Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu?

torek, 8. junij 2004 @ 06:10 CEST

Čimbolj se človek trudi odkriti resnico o sebi, tem bolj se zamotava v njene skrivnosti. Človek je ob rojstvu vržen v svet in izročen mogočnim močem usode. Globino trajne resnice o človeku in njegovih skrivnostih raziskujemo in spremljamo vse od prebujenja naprej. Nanjo ne dobivamo zadovoljivega odgovora. Vedno so naši odgovori na ravni ugibanja in dvomov. Tu se pojavi vprašanje kaj je trajna resnica, ki jo sprejemata razum in znanje. Ljudje jo iščejo v prastari svetopisemski poeziji, Stari zavezi, Novi zavezi in drugih virih, ki izpričujejo zgodovino in razvoj človeštva ter razumevanje stvarstva.

Človeku je najtežja vzvratna hoja od tu, zdaj do izvira v vodnjaku. Človeku se ne odpira le problematika strmljenja naprej, temveč tudi smrljenja nazaj, vse do točke njegove prabiti. Kdo pravzaprav smo, odkod prihajamo in kam gremo? Naše hrepenenje in upanje, usmerjeno v prihodnost, izvira iz čiste duše, ki se izčiščuje v imenu predstave o človeku za človeštvo. Zavest o mogočni iskri, ki se je dvignila nad nagone in strasti preroško napoveduje nove čase človekove ozaveščenosti v dobi novega tretjega tisočletja in trezne zemeljske orientacije v smeri humanističnih vrednot. Vsak poskus človeka v tej smeri ima v sebi kristalno domislico, ki leži v zakonih človeške duše in se napaja v njej iz luči preteklosti. Ob tem se človek vpraša kakšno vsebino je zapustila hoja človeka od vodnjaka do tu, v njegovi duši. Kaj je še v njegovi duši prastarega, ki izhaja iz arhetipa prabiti in se kaže v novi luči kot zakonitost novega in višjega. Kje se nahaja sedež njegovega vesoljnega spomina; kako globoka je trajna resnica o človeku in o skritih dogodkih v njem, od prebujenja do danes. Človek se vpraša kaj sem bil v prejšnjih življenjih in kaj so ta življenja zapustila v moji duši, ki utripa in valovi zmeraj novi plimi naproti; kaj je ta kapljica mojega življenja pomenila v preteklosti in kaj pomeni danes; s kakšnimi skrivnostmi so odete plasti zemlje, ki ležijo pod nami; kakšna je naša duševnost v stanju, ki gre v neskončnost, saj vendar ne gre v nič in se ne moremo predajati nihelizmu, da bo naša duša s smrtjo izničena. Duša je del žarkov vesoljnega duha in se po smrti človeka vrne mednje v obliki, v kakršni je živela v nas. Kaj pomeni vsota občutenih človeških dogodkov, kaj pomenijo pojavi človeškega uma in srca na vsebino naših dni in dejanj za dušo, ki bo večno živela. Pri tem se vprašamo kakšna moralna zavest tiči v zgodbah ljudi vseh časov, ljudi ki so vpleteni vanje.

Ves ta dolgi razvoj je spremljal človek kot obdelovalec lesa, kamna in kovine, vse do najfinejših inštrumentov sodobne dobe in najvišjih umetniških dosežkov. Vsak prijem, vsak udarec, vsak stisk delovne roke v dolgi verigi življenj, človek še čuti v svojih rokah, bodisi kot spretnost, bodisi kot moč, bodisi kot visoko misel v svoji zavesti. In ob vsem tem se človeku zastavlja vprašanje komu naj prisluhne - nauku narave ali nauku človeške zgodovine, ki je ustvarila Boga. Komu sem jaz človek bližji? Narava se ravna, živi in umira po stalnih zakonih, ki se izmikajo človeški logiki. Ali se po teh zakonih da utesniti v okvir narave tudi življenje človeka; ali je pri človeku dana neka samovoljnost duše, ki jo rastline nimajo, da si lasti naravo. Že ob strmljenju in čudenju narave, za katero človek nima zaslug za njeno stvarstvo zaradi njenih naravnih danosti, se vprašamo ali sprejemata naš razum in znanje dejstvo, da če narave ni ustvaril človek, kdo jo je potem ustvaril? Kdo je ustvaril planete in vesolje? Kdo je ustvaril človeka? Kje je začetek in konec prostorskih in časovnih mej stvarjenja? Ali je ta trajna resnica Bog, ki pomeni Univerzum in vseobsegajočo resnico v njem? Komu naj priznamo stvariteljstvo narave, ki je že sama po sebi nosilka vzvišenega pojmovanja ali etosa, saj je s svojo očarljivo lepoto prepričevalno oživljena, da v človeku sproži strmljenje in čudenje. Moj razum sprejema to na znanje, vendar razumljenje tega ga presega. Moj razum pa tega tudi ne more tajiti. Ni pošteno, da bi uporabljala besedo Bog za odlagališče, na katerega bi odrivala vse najasne pojme, vse kar moj razum ne dosega in vse kar moj razum ne more tajiti. Če je tega Boga ustvarilo moje strmljenje, moje čudenje in moje oboževanje, bi Bog v vlogi nosilca nejasnih pojmov, ki mu jih odlagam, izgubil vse tiste lastnosti, ki so ga ustvarile.

