Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040522151656938

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (10. del) četrtek, 10. junij 2004 @ 06:40 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava: Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IV./V. (1. del) Jem sir in kupila si bom rum kokos kroglice, sem se odločila. V trgovini je bila res samo še ena okrogla škatla, na vrhu je bila pokonci postavljena, tako da jo nisem mogla spregledati. Edina, zadnja, zame. Ni jo več. Na mojih poljih se je zamenjal letni čas. Nisem se zavedla, da se že tri tedne nisem sprehajala. Mislim si, da lahko bolezen izzivam s hrano. Verjeti želim v mir, ki bo trajal nekaj časa, vendar se ne želim hecat, Bog. Ne želim se nerazumno obnašati, pa kljub temu se. Energije enosti in ljubezni Boga, za podporo prosim. Ne za vodenje, ker ga ne potrebujem, vem kaj imam početi. Za notranjo moč prosim. Pomagajte mi uporabiti svoje mir, zaupanje in moč, da ne bom počela neumnosti. Ne izbiram neumnosti, ne več. Slaba dva meseca po diagnozi se ne počutim dobro oz. se grozljivo dobro počutim, če upoštevam stvari, zaradi katerih se res slabo počutim. Pred dvema dnevoma sem v ajdov močnik narezala zloglasni ementaler, metala vase rumkokos kroglice in včeraj sem pojedla še nekaj sira, ostalo pa vrgla stran. Na poti h gospodu Štefanu sem kupila malo milko in jo v avtu pojedla. En dan za drugim. Pri Štefanu se vse poravna, uravnovesi, pri Štefanu in po obisku pri njem je vse dobro. Razen plemena bolnikov pred njegovimi vrati. Pred dvema tednoma sem se pred vrati Štefanove "ordinacije" pol ure pogovarjala z gospo maminih let, ki je šla naslednji dan na svojo drugo operacijo jeter in čreves. Verjamem da sem jo postavila na noge. No, tokrat se je izkazalo, da ravno toliko, da mi je začela v podrobnosti žolčno pripovedovati o zakonu svoje hčerke. Zadovoljna je bila, dokler sem jo poslušala, kar pa seveda ni moglo dolgo trajati. Moji odgovori ji niso bili več všeč. Pri Štefanu sem se dalj časa zadržala, saj mi je kazal fotografije poskusov z rakavimi celicami na mikrobiologiji. Ko sem gospo pri odhodu pozdravila, je navrgla, kako dolga da je bila moja spoved. Potem je vprašala, po kaj jaz hodim k Štefanu, če toliko vem… Pametno vprašanje, pametna gospa in jaz sem dobila svojo lekcijo. Kot sem začutila na začetku, ne bom se pogovarjala z bolnimi pred Štefanovimi vrati! Z nobenim! Slabe volje sem, nerazpoložena, nezadovoljna s seboj. Smeh, ki me je spremljal kak mesec in pol, je z rojstnim dnem izginil. Ni stvari, kateri bi se lahko smejala. Vsak dan imam opravek v mestu, kar mi razbije dan, predvsem pa zjutraj prepreči narediti ves potreben program zame. Potem imam slabo vest, ki se je danes razlezla v izrazitejšo slabo voljo, v malodušje. Zavedla sem se, da me je veselje minilo. Poldrugi mesec sem se smejala, zdaj pa se utirjam v navade "pred", stara energija me vleče v vzorec, ki sem ga živela nekaj let. V stanje, ki sem mu rekla mir, pa je bil izolacija. Še tisto malo pozornosti ljudi, ki sploh vedo za mojo bolezen, ni več. (Pa saj sem vendar zbolela zato, da bi bili ljudje malo bolj pozorni do mene, ali ne?) Edini "sodelavec" je dr. Mihael in njegova ljubezniva elektronska pošta; čutim, da mu je mar. Spomin na onkologijo je zbledel. Fizično se počutim zelo zelo dobro, zakaj torej dieta, joga, ure dihanja ljubezni in veselja, stimuliranje energije? Še najlažje je jesti ajdo, šitaki gobe in alge, potem pa sir in čokolado. Takoj ko sem se malo pohvalila, sem psihično začela padati v neželjen prostor. Nisem se mogla spraviti k sprehodu ne k čemu drugemu. Najedla sem se sončničnih semen, medtem ko sem si prevajala Thomasovo delavnico Ljubezen in odpuščanje. Vse informacije, ki se me dotaknejo, morajo skozi moje napisane besede.To je moja večletna navada, tako sporočila prizemljim. Boljše sem se počutila samo krajši čas, potem pa je nerazpoloženje spet začelo dvigati glavo. Jezna sem postajala zaradi