumorske tvorbe pa so izginile same od sebe.

Vstala sem takorekoč od mrtvih (iz postelje za umiranje in z invalidskega vozička) in od 1994 spet živim polno in razgibano življenje. Veležitne prehrambne in življenjske navade sem si od takrat zelo izboljšala, spet poslabšala, nekatere pa celo obrnila na glavo. A zdravje se mi še naprej izboljšuje in samozdravljenje še traja. Telo in duša sta se čistila na več načinov; zlasti se je moralo očistiti naslag živalske hrane, mlečne hrane, sladkorja in kemikalij, ki so bili, vsaj tako uči veležitni nauk, glavni vzrok vseh mojih zdravstvenih tegob.

Na svojem veležitnem potovanju sem doživela in videla številne čudežne stvari. Velikokrat sem imela hude bolečine, bilo me je strah in ni dosti manjkalo, da se nisem vdala in obupala nad življenjem. Zato pa sem potem, ko sem ozdravela, doživela še toliko več trenutkov neizmerne radosti.

Lizzz Klein se je na Kushijevem zavodu vpisala v šolo za veležitne vodje, dokončala študij na usmeritvi Pot do zdravje (Way to Health Program), zdaj pa je ena od direktorjev na Kushijevem zavodu. Preko spleta in z e-pošto pomaga številnim posameznikom in organizacijam v ZDA, ki nudijo veležitno izobraževanje. Piše se ji lahko na e-naslov lizzz@macrobiotics.org.

----------
* človek tipa A - zgovoren, glasen, energičen človek - prevajalčeva opomba
** vsi zdravilni pripravki in njihova uporaba so opisani v knjigi Učinkovita naravna zdravila, Michio Kushi in Alex Jack, Založba MK, Ljubljana, 1997 - p. op.
*** miso je kvašena (fermentirana) krema iz soje, vode in soli; vsebuje veliko dobrodejnih drobnoživk in izboljšuje prebavo; poleg soje lahko vsebuje tudi žito; najbolj znane vrste so ječmenov, rižev in čisti sojin miso - p. op.
**** tofu je sojina skuta oz. sojin sir; narejena sta iz namočene zmlete soje, ki se sesiri z naravno sirilno grenčico; tempeh je jed iz kuhane soje, ki se ji dodajo naravne kvasovke, da se en dan kvasi - p. op.

* * * * *

Za samoizobraževanje se priporočajo sledeče knjige, ki se dobijo v slovenskih knjižnicah:

Učinkovita naravna zdravila, Michio Kushi in Alex Jack, MKZ, 1997, Ljubljana