Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040519113513539

Indigo otroci sobota, 22. maj 2004 @ 06:35 CEST Uporabnik: Pozitivke (vprašanja postavljala Breda Podbrežnik Vukmir, odgovarjala Mateja Keber - prispevek objavljen v reviji Aura in Domžalskih novicah) Vsaka generacija meni, da je mladi rod bolj težaven, drugačen, zagotovo v slabšem smislu, kot je bil rod poprej. Kot otroci in mladostniki smo to veliko poslušali. Naši starši so kot otroci preživljali vojno in povojno obdobje, občutili tudi pomanjkanje ali kakšne druge stiske in negotovosti. Naša generacija tega ne pozna. Pa vendar - kolikokrat smo poslušali zgodbe o nekdanjih časih in revščini, trdem delu in namenu dvigniti se iz tega trdega vsakdanjika. Nam ni ničesar manjkalo. Tudi generacijam za nami ne. Poleg tega smo prešli iz avtoritarne vzgoje v permisivno. Skoraj bi lahko rekli, da gre za otrokokracijo - vse za dobro otroka torej, vse naj bo podrejeno njegovi volji, razvoju… Pa vendar se nekje nekaj zatika! Kaj nam manjka? Časa? Ljubezni? Spoznanj? Mateja Keber ima na vse to svoj pogled. Je učiteljica matematike in že 17 let spoznava otroke in njihove posebnosti, ne samo učne, pač pa tudi osebnostne. Poleg matematike je njeno zanimanje osredotočeno na osebnostni razvoj. Verjame, da nas življenje podpira. Čuti nove energije. Spoznava. Razume, kaj te energije prinašajo. Tudi te, indigo otroke. · Mateja, najprej razloži, kaj so to indigo otroci? Zakaj tako nenavadno ime? L.1982 je Nancy Ann Tappe v knjigi Understanding your life through color omenila, da opaža med novorojenimi otroki indigo barvo (ki jo kot energetsko telo sijejo) in, ki pred njihovim prihodom ni bila opažena med ljudmi. Kot kaže, se je ta izraz "prijel", morda zaradi Nancyjeve klasifikacije skupnih vedenjskih vzorcev ljudi glede na barvo, ki jo sijejo. Zasledila sem tudi izraz "zvezdni otroci" in "HIV otroci" (Kitajska)... V Sloveniji se z njihovim prihodom še nis(m)o pripravljeni soočati, še posebno ne v smislu "O, to je pa nekaj novega, tega pa ne poznam. Le s kakšnim namenom je tu?", razen redkih posameznikov, naštetih na prste ene roke, kar pomeni, da bodo ti otroci najbrž postajali vse glasnejši, dokler jih ne bomo sprejeli kot dejstvo. No, potem se bo naše delo šele dobro začelo (prenova nas!). Je pa že nekaj let pogosto slišati med učitelji in starši, da so otroci postali "prav nemogoči" in, vzroke za to večinoma pripisujejo naši splošni odsotnosti in sedenju otrok pred televizijo in računalnikom. Gotovo je v tem nekaj resnice, ne pa vsa. · Kje vse lahko najdemo več podatkov o takšnih otrocih? V slovenščini je tovrstnih informacij bore malo. Kot začetno pomoč in v smislu prepoznavanja, vam morda lahko služijo moji članki, objavljeni v septembrski, oktobrski in novembrski izdaji revije Aura. Je pa na voljo kar nekaj spletnih strani, tujih, seveda. Priporočam Kryonovo spletno stran (www.indigochild.com) ali www.metagifted.org, kjer je dovolj podatkov in nasvetov za starše in vse tiste, ki delajo z otroki. V angleščini je na voljo precej literature o teh otrocih; priporočam knjigi The indigo children/the new kids have arrived in njeno nadaljevanje, ki je izšlo letos oktobra, An indigo celebration (Jan Tober & Lee Carroll). Knjigi sta čudovit vodnik, poln izkušenj staršev, psihologov, zdravnikov, socialnih delavcev, učiteljev in vzgojiteljev in pričevanj otrok samih. Nespametno bi bilo razmišljati, da Slovenija ne potrebuje teh buditeljev in zato pri