Nuše, za nič mi ni bilo. Potem sem s pošto dobila cenik izdelkov A&S in postala slabe volje, ker so tako dragi. Nisem čutila potrebne energije za izpeljavo ideje, ki me je še včeraj navdihovala z entuzijazmom. Borila sem se samo proti temu, da bi stopila v trgovino po najboljše čokoladne bonbone. Kriza. Znašla sem se v popolni krizi nezadovoljstva, vsako sekundo sem se slabše počutila. Danes je sreda, v torek grem v Anglijo k Turoff/Khanu in vse hlače so mi prevelike. Šiviljo imam za sosedo, ne pa energije, da stopim do nje. Niti ne energije za sprehod in prejle sem se res potrudila za tai chi. Potožila sem se Boštjanu in njegova masaža me je dvignila na noge. Če jaz nimam volje ne samodiscipline, kako je potem v mojem položaju drugim ljudem? Kako naj se disciplinira bolnik z rakom, ki je samozadosten in živi sam? Ki nima zraven sebe žalujočih ostalih, ki ga stalno kontrolirajo in bodrijo; upam vsaj, da to počnejo. Kakšna izkušnja. Sem morda kaj drugačna kot pred dvema mesecema? Niti ne. Obnašam se, kot da ne. Do kave mi ni, sladkarije pa… Le kako je bolnim v družbi partnerja ali otroka, ki pazijo nanje in jih opominjajo: To ni dobro zate, ljubica. Mami, ne tega! Mami daj to! Klic prijateljice: Kako si kaj? Da na starše ne pomislim…(Čez dobro leto sem zvedela za par, ki so ju po ugotovitvi raka čez noč zapustili prijatelji, s katerimi sta se vsak teden družila) Tako pa telefon molči. Sama sem kot še nikoli. Kaj lahko spremenim? Kaj se učim? Katere stare navade naj opustim? Pri hrani ga lomim. Delam več. Družim se več, prav zavestno. Čutim, da s tem trudom goljufam sebe in znanko, s katero grem ven. Na silo to delam, najraje bi bila sama (še naprej). Družim torej se, samo raje ne danes in ne jutri. Naj si malo spočijem… Kaj je potem namen? Pripravljena sem na resnico in nadaljnje vodenje. Kažite mi, angeli in to tako, da bom razumela. Bolj zmedena sem.. Tako, kot tole pisanje. Dobila sem dopis ZORE o brezplačnem ginekološkem pregledu. Vem, da je z mojim telesom trenutno vse OK oz. vsaj boljše, kot je bilo. Nobenega širjenja raka ni. To vem. Vprašam pa se, kako in koliko časa naj živim takole sintetično, pazljivo življenje, če tako nikoli nisem živela? Energije enosti in ljubezni Boga, za pomoč vas prosim. Pomagajte mi pri izpeljavi moje izbire, da nič ni močnejše od mene. Ne dajem moči nobenemu siru ne čokoladi! Kriza, kakšna neumna situacija. Kako naj v tem stanju mobiliziram voljo? Jaz, ki sem voljo vedno imela. Zgleda, da je en sam način, da rakavi bolniki res ozdravijo, in to je onkološka obravnava. Vendar ne zame, tega načina še vedno ne izbiram. Morda bi pa pomagalo samo to, da se malo sprehodim tja…? Da začutim tisti človeški strah, obup, tisto predajo, nemoč… In kje ta rak sploh je v meni? Kako globoko, kako intenziven? Čutim ga ne. Bogu hvala, da grem drugi teden k Turoffu. Potem bom očistila telo in vse bo dobro. Brez programa čiščenja, ki me bo zaposlil za mesec in pol, da se vrnem k sebi, pa ne vem kako bi bilo. Kam sem se spravila!? Ljubi Jezus, kaj se moja duša ne more roditi ali shoditi drugače kot v tej nimam-besed-situaciji? Prosim za sanje, hvala za podporo. Ne tako kot včeraj, ko sem sanjala o enem od mojih nekdanjih ljubezni; sanjala sem najino ljubezen na ravni duše. Žalosten je bil, ko je govoril o drugih rečeh in očitno je vedel za moje stanje. Sanje ljubezni in sočutja so bile. Ne maram takih patetičnih pomilovalnih scen! Izbiram konkretno vodenje, jasne, odločne znake! Na štirinajst dni delam Igro preobrazbe, ki so jo pred leti razvili v Findhornu. Kocka me vodi po različnih življenjskih področjih, na katerih pridelam različne vpoglede in blokade, žetone zavedanja ali solzice, angelsko prisotnost, prilike za služenje in drugo. Premikam se iz materialne ravni na čustveno in preko mentalne pridem do duhovne ravni, kjer se ob določenih izpolnjenih pogojih igra konča. Igro (tako kot vse življenje) določa osnovni namen igranja, ki je lahko vsakič različen. Moj motiv