In če zdaj v Boga, ki smo ga ustvarili s svojim strmljenjem, čudenjem in oboževanjem dvomimo, smo svojo nevednost, dvome in zaslepljenost le še poglobili, kajti če bolje pomislimo, imamo kaj hitro na dlani odgovor. Bog ne potrebuje dokazov o svojem obstoju, ker smo mi in ves vesoljni Univerzum en sam dokaz, da Bog obstaja. Moj razum sprejema njegov obstoj, vendar razumljenje tega ga presega, da bi Bogu lahko določila obliko in vse njegove lastnosti. Moj razum pa tudi ne more tajiti, da Bog obstaja. In zakaj bi Bogu pripisovali osebne lastnosti, takšne lastnosti kot jih imamo sami? Verjetno zato, ker smo ga zaradi strmljenja, čudenja in oboževanja pobožanstvenili in mu pripisali vse človeške lastnosti, ne da bi samega sebe poznali. Pri tem pa nismo pomislili, da so naše dobre lastnosti od Boga, ki se razodeva v nas kot ljubezen in večna resnica. In če se Bog razodeva v nas z globoko ljubeznijo, harmonijo in lepoto, nima nobenega misla, da bi vanj dvomili, saj naše videnje, čutenje in dojemanje zaobsega vso lepoto in resnico. Zato ne moremo več govoriti, da dokazov razum ne dosega in tudi tajiti ne moremo, kar vidimo, občutimo in občudujemo. In če je Jezus Kristus, Odrešenik umrl za nas je dokazal veliko ljubezen, zakonitost narave, in sicer da je vsak cvet v svoji ljubezni dolžan
oveneti za svoj sad. Ta sad pa odpade z drevesa in odmre, da zagotovi novo cvetenje dreves. V človeku Jezusu se nam Bog razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh. V Jezusu je navzoč Bog v vsej svoji polnosti. V njem je tudi popolno človekovo odrešenje. In ali v Bogu in božji besedi večne resnice človek ne vidi anticipacije bodočega moralnega stanja in razpoloženja ljudi v dobroti in ljubezni? Bog in človek ostajata z roko v roki, saj se človek kot enoviti del stvarstva potaplja z njim vred v človeštvu. Človek ne more reči:"Bog je umrl, jaz ga bom nehal misliti in On bo nehal biti stvar mojega razmišljanja s kopico nagrmadenih nejasnih pojmov". Kako naj si Boga sploh predstavljam v čistem stanju v meni, saj s tem sebe zanikam, zanikam svoj obstoj. Ali ni morda to moje navznoter obrnjeno razmišljanje in spraševanje tudi stvarstvo in kdo je to stvarstvo ustvaril? Če razmišljanja ne bi človek imel v sebi, bi človek v človeku umrl. Ali je Bog torej absolutna bit? Ali sem le jaz, človek s svojim razumom sposoben, strmljenja, čudenja in oboževanja motiviran, da ga iščem, ker ga potrebujem. Vendar ali potrebujem razmišljati o stvareh, ki jih moj razum ne dosega in tajiti jih tudi ne morem, ker sem del njih. No, če sem v svojem abstraktnem razmišljanju pri iskanju odgovorov in razčiščevanju dvomov jasna, bom od Boga bogato poplačana, saj se v meni razodeva razmišljujoča radovednost, vest, dobrota in hvaležnost, da obstajam in za vse kar okrog mene obstaja in mi omogoča, da se uresničujem kot duhovno bitje. Tu se odpira odrešujoča pot. Uresničuje se tisto, kar mu pravimo zakon narave, ki predstavlja posebno odgovornost do življenjske resničnosti. Kaj je življenjska resničnosti tisto kar čutim kot dvom ali tisto kar sem. Odgovor je: Oboje.

Kam vodi razpredenost misli človeštvo? Ali je lepota narave, ki jo vidimo, vprašljiva, kajti vsak dan postaja bolj človeška in dojemljiva za naše čute in dejavnosti zanje, kar se je razvilo le pri človeku. Lepota stvarstva se svobodno manifestira pri človeku kot naravni zakon pojavnosti, ki ga moj razum ne dosega, tajiti ga pa tudi ne more.