nas teh otrok ni. Že po velikem odzivu na moje članke, lahko s precejšnjo gotovostjo trdim, da smo še kako potrebni sprememb, kar je pravzaprav ključno sporočilo teh otrok. Raje bi rekla, da smo še precej na začetku, da naš šolski sistem prav kliče po prenovi in, ne samo šolski sistem, tudi in predvsem - vsak od nas je vprašan, kaj izbira zase v prihodnosti. Za Resnico gre, takšno, z veliko začetnico. · Kaj so njihove skupne značilnosti? Preden omenim njihove skupne vedenjske vzorce, po katerih jih lahko prepoznamo, bi rada povedala, s kakšnim namenom so med nami. Zdi se mi pomembno, da se tega večkrat spomnimo, posebno pa takrat, ko stojimo pred konfliktno situacijo, ki je bila z otrokove strani izzvana. Njihov namen (in res ga otroci ne zaznajo zavestno, ker delujejo instiktivno) je lepo sporočil svetu Michael Jackson v pesmi, v kateri nas poziva, da ustvarimo boljši svet (Tudi sicer Michaelove pesmi in video posnetki sporočajo veliko tega, kar je značilnost Indigo otrok. Priporočam ogled in pozorno poslušanje besedil pesmi Earth song in Cry.). Iluzorno je misliti, da iz prisotnosti vseh vrst strahu, ki jih nosimo v sebi, lahko zraste mir. In zato nam ti otroci ne bodo dopustili, da bi v nas ostala skrita in nepreobražena tema. S prstom kažejo naravnost tja, kjer tema išče svojo odrešitev. Ena ključnih in močno opaznih lastnosti (tudi precej motečih za stara prepričanja) je njihovo "kraljevsko" obnašanje. Ti otroci že od svojega rojstva svoj prihod naznanjajo z izražanjem, da "so bogovi na zemlji" in zato vredni, da so spoštovani. Njihova lastna volja je skoraj neuklonljiva, njihova notranja moč pa nekaj, ob čemer človeku zmanjka "starega" navdiha in je skoraj primoran v preobraženo delovanje. Tisti, ki imajo doma takšen biser, vedo, o čem govorim! Skupno vsem tem otrokom je tudi njihovo globoko sočutje (npr., močno jih gane vest o pretepanju otrok ali mučenju živali), veliko ustvarjalne energije, prav tako pa tudi visoka stopnja inteligence, ki pa jo naš šolski sistem pravzaprav težko odkrije, ker jo še vedno išče po starih merilih in, ker ti otroci ne čutijo potrebe po potrjevanju. V sebi nosijo veliko notranjo modrost, duhovno inteligenco in so prepoznavni tudi po globokem, modrem pogledu. Kar je skupno tem otrokom, je tudi hiter upad pozornosti ob dolgočasnih, ponavljajočih nalogah (zato je šola zanje taaaako dolgočasen kraj) in uravnoteženo delovanje desne in leve polovice možganov (ugotovljeno s testiranji). S tem pravzaprav naznanjajo novo obdobje v zgodovini obstoja človeštva- uravnoteženost med žensko in moško energijo. Njihova energetska struktura je precej bolj subtilna, zato so v tem času velikih sprememb pri njih pogoste vrtoglavice, glavoboli, prebavne motnje, bolečine v različnih delih telesa, npr. čuden občutek razlike med desno in levo stranjo telesa... Nekaj, kar težko razume profesor športne vzgoje in nekaj, kar predstavlja veliko uganko zdravnikom. In, ker gre za otroka, starši tu pogosto (stari strah pred avtoriteto, kar šola in zdravstvo še vedno je, za večino ljudi) raje verjamejo "drugim pomembnim", kot, da bi bili otroku v podporo, ga poslušali, MU VERJELI in ukrepali po lastnem občutku, kaj otrok takrat potrebuje. · Kolikokrat jih srečuješ v svojih razredih? Njihovo število strmo narašča! Nekako navajajo l. 1986- 87, ko naj bi se ti otroci začeli bolj množično rojevati in to potrjujejo tudi moje izkušnje. Lansko šolsko leto, ko sem se bolj predano lotila opazovanja teh