igre je vedno stik z dušo. V igro se je treba roditi in če se po trikratnem metu kocke to ne zgodi, se rodiš s carskim rezom. To se mi je zgodilo danes in na vsaki ravni sem pridelala goro blokad. Od diagnoze naprej v igri preverjam, če kaj potiskam in igra mi kaže, da ne. V glavnem se srečujem z blokado na blokado, ki ji sledi vpogled, pa spet blokada, vpogled, blokada, vpogled. Ko me že skoraj stisne, pride blagoslov, ki me potegne ven. Take so igre - taka je zdaj moja realnost. KORENINE PRIHODNOSTI Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem V. Nekaj dni mi ni bilo do pogovora z Mihaelom, ni mi bilo do angelov ne do Boga. Odkar sem spet začela z jutranjim pisanjem vprašanj angelom in njihovih odgovorov, čutim bolečino v prsnem košu. Bolečino, ki mi jo nič ne vzame. Po Fosterjevi delavnici na Eviji sem ljubega Mihaela začela zelo praktično uporabljati - kadarkoli sem mu rekla, mi je odpravil vsako nevšečnost v telesu, samo dihala sem ga. Ker se mi že od nekdaj tuje neprijetne energije zataknejo za vrat, je Mihael tako za nekaj let postal moj dežurni kiropraktik. Trideset sekund, minuta in nobene napetosti v vratu ni več! Tele bolečine v prsnem košu pa mi ne odpravi. Moja lekcija je odpiranje srca, pravi. Ja, že, ampak ne menda zdaj, ko imam raka! Ne danes, Mihael. Jutri mogoče… Ko sem danes sedala v dihanje, sem se spomnila petnajstice tarota, ki sem jo pred leti tolikokrat dvignila. Zdaj sem v isti energiji, me je obšlo. Stolp...! Kako ga je že Viktor razlagal? Sprejetje poloma, duhovna streznitev, sprememba pristopa, bistvena sprememba stila, vizije, sprememba vrednot kot strela z jasnega. (Dobro se upiram, ni kaj) Sesuje se samopodoba. (To pa ja. Vedno bolj sem navaden človek. Sama, nemočna v rokah sladkarij, neljubljena v težavah odločitve, da bom prva ljubila) Pristaneš na čistejšo vizijo, na novo pot. Zdravilna stiska, potrebna, da predrami zdrave sile. Pretres, ki pripelje v vrsto razsvetljenja. Razočaranje, ki pomaga do resnice o sebi... (Toplo, toplo…) Ubogi črv sem, ki se je pozabil spominjati: Jaz sem Bog, nisem drugačna od Boga. Julijsko sporočilo Sai Babe iz leta 98 je, da ljudje smo Bogovi. Prav nič se ne počutim Boga in prav nič ne častim sebe. Na čisto nasprotni strani sem. Še dobro, da smo v dvojnosti, kako bi šele bilo v trojnosti… Gremo dihat, angeli. Za božansko posredovanje prosim, za zdravljenje odnosa do sebe in za božansko razrešitev te čustvene globeli. Hvala za zdravljenje mojega prsnega koša. * * * * * Z dr.Mihaelom sva se po elektronski pošti dogovarjala vsak dan in ugotovila sem, da nisem prizemljena. Ne znam se lotiti uvažanja izdelkov Arise&Shine. Vesela sem bila, ko se je namesto mene odločil on in na moj predlog, ne na končno odločitev, mi je enostavno poslal račun v višini 2400 DEM. Hvala, življenje, pa naj bo. 2400 DEM je zame skoraj enako kot 7000 ali 10000 DEM, saj jih komaj imam, pa za eno najemnino mi ostane. In z Nušo se odpravljava k Turoffu... Prespala bom in potem videla, vendar čutim, da je ta račun za plačat, posel za začet, angeli bodo pa že poslali ljudi, ki potrebujejo minerale, antioksidante in trave za temeljito čiščenje telesa. Popoldan sem si od prijateljice sposodila 3000 DEM, očetu in mami pa povedala, da bom uvozila določeno količino zdravilnih preparatov. Prosila sem ju za posojilo. Prvikrat prosiš za nekaj, je rekla mama in na mizo položila denar. !?! V soboto dopoldan sem postala nesrečna. Kaj naj počnem? Lahko bi, tako kot to počnejo ženske, poklicala katero od znank, a želela sem si biti z Nušo in poklicala sem jo. Prvič sem svoji hčerki rekla, da bi rada bila z njo. Povej ljudem, kaj želiš, je gotovo tudi lekcija raka. Vsa leta moje "duhovnosti" sem se z Nušo dosti pogovarjala. Govorila sem ji, ko sem bila navdušena in ko sem procesirala. Bila sem sebična. Vem, da ji ni moglo biti lahko in jasno mi je, da brez njene podpore ne bi tako zrastla kot sem. Za poslušalko in sogovornico sem jo izbrala, vsaj dokler