In kaj je duh, ali se je duh razvil le pri človeku, v njegovi sposobnosti razmišljanja, čutenja in dojemanja? Vsaka ideja je žarek vesoljnega duha. Vse kar vidimo, slišimo in tipamo je podrvrženo našim čutilom, vse to so samo realizirane ideje stvarstva. To se pravi, da celotno stvarstvo Univerzuma izhaja iz svetlobe duha. Celotna lepota stvarstva pa je čutno sevanje ideje. Vse tiste lastnosti, ki jih najdemo v človeku, so prisotne tudi v vesoljnem Univerzumu. Lepoto stvarstva doživimo, če gledamo lepoto v največji aktivnosti in popolnosti, kar obudi tudi v človeku največje aktivnosti in popolnosti. Kar se dogaja v ultra velikem, se dogaja tudi v ultra malem, čeprav je vsako od teh dejanj zastrto v časovni in prostorski dimenziji. Tudi človek oblikuje po zakonih lepote, ker se v njem razodeva Stvarnik.

Luč je bistveni medij našega življenja. Potrebujemo jo, saj v njej preživimo dve tretjini svojega življenja. Naš največji stik z lučjo ni le vid, ki nam govori o svetlobi, temveč je tudi naše srce, ki predstavlja nadlepoto notranje luči. Te luči prihajajo do nas iz daljnjih vesoljnih ognjev ali zvezd in nam omogočajo življenje v skladu z zakoni Univerzuma. Človek strmi in občuduje igre dnevne ali sončne svetlobe in tudi mesečino, ki je samo mehak in mil odsev sončne svetlobe. Vsi soji luči od zore, jutranje zarje in mavric so samo igre luči, ki nam dajejo pravico, da smo ljudje svetlobe in notranje luči. Luč je ljubezen. Luč je toplina. Celo pesnik Dr. France Prešeren se je poklonil ljubljeni Juliji z besedami:"Luč, ti ljubezniva". Ko svetloba doseže naše čute nas naredi radostne in nas napolni z opojnim občudovanjem. Človek to lepoto priznava in ji ne more oporekati, kajti ta lepota ima veliko širši pomen. Ne zaznavamo jo le z očmi, njeni lepotni učinki se odražajo tudi v naši duši, ki te vtise sprejema in nanje odgovarja. In v tem razsvetljujočem in poživljajočem pojavu, je tudi pojav valovanja svetlobe, to je sproščanje najmanjših atomskih delcev, ki lahko eksistirajo samo v vsemirski hitrosti. To so fotoni, ki imajo tudi lastnost čutenja, saj vedo eden za drugega, kaj se z njimi dogaja, kar se izraža v isti smeri vrtenja. Kot taka je svetloba pričevalka zakonitih procesov, ki so pogoj za življenje v vesolju in je tudi sama nujni in zakoniti pogoj za naše življenje in vse stvarstvo Univerzuma. Vsi ti nedojemljivi procesi narave potekajo po istih zakonih, kot življenje na Zemlji in nam pošiljajo v zavest tudi slutnje, dvome in vprašanja. Pri tem pa po svoji bitnosti in svojem izvoru lahko spoznamo le eno resnico, da za vsem tem obstaja Stvarnik, ki nam izroča vso to objektivno lepoto v uživanje in odgovorno upravljanje z njo. Luč ali svetloba pa je nasvobodnejši in najbolj dinamični pojav, ki se manifestira v naših očeh in toplina svetlobe sega kot ljubezen v naša srca in ji je kot poizkus opredelitve lepote stvarstva pripisano vse, kar ne moremo tajiti, ker pripada Bogu.

In ko je človek spoznal, da človeška dobrota prihaja od Boga, se je vprašal ali se splača biti dober. Odgovor na vprašanje kako naj živim, da bom postal dober človek, poln ljubezni, dobrote, usmiljenja, te večne božje luči, pomeni vzvišeno pojmovanje življenja, to je določeno etično gledanje, ki ga človek ne le kakorkoli pozna, temveč si ga tudi osebno prilasti, usvoji, tako da to gledanje v njem nujno prehaja hkrati v praktično držo in življenjsko ravnanje. Načela za urejeno življenje in božje zapovedi naj pridejo v človekovo življenje. Kadar ta načela pridejo v človekovo življenje, dobijo moč, ki spreminja družbo in življenje na Zemlji. Zapoved ljubezni ni mogoče zaviti v puhle fraze in hladno doktrino, le strmeti, občudovati, oboževati in udejanjati jo moramo takšno, kakršno je Bog za nas ustvaril v tej prečudoviti naravi stvarstva, ki se nam razgrinja pred očmi. V njej bomo našli vse odgovore, ki bodo očarali naše srce in ga napolnili z vero, ki pomeni naše strmljenje, čudenje in občudovanje, ki nam hkrati dviguje našo kulturno zavest, ki je najbolj očiten pečat človekovega duha.

Vprašajmo se kakšni vstopamo v tretje tisočletje. V strmljenju, čudenju in občudovanju se globina našega bistva razodeva kot posvečena skrivnost, kot sveto.

5 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040605131040205