otrok, sem v osmih razredih zasledila enega, kvečjemu dva Indigca v razredu. Letošnji osmi razredi imajo v svojih sredinah že po štiri, celo pet takih otrok, medtem, ko jih je v petem razredu vsaj tretjina! Viri navajajo, da je od l. 1995 približno 95% vseh rojenih otrok, Indigo otrok! Upam, da vas ta podatek ni prestrašil, je pa precej jasno, da nam ne bodo dopustili, da bi ostali tu, kjer smo. · Se ti zdi, da bi šolski sistem in pedagoška stroka lahko sprejela to trditev o indigo otrocih? Je šola pripravljena na takšne izzive? Pa recimo, da ni naklonjena ezoteričnim spoznanjem in besednjaku - kako bi razložila, da nekaj v naših šolah škriplje, da je pisana na kožo le pridnim in neproblematičnim otrokom. Zadnji čas veliko razmišljam o šolskem sistemu in o tem, kaj naj bi njegova prenova sploh bila. Samo besede "potrebna je preobrazba", niso dovolj. To je tako, kot, če že pet/deset let (vse življenje) počenjate nekaj na enak način in se pri tem zavedate, da vam način, ki ga izbirate, ne prinaša tistega, kar želite. Ob posledicah svojih izbir pa samo govorite: "Ja, tu je moj problem. Zavedam se, da moram glede tega nekaj narediti." No, življenje čaka na tisto "nekaj" in pred tem je dobro vedeti, kaj naj bi "nekaj" bilo! Tudi s prenovo šolskega sistema je podobno. Kaj pomeni prenova? Prenova česa? Odgovor nam lahko ponudijo Indigo otroci. Preobrazbe je potreben nespoštljiv odnos do otrok. To, da smo odrasli, nam ne daje nobene pravice, da z otroki ravnamo nespoštljivo, da jim ne dovolimo, da izražajo svoje mnenje (drugačno od našega-privzetega), da zavračamo njihove predloge poti reševanj, da se še vedno naslanjamo na kaznovanje z občutki krivde (lažje je, kot razvijati svojo avtentično moč), grožnje in ustrahovanje,... Smiselno je tudi razmišljanje, koliko vsebin je takih, ki jih otrokom, z različnimi oblikami prisile, vsiljujemo kot nujne za njihovo življenje, in imajo resnično vrednost v življenju, torej ostanejo v spominu kot trajno znanje, ko opravljamo delo, ki si ga kot odrasli izberemo( "Silite, nas, da v mladost zapravimo za kup neuporabnih bedarij, zaradi katerih nimamo časa uživati svoje mladosti, koristijo pa tako ničemur!")? Na soočenje z resnico nas opozarjajo Indigo otroci in nimajo namena odnehati. Če imamo dovolj poguma, da se pri tej resnici zadržimo dovolj dolgo, se kar naenkrat sesuje precej tega, na čemer temelji naš šolski sistem, ali ne. Na misel mi je prišla ena simpatična prispodoba našega delovanja, ki jo je nekoč povedal, Thomas Keller. Morda se vam bo zdelo malo hecno, ampak ni daleč od resnice. Takole gre: "Predstavljajte si, da stojite sredi prometne ceste in debelo strmite v tovornjak s prikolico, ki se vam z veliko hitrostjo približuje. Stojite in gledate, kakšna ogromna zadeva drvi naravnost proti vam in ob tem razmišljate: "Pa zakaj tale tovornjak drvi ravno proti meni? Kako je to mogoče?" Precej preprosto je prepoznati, da takšno razmišljanje ne prinaša kaj drugega kot..., no, dokončajte zgodbo sami. Ne gre za to, ali bo stroka sprejela ta izziv (nobene možnosti nima, da ga ne bi), gre za to, da izberemo LAŽJI PREHOD v spremembe! Če bi kogarkoli v šolstvu vprašala, ali si želi nasilja in burnih konfliktov, bi bil odgovor znan. Seveda ne! In, če bi ga vprašala, si pripravljen preobraziti svoje strahove? Tu pa že nisem več prepričana, da bi bilo pritrdilnih odgovorov veliko. Pa gre za eno in isto stvar! Če povem iz izkušenj - odziv na članke je bil res velik, vendar