se ni naučila občasno pokazat, da me ima dovolj. Zavedala sem se, da raste drugače kot njeni prijatelji, na katere je bila zelo navezana. Ni se mogla z njimi pogovarjati o nehipnotičnih regresijah v prejšnja življenja ne o svojih podoživetjih moje nosečnosti in svojega rojstva v posebni vrsti dihanja. Kot vsi starši sem otroka učila svojih vrednot. In zdaj se dvajsetletnica z mano odpravlja k človeku, ki ji bo brez narkoze s prsti odprl telo. ? Čeprav je ta dan naredila izpit, ni sijala tako kot to ona zna, pripravljala se je na potovanje, o katerem ni želela razlagati svojim vrstnikom, saj jo ne bi razumeli. V pogovoru z Nušo sem si odgovorila na nekaj svojih vprašanj, ki se vsa združujejo v dvomu - mi bo uspelo ozdraveti ali ne? Rak je kot vsaka večja bolezen iniciacija in nobene iniciacije ne moreš opravit 40% ali 70%. Ali jo opraviš ali pa ne. Rada imam vse vrste posvetitev, fascinirajo me. Morda jih imam toliko ravno zato, ker jih imam rada !? Res me zanima, kako se počutijo drugi rakavi bolniki, in kakšen je njihov (notranji) dan. Vem, da se ljudje razlikujemo po stanju zavesti in namenu naših duš, ki nas najbolj zaznamujeta, pa vendar… Za alternativni način ozdravljanja od težkih bolezni se po mojem odločajo neodvisni, samostojni in samozadostni, ne vodljivi posamezniki. Manj samostojne in manj odločne bodo še naprej vodili onkologi, zdravilci, svojci in prijatelji, samostojni pa bodo samostojni še naprej. Za to gre. In jaz rada delam s samostojnimi ljudmi. Samostojnim je težje pomagati, že ko so zdravi. Kot da je lažje pomagat očitno nemočnim ljudem - kaj pa naj človek počne z neodvisnim rakavim individualistom (Bog, kakšni pridevniki!) poleg sebe? Kaj naj mu svetuje, kako pomaga? Tega ne znamo. Ne znamo samo biti ob njem, biti zanj v trenutku, ne znamo ga molče sprejemati. Ljudje enostavno še nismo dovolj v srcu. Pred nekaj dnevi sem obiskala prijateljico v njenem delovnem prostoru, tako kot sem to delala do zdaj. Neprijetno presenečena in skoraj z odprtimi usti me je gledala v skrajnem nelagodju, ko sem stala pri vratih. Tale me je pa že pokopala, sem ugotovila, in zaželela sem si, da bi se situaciji lahko smejala. Družina in družba nas učita delati, ne nesebično dajati. Ta moja prijateljica zna delati. Delati je treba, kar je potrebno narediti in tisto, kar se spodobi. Delati je potrebno za nagrade in priznanja. Vendar se časi spreminjajo in ti napori ne bodo dajali istih učinkov kot do zdaj. Na vrsti je pravo dajanje in prilik za to ne bo manjkalo. V pravem dajanju, ki je služenje pa ne gledaš, kako bo človek odgovoril na tvoje početje, še na to, kaj bo mislil o tem, nisi pozoren. Enostavno si z nekom in daješ zato, ker se počutiš dobro. Pa se počutiš dobro, če si zraven človeka (prijatelja), ki ima raka? Nam druženje s šibkejšim ustreza zato, ker se mi potem počutimo močnejši? V druženju s šibkejšim je kar naenkrat lažje biti dober, lažje se je razdajati. Za primerjavo lahko pogledam, kako se počutim v družbi res močnih ljudi. V enem ali drugem primeru človeka podpira, če energija in pozornost ne gresta stran od bistva - mi vsi naj bi se najprej ukvarjali s samim seboj. Prav je, da razmišljava, kako boš ti po obisku pri Turoffu zdrava, je rekla moja hči. Halo!? Jaz poti v Anglijo nisem tako videla, o svojem ozdravljenju nisem premišljevala, nisem se odločala zanj. Samo sledila sem svojim pobudam, se obračala, kamor me je obrnilo. Zakaj odlašaš z začetkom čiščenja telesa? me je vprašal Thomas. Nič ne odlašam, sem rekla, enostavno čutim naj grem k Turoffu in grem. Točno za to gre, je zdaj vztrajala Nuša. Ja, dieta in čiščenje telesa in ja, drugačna hrana, ampak on ti bo tumor operiral in ti boš potem zdrava! Punca je res bila notri. Očitno bolj kot jaz in tudi drugje kot jaz. * * * * * Zbudila sem se spet malo potlačena in prvikrat zavestno kokreirala blagoslovljen dan. O kokreaciji govorita angela Kryon in Mihael in verjamem, da vsi ostali sli svetlobe novega tisočletja. Kokreacija je darilo časa, v katerega smo že vstopili. Kokreacija je umetnost namerne manifestacije skupaj z najvišjo svetlobo, s Svetim Duhom, s Kozmično inteligenco, z Virom… Kokreacija je namensko ustvarjanje usode, izbiranje svojega življenja v partnerstvu in prijateljstvu z Bogom. Za ustvarjanje take prihodnosti kot si jo želimo, potrebujemo pogum, od tega pa nas odvračata dvom in občutek nevrednosti. Prav tisti, ki zaradi navedenih razlogov darila kokreacije ne bodo izbrali, bodo za vas, ki boste kokreirali, govorili, da se ukvarjate z magijo, pravi Kryon. V kokreaciji gre za čudeže srca, za ustrezno širino zavesti, za prijateljstvo z Bogom, ki mi smo. Mihael zagotavlja, da človek na Zemlji po svoji naravi in dediščini ima pravico terjati darila univerzuma. Kokreacija je eno od daril nove Svetlobe nam vsem. Osnova uspešne kokreacije sta pričakovanje in sprejemanje, začetek vsake kokreacije pa misel. Zato je nadvse koristno zavedanje človeka (pomeni moje delavnice ozaveščanja). Zelo tudi pomaga, če začnemo spreminjati sisteme svojih prepričanj, kar je obenem najmočnejši izraz Duha v nas. Sprememba sistema prepričanj je kokreacija mojstrov. Začetek željene manifestacije je vsaka zamisel, ki jo sprejmem kot resnico. Ker imamo ljudje z glavo precejšnje težave, smo v igro na Zemlji vgradili varovalni mehanizem, zaradi katerega se nam misli ne manifestirajo takoj. Gotovo pa vsi opažamo, da se nam energije, ki jih oddajamo, vračajo hitreje kot pred letom ali desetimi. Časovni odlog se krajša, prehajamo iz tretje v četrto oz. peto dimenzijo bivanja, nekateri smo že polno v njej. Peta dimenzija je prostor, v katerem se misel res hitro manifestira! Prav v času časovnega odloga ljudje zapravimo dosti kokreacije. Začnemo dvomiti ali premišljujemo o spremembi tistega, kar smo si zaželeli. Kokreacija je izbira, je trditev iz prostora zaupanja v dobroto življenja in vere v lastno vrednost. Morda najpomembnejša stvar pa ostane - akcija. Kokreacijo vedno spremlja akcija. Mimo je učinkovitost časov, ko so ljudje prosili in se predali, pomeni spustili in čakali, da bo Bog opravil svoje. Učimo se živeti partnerstvo z Bogom v sebi. Danes je čas za izbiro in je čas za akcijo. Jaz bom naredila, kar lahko, in Bog bo postoril ostalo. Čas je, da sem hvaležna za to, kar je moje. Za začetek torej kokreiram blagoslovljen dan. Ob 10. uri sem imela stranko, potem sem šla v avstrijsko banko plačat račun dr.Mihaela. Energije v banki so mi godile in medtem ko sem si ogledovala bankovce različnih valut, sem dihala in si osredotočeno ponavljala: Ljubim denar, ljubim denar. Zelo poučno, zabavno in prijetno je bilo. Kupila sem Bloomovo knjigo o angelih in devah, odkrila res prijetne vrtove v Knafljevem prehodu, pri Metki oddala fax za dr. Mihaela in skočila k očetu, ki mi je dal 200 $ (imam več denarja, imam več denarja; ljubim denar, ljubim denar). Doma me je še v boljšo voljo spravilo sporočilo dr. Mihaela na tajnici: Všeč mi je tvoja posneta glasba, ni mi pa všeč, da te ni doma, in njegov glas je bil vesel. Človek torej ni samo zelo ljubezniv, tudi vesel je. Potem sem dihala angela ljubezni in veselja in začela v miru, igraje in uživaje premišljeno pakirati. Zvečer mi je Meta naredila refleksoterapijo in podarila volneno odejico ter oranžen štiridelen komplet iz modne revije! Ko je dr. Michael še enkrat poklical, sem ga bila vesela kot otrok. Tako me je danes Bog pogledal skozi veliko okno - očitno kokreacija blagoslovljenega dne deluje! Ljuba Baba, Mama - hvala - vse to v enem dnevu. Prvikrat sem zavestno kokreirala. * * * * * V Londonu sem bila cel mesec pri 18. letih s fantom in pred desetimi leti en teden z Nušo. Pot v Chelmsford, srce Essexa je z novincu ustreznim prestopanjem iz vlaka na vlak trajala tri ure in to v precejšnji gneči in naglici ljudi, ki naravnani na minute podzemne železnice molče hitijo in se brigajo izključno vsak zase. Kot da naslednji vlak v isto smer ne bo prišel čez dve ali tri minute. Postaji Viktorija in Liverpool sta vredni za doživeti in opazovati, manj pa sta primerni za prebijanje s polnimi rokami prtljage. Chelmsford je prekrasno čisto mesto, z lepo urejenimi kanali, labodi in racami ter z ljubeznivimi ljudmi in, če prideva tja z Nušo, tudi junija z izjemnim vremenom. Sanjam, da mi ženska govori o svoji novi plombi in prosim, naj mi jo pokaže. Med belimi lepimi zobmi je desno zgoraj svetlo modra svetleča plomba, edina. Ne bo popolnega ozdravljenja, me je spreletelo, ko sem se zbudila. Napisala sem nekaj vrstic. Draga Turoff/Khan! Hvala za vajino aktivno vlogo pri mojem opuščanju energije raka iz mojih ravni bivanja, na vseh ravneh in v vseh oblikah. Pripravljena sem opustiti vse manifestirane oblike karmičnih lastnosti bolezni, da bom lahko končno naprej svobodna pomagala pri zdravljenju Zemlje. Rada bi delala to, kar bi moja duša rada delala, rada bi živela svojo dušo. Hvala za milost, za čudež in za blagoslov. Vsem energijam enosti in ljubezni Boga se zahvaljujem, ker mi pomagate pri tem. Steven/Khan hvala. Danbury klinika Stevena Turoffa me je prijetno presenetila s svojo skromnostjo in razorožila z energijami čakalnice, ki je v resnici Babina soba, svetišče. V resnici kliniko sestavljajo Babina soba, kopalnica z gorskim kolesom in dve delovni sobici, na hodničku se urejajo administrativne stvari in menda so bila tam še ena vrata. Sai Babina soba ima kakih 25 stolov ob stenah, velik oltar različnih predmetov, slik in kipov ter seveda fotografij po vseh stenah. Babinim fotografijam delajo družbo Shirdi Baba, Babaji, Mama Meera, Jogananda, Padre Pio pa seveda Jezus in Marija ter obraz neznanega moškega s turbanom, pa fotografije Turoff/Khana med delom ter fotografiranih čudežnih pojavov v zraku nad kliniko. Pa energije… in seveda badžani, indijske svete pesmi! Glasba mi že vse življenje dosti pomeni, del mene je. Kot otrok sem v avtu na izletih troglasno pela z očetom in mamo in vse življenje sem nekaj pela, nekaj gimnazijskih let tudi v ansamblu. Še najmanj pojem zadnja leta, razen badžanov seveda. Svete pesmi so mi spremenile življenje. Ko sem šla pred leti z Rečani na iniciacijo za kriyabana ljubega Joganande v Assisi, so mi podarili kaseto Joganandinih bajanov. Avto sem pustila v Kozini in po vrnitvi iz Italije sem ob treh zjutraj dobesedno poletela v Ljubljano z glasnim petjem Guru Om, guru Om in drugih. Časa in prostora ni bilo in od takrat je taka vsaka moja daljša vožnja, posebej vožnje na delavnice na Reko, v Divačo, potovanje k Mami. Vse moje vožnje minejo kot blisk, v njih se uravnovesim in poravnam. Zdaj pa v Chelmsfordu: Šiva Šiva Šiva šambo…in Guru Deva… Od vseh badžanov ravno ta dva, rada ju imam. Ljubi Baba, kako lepo, da sva spet skupaj na tak način. Pokleknila sem pred oltar in se zahvalila. Na veliki Babini fotografiji je z njegovo pisavo napisano: Ljubi vse, služi vsem, Sairam. Ko sem to prebrala zdaj v Turoffovi kliniki, sem te besede doživela. Do zdaj so to bile Babine besede, napisane na vseh njegovih sporočilih. V ašramu sem samega Babo poslušala izgovarjati ta stavek, a vedno je to bil samo stavek. Zame prevelik idealov in previsokim idealom nikoli nisem bila naklonjena. In zdaj me je zadelo. Natanko sem vedela in začutila, za kaj res gre. Doživela sem, da to ni samo parola, da na Zemlji smo zato, da živimo ljubezen in služenje.To sem doživela kleče, preden sem izkusila prisotnost in služenje Stevena Turoffa. V občutenju močne Babine prisotnosti so mi tekle solze odločitve in namena, da mu tu in zdaj oddam vse. Opuščam vse, kar bi mi na katerikoli (ne)zavedni ravni lahko oteževalo sprejetje zame predvidenega zdravljenja. Potem sem se usedla tako, da sem na koncu hodnička videla ena vrata in skoznje je v svetišče vstopil Steven Turoff. Navdihnil me je samo s svojo pojavo, fascinantno moško bitje je. Pomislila sem, kako zelo je lep in kakšno srečo imam, da ga bom srečala. Lepo vzravnan dva metra visok in krepak moški je, s svetlejšimi