ne iz vrst kolegov (tudi izjeme so, seveda)! Pravzaprav je tako, da o tem ne razmišljam, ko opazujem in pišem o Indigo otrocih - kaj bodo ljudje naredili s tem, kar povem, je njihova stvar. In, se strinjam, šolski sistem je narejen za otroke, ki sledijo njegovim zahtevam. "BITI PRIDEN (da boš dober)" je močan vzorec, ki pa ni lastnost Indigo otrok. · Ali si kdaj kot učiteljica doživela trpek priokus pri stikih s starših, ko si morala kritizirati njihovega otroka in hkrati zaznala, da bi tudi ti starši radi imeli pridnega, uspešnega, veselega, krotkega in sploh čudovitega otroka? Menim, da ni koristno zdaj vse metati v en koš. Niso vsi vedenjsko moteči otroci, Indigo otroci in ne gre za to, da bi odrasli otrokom dopuščali vse v imenu tega pojava! Celo obratno je. Če se izkaže, da imate Indigo otroka, je zanj še kako dobrodošlo (tega si pravzaprav želi od vas), da dosledno vztrajate pri izpolnjevanju dogovorov (npr. o večernem izhodu, pospravljanju,...), prav tako pa je tudi zelo koristno za njegov razvoj, da ga učitelj navaja (z demokratičnim pristopom) na urejenost in mu daje jasno vedeti, da ne podpira nasilnega vedenja in mu pomaga, da prepoznava posledice svojih izbir. Kar je nezdružljivo s temi otroki, je nespoštovanje in avtoritaren način, s katerim odrasli pristopajo k njim! Saj vemo - najbolj sočne zgodbe iz našega življenja (boleče, boleče!) so tiste iz šolskih dni. Slišim, da so isti učitelji in profesorji, ki so v času moje mladosti igrali glavne vloge v teh naših (resničnih) zgodbah, še vedno trdno na svojih položajih. Nimam se namena spuščati v njihove izbire, raje sem pozorna na to, kaj jaz izbiram zase. Ne gre za to, da bi starši radi imeli uspešnega in, kar je še tega, otroka, vprašanje je, ali tudi zares tako vidimo svojega otroka? Ga doživljamo tako, ko nase navleče najbolj neprimerne kombinacije oblačil, ko se odpravljamo na obisk k staršem, ali takrat, ko se mu ne ljubi prijazno kramljati z družinskim znancem in nam nameni samo zavijajoč ali strm pogled, ali, ko nas njegova razredničarka pokliče na razgovor zaradi njegovega neprimernega vedenja ali, ko ima slabe ocene,...Kar je vredno razmisleka je dejstvo, da starši sami ocenjujemo svoje otroke po tem, kako uspešni/pridni so v šoli!!! Spremembe naj bi se najprej zgodile doma! Ko šola ne bo več merilo, po katerem bi starši "merili" (že izraz se mi ne dopade) vrednost svojega otroka, se bo zgodilo tisto, kar si, pravzaprav zelo močno želimo - spoštovanje VSEH prinaša mir na Zemljo! Malce pravljično se sliši v tem času, vendar imamo za to res veliko možnosti! Na nek način je tale čas precej podobna iniciacija kot npr. resna bolezen. Največje trpljenje človek doživlja, ko se upira dejstvu, da je resno bolan.Toliko energije in moči gre v zanikanje resnice in toliko napetosti se sprosti, ko se vda in sprejme - in s tem ustvari prostor za preobrazbo. · Kakšen paradoks! Naši generaciji, ki je zdaj v zrelih letih, so starši na nek način sesuvali samozavest. Jo ima zdajšnja zaradi našega deficita preveč? Ali je kleč kje drugje? Kleča ni in načrt je popoln (samo ljudje s svojim izbirami nismo). Zgodba o človeštvu bi se lahko končala s koncem drugega tisočletja. Ljudje sami smo izbrali, da se ni. Vendar je pred nami naslednji korak - če smo izbrali, da nadaljujemo, je koristno (in manj boleče) izbrati tudi sprejemanje preobrazbe, kajti tretje tisočletje se ne bo "zgodilo" brez nje! Smo prosili za pomoč, za podporo? Dobili smo jo, zvrhan koš! Indigo otroci delajo samo prostor novim otrokom - otrokom miru! In ta čas ni tako zelo daleč (če tako izberemo). Otroci ne bodo kar pozabili na svoj namen - niti malo ne! Bomo počakali na tovornjak s prikolico? Tudi lahko. Vse je odvisno od nas. · Po katerih značilnostih lahko starši prepoznajo takšne otroke? Oh, prepričana sem, zdaj, po odzivu na članke pa še prav posebej (samo še sledili naj bi temu bolj pogumno in vzravnane drže), da starši teh otrok zelo dobro vedo, da to niso samo "moteči" otroci, pač pa zelo, zelo globoka, modra, intuitivna in zrela človeška bitja, ki jim ne moreš kar tako vsiliti svojega mnenja, še posebno pa ne takšnega, ki nima nikakršnega pojasnila. Temu otroku ne moreš reči:"Naredi to!", ker te bo takoj strmo pogledal in vprašal:"In zakaj naj to naredim in - prav zdaj?" (nikar si ne privoščite odgovora "ker sem jaz tako rekel", če ne želite doživeti Indigo scene). Kako jih prepoznati? Otroci sami že zelo kmalu in glasno povedo, da so drugačni in, da jih ne razumemo. Če vam našteto zveni znano, potem imate verjetno to čast, da v svojem domu gostite Indigo otroka: neupoštevanje hišnih pravil (in pravil nasploh - "To se mi zdi butasto in zato tega ne nameravam storiti!"), minimalna zavzetost za uspeh v šoli, brezbrižnost glede tega, kaj naj bi postali (ker jim to ne pomeni kaj dosti, glede na njihovo zavedanje, da to, kar jih uči šola, nima kakšne posebne vrednosti za življenje), provociranje družinskih navad, učenje ob prižgani televiziji in glasni glasbi iz CD plejerja(vse naenkrat, seveda), upravljanje/popravljanje vseh aparatov pri hiši (ne glede na njihovo starost), nam nerazumljiva spretnost pri delu z računalnikom, njihov odločen "NE!" za katerim pokončno in vztrajno stojijo, spraševanje nenavadnih vprašanj (veliko spraševanja kar naprej) o življenju, o smrti in, značilno vztrajanje, da odraslim ne dovolijo živeti v prikrivanju resničnih čustev in občutkov ("Mami, a si jezna?" "Seveda nisem, ljubček!" "Pa si!"). Toda pozor: če ste izbrali nasilje nad njimi, se vam lahko zgodi, da bo malček poklical policijo in zelo jasno povedal, da ga ne spoštujete! Kot sem že na začetku rekla - za resnico gre in to z veliko začetnico in tukaj ni stranskih izhodov - dosledno nam jo kažejo. Imajo svoj razlog za to, da so tu - njihov prihod naznanja nove možnosti življenja na Zemlji! Dobro se je tega spominjati! · In kako naj ravnajo z njimi? Tako, da ne sledijo ničemur, kar so se naučili, pač pa sebi. Na kratko- zavrzite vse, kar so vam povedali "pomembni drugi" in se odločite, da sledite resnici. Otroci vam bodo pri tem v veliko podporo. Kaj ste si kot otrok želeli od staršev? Zdaj je priložnost, da to naredite. Zanimiv paradoks, kajne - prav tega ne dovolimo svojim otrokom!? In, še bolj zanimivo - ko ne dovolimo otrokom tega, česar so vredni, sebi preprečujemo, da bi to izkušali. Otroci se zavedajo svoje lastne vrednosti, mi smo tisti, ki se je ne. Malce smešni pa že smo, ko se tako borimo, da bi jih prepričali, da niso vredni spoštovanja (seveda neuspešno, ker ne nosijo naših vzorcev in ne poznajo občutkov krivde), medtem, ko se obilno pritožujemo (vloga žrtve nas še dobro drži), kaj vse počnejo "drugi" z nami in kaj "se nam groznega dogaja", kar ponavadi jezno in užaljeno zaključimo z: "Takšno nespoštovanje pa presega že vse meje!"... Začnimo torej pri sebi. Začnimo zdaj. Izkušnje druženja z Otroki nove dobe (1. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net