lasmi do ramen (ko dela, si naredi čop) in nekako vodoravno pristriženo brado po sredi lica. Oblečen je v belo, pri čemer je spodnji del bolj krilo, vsekakor ne hlače, in obut je v sandale. Zagledala sem izjemne modre oči, polne predanosti in služenja in seveda ljubezni. Predvsem Ljubezni. To je Babin dom, je rekel, in začel govoriti. Opravičil se je za čakanje, rekel da dela najhitreje, kar lahko (nobene nestrpnosti nisem zaznala med ljudmi) in potem je skozenj govoril Baba. Veselje, veselje, živite veselje tega trenutka, je rekel in gledal gospo, ki je kasneje odšla kot spremljevalka neke bolnice. Ne glejte v preteklost, tam je sama bolečina. Potem je šel s pogledom okrog in se ustavil na meni. Samo zaupaj Bogu. Samo Bog je. Samo ta trenutek in Bog. Še vedno me je poln ljubezni nežno gledal in čutila sem, da so se pogledi ostalih ustavili na meni. Bog nikoli ne izda, je zaključil, medtem ko so mi solze lile po obrazu. Bog je vse, kar je. Zavedla sem se, da mu kimam. Vem, vem, sem se slišala šepetat. Ali res? Ali res še to verjamem? Ali res verjamem, da Bog nikoli ne izda? Čez kakih 20 minut se je Turoff spet vrnil, tokrat z lasmi, spetimi v čop, enostavno povedano - prelep. Mističen, izjemen, samo njegova bližina je bila zame zdravilo. V mislih sem si pela badžan in se zibala v ritmu in obstal je na vratih, me gledal, se smehljal in se enako zibal kot jaz. Začela sem se smejat. In še se je zibal in navihano smehljal in lahko sem se še enkrat zarežala. Hvala ti, saj vem, da rabim smeh. Obenem ali pa že prej sem se zaljubila vanj, moje srce se je enostavno na široko odprlo. Ja, je rekel tokrat Steven Turoff, od vseh ljubezni je gotovo najboljša ljubezen do Boga. In pogledal je Nušo. Morda se čudno sliši, ampak (samo) ljubezen do Boga je tisto pravo in navihano se ji je smejal. Potem vsi ljudje, ta in ta in ta, je kazal s prstom, postanejo naši ljubimci… Spet sem se zarežala. To je moji precej na sveže in srečno zaljubljeni hčeri govoril Baba skozi Turoffa. Ko sem sedla na posteljo v temnejši sobi polni Babinih fotografij, se je Turoff nagnil čisto k mojemu obrazu in, kot da ne bi vedel, vprašal: Kaj je problem? Rada bi se znebila energije raka, sem rekla in resno je pokimal. Potem je začel božati moje lase. Z obema rokama hkrati je energično in ne prehitro vlekel po laseh, kot bi ravnal trajno. Še in še in neprestano me je gledal, tokrat definitvno in samo dr Khan. Samo potegi, mirni in trajali so… Čisti mi misli, mentalne blokade, sem pomislila in njegove oči niso trenile in malo se mi je že meglilo, tako blizu je bil njegov obraz. Ko sem legla, je začel peti: Šiva, Šiva, Šiva šambo in zraven je zelo živahno migal oz. plesal na mestu in - delal. Njegove roke so delale. Nuša je vprašala, če lahko fotografira in rekel je - Seveda, zabavaj se! Sklonjen k meni me je gledal čisto v oči, pel in plesal. Nasmehnila sem se, pa še enkrat, pa je še vedno pel in plesal in delal. Potem sem se začela režat in še bolj sem se režala in zraven čutila vse, kar je delal. Operiral me je, ne da bi enkrat samkrat pogledal na trebuh ali dojko. Zarezal je in praznil, kar je metal v koš. Slišalo se je in čutilo, videlo pa nič. Ko je le pogledal stran, sem pomigala Nuši, naj vendar fotografira. Fotoaparat ne dela, je rekla. Potem je delal z nožem in to na trebuhu in na desni strani želodca, s tekočino polil prsni koš in mi položil dlani nanj, pel je naprej in plesal. Sem gotova? sem vprašala, ko se je malo odmaknil. Ja, je zategnil po nemško. Moj ego si je zaželel fotografijo čudeža Nušine operacije, vendar fotoaparat ni delal. Prosi Babo, je rekel Turoff/Khan, medtem ko je operiral hčerin trebuh. To se razume, sem pomislila, ko je stegnil roko, da sem mu dala fotoaparat. Pomignil je, naj stopim k fotografiji Sai Babe in skomignil z rameni, ko s posnetkom ni bilo nič. Zaključil je z Nušo, na poti iz sobe trdno prijel mojo glavo in me glasno cmoknil na čelo. Nuša je nekako odtavala iz klinike, bolj plavala je kot hodila, kar je še mene spomnilo, da poseg ni bil kar tako. V sončnem opoldnevu se je obrnila proti prvi živi meji in odprla zadrgo hlač. Pod popkom je imela v desno stran zavito sled kot mačjo prasko, dolgo kakih 4,5 cm. Pogledala sem okrog in še sama odpela hlače. Moja roza sled je bila dolga kakih 10 cm, enako obrnjena v desno in poleg nje na desni še ena ravna, dolga 3,5 cm. Med želodcem in jetri je bil vodoraven lok, dolg kakih 5 cm. Tole moram malo prespat, je rekla moja hči, ko sva se nehali (za trenutek malce histerično) objemati in smejati na pločniku. Popoldan sva vsakih nekaj ur opazovali sledove operacije, ki so postajali vedno bolj vidni. Fleš mojega fotoparata je ta dan delal, čeprav je pokvarjen pol leta, sicer neoporečen Nušin fotoaparat pa je delal šele naslednji dan. Najdaljšo brazgotino sem imela slabe tri dni, na fizičnem telesu sem čutila na pritisk rahlo bolečino. Zavedala sem se nenavadnega dogajanja v telesu in malo nad njim. Takole lahko najbolje opišem občutke tega dne. Drugi dan naju je sprejela ljubezniva nasmejana gospodična in mi ponudila kozarec lingamove vode, zdravilo torej. Dr. Khan me je tokrat operiral s prsti. Natanko sem čutila, kako je s prsti mehko odprl desno stran želodca, potem dojko, vendar na drugi strani od ciste in potem kar precej prsni koš. Enostavno je vsako od teh mest s prsti mirno odprl. Obšlo me je da bi dvignila glavo in pogledala, kako je to videti, pa je istočasno prišla misel, da to ni pomembno. Da sploh ni pomembno. Turoff/Khan je pel samo malo na začetku, potem pa se je skoncentriral na delo. Pomeni, da je odpiral, jemal in grabil in metal ven, da je kar škropilo. Rekla bi, da sokrvica, dosti sokrvice, sicer pa, kaj jaz vem. Slišala sem, kako stvari padajo v koš. Vmes me je parkrat frcnil pod nosom in drugič pod brado. Vmes me je pobožal po licu z eno samo ljubeznijo Boga v očeh in v vsem svojem bitju. Ležala sem tam kot otrok v popolnem zaupanju. Občasno me je obšlo: Hvala, Baba! in enkrat me je pogledal in z nasmeškom pokimal. Ja, Baba, hvala. Dve uri po posegu sem imela na želodcu odtisa dveh lunic (oblika nohtov), na prsih pa večjo v levo obrnjeno črto z manjšo, obrnjeno v desno poleg nje. Ta dan zanesljivo ni uporabil nobenega instrumenta. Polil me je še z lingamovo vodo in kar dolgo držal roki na prsih in spodnjem delu trebuha. Tam sem še popoldan čutila neko dogajanje. Nuša si je drugi dan zaželela kiropraktično obravnavo. V začetku jo je polil z žlico lingamove vode in jo začel gladiti po hrbtu. Stala sem ob mizi in pri tem me je stalno gledal v oči. Dolgo. In še. Odmaknila sem pogled in ga prenesla na Nušino telo in danes mi je žal, da Turoffa nisem gledala še dalj. Ampak tisti pogled…, tako poln Ljubezni… Enostavno me je skozenj gledalo preveč Ljubezni. Nušo je gladil po vsej hrbtenici, na levi strani nad ritnico pod brisačo nekaj počel (mislila je, da jo je odprl, vendar kasneje ni bilo nobene sledi) in ji poravnal zgornji del. Pred menoj je zadnji obisk pri Turoffu. Bom potem zdrava? Spogledala sem se z lastno (ne)zmožnostjo ozdravitve. Prepričanja, ki jih imam, mi takojšnjega ozdravljenja ne dopuščajo. Verjamem, da me rak uči nečesa večjega in pomembnega zame in vem, da se tega do zdaj še nisem naučila. Rak me zdravi oz. me je začel zdraviti. Poleg tega je moja bolezen lekcija vsaj še za Nušo in za moje starše in ta še polno odkrita ni, kaj šele naučena. Nobenega veselja ne čutim, zelo sem resna. Enostavno ne verjamem, da bi danes od Turoffa lahko odkorakala popolnoma zdrava. V Osvobajanju od sebe piše, da rakav bolnik v trenutku, ko izve za svojo diagnozo, iz ordinacije lahko odkoraka zdrav. Ta ideja me je na poseben način požgečkala pred dvema letoma in, če v to ne bi verjela, jo v knjigo ne bi vključila. Verjamem, da je to možno. Vendar ne zame, ne danes. * * * * * Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (11. del) www.bernardaprava.cjb.net tel. 041 559 041 Komentarji (0) www